O ljudeh, ki radi pomagajo, imamo menda vsi dobri mnenje. Le kdo si v današnjem tekmovalnem egocentričnem svetu ne bi želel ob sebi človeka, ki se nesebično razdaja?

No ja … Je pomoč vedno pozitivna stvar? Obstajajo ljudje, ki radi pomagajo bolj zaradi sebe kot zaradi človeka, ki naj bi pomoč potreboval (oziroma je sploh ne potrebuje).

Ko sem si belila glavo zaradi svoje mame, ki se predano žrtvuje za druge in vzbuja občutek krivde, sem naletela na opis naslednje motnje: mazohistična osebnostna motnja.
Tukaj je podroben opis: https://www.psihoterapija-ordinacija.si/dusevne-motnje/osebnostne-motnje/mazohisticna-osebnostna-motnja
Gre torej za ljudi, ki se izpostavljajo trpljenju in žrtvovanju. Provocirajo bližnje, da se po jeznih reakcijah počutijo zavrnjene in ponižane. Vsiljujejo pomoč, da drugi izpadejo nehvaležni. Izbirajo partnerje, ki so do njih brezbrižni. Odkriti, pošteni ljudje jih ne zanimajo. Iščejo oziroma kreirajo situacije, v katerih se lahko upravičeno smilijo sami sebi.

Psihologi tega pojava zaenkrat ne pojmujejo kot samostojno motnjo, saj je pogosto pridružena drugim motnjam, najpogosteje MOM.

Kadar berem vaše izkušnje z MOM starši, gre očitno pogosto za ukazovalne, brezkompromisne ljudi. Moja mama pa je bila diametralno nasprotje. Ko sem bila otrok, mi je marsikaj privoščila, potem pa očitala, da mojim vrstnikom pa “ne prinesejo vsega k riti”. Včasih mi je dovolila kakšno stvar, potem pa očitala, da mojim prijateljicam pa ne dovolijo takšnih neumnosti. Ne spomnim se, da bi mi enkrat samkrat rekla NE. Vse mi je dovolila in privoščila, potem pa kaznovala z občutkom krivde. Včasih mi je očitala, da se me boji – kot da sem pošast. V resnici sem se jaz vedno bala njenih izbruhov besa. Zunanjim opazovalcem sem se verjetno zdela nesposoben razvajen otrok, v resnici pa sem hlepela po tem, da bi mi dala eno stabilnost – da bi mi povedala, kaj je prav in kaj ne. Prav pogrešala sem, da bi mi kdaj rekla “tega ti ne dovolim, ker se mi ne zdi prav.” Mislila sem si, ja potem mi pa prepovej, če se ti ne zdi prav.
Če mi je naročila kakšno gospodinjsko opravilo, je to naredila s takim tonom, kot da sem največji lenuh: “A se ti danes kaj ljubi?” Seveda sem se pogosto tudi sama lotila domačih opravil, ampak je moj trud zanalašč spregledala ali pa strokovno kritizirala vsak moj gib. Vedno je hotela izpasti kot požrtvovalna gospodinja, ki predano skrbi za naše nesposobne lene riti.

Poleg te pretirane ustrežljivosti pa me rada nesramno zbada, da se razjezim, potem pa igra žrtev. Zelo rada tudi daje brezpotrebne nasvete, kako naj se postrižem ipd … Skratka, ima tipične simptome MOM in mazohizma.

Po zaključku študija sem šla na svoje v drug kraj, pa mi še vedno hoče streči. Še vedno se na čase (kadar se vidiva) obnaša, kot da sem odvisna od njene pomoči (ki je v resnici ne rabim, še manj pa želim). Vedno, vedno je uboga žrtev … ona bi mi z vsem srcem pomagala, stregla, jaz pa sem nehvaležna razvajena hči, ki ne ceni njene požrtvovalnosti.

A so “vaši” momsterji vzvišeni, ukazovalni, ali se raje smilijo sami sebi? A je glede na vaše izkušnje mazohizem pogost pojav pri MOM? A sta omenjeni motnji tako prekrivni, da se ju ne splača ločevati?

Lahko delite svoja mnenja in izkušnje …

O ljudeh, ki radi pomagajo, imamo menda vsi dobri mnenje. Le kdo si v današnjem tekmovalnem egocentričnem svetu ne bi želel ob sebi človeka, ki se nesebično razdaja?

No ja … Je pomoč vedno pozitivna stvar? Obstajajo ljudje, ki radi pomagajo bolj zaradi sebe kot zaradi človeka, ki naj bi pomoč potreboval (oziroma je sploh ne potrebuje).

Ko sem si belila glavo zaradi svoje mame, ki se predano žrtvuje za druge in vzbuja občutek krivde, sem naletela na opis naslednje motnje: mazohistična osebnostna motnja.
Tukaj je podroben opis: https://www.psihoterapija-ordinacija.si/dusevne-motnje/osebnostne-motnje/mazohisticna-osebnostna-motnja
Gre torej za ljudi, ki se izpostavljajo trpljenju in žrtvovanju. Provocirajo bližnje, da se po jeznih reakcijah počutijo zavrnjene in ponižane. Vsiljujejo pomoč, da drugi izpadejo nehvaležni. Izbirajo partnerje, ki so do njih brezbrižni. Odkriti, pošteni ljudje jih ne zanimajo. Iščejo oziroma kreirajo situacije, v katerih se lahko upravičeno smilijo sami sebi.

Psihologi tega pojava zaenkrat ne pojmujejo kot samostojno motnjo, saj je pogosto pridružena drugim motnjam, najpogosteje MOM.

Kadar berem vaše izkušnje z MOM starši, gre očitno pogosto za ukazovalne, brezkompromisne ljudi. Moja mama pa je bila diametralno nasprotje. Ko sem bila otrok, mi je marsikaj privoščila, potem pa očitala, da mojim vrstnikom pa “ne prinesejo vsega k riti”. Včasih mi je dovolila kakšno stvar, potem pa očitala, da mojim prijateljicam pa ne dovolijo takšnih neumnosti. Ne spomnim se, da bi mi enkrat samkrat rekla NE. Vse mi je dovolila in privoščila, potem pa kaznovala z občutkom krivde. Včasih mi je očitala, da se me boji – kot da sem pošast. V resnici sem se jaz vedno bala njenih izbruhov besa. Zunanjim opazovalcem sem se verjetno zdela nesposoben razvajen otrok, v resnici pa sem hlepela po tem, da bi mi dala eno stabilnost – da bi mi povedala, kaj je prav in kaj ne. Prav pogrešala sem, da bi mi kdaj rekla “tega ti ne dovolim, ker se mi ne zdi prav.” Mislila sem si, ja potem mi pa prepovej, če se ti ne zdi prav.
Če mi je naročila kakšno gospodinjsko opravilo, je to naredila s takim tonom, kot da sem največji lenuh: “A se ti danes kaj ljubi?” Seveda sem se pogosto tudi sama lotila domačih opravil, ampak je moj trud zanalašč spregledala ali pa strokovno kritizirala vsak moj gib. Vedno je hotela izpasti kot požrtvovalna gospodinja, ki predano skrbi za naše nesposobne lene riti.

Poleg te pretirane ustrežljivosti pa me rada nesramno zbada, da se razjezim, potem pa igra žrtev. Zelo rada tudi daje brezpotrebne nasvete, kako naj se postrižem ipd … Skratka, ima tipične simptome MOM in mazohizma.

Po zaključku študija sem šla na svoje v drug kraj, pa mi še vedno hoče streči. Še vedno se na čase (kadar se vidiva) obnaša, kot da sem odvisna od njene pomoči (ki je v resnici ne rabim, še manj pa želim). Vedno, vedno je uboga žrtev … ona bi mi z vsem srcem pomagala, stregla, jaz pa sem nehvaležna razvajena hči, ki ne ceni njene požrtvovalnosti.

A so “vaši” momsterji vzvišeni, ukazovalni, ali se raje smilijo sami sebi? A je glede na vaše izkušnje mazohizem pogost pojav pri MOM? A sta omenjeni motnji tako prekrivni, da se ju ne splača ločevati?

Lahko delite svoja mnenja in izkušnje …
Oja poznam to. Vedno tisti očitajoci pogledi in s posebnim tonom povedani stavki. Moja mati je že desetletje pokojna, pa se še vedno spomnim tega.
Poišči knjigo Čustveni vampirji – avtorja se ne spomnim. MOMsterje imaš v različnih “izvedbah”. Ne dvomin, da jo boš našla v eni in si rekla … a ta “dobrota” ima celo diagnozo?

Vse dobro in pogumno.

Se opravičujem. Včeraj je šlo nekaj narobe.

Oja, poznam. Priporočam branje knjige Čustveni vampirji, ki je izšla v slovenščini par let nazaj. Odprla se vam bodo obzorja.

Vse dobro.

Naredi en zelo velik psihični korak nazaj, in premisli kaj konkretno ti je “dala” in te “razvajala”. So bili vedno drugi prisotni, je bilo vedno predstava za druge.
Jaz sem enkrat v OŠ dobila “gorsko” kolo za eno veliko noč – nikoli prej nisem smela kolesariti, nikoli nisem svojih staršev videla na kolesu (ne prej ne potem – 30 let), nikoli nismo skupaj kolesarili, še posebej ne v gorah. Nenehno sem poslušala kako je bil drag, kako sem razvajena, kako sta se žrtvovala, ko so drugi povedali,da so samo čokoladna jajčka dobili sem še v šoli poslušala rit razvajena. Tisto poletje sem smela tisto kolo voziti ravno toliko, da sem se naučila – jeseni je pa bil “nepredviden” kolesarski izpit, takoj ko sem ga opravila, se nisem več smela na kolo vsesti. Okoli enehnega psovanja in žaljenja in zasmehovanja pa semi ne zdi vredno opisovati, ker še vedno traja.
To je samo en primer od milijonov.

To kar si opisala ni mazohizem ampak sadizem.

Naredi en zelo velik psihični korak nazaj, in premisli kaj konkretno ti je “dala” in te “razvajala”. So bili vedno drugi prisotni, je bilo vedno predstava za druge.
Jaz sem enkrat v OŠ dobila “gorsko” kolo za eno veliko noč – nikoli prej nisem smela kolesariti, nikoli nisem svojih staršev videla na kolesu (ne prej ne potem – 30 let), nikoli nismo skupaj kolesarili, še posebej ne v gorah. Nenehno sem poslušala kako je bil drag, kako sem razvajena, kako sta se žrtvovala, ko so drugi povedali,da so samo čokoladna jajčka dobili sem še v šoli poslušala rit razvajena. Tisto poletje sem smela tisto kolo voziti ravno toliko, da sem se naučila – jeseni je pa bil “nepredviden” kolesarski izpit, takoj ko sem ga opravila, se nisem več smela na kolo vsesti. Okoli enehnega psovanja in žaljenja in zasmehovanja pa semi ne zdi vredno opisovati, ker še vedno traja.
To je samo en primer od milijonov.

To kar si opisala ni mazohizem ampak sadizem.
[/quote]

Pozabila sem napisati – poguglaj “covert narcissism”.

Se mi zdi, da je pri mnogih starših tako.. ne vem ali namerno ali nenamerno.

Deležen si kar nekaj dobrin, na te se seveda navadiš (razvadiš mogoče?), potem pa sočasno, ko dobiš, je to pogojevano (besedno ali s pričakovanji ali čez čas), da si pa dobil to in to in da je edino fer, da ti potem delaš/trpiš to in to.

Pa nisi prosil tega, ampak nekako se počutiš, da si kupljen. Seveda bi rad to imel in uživaš v tem, ampak bi mogoče pomislil, če bi ti en rekel: dobiš to, v zameno pa to. Ma tudi to bi mogoče še šlo, da pač zadevo “odkupiš” v smislu nekih protiuslug. Še večji problem je ta, ker ni konkretne zadeve v zameno, ki jo nekdo pričakuje -> ti dobiš neko zadevo, ali se ti nekaj omogoči, potem pa je to nekako nekje na zalogi, ko bo potrebno karkoli že pač, da potegneš to iz žepa in rečeš -> “glej, kako si lahko v tem trenutku se neodzval na moj odziv (ker nisi recimo izpustil iz roke nekoga, ki visi z mosta in skočil zamenjati neko pokvarjeno žarnico na stopnicah). Pa toliko sem ti omogočil (ni to vedno izrečeno, ampak se filtrira)”.

Jaz ne vem ali te osebe vedo kaj počnejo ali se ne zavedajo, ker si celo življenje nekaj dolžan. Lepo bi se bilo osvoboditi te obveznosti…vsak dan ko mine (čeprav ne živiš s to osebo recimo več), si bolj dolžan. Nikoli ne boš “odplačal”…