Pozdravljeni,

ne vem kako postopat naprej. Ti problemi izhajajo verjetno kar dolgo nazaj v moje otroštvo, ampak vem, da bi jih bila sposobna pustiti za sabo, če bi mi mati to dovolila. Pa očitno ne.

Sem oseba, ki ceni družino, zdravje, odnose med tistimi, ki so mi pomembni. Delam v bolnici, vidim veliko diagnoz, res s ne splača komplicirat življenja z malenkostmi.

Odkar sem šla študirat živim od doma (več kot 10 let). Takoj ko sem s študijem zaključila, sem se tudi finančno osamosvojila. Oziroma skupaj z možem, ampak kakorkoli gledano, nimata stroškov, ne dela z mano. V sekundarni družini se dobro razumemo, imava otroka, službe, dovolj kakovostnega časa skupaj (kljub turnusom), hišo, psa, mačko, ni da ni🙂

Rada bi vidla, da bi imel moj otrok kar najvec od starih staršev. Ne mislim s tem varstva, tu se moreva znajti sama. Želim si, da ne bi bil tako kot jaz, ko sem vidla dedka 2x letno. Seveda se moji starši tu po besedah sodec zeloooo strinjajo in kooomaj cakajo da pridemo na obisk, no ko pa pridemo, pa se situacija obrne za 360 stopinj.

Moja mati je od nekdaj zahtevala svojo pozornost. Ko sta mela z ocetom tihe dneve, sem bila vsak dan prisiljena sedeti po kosilu in jo poslušati kakšen najslabši človek na svetu je, kako je cela njihova družina pokvarjena, kako je ona žrtev in da ne bo več popuščala tej njegovi užaljenosti in da ima ona svoj ponos. Žalila je tudi ko ni bilo tihih dnevov, samo to pa pol kar direktno pred njem. Ga vsake toliko časa opozorila, da ve iz kake družine izhaja pa kaj ji je nardil recimo pred 5 leti. Veliko je govorila o tem kako je prebolela raka na dojki, kako si ji nasli kako bulo tam, pa tam,… in da jo je zaradi tega zelo strah zdravnikov in bolnic.

No da naredimo črto tukaj. Vse to zame ne obstaja več dokler ne pridemo na obisk oz dokler je ne pokličem. Takrat pa jovo na novo. Dokler ji niso odkrili raka, je govorila samo o tem kako je bila ona psihično povsem boga, ko je bil oče v bolnici, na nitki. Čeprav ga je šla obiskat šele po treh tednih, ko smo vedeli da bo ok. Veliko je govorila o psih. th., kolikorat je vzela pomirjevalo in kolikokrat ne. Kolikokrat smo jo peljali na psih. urgenco in kako sem bila takrat zlobna ker ji nisem hotela dati Helexa  Zanimajo jo predvsem stvari kar se bolezni tiče, o tem se najrajši pogovarja. Seveda predvsem pa obstaja dejstvo, da jaz kot zdravstveni delavec nimam pojma (kljub šoli). Mož se ve nekaj, jaz pa ne vem niti katero kremo bi si bilo fajn namazat na roke.

Pred pol leta so ji odkrili raka, je na kemo. Nočem nekaj to poudarjat, ampak takoj ko je bil sum, sem ji uredila po hitrem postopku vsa slikanja, posledično tudi hitrejše zdravljenje. Za njo nic posebnega. Vse je pozabila ker je bila v takem šoku, pravi. In zdaj je težava, ker pa pač ne smemo prinest kakršne koli bolezni. Ok tu se strinjam, paziti je treba ker je močna kt. Vseeno se sprasujem, kje so meje? Po nesreči smo zdaj za novo leto prinesli črevesno gripo in zdaj je vse narobe. Kliče me dvakrat na dan, jo pokličen nazaj, jaz sem zbolela za angino, tako da moje počutje je trenutno porazno, a prvo kar iztreli ko se javim: “ves jaz sem tudi bruhala pa drisko mam, ves? Je bilo kr fejst” no, sem ji svetovala naj si gre po Rehidrol, me je ignorirala.

Ko smo na obisku, spet druga zgodba. Nekaj časa je vnuk aktualen, pol pa je TV in tablica sef hise. In sva kot starša v slabsi koži kot sva bila, ker je treba meti vse nevarne stvari, sveto TV in ostale bedarije na dosegu roke.

Pogovori seveda tečejo o boleznih in zdravljenju, ko je dobre volje pa o tem kako je bilo njeno otroštvo, kako ponosna je na to ker je vnuk samo in zgolj po njej tako živahen, zame se ne spomni nekih podrobnosti iz otrostva, razen pri otrocih iz prejšnjega zakona. Za njih ve vse in samo z njimi lahko kako stvar pri odraščanju primerja. Ko je govora o familijah, gremo jovo na novo kritizirat in pljuvat očetovo stran. Seveda so njeni starši angeli. Če pa ni druge pa spasuje kake diagnoze in kolko stare imamo v bolnici, da se potem lahko počuti.. kako ob tem? Pojma nimam.

Naj na kratko povem, najbolj me pa boli to, da zanika najin doprinos pri spretnosti in pravilnem gibanju pri otroku. Namrec malo smo obiskovali nevrofizioterapijo. Sicer ni bilo nic resnejsega ampak sva jo z možem vzela zelo resno. No zdaj lahko z veseljem gledava, da je spreten, gibalno zelo zmogljiv (včasih prevec hehe😃). Jaz delam na nevro podrocju, ni mi bilo lahko, ker nisem vedela zakaj in odkod hipotonija in ce bo vse ok. Ampak zdaj vidim da se je splacalo. Kot se splaca vsaka minuta ob prebrani knjigici, ob petju pesmic, itd. Ampak za mamo ni nic od tega najin doprinos. Enostavno je po njej živ, pameten, spreten. Počutim se razvrednoteno, ko sem v njeni bližini. Mož je pa že tako parkrat svoje povedal in mu še danes to očita, kljub temu da se ji je opravicil.

Kar se varstva tice.. do zdaj sva potrebovala 2x po uro pa pol varstva, da sva si izmenjala sluzbi, pa se to je tasca prisla.. in mi je pol mati metala tisti teden pod nos- ja pa kaj si ne more moz menjat, da ji ne bo treba hodit, naj di izmenja, poglej kaka pozna ura je, ja a nista nikamor sla..

Ne razumem njenega pocetja. Zelo se je poslabsalo, ko sem rodila. Verjetno bomo res mogli zmanjsat stike…🙂 po drugi strani se pa vprašaš, a ti ni težko ko jih vec ni, pa bi rad preživel vec časa z njimi? Razčistit ne bomo mogli, ker pol samo poslusam kako sem preobčutljiva, da nisem normalna, da naj grem pol tja k tasci in tastu, ce sta ona dva tako slaba… al stisnit zobe al živet svoje življenje?

Se opravicujem za dolgovezenje, enostavno potrebujem se mnenje koga drugega…

Lp.

Spoštovani,

iz vašega zapisa je videti, da zelo dobro, samostojno upravljate s svojim odraslim življenjem. Mogoče vam bo koristilo dodati še en mali košček odraslega pogleda na ljudi/mamo. Bistvo se skriva že kar v vašem prvem stavku »vem, da bi jih bila sposobna pustiti za sabo, če bi mi mati to dovolila. Pa očitno ne.« Vprašanje ali za to, da jih pustite za sabo (to je še malce odrastete) potrebujete mamino dovoljenje? Oziroma ali mora za dosego tega vašega cilja, mama spremeniti svoje vedenje?

Kateri košček bi veljalo dodati? Uvid v dejstvo, da ima vaša mama v enem delu specifično osebnostno strukturo. Saj jo imamo vsi. Vaša mama ima pač v delu, ki moti kvaliteto njenih odnosov. Ima težave v socializaciji. Videti je, da je v ozadju teh njenih težav neka stopnja nezrelosti. Specifike, ki jih opisujete, so otroško obarvane: sebično vedenje v odnosu do vas, vnukov, moža; pomanjkanje empatije in zanimanja za druge, iracionalno obtoževanje drugih, ne prevzemanje lastne odgovornosti, iracionalni strahovi (z upoštevanje, da je zdravstveno resnično v zahtevni situaciji), obiski psihiatrije itd. Se pravi prvi korak bi bil, da okrepite zavedanje, da je mama pač taka, da se verjetno nikoli ne bo spremenila in da od nje najbrž nikoli ne boste dobili tega po čemur ljudje običajno hrepenimo. Da bi nas mama imela rada, nas podpirala, pohvalila, bila v odnosu do nas pravična, bila stabilna baza, na katero se lahko zanesem, bila empatična, razumevajoča, sprejemajoča itd itd. Ne bo se zgodilo.

V naslednjem koraku se vprašamo: ok, in kaj zdaj? V psihoterapevtskem procesu klienti osvojijo dve zadevi. Najprej to kako to, po čemer hrepenijo v odnosu z mamo, dati sam sebi. To poveča njihovo avtonomijo, odraslost in tudi robustnost v donosu z mamo. Recimo, njenih besed ne jemljejo več resno. Kot jih ne bi jemali od vsake druge osebe, ki bi se obnašalo tako neprimerno. Naučijo se postaviti mamo na ustrezno mesto v svojem življenju. Nekaj podobnega sem danes že odgovoril tukaj: https://med.over.net/forum/tema/problematicen-odnos-z-mami-22273669/  Na to pa se naveže druga zadeva. Da se v praksi naučijo kako v odnosu s tako osebo uveljaviti svoje interese. Tako strukturirane osebe pogosto ne reagirajo na sporočila, na katera bi reagirale normalno socializirane osebe, ampak je potrebno uporabljati drugačna sporočila: krajša, jasnejša, enoumna, močnejša, brez pogovarjanja ampak bolj direktivno itd. In ja, pogosto je skrajna možnost tudi povečanje distance ali prekinitev stikov. Vprašanje koliko frustracije ste pripravljeni tolerirati in kolikšno korist od stikov imajo vnuki.

Lep pozdrav,

Uroš Drčić

terapevt ti je lepo v rokavicah opisal, da je z mamo strukturno marsikaj precej narobe, po domače povedano, ima neko mejno osebnostno motnjo, ki se pri teh letih ne bo popravila.

Zato se boš morala posloviti od fantazije, kaj vse naj bi tvoj otrok imel od nje. Če sem čisto iskrena, ti raje svetujem, da se resno posveti svoji družini, po možnosti imejta še kakšnega otroka, da ne bo revež sam na svetu in da ga ne boste vsi psihirali in ocenjevali na vsakem koraku. To trenutno sedaj vsi počnete, mama, ki si pripisuje dobre gene in ti, ki si daješ medaljo zaradi ukvarjanja z njim. Take mame puščajo hude posledice na otrocih, tako da imaš gotovo tudi ti marsikaj še za predelati, predvsem pa se naučiti, kako boš hendlala z njo v bodoče, da ti ne bo ves čas nabijala občutkov krivde.

Pozdravljeni, g. Drčić,

najlepša hvala za izčrpen in hiter odgovor. Veliko ste mi dali za mislit in predelat.

Lp.

Pozdravljena se zgodi,

pravzaprav ne iščem potrditve oz medalje. Z mamine strani je to na nek načine namerno izpodbijanje, saj ve kaj mi to pomeni.

Ne iščem potrditev na fbju, tudi v družbi redko kdo ve, da smo hodili na nft ali da se raje ukvarjava z otrokom, kot da ga dava pred TV sedet. Če že govorimo o “revežih”. To so vrednote, ki si pomembne nama z možem, ne vem zakaj bi mogla met od kogarkoli pisno pohvalo.

A je to patološko, če sem zadovoljna ob otrokovem razvoju? Ali bi mogla iskati napake, kjer jih ni? Mogoče bi mi moglo biti vseeno?

Lp

In kaj dejansko imaš ti proti njej?
Saj ti je že terapevt povedal , da je kakršna pač je. Starši nas spravijo na svet, mi bi radi njih spreminjali itd…

Mogoče tudi ona tebe prenaša pa ti tega ne pove in ali veš kakšna si pa ti v očeh drugih?

Sicer pa že stokaš in jamraš , kar pomeni, da jabolko ne pade daleč od drevesa…

Hehe..

Jambram?

Človek več ne sme za nasvet vprašat pa že jambra. No v redu.😀

Lep dan še naprej🙂

Ob branju tega zapisa mi je prišlo na misel, da imate v zadnjem zapisu dva smejkota, vaš prvotni tekst pa bi bil v primeru, da bi ga ilustrirali zelo “nasmešek-free”.

Vam lahko malo za šalo malo pa zares predlagam fiktivno igrico? Predstavljajte si, da bi obe z mamo peli v zboru. Katera bi bila po vašem mnenju pevka in katera dirigentka in zakaj?

Pri nas so pomagali pogovori, kaj kdo želi in kaj kdo pričakuje….sem tašča. Pa sem tudi na začetku želela kaj povedati kaj me boli ali kaj….sedaj pa vs emanj. Otroci imajo radi močne starše, trdno oporo. pomaga pa definitivno pogovor. Jaz sem dosti delala na sebi, sedaj sem z vnuki 4. so zelo veliko in me res vs eboli, smao kaj ko je tkao lepo. Sem pa povedala, da ne znam biti babica, vse je nekrat prvič in d as emormao pogovarjati, kaj želijo oni, kaj želim jaz. sedaj s eposvetim samo njim, oslušam in dejansko naredim kakor želijo. imam tudi svoje meje, kadar ne morem, samo jamram ne….ker mlajši so, težko razumejo, za to je potrebno dobiti svoje starosti ljudi….in pomoč…starejši imamo velikov sebi. Ampak pomaga pa, da ji poveste kaj pričakujete, da želite, da se ukvarja z vnukom, ko pride, ne s hišo…idr….Vi imate pričakovanja, ona ne ve, kaj bi, pa svoje rada pove in kar je povedal psiholog….samo povejte ji, da bi radi da se ukvarja z vnukom, ne z drugimi stvarmi.

Babic ane ve, kaj vi mislite in ne ve kako bi.  jaz sem se takoj ukvarjala z vnuki, pa so mi očitali, d anjih nič ne vprašam. Pa sem vprašala ene in druge otroke iste, pa joj, pri enih sem morala, pri drugih sem se “vtikala”. Pa sem sem se opravičila in povedala, da s emormao dogovoriti, ker ne znam brati misli in da jih imam rada in da bi rada lepe odnose, samo malo naj povedo, kaj želijo.

Na začetku je težko, z nekaj sreče se lahko uravnoteži,, lahko da se pa res ne bo spremenila, oz. se ne bo, če se ne bo želela…ali se zna prilagajati’