Pozdravljeni

Že predolgo se spopadam s svojo stisko, o kateri se ne morem zaupati nikomur, saj me nihče ne bi razumel, kvečjemu obsojal. Zato sem se odločila da tukaj, kjer sem anonimna, z vami delim svojo zgodbo, v upanju, da se morda najde katera, ki je doživela ali pozna kak podoben primer in bi dobila kak nasvet, karkoli.. Samo lepo prosim da tiste, ki bi me rade obsojale ali kritizirale, se vzdržite komentarjev, ker negativizma v bližnji okolici imam že ogromno, res ga ne rabim še tukaj.

Eno leto je, odkar sem rodila punčko. Nosečnost iz moje strani ni bila zaželjena, partner pa je bil nad novico navdušen. Je precej starejši od mene, ima tudi že odraslega sina. Po dolgih pogovorih sem se odločila da otroka vseeno obdržim, čeprav nikoli nisem imela nobene želje po otrocih. Nekako so me moji bližnji nafilali s tem, da čeprav sem zdaj v dvomih, bom najsrečnejša ženska na svetu, ko bom prvič dobila v roke svojega otroka in vse bolečine bodo pozabljene. Pa sem si rekla, zakaj pa ne? Imam partnerja, s katerim sva zelo srečna, oba imava veliko prostega časa, finančno dobro stoječa, pogoje za otroka imava zelo dobre, pa dajmo! Saj je logično, da se materinski čut ne vzbudi takoj po pozitivnem testu nosečnosti, bo že prišlo tudi to ob pravem času, sem si mislila….
V nosečnosti se je pa kmalu začela moja depresija. Na trenutke je bilo zelo hudo. Porod je bil izredno težak, dolg in boleč, punčka je bila velika in težka, precej sem se raztrgala, odnos osebja v porodnišnici me je še bolj uničil, saj sem bila tam kot ena klavna živina, samo številka,… Ko sem rodila, je nisem želela niti pogledati. Tako sem bila utrujena in psihično na tleh, da sem si pri sebi želela samo to, da jo odnesejo, grejo vsi stran, ugasnejo luč in me pustijo pri miru! Pa smo dali to nekako skozi, čeprav je boleč spomin še vedno prisoten. Prva dva meseca sem za hčerko zelo lepo skrbela, partner mi je tudi dosti pomagal. Nato je skrb za njo prevzel samo on, ker sem se jaz kar nekako odmaknila. Videla sem da mu je to v veliko veselje in sem se kar oddaljila, želja po ukvarjanju z njo me je vedno bolj minevala. V družbi sem sicer igrala solidno mamico, tudi pred njim včasih, a iskrene želje v meni ni bilo. Opevanega materinskega čuta od nikoder! Pa sem se dolgo spraševala zakaj? Kako je to možno? Po enem letu še vedno nič?????

S partnerjem sva že med nosečnostjo imela težave, on ni želel imeti spolnih odnosov ko mi je zrasel trebuh, saj mu nisem bila več privlačna. To me je zelo prizadelo. Po porodu je tudi moja manekenska postava šla. Čeprav sem se počasi začela vračati v staro formo, ni to to, so posledice še vidne. Tudi karakterno sem se zelo spremenila, tako da je do danes že popolnoma izgubil interes do mene, sploh po tem ko sem mu priznala nekatere svoje občutke do hčerke. Moja depresija pa se je samo še povečevala. Sploh pa ko sem mu priznala, da obžalujem to da takrat nisem splavila. In to je res. Vem, da zveni nezaslišano, a je res. Čeprav je najina punčka popolna, sploh ni naporna, prespi celo noč, skoraj nič ne joče, večinoma se samo smeji! Res sanjski otrok! Zato je on še toliko bolj šokiran, da mene to ne gane kaj dosti. Da se ukvarjam samo s seboj in svojimi čustvi! In kako sem prazna oseba! Jaaa, to že ugotavljam! Sem zgrožena tudi sama nad seboj, da sem tako grozna mati! Saj zato pa o teh težavah ne govorim z nikomer, zaprla sem se vase, saj nihče tega ne razume. Niti jaz ne bi razumela, če tega ne bi zdaj doživljala sama. Pa kljub temu še sama sebe ne razumem, ne znam si odgovoriti zakaj je temu tako?
Zato danes pišem tukaj, ker je stiska že prehuda. Sprašujem se, kaj je razlog za to? Mogoče ker sem ena tistih, ki jim svoboda in življenje brez obveznosti pomeni veliko? Ker mi moj videz pomeni veliko? Ker so mi ostale strije in povešen popek, zaradi česar danes nekoliko težje in z omejitvami opravljam svoje delo, ki me izredno veseli in osrečuje, pri katerem videz in brezhibno telo igrajo glavno vlogo? Mogoče moje otroštvo?

Pri sedmih letih sem bila spolno zlorabljena s strani bližnjega sorodnika, zaradi česar sem takrat obiskovala psihiatra, kmalu zatem sta se moja starša ločila ker je bil oče alkoholik in pretepal mamo, oče je odšel v tujino in sva se slišala samo še po telefonu, mama je v glavnem garala za preživetje, materinske ljubezni od nikoder, začela se je psihično izživljati nad mano in vso svoje življenjsko razočaranje in nesrečo stresati nad mano. Tako je bilo vse do mojega 18. leta, ko je nekega večera prišla spet pijana domov in se začela spravljati name, pa sem spakirala najnujnejše in odšla s trebuhom za kruhom. Eno leto potem nisva imeli stikov, potem sva počasi začeli spet govoriti, danes sva že v redu. Danes od nje včasih celo slišim besede, ki jih kot otrok nisem nikoli: rada te imam….

Naj povem še to, da sem pred nekaj meseci v stanju obupa poskusila storiti samomor. Bila sem tako obupana da sem videla v tem še edini izhod. Partner je naslednji dan sicer opazil to, a ga ni ravno zanimalo. Zadnjih nekaj tednov se solidno držim, tako da o tem ne razmišljam več…

S partnerjem sva prišla do zaključka, da najine zveze več ni možno obnoviti, čeprav si jaz to zelo želim, kar sem mu tudi povedala. A dejstvo je, da tako kot sta potrebna dva da se skregata, sta potrebna tudi dva da se pobotata. Ne morem ga več obsojati zaradi tega, da se je tako ohladil, čeprav sem ga nekaj časa zelo. Poskušam ga razumeti, saj tudi njemu zadnje leto ni bilo lahko zraven mene. Želela bi si, da bi danes imela družino, kakršne kot otrok nisem imela. Čeprav do svoje hčerke ne čutim tiste prave ljubezni, ji ne bi želela da kdaj doživi stvari kot sem jih mogla jaz. Želim ji, da bi bila srečna, deležna ljubezni, ki je pa jaz žal ne znam nuditi. Saj bi rada, ampak ne znam. Ne vem, kaj naj počnem z njo. Čeprav bi naj bilo to zelo preprosto, jaz tega občutka enostavno nimam. Imam jo rada, zelo, a ne vem kako to pokazati. Ne znam, ne morem. Srečo ima, da ima takega očeta kot ga ima. Ne glede na vse, kar se dogaja med nama, še vedno vem, da za očeta svojega otroka ne bi mogla izbrati boljšega človeka. To se vidi tudi po tem, kako lepo je skrbel za svojega sina iz prvega zakona, čeprav se je ločil kmalu po njegovemu rojstvu. Razlog za ločitev je bil to, da je bivša žena postala tečna, naporna in neznosna, česar on ni več zdržal. Podobno kot sem zdaj jaz. Le da ona ni imela težav v odnosu do njunega sina. Bil je zaželjen in ljubljen iz strani obeh staršev.

Jaz danes razmišljam o tem, da se odselim. Ker sem odrasla v drugem kraju, bi šla tja nazaj. Tam imam svoje bližnje in bi lažje začela na novo, tukaj razen njiju nimam nikogar. Morda bi delo v svojem poklicu poiskala tudi kje v tujini, poznanstev imam dovolj, da bi se nekako znašla in “zamotila”. Pa ne narobe razumeti, ne bi odšla zato da se lahko bolj posvetim delu ki me veseli, ker ga lahko opravljam tudi ob družini. Ne bi se odselila samo od njega, ampak tudi od hčerke. Tudi on mi je predlagal da jo pustim pri njemu, ker je tako boljše za njo. Nočem se smiliti sama sebi, a se zavedam da ji on resnično lahko nudi dosti več kot jaz. V dilemi sem, ali bi imela deljeno skrbništvo, tako da jo ima vsak en teden in jo utrujamo z dolgimi vožnjami, ali je bolje da grem stran, prekinem stike in se nikoli več ne vrnem….
Ženske, ki razmišljajo tako kot jaz danes, vsi obsojajo kako so si sploh lahko omislile otroka če bi ga naenkrat rade zapustile? Tudi jaz sem se včasih spraševala kako lahko ženska to naredi? Zdaj vem kako. Zelo, zelo težko, ampak nekako s srcem. Čeprav mi ob misli na to da bi šla stran od nje gre na jok, boli, pa mislim da bi bilo bolje za njo da ne odrašča ob ženski, ki jo vsake toliko obidejo samomorilne misli, ki se ji ne ljubi ukvarjati z otrokom ki jo tako ljubeče gleda in si želi njene pozornosti….

Ne vem, če bom tukaj dobila odgovore na moje dileme. Res še enkrat lepo prosim tiste, ki bi ob branju moje zgodbe začutile potrebo po tem, da izživijo svoje zgražanje nad mano, da se vzdržijo komentarja.
Meni je lažje že, da sem lahko iskreno opisala kaj dejansko čutim, ker držim to v sebi že predolgo…. Ne glede na to, kako grdo zvenijo moji stavki, morala sem dati to iz sebe končno!!!!
Če pa je katera doživela kaj podobnega, ali ima kakšen nasvet kako naprej, bom pa zelo vesela, če bo to delila z mano.

Lp

Pozdravljena,
kot bi deloma brala svojo zgodbo … Moja hčerkica je stara 4 mesece, bila je zaželjen otrok, pa vendar me obdajajo zelo podobni občutki: kaj mi je bilo tega treba? Kak dan je bolje, kak dan slabše, pride dan, ko jo imam najraje na svetu, spet drug dan si želim, da mi jo nekam odnesejo … Sama sem, moj partner mi ne pomaga kaj veliko, staršev nimam blizu … Včasih se mi nabere preveč in (kljub temu, da punčka spi že skoraj celo noč) vstajam ob petih, ker drugače ne “sfolgam”. Kaj šele, da bi imela kaj časa zase. Partner se me že od nosečnosti ne dotakne več, jaz pa sem seveda obupana, ker nimam časa za zdravo prehrano in telovadbo. Vsi na internetu so pametni, da si je treba vzeti čas zase, koga poprositi za pomoč, zdravo jesti, spati, se gibati … Ampak kaj, če to ni izvedljivo? Če nimaš časa niti skočiti v bližnji market po svežo zelenjavo? Če nimaš nikogar, ki bi ti priskočil na pomoč?

Pozdravljena, ki praviš, da materinstvo ni zate.

Pisala si na pravo mesto, tu je prostor za takšna vprašanja, ki jih mnoge mamice imajo kdaj pa kdaj, nekatere pogosteje. Ti si že kar daleč s odgovori na svoja vprašanja. Škoda, da nisi že kaj prej vprašala, predno si se odločila, da vajino partnersvto ne gre in razmišljaš o tem, da bi zaživela spet sama.

Obenem pa razumem, čakala si, da boš začutila materinski čut, da bo partnerstvo spet zaživelo in upala, da boš zaživela v lepši družini kot si jo imela sama kot otrok.

Iskrena hvala za tvoja zgodbo, ki se lepo bere, nekje na prvi trjetjini si “razložila” zgodbo svojega otroštvo in s tem zgodbo tvojega življenja. V zgodnjem obdobju tvojega otroštva so te ranili najbližnji, ukvarjali so se s svojimi odvisnostmi, demoni in te zlorabljali psihično in fizično. Vso pomoč, ki si jo dobila so bili pogovori s psihiatrom, mama ti gotovo ni mogla pomagati, bila si še otrok. Ni bilo prav, nisi si zaslužila tega.

Potrebovala bi več podpore, ljubezni in občutka, da si vredna in posebna. Ker tega nisi dobila si si sama ustvarila pravljično podobo in življenje, ki pa ni napolnjeno z srčnostjo, radostjo in kreativnostjo. Morala si si narediti zgodbo o uspehu, da si lahko preživela, morala si daleč proč od življenja, kateremu si bila priča (nasilje, alkohol in zlorabe). Zagugala si se v peklenski gugalnici iz bede si stopila v blišč, oba imata ranjeno srce in sta le dve strani iste medalje.

Kot otrok nisi spoznala ljubezni, zato je zdaj ne zmoreš čutiti, četudi se trudiš in še toliko želiš. Postati moraš ljubezen in spoznati, da smo vsi narejeni z ljubeznijo višje sile, četudi nam naši starši ljubezni niso zmožni dati. Ljubezen je tista, ki bedo in prazen blišč spremeni v polno življenje. Tudi vajina hčerka je narejena z ljubeznijo in žari ljubezen, ona je nova priložnost za vaju, kot si bila ti priložnost za tvoja starša. Onadva je nista mogla izkoristiti, umaknila sta se v nasilje in alkohol, gotovo tudi oba globoko ranjena.

Vidva oba, kot starša imata blagoslov, da prejemata otrokovo ljubezen, ki vaju lahko spreobrne in nauči radosti, kreativnosti in ponižnosti v življenju. Je pa to trdo delo, posebej za tiste, ki v otroštvu niste dobili sprejemanje in ljubezen. Učiti se o ljubezni vključuje najprej soočenje s svojo praznino, bolečino, ranami in bolečinami.
To ni lahko, zato se mnogi tega dela nočejo lotiti, nočejo ponovno čutiti bolečino, raje zgradijo fasado ali se umaknejo. Vendar pa bližnjic ni, čim bolj se izogibamo ranam, ki smo jih v otroštvu doživeli, tem močneje prihajajo za nami, kot bi nam ponovno ponujale možnost, da jih zacelimo in krenemo naprej. NI BLIŽNJIC!
Četudi se umaknemo daleč stran, pobegnemo v delo, alkohol ali se drugače zamotimo, nam bolečine vedno glasneje prihajajo naproti.

Želela bi, da razumete, da ni potrebno, da se obsojate, da se kritizirate, niste slaba mama in ja materinstvo ni lahka naloga. Partnerstvo, kakor tudi starševstvo je za pogumne ljudi.

Priložnost vas še vedno čaka, predlagam pa, da se na pot okrevanja podate s strokovno pomočjo. Predlagala bi ljubečo toplo terapevtsko pomoč, najraje psihološko podporo, ki vas bo vodila po poti celjenja ran, ki so nastale v otroštvu in šele potem boste pripravljena trezneje razmišljati, kako je smisleno ravnati zdaj. Žal zdaj zaradi vaših ran iz otroštva, ki so spretno prekrite z lepo masko ne morete realno čutiti, kje so vaše priložnosti in odgovornosti.

Ja vaša odgovornost je, da se lotite osebnostnega razvoja s strokovno pomočjo, da ne boste sebi in svojim bližnjim še nadalje povzročala rane, ki ste jih tudi sama doživela, Kajti prav rado se zgodi, da se “zgodovina ponavlja” in če se ne lotimo zavestnega “spreobrnenja” oz. spreminjanja svoje “usode”. Le pogumno, ni tako težko, kot bo težko živeti z vsemi temi ranami lepo prekritimi z lepotno masko. To vam lahko zagotavljam, težje bo živeti z odprtimi ranami, kot pa rane celiti in potem polniti življenje z upanjem, radostjo in kreativnostjo.

Ravno danes mi je ena od mamic povedala, da se mi mora zahvaliti za to, ker sem jo v fazi, ko se je želela zapreti v svojo ledeno kletko bolečine, ko je izvedela za varanje svojega moža, vzpodbudila k iskanju strokovne pomoči, jo opremila s knjigami vseh vrst in jo poslušala in razumela, da je hudo. Takrat sem bila precej odločna, kakor sem tudi zdaj, odgovornost in priložnost, ki je pred nami, ko stojimo pred stisko nam ponuja rešitev, ki je sprva ni videti.

Vztopimo v izziv in učimo se življenja. Pravljice so za palčke in malčke. Ko odraščamo nam realnost greni življenje, če ga nočemo sprejeti kot takšnega s koflikti, tesnobami, rešitvami, olajšanjem, obupom in vzhičenjem. Vse pride in mine, pričakovanja nam škodijo, maske in obrambe tudi. Umika pred seboj ni.

Obeta se vam še mnogo lepih trenutkov z vašo hčerjo, pred vami je še večina materinstva, šele zaslutila ste ga. V prvem letu otrok predvsem potrebuje pestovanje in nego. Zdaj prihaja pravi čas za radost in povezanost. Še se lahko odločite, da jo začnete res imeti rada, na ta način, da preživite lepe trenutke z njo, da skupaj kaj čečkata, ali sestavljata, gneteta testo in grgrata. Materinska ljubezen ni nekaj mističnega, ki se pojavi ali ne samo od sebe. Enostavno morate začeti preživljati čas z njo, veliko vas lahko nauči partner, morda je on dosegel dober odnos z hčerko. Igrajte se z njo, morda se še spomnite lastne igre. Udobno se oblecite, prižgite nežno glasbo, prižgite dišečo svečko, zvalite se na kavč in na rahlo požgečkajte njo in se smejte. Zaživite brez maske, sprostite se, nihče vas ne snema niti gleda, lahko ste čisto otročje zmedena, zmečkana in prepoteni. Upajte se zaživeti.
Ko prižgete majhno iskrico in potem še malo zapihate se počasi ogenj življenja razplamti. Privoščite si to,
Pošiljam vam iskrico življenja, hranite jo in ji še kakšno dodajte.

Upam, da vam še kakšna mamica kaj napiše, ker vem, da niste edina v podobni situaciji. Mnogo jih je pred podobnim izzivom bilo in še bo. Od vas je odvisno ali se boste odločila za življanje ali igro življenja. Nobena izkušnja gotovo ne bo lahka. Predvsem pomislite nase čez 10 let ali 15 let, kje se vidite, kako želite živeti, kako boste mirno spala, kaj si želite zgraditi in kakšno življenje živeti.

Prosim še kaj pokličite ali pišite, da vas usmerim morda k konkretni strokovni pomoči ali terapiji. Lahko pa se javite samo za kratek osebni pogovor oz. klepet. Želim vam vse dobro in da boste tudi vi zase izbrala vse dobro.

Prav lepo pozdravljeni v tem večeru, oglašam se še druga moderatorka,

Pozorno sem prebrala vaše pismo, nazorno ste opisali vaše občutke in procese od odločitve za materinstvo ter dogajanje vse do sedaj, ko ste se odločili, da podelite vašo zgodbo. Sprašujete se, kaj sedaj, kako se odločiti.
Veliko sem razmišljala, o čem bi se pogovarjala z vami, če bi se osebno srečali. Predstavljala sem si, da bi bili skupaj na tem križišču, kjer se vam zdi, kot da je prava le ena pot, in to tista, ki bi pomenila odhod iz družine. Najprej bi vas povabila, da sedeva in pogledava, kaj se dogaja v vašem življenju, kdo ste, kam hočete,iskali bi odgovor na vprašanje: kdo hočete postati.
Da bi se razumeli, pogosto pogledamo svojo preteklost, otroštvo — pokazali ste nam, tako kot je rekla že gospa Radmila, kako ste dobili le en majčen majčken kos materinske ljubezni, priznanja, in sedaj, ko ste sami mama, ne veste, kje bi našli ta vir, kako bi začutili materinsko ljubezen do svoje hčerke. Številnim ženskam je pot v materinstvo lažja, ker imajo svojo lastno izkušnjo, kako je, če si otrok in zate skrbita ljubeča starša. Če tega nimamo (dovolj), potem je pred nami izziv, kje se naučiti rad imeti samega sebe in rad imeti druge.
Rekla bi vam, da se tu, v tem križišču, ustavite. Za pomembne odločitve je prav, da res dozorijo, da so utemeljene na premisleku o tem, kakšna je situacija, zakaj bi nekaj storili, kakšen je naš namen in kakšne bodo najverjetneje posledice. Pogosto v težavah vidimo zgolj eno pot, in tečemo gor in dol, da se že čisto utrudimo in ne vidimo rešitve. In prav tu bi rekla, da se je pri vas nabralo veliko: tiščali ste se v eno določeno vlogo matere, ki vam ni po meri; vaš partner izraža razočaranje, vi pa ste dolgo časa nihali med upanjem, da se bo ljubezen do otroka pojavila, če ne danes, pa jutri, in občutki praznine, ker niste taki, kot bi si drugi želeli, da ste. In potem se je to stopnjevalo vse do tega, da ste se znašli na robu upanja.
Ne mislim, da bi vse ženske morale imeti otroke. Vi ste se odločili postati mati in upali, da se bodo pojavili taki občutki, kot jih opisuje večina mater. Nobena izmed nas ne more zares vedeti, kako se bo počutila, ko bo rodila otroka. In ni vedno po pričakovanjih. Vaša izkušnja je za vas in za vašega partnerja boleča, pa tudi za vašo deklico.
Ko smo v težavah, nam pogosto manjka vpogled od zgoraj, z druge strani.

Zato: Dovolite si postanek, poiščite dobro podporno osebo, psihoterapijo, svetovanje ali kako obliko duhovne pomoči in podpore. Najdite sebe, okrepite se, da boste prepoznali, kaj je pravilna odločitev. Ne iščite bližnjic in se ne zanašajte, da bi vam lahko nekdo res svetoval za eno ali drugo odločitev. Prevzemite odgovornost za svojo pot in pri tem vključite vprašanje: Kako boste oblikovali svoje materinstvo in kako partnerstvo – to sta medsebojno povezani vprašanji. Prav na tej točki ste vi tisti, ki oblikujete samo sebe, svojo prihodnost. Poglejte tako: kako bivati, da boste odgovorno do sebe in do drugih kar najbolje storili in bili? Kak za vas pomeni odnos z možem, z drugimi ljudmi, z otrokom? Kaj bi bilo za vas sprejemljivo, kaj potrebujete za uresničitev življenja v družini? Kako boste živeli kot mati, če se umaknete? Zakaj bi se umaknili? Ali je odselitev morebiti beg pred spremembo, ki jo zahteva vaša situacija?
Kajti to, da sami pravite, da se ne počutite dobro s seboj, je znak, da vzemite življenje v svoje roke. Kar se je zgodilo v preteklosti, je del vaše izkušnje, od tod naprej odločate vi. Najprej torej začnite zanimivo pot raziskovanja, kdo ste in kakšen je vaš namen. Pri tem se boste srečali s tistimi pomembnimi viri, ki nam vračajo veselje do življenja. Šele ko si boste prišli na jasno, kdo ste in kakšno je vaše poslanstvo, smisel, boste tudi vedeli, kako naprej. Oblikujte življenje tu in zdaj tako, da postavite tisto, kar je staro in neuporabno, na stran, povabite v svoje življenje ljubezen do sebe in do drugih.
Pišite še, si bomo izmenjale misli in izkušnje.

Pošiljam topel objem in dobre želje, da najdete pogum in tu, na tej prelomnici, postavite stvari iz otroštva, ki so vas zaznamovale, na svoje mesto, vzamete življenje v svoje roke: predragoceno je, da bi odlašali in se umikali. Poglejte mu v oči, in odgovor o tem, kako živeti, bo prišel, za to je treba sicer nekaj poguma, volje, dela, a zagotovo je to nekaj, kar se bogato poplača,

Pozdravljeni ,
mislim, da je čas, da nam nehajo vsiljevat idejo o “srečnih mladih mamnicah”, “materinskem čutu, ki pride sam od sebe” in “neskončni ljubezni”. Mogoče to katera doživi – ampak jaz ne poznam nobene. Realnost je drugačna in potem smo razočarane, nemoremo vzpostavit stika z otrokom, pričakujemo od sebe preveč in navsploh postanemo zagrenjene in depresivne.
Dragi ženski, tudi sama sem imela podobne težave. Pričakovala sem vse. Res je, imam srečo, da imam ljubečega partnerja in starše. Ko sem prišla po pomoč, sem jo tudi dobila. Ampak prvi korak je težek. Zavedanje, da svet, sploh pa materinstvo, ni popolno. Težko je, naporno, in naj so naši otroci še tako popolni in zlati bi včasih raje spale kakšno uro dlje, šle zvečer v kino ali preprosto preživele dan brez kričanja, hranjenja in “mami, mami” na vsakem koraku. To je potrebno sprejet.
Poglejta, kako se pa začne naša “starševska” pot? Že test za preverjanje nosečnosti, pa naj bo otrok še tako zaželjen, je šok. Postane realnost. Sledi strah pred prvim pregledom – je z otrokom vse ok? Počasi ta strah itak postane stalnica. Pa slabosti, bruhanje. Potem naenkrat narastemo na veliksot kita, si nismo več sposobne same zavezati čevljev in pedantno preštevamo strije v nastajanju. Cvetoča, vesela nosečnica? Še en urbani mit. Pa kako boš cvetoča in vesela če pa nisi prepričana ali te bo na naslednjem sestanku otrok brcnil v mehur ali želodec? Govorimo si “ko bom rodila pa bo …. ” in idealiziramo. Pa pride porod, tečne babice in naveličane sestre na oddelku. Popolna nemoč, ko se, prešite kot babičina odeja, še vsest ne moremo. Vsiljujejo nam dojenje. Vsi so srečni in se veselijo novega člana, me pa se zavedamo da nikoli več ne bomo svobodne. Pojma nimamo kaj naj s tem malim človekom. In vse kaj čutimo je strah. Še lepše je ko pridemo domov, spet polne pričakovanj. In kaj dobimo? Še več strahu in občutek da smo nesposobne in slabe mame. Ker drugim pa je lažje. Povem vama, ni jim. Vse imamo enake boje same s sabo, vse bi na neki točki najraje pobegnile.
Bolj kot se počutimo slabo ker nismo “idealne”, ker ne ljubimo svojih deročih se, par dni starih otrok brezpogojno (ampak smo izšokirane še od poroda in paralizirane od strahu, preprosto nismo sposobne tega začutit), ker preprosto ne vemo kaj bi z njimi (pa je tako preprosto!), bolj se naš odnos do otroka slabša.
Imam super mamo, ki je verjetno najbolj razumevajoč in čustveno inteligenten človek na tem planetu, pa bom z vama delila to, kaj mi je povedala ko sem se po petih mesecih zlomila in jih v histeričnem joku povedala kako se počutim, kako sem zanič, kako bi bilo otroku boljše če nebi imel mene in si zasluži boljšo mamo(vbistvu vse kaj čuti avtorica). Prvo se je potrebno zavedati, da nista edini, ki se jima to dogaja. Vsi smo šli skoz to, samo način kako smo se s tem soočiti je različen, zato pri enih mine hitreje. Potem je potrebno sprejet stanje, pa čeprav boli, da nismo takšne kot bi želele biti, da ne čutimo to kaj moramo. Preprosto sprejet. In potem, čudežno, pride vse samo od sebe. Začutimo ljubezen, naeenkrat nam je v veselje se z otrokom ukvarjat. Nevem kako se to zgodi, ampak ko sem se enkrat dobro zjokala in sprejela svojo nesposobnost bit popolna, sem ugotovila, da ni potrebno, da sem popolna in da imam to malo žabo neskončno rada, v trenutku sem bila polna energije in srečna.
Kar se pa tiče trgovine – tudi za to katarzo sem potrebovala celo večnost – obleči otroka, ga vrži v nosilko/voziček in spokaj svojo rit v trgovino, potem pa idi še na kavo ali dve. Saj pa nisi vezana na dom. V trgovini kupi še frutek, sok in žemljo pa sta lahko zunaj cel dan. Ali pa gresta domov, otroka postaviš na tla ali v stajico, mu natrosiš igrače in v miru kuhaš, pospravljaš ali gledaš tv. Vse kaj on potrbuje je čista plenica, hrana in ljubezen. Ta ljubezen se pa ne kaže z tem, da si ti cel dan v njegovi službi in njegov entertainment system. Pomembna komponenta tega je, da imaš rada sebe in za sebe tudi poskrbiš, saj samo srečne mame imajo srečne otroke. Zavedajta se, da nista nobeni žrtvi, ki sta tukaj da služita. Če nimata babic, prosita kolegico ali najamita vruško za kak popoldan in ga preživita, kot da otroka nimata. Pobašita otroke v vozičkih in pojdita na večejo z partnerji. Vsi potrebujemo svobodo, ne si je sami omejevat. Dejansko sta omejeni toliko, kot se omejujeta sami.

Kar se pa tiče partnerjev – ni mi v navadi obsojat ljudi, ampak predvsem avtorica, kako pri svetem pujsu si lahko izbereš tako plehkega kretena za očeta svoje hčere in celo misliš, da je to dober vpliv za deklico? Kako si lahko sploh želiš bit z moškim, ki se oddalji od tebe ko imaš težave, povešen trebuh in dve striji? Začni se cenit, kot oseba, kot to kaj dejansko si in ne slika, ki jo vidiš v ogledalu. Na takšen način ceni tudi svojo hči, ker to potrebuje. Nimaš glave zato, da na njej nosiš frizuro, ampak da jo uporabljaš. Lep videz je super stvar, ki nam olajša marsikater stvar, ni pa naše bistvo. Ne sme bit razlog zakaj nas ima partner rad. Z leti se spuklamo, posivimo in zdredimo. Kaj potem nehamo bit ljudje vredni spoštovanja in ljubezni?
Predvsem pa razmisli, kakšno sliko sveta to prenese tvoji hčeri? Zapri oči in in si predstavljaj, da ti tvoja odrasla hči predstavi svojega partnerja, ki je enak kot njen oče in jo obravnava enako kot on tebe. Ti je ideja všeč? Ker če ne, potem moreš marsikaj spremenit, predvsem pa deklico pustit pri očetu ni opcija.

Hvala vsem za te odgovore! Res hvala!
Se ravno odpravljam spat, tako da naslednjič napišem kaj več, za zdaj se vam samo na kratko zahvaljujem, da ste si vzele čas, prebrale mojo zgodbo in mi odgovorile. Zelo sem se bala, kakšen bo vaš odziv na to, zdaj bom pa dosti lažje zaspala!
Lahko noč 🙂

Pozdravljene!

Nisem še prišla do nobenih konkretnih zaključkov ali rešitev. Kar se tiče najine zveze, se ni nič spremenilo, počasi delam načrt za odhod in selitev, a ne razmišljam več o zapustitvi hčerke, dogovarjava se o deljenem skrbništvu, zaenkrat pa živiva kot cimra, ki skupaj vzgajata otroka.

Po prebiranju vaših odgovorov sem nekako lažje zadihala. O vaših odgovorih sem v zadnjem času zelo veliko razmišljala.

Najprej, ker vem da nisem edina ki se ji to dogaja. Ker sem tukaj dobila to, po čemer sem hrepenela od svojih bližnjih: “Ne bi smela doživljati tega, ni pravično kar so ti storili v otroštvu, vredna si boljšega življenja, lahko ustvariš boljše. Razumem te. Dovoljeno ti je čutiti to, kar čutiš. Nisi pošast, ranjena si. On bi te moral razumeti, podpreti. Nisi slaba mama, taka občutja imamo mnoge,…”

Tega mi nihče prej ni rekel. Sama sem imela te občutke ves čas, pa zaradi nične tolerance bližnjih si nisem dovolila tega čutiti. Nisem sprejemala tega kot nekaj normalnega. Glede na odzive okolice sem razmišljala in sama sebe prepričevala samo še o tem, kako pretiravam, kako se smilim sama sebi in da sem edina čudakinja na tem planetu, ki si povrh vsega še upa izjaviti da ne občuti materinstva kot nekaj najlepšega!

Dale ste mi misliti, res. In zato sem vam resnično zelo hvaležna, vsaki izmed vas!! <3
Upoštevala sem nasvete v zvezi z ukvarjanjem s hčerko in se odločila, da začnem živeti z njo brez obremenitev. Brez razmišljanja o tem ali ona čuti mojo ljubezen, ali jo ljubkujem in ujčkam,…
Ne obremenjujem se več s tem, da ne morem v miru pripravljati kosila, ker ona stalno skače okrog mene in zahteva pozornost, enostavno ji dam v roke kuhalnico in eno skledo in naj tolče po njej in se zabava, dokler jaz kuham. Ne silim se več z umetnim ljubkovanjem, enostavno ko me prime jo vržem na kavč in žgečkam da se obe smejiva na ves glas, potem ji dam nekaj pojočih igrač in pustim da se zabava sama naprej, ko meni več ni do tega. Če želim v miru spiti kavo, jo dam v stajico, založim z igračami, naštimam risanke in grem v drug prostor kjer lahko v miru spijem svojo kavo ob cigaretu in računalniku in hkrati slišim, če bi se začela jokati.
Saj v stajici sem jo pustila že prej, da sem lahko v miru spila kavo, a razlika je v tem da sem prej imela slabo vest zaradi tega, zdaj pa se več ne obremenjujem. Verjetno sem potrebovala samo to, da mi nekdo reče da je to v redu. Partner mi je to kvečjemu očital… Zdaj mi je veliko lažje!
Sem dosti bolj sproščena z njo, ker si vedno ponavljam da ne smem imeti slabe vesti če tako ravnam. Govorim si, da sem dobra mama, saj ji znam postavljati meje mirno in odločno, učim se igranja z njo na način da delam po občutku in neobremenjeno. Ni vsak dan dober, še vedno imam svoje padce, a jih je nekoliko manj in to si štejem za uspeh. Govorim si, da se ne bom spremenila v dobro mamo čez noč, da so moji padci normalni in da moram biti ponosna na to da jih je vedno manj. Da se ne obremenjujem po tem ko se zjočem kako ne gre več naprej, ampak si rečem da sem prej jokala vsak dan, zdaj jočem vsak drugi dan. In potem vsak tretji dan. In da je to napredek! In je! Nihče mi tega ne potrdi, a si potrjujem sama. In sem mnenja, da je prav tako!
Sama pri sebi spoznavam, da potrebujem neko potrditev za stvari, o katerih nisem prepričana oziroma o njih ne vem dovolj. Ker ko jo dobim, se sprostim in funkcioniram veliko bolje. Ve ste k temu veliko pripomogle s svojim razumevanjem in odobravanjem mojega početja.

Enako je bilo po porodu. Pred tem sem prebrala ogromno na to temo. Imela sem svoj načrt, kako bi naj porod potekal, kaj lahko v porodnišnici pričakujem in kaj ne ter si na podlagi tega sestavila svoj porodni načrt. Vem, da je bilo pri porodu kršenih veliko mojih pravic in želja (ki so bile zelo realne, nobenih domišljavih idej nisem imela), pravzaprav tam pravic sploh več nisem imela. Rodila sem na način, ki je odgovarjal samo babici, meni niti najmanj. To je pustilo hude posledice – ne samo psihične, tudi fizične.
Partner je bil prisoten, pomagal mi je toliko, kolikor pač popoln laik zmore – držanje za roko, božanje, masiranje, vlaženje ustnic, spodbujanje in tolažba.
Pa vendar mi je manjkala potrditev po porodu. Ker pogled na popolnega in zdravega otroka zame pač ni bila nobena potrditev, sem želela nekaj drugega: partnerjeva pozornost po porodu, doma, ljubezen, cartanje,.. Tega ni bilo. On pravi, da bi lahko bila vesela, da mi toliko pomaga pri skrbi za otroka in to štela kot nekakšno potrditev. Jaz sem mu na to odgovorila, da to ni pomoč, ker otrok ni samo moj. To je samo prevzemanje očetovske odgovornosti. Pa se je začel ponosno primerjati z moškimi, ki po rojstvu otroka nič ne pomagajo in vse obesijo na žensko. Res je, poznam veliko takšnih, tudi mene je naredil en takšen, zato pa imam nično toleranco do takšnih moških in cenim to pri svojemu. Ampak to ni vse. In takšno razmišljanje je v naši družbi velik problem!
Klanjamo se moškim ki hranijo in previjajo dojenčke, pozabljamo pa na to, da zanemarjajo svoje ženske! Ženske, ki smo 9 mesecev nosile tega otroka in ga rodile, ene težje, druge lažje! In da ženske, ki smo porod doživele kot 8 ur same agonije, kjer nam niso hoteli dati EA, čeprav smo prosjačile za njo in imele vso pravico in pogoje do tega, v neugodnem porodnem položaju ki ga nismo želele a nam drugega niso dovolili ker je tako lažje za njih in bile samo številka v očeh porodnega osebja, na koncu končale precej raztrgane, z vaginalnim prolapsom zaradi forsiranega poroda, metanja zdravnikov na trebuh in nepotrebnih umetnih popadkov ker smo imele svoje naravne popadke zelo močne in redne a očitno ne dovolj in se je babici mudilo, forsirane z dojenjem kot edino pravilno metodo hranjenja, čeprav tega nismo želele, flaška v porodnišnici čudežno ni več obstajala! Ženske, ki si še danes polulamo v hlačke vsakič, ko malo dlje nosimo svojega otroka, kihnemo ali zakašljamo, kljub temu da od poroda dalje redno izvajamo keglove vaje pravilno! Ženske, ki nas je 3 mesece po porodu sredi trgovskega centra pritisnilo lulat in nismo zdržale do stranišča, ampak smo se polulale pred vsemi mimoidočimi v hlače in smo s premočenimi hlačami mogle čez cel center do avta!!!!

Po eni strani bi iz same jeze ki se sproži v meni ob spominih na to, najraje obsojala moške na vso moč! Po drugi pa se zavedam, da v bistvu naši moški nimajo pojma o tem! Ne samo moški, tudi naše bližnje (mame, sestre, prijateljice, sosede,..), torej tiste ženske ki so imele lep porod, ljubečega partnerja in vse super, brez posledic.

Kako boš vedel, človek neveden, kako ravnati z žensko ki je čustvena razvalina, psihično in fizično uničena od poroda, če pa ti nihče tega ni povedal? Če pa nihče sploh ne govori javno o tem??
Vse kar imamo, je ta forum. Obstaja še nekaj gradiva na temo poporodne depresije, a naši bližnji so premalo obveščeni o tem. Tega ne pogooglamo, dokler se sami ne znajdemo v takšni stiski.
Dokler samo nismo postavljeni v to vlogo, se znamo samo zgražati nad ženskami, ki svojim otrokom ne izkazujejo brezpogojne ljubezni na vsakem koraku in pred našimi očmi, nad tistimi ki več časa preživijo v službi, družbi namesto s svojimi otroci. Nad znankami, ki jih srečamo v nočnih klubih pijane, za katere vemo da imajo doma otroke in se čudimo, kako se lahko napijejo, ko pa imajo doma otroke?

Želim povedati, da se resnično premalo govori o tem. Če o tej temi ne iščeš zavedno po netu, do tega ne prideš. Tako kot nas povsod opominjajo z napisi da alkohol in vožnja ne gresta skupaj, tako kot preveč soli in sladkorja škoduje, tako kot je redna telovadba pomembna, tako kot pokanje petard ni varno, kot mučenje živali ni sprejemljivo, da se na prostorih za invalide ne parkira če si lenoba,… Tako bi moralo biti splošno znano, da materinski čut ni nekaj, kar orgazmično doživljajo vse ženske ob porodu! In da porod pušča tudi negativne posledice!

Srečne tiste, ki imajo/imate podporo bližnje okolice, ki vas poslušajo in vam pomagajo. Za takšne sem zelo vesela! Seveda jim zavidam, a privoščim. To je prav.

Ko me je kdo po porodu vprašal kako je bilo, sem rekla da grozno. In takoj nazaj dobila odgovor v smislu: “Eh, pa saj vse bolečine pozabiš ko ti dajo otroka. Kako to misliš, da ne boš imela več otrok? Mlada si še, itak da jih boš še imela. Zdaj si malo občutljiva, ampak seveda si srečna ker si mama, ne?”
Jaaa, itak, najsrečnejša, najraje bi si čez cel hrbet dala tetovirati: The happiest mother on Earth!

In tu se pogovor konča, ker če sem omenila da je bil porod grozen, se je vsak sogovornik izmuznil iz debate. Če me je kakšna noseča kolegica vprašala o porodni izkušnji, sem jo v bodoče raje kar takoj vprašala kaj želi slišati: motivacijsko varjanto ala “še vsaka je rodila in preživela” ali realno?

Prej sem se jezno in razočarano spraševala, zakaj ti nihče ne pove kako lahko gre ful stvari narobe in da zdrav otrok ni ena in edina pomembna stvar po porodu? Da poroda ne doživi samo otrok ampak je tukaj še ženska, ki ni samo preživela, ampak tudi trpela in predvsem – še vedno trpi?
Zdaj vem zakaj tega nihče ne obeša na veliki zvon. Ker če to poveš, si zagrenjena negativka, razvajenka ki ne vidi ničesar razen sebe. In nihče tega ne želi slišati!
Imamo na eni strani zgrožene sorodnike, ki govorijo kako je ženska glupa, ker ne želi obiskov na domu 2 tedna po porodu, ker ko pridejo obiski ne streže vseh povprek, ker ne želi s celo žlahto deliti radosti dojenja, da vsi opazujejo njene dojke kot napravo za proizvodnjo mleka, ker želi to opraviti na samem ker smatra to kot intimni del svojega telesa (čudakinja), na drugi strani pa žensko, ki mora hliniti pred vsemi neko zlagano idilo, ki je niti približno ne čuti… In zraven seveda ponosnega očka, ki menjava plenice in ga vsi kujejo v zvezde, kako je mamici odvzel VSO BREME!!

S partnerjem sem nekoč govorila o tem, kako na to gleda družba in kako je vse skupaj skregano z zdravo pametjo in da bi bila zelo vesela če bi se stvari začele spreminjati. Predlagal mi je, naj sama sprožim neko pobudo za spremembe oziroma osveščanje o tem kaj se dogaja v porodnišnicah in da so pravice nekaterih porodnic samo na papirju, v praksi pa jih ni. A jaz sama nimam pravega poguma za kaj takega, niti ne vem kako se lotiti stvari.
Vsekakor pa vem, da če bi kak medij želel pripraviti prispevek o tem, kako ni vse tako pravljično, kot to prikazuje družba in molči o tem, kar potem ugotavljamo mamice in šokirane nad tem, ker nam nihče ni tega povedal, bi vsekakor želela sodelovati pri tem.

Draga Peterbald, držim pesti na rokah in nogah, da se ti bo telo pozdravilo in da boš srečno zaživela po tej izkušnji. Prav imaš, o takih ‘slabih’ straneh materinstva in poroda se govori zelo potiho, ali pa celo nič. Na tujejezičnih forumih se najdejo izpovedi žensk, ki ne marajo materinstva in lepo razložijo, kako se jim je življenje spremenilo in kaj vse ostane zamolčano, ko kar naprej poslušamo, kako je vse skupaj fino in super in kako si to vsaka ženska želi. Sama nimam otrok in jih niti ne želim, in sem take strani našla čisto po naključju, ko me je zanimalo, če še katera druga ženska isto misli. Na slovenskih spletnih straneh takih vsebin praktično NI, edino takole na hitro po forumih katera potarna, pa jo hitro potolažijo, da gre za ‘poporodno depresijo’ in da bo na koncu še vse fajn (ko se bo vdala v usodo in se sprijaznila z novo vlogo).

Če razmišljaš o tem, da bi šla s svojo zgodbo v medije, predlagam, da se za začetek držiš prispevkov v pisani obliki, po možnosti pod drugim imenom. Mnenje, da ženski materinstvo ni kul, je v Sloveniji kar velik tabu in bi znala imeti zaradi tega še večje probleme.

Se mi pa zdi pravilno, da se take stvari pove, da materinstvo ni lahka stvar, da ni za vse, in da to, ko te otrok pokliče ‘mami’ ne izbriše vseh negativnih stvari, ki jih lahko ženska doživi v tej izkušnji. Ne boj se, nisi edina, si pa ena redkih, ki se o tem upa govoriti.

Pa decu pusti, da se malo več ukvarja z otrokom, ti pa pojdi na dopust, ker si si ga prekleto fejst zaslužila!!

Vsekakor se ne bi želela izpostavljati s pravo identiteto, ker je to tako občutljiva tema in kot si rekla – prevelik tabu pri nas. Sama nisem človek, ki bi za vsak življenjski problem pisala na forum, ampak sem raje prebrala nešteto objav drugih žensk in se poskušala najti v kakšni zgodbi. A na to temo, ki me razžira najbolj od vseh nisem našla podobnosti nikjer in ugotovila enako kot ti – o tem se ne govori in konec!
Zato sem se odločila da sama začnem to temo. Večina žensk z enakim problemom ne dobi nobene podpore med bližnjimi, nekatere se zamotijo z delom ali hobiji, samo da ne razmišljajo o tem. Tudi jaz sem to poskušala in edino kar sem dosegla je bila preložitev soočanja s tem problemom za nekaj časa. Ko se mi je gužva v službi umirila sem se spet srečala s tem, kar me je počakalo – depresijo in obupom. Ne gre stran samo od sebe. Mogoče bi kakšna psihoterapija res pomagala….
Srčno upam, da se tukaj najde še več žensk s podobno situacijo kot je moja, ker verjamem da jih je veliko, le da nobena ne želi biti prva ki bi to priznala. Najtežje je začeti govoriti o tem. Ko enkrat spregovoriš in dobiš pozitiven feedback namesto obsojanja, pa steče kar samo od sebe in je veliko lažje.
Meni pomaga, vesela sem vsakega vašega odgovora. Če se še katera sooča s podobno stisko, naj se kar pogumno oglasi 🙂

Ne vem, koliko odpora imaš do opcije, da se pač oddaljiš od obeh (moža in hčere)… se mi pa zdi, da bi ti to še najbolj pomagalo. Večini se bo zdelo grozno, ampak konec koncev ne živijo oni tvojega in ne ti njihovega, ampak vsak svoje življenje.

Pozdravljena Peterbald!

Lahko recem,da sem vesela da se je nasla mlada mamica s precej podobno izkušjo kot jo imam sama in želela bi ti predstaviti par načinov, kako se s celotno situacijo spopadam.

Najbolj od vsega me je nasmejal podatek po polulanih hlačkah pri kihanju…..točno to:)))))) 9 mesecev redne telovadbe, keglevih vaj zdrave prehrane v priačkovanju najlepšega v zivljenju…….pa jo imamo, veliko, jokajočo ki mi pri 9h mesecih ne pusti spati več kot 3 ure v kosu, z mamo, ki mora pred vsakim sprehodom stuhtati, kam gre lahko lulat med potjo, ki cele dneve prezivi za stedilnikom zato da bi njena deklina jedla zdravo z revmatoidnim artritisom po porodu in odpovedano ščitnico. O morebitnih posledicah , ki ti jih porod lahko pusti ne govori nihče. Pa med drugim moj ni bil težak.Ali pa se najdejo “generali po bitkah” ja: Kegleve vaje, saj ves, medtem ko lulaš poskušaj stistiti……blablabla,,,a jih nisi prej delala…..ja sej, ves, naš tamal je šele pri treh letih mamico pustil spat itd, da bi najraje v vsakega okluftala ;)))

Čeprav ti vsi govorijo o nekem času zase, ne gre.

Prvo kar sem naredila, sem po 6 neprespanih mesecih moza zadolžila za nočna vikend hranjenja. Ravno toliko je njegova kot moja.

Kasneje je na pomoč stopila mama, ki jo za kaksno noč prevzame, da lahko z možem skočiva na hitri tek ali v posteljo z buteljko vina;)

Potrebuješ počitek, odklop.Za kaksen dan ali dva. Da se regeneriraš.In verjemi,da boš velikokrat v casu pocivanja mislila na zvedave učke, ki te čakajo doma, z najnovejšim štosom, ki se ga je mamica naucila.
Zadolži svojega partnerja in mu daj vedeti, da je v centru mesta cel kup simpatičnih mladih očkotov, ki tudi vozičkajo brez mamic in ne vidijo ovire v koketiranju;) In mogoče se jim zdi tvoja strijasta ritka prav simpatična:)

Malo za šalo, malo za res. To je življenje.Z njim se soočati je lahko naporno, nekaterim ne, nekateri se rodijo z zlato žlico v ustih pa je ne znajo uporabljati, drugi iz nič postavijo gradove…

Hočem reči, da se nauči spopadati s tem.Prebudi otroka v sebi in kakšen dan počni otročje lahke stvari, prepevaj, pojdi v gozd in objemi drevo,kriči, vriskaj, in daj svoji punčki vedeti, da si zanjo edina in najboljša mama in jo imaš rada.

Danes smo vsi podvrženi medijem in javnemu mnenju. Postali smo sužnji svojega okolja in živimo po principu, ki ti ga zada svet okoli tebe. To je prvotna napaka. Pozabljamo, kako živeti kot je bilo človeku namenjeno da živi. Ti ljubezen nosiš v sebi, vendar jo moraš samo malo potrkati po čelu in reči : Alo, sedaj je pa že skrajni čas,da prideš ven! daš poljub svoji deklici na čelo in ji rečeš, da je pravi čudež, ki ga je mami z očijem skuhala v svojem telesu;) . Vse bo še v redu, jaz verjamem vate in mislim,da bos zgledna mati.

Mislim, da nisi grozna oseba, ki nima materinskega čuta, ampak si ženska, ki trpi za kar hudo depresijo, ki te je popolnoma preplavila, zato kakršnakoli čustva do hčerke nimajo dovolj moči, da bi prišla na površje. Moram pa vseeno reči, da si malce neodgovorna. Dobro se zavedaš, da si v depresiji, celo na samomor si pomislila, dobro veš, kakšno škodo s tem delaš sebi, možu in predvsem hčerki, pa nikjer nisem zasledila, da si glede tega karkoli ukrenila. Razen mišljenja, da bi kakšna psihoterapija mogoče pa res pomagala, nisi o tem rekla nič. Zakaj vendar ne poiščeš pomoči? Ni mi jasno. Če bi imela zlomnjeno roko, bi v hipu drvela na urgenco, zlomnjeno dušo pa kar pustiš zlomnjeno. Oprosti, ampak to je neodgovorno. Prav je, da se trudiš, ampak potrebuješ strokovno pomoč. Te stvari niso šala in je prav, da jih zdravimo.

Zdrav otrok po porodu pa je še kako vse, kar ti lahko pove marsikatera, ki ima bolnega otroka, ki potrebuje 24 urno oskrbo, brez časa zase, brez možnosti, da se temu izognejo in umaknejo, ali celo odidejo od doma. Pa imajo prav tako travme zaradi poroda, strije, boleče šive na presredku, povešene dojke in kak kilogram preveč. Ne objokuj tega, kar si izgubila, ampak se veseli tega, kar imaš. Vsekakor pa, poišči si pomoč. Tvoje otroštvo je bilo nesrečno in nekoč ti bo žal, da hčerki nisi omogočila boljšega in ji dala tistega, kar potrebuje. In to ni popolna mamica iz revije, ampak odgovorna ženska, ki ima sicer sto in eno napako, a ima hčerko rada.

Pozdravljene 🙂

Že nekaj časa se nisem oglasila, a tokrat pišem z dobrimi novicami.

Januarja sem dosegla svoje dno, najhujše psihično stanje do sedaj, bilo je tako hudo da sem v svoji glavi popolnoma zaključila s svojim življenjem in hotela končati to svojo muko za vedno. Nisem bila več jaz, popolnoma druga oseba, zlomljena in brez nadzora nad samo seboj.
Pa je hvala bogu partner ukrepal in me nekega večera kar prisilno odpeljal k dežurnemu zdravniku, kjer so me želeli hospitalizirati na psihiatrijo. Smo se dogovorili, da grem naslednji dan sama k psihiatru z nujno napotnico, ker res nisem želela hospitalizacije. In takoj naslednji dan sem začela s terapijo, dobila sem antidepresive, pomirjevala in uspavala, saj niti spala več nisem, bila sem kot en zombi ki ne spi in se ponoči sprehaja po stanovanju, non stop živčna, tesnobna, s psihičnimi izpadi, poskusi samomora…

In danes lahko rečem da sem vesela tega in hvaležna. Sama nisem zmogla, čeprav sem se zavedala da rabim pomoč, pa tega nisem zmogla. Vem da zveni zelo enostavno in izpade neodgovorno, kako nisem poiskala pomoči, a v takšnem stanju včasih nisem niti več vedela ali si želim pomoči ali samo umreti. Namreč zgodilo se je precej slabih stvari v tem času pred začetkom zdravljenja in se mi je samo še poslabšalo, zato je tudi prišlo tako daleč.

Dobila sem izjemnega psihiatra, katerega obiskujem vsak teden, vmes se tudi slišiva po telefonu, ki se mi resnično posveti in mi prisluhne, pomaga mi odkrivati in razumeti vzroke za to kar sem doživljala skozi življenje in počasi predelovati vse travme iz otroštva in daje spodbudo da se borim naprej in ne obupujem. Čaka me še veliko dela na sebi, a moram reči da se po vsaki terapiji počutim veliko bolje in lažje funkcioniram v življenju.

V tem času se zaključuje sodni postopek v zvezi s spolno zlorabo ki sem jo doživela v otroštvu, kar mi je spet obudilo vse spomine od takrat, poleg tega sem se morala zdaj na sodišču ponovno srečati s človekom ki me je zlorabil… In vse to je še dodatno pripomoglo k temu da sem prešla v takšno stanje kot sem ga prej opisala, saj sem imela vse na kupu in me je sesulo…

Psihiater me je usmeril na urad varuha človekovih pravic, kjer pripravljajo pobudo za spremembo zakona in skrajšanje sodnih postopkov za žrtve spolnih zlorab, tako da lahko vsaj malo pripomorem k temu, da kakšni drugi deklici ne bo treba toliko časa trpeti in podoživljati tega zaradi nehumano dolgotrajnih sodnih postopkov, kjer to obujaš znova in znova. Pri meni je trajalo 16 let!!

Tega, kar se je zgodilo meni, ne morem spremeniti ali pozabiti, moram pa to začeti počasi predelovati in se naučiti živeti s tem, saj potlačenje slabih spominov samo še poslabša vse. In to, da lahko prispevam nekaj malega k temu da pomagam komu drugemu, je en korak k moji ozdravitvi in osvoboditvi od tega.
In odkar se intenzivno fokusiram na svoje zdravljenje, se je precej izboljšal tudi moj odnos s hčerko. Kot je ena izmed vas že zapisala, moram se nehati obremenjevati s tem kdaj se bo v meni prebudil ta opevani materinski čut in bo že prišel sam od sebe ko pač bo. In res sem upoštevala ta nasvet in je delovalo. Zdaj sem resnično začela uživati z njo!

Ugotovila sem, da mi zdaj precej manjka tisti del njenih prvih mesecev življenja, ko se ji nisem posvečala zaradi depresije, ko je bila še čisto mičkena… Zato se pa zdaj trudim, da uživam in se ji posvečam v tem trenutku, ne glede na to da sem jo takrat tako zanemarjala. Ne morem nadoknaditi izgubljenega časa, lahko pa ji zdaj pokažem koliko mi pomeni, zdaj ko to resnično čutim. In res nama je lepo 🙂

Partnerski odnos se ni izboljšal, živiva še vedno kot cimra, ki pač skupaj vzgajata otroka in se nekako prenašata, a je nekoliko lažje ker se ne obremenjujem več z njim in s tem da so se njegova čustva do mene ohladila. Čeprav je nekje v meni še vedno želja da bi bila kot nekoč, saj ga imam še vedno zelo rada, se moram sprijazniti s tem da je zadnje leto ki sva ga preživela tako težko, tudi njemu pustilo posledice in so se njegova čustva do mene ohladila, kar je nekako človeško…

Psihiater mi je svetoval, da če se le da z njim solidno živeti, naj zaenkrat ne delam večjih življenjskih sprememb (selitev v rojstni kraj) v tem času ko se moram intenzivno posvetiti terapiji, saj bi se mi lahko poslabšalo, ko bi zaživela sama, vsaj dokler ne napredujem toliko da bom resnično osvobojena svojih težav s katerimi se sedaj spopadam. Tukaj se strinjam z njim, nisem še pripravljena na takšne spremembe, bom še malo počakala.

Sem pa resnično vesela te pomoči, hvaležna partnerju da me je spravil do zdravnika, psihiatru ki si zame vzame čas in mi ne daje občutka da sem le številka na seznamu vseh pacientov in vsem vam, ki ste prebrale mojo zgodbo in mi zaupale svoje mnenje! 🙂

Lep pozdrav vsem! 🙂

Bravo peterbald, pogumno naprej.
Sicer je že nekaj časa od zadnje objave, ampak bi želela vedeti kako napreduješ.

Dobro leto po moji uverturi v materinstvo lahko ze zavzamem dovolj kriticne distance in napisem nekaj stavkov glede svoje izkusnje. Dejstvo je, da se ti z rojstvom otroka spremeni svet, zivljenje. To pricakujes, vendar si sploh ne predstavljas, da gre za spremembo v casu in prostoru. Prve mesece sem se grenko salila, da ce bi bil Einstein zenska, bi ze davno izumili relativnostno teorijo casa. Meni je odtekal v neznano, pa sploh se nic nisem postorila. Midva s partnerjem sva bila sama, brez pomoci sorodstva ali predhodnih izkusenj. Nekaj najbolj neumnega, kar ti lahko kdo kot novopecenemu starsu rece je, da ne kompliciraj. Kaj to pomeni? Kako naj bi drugace ravnal, kot ravnas, v strahu, da ne ogrozis tega krhkega bitja, ki je prve mesece bolj Tamagoci kot socialno bitje? Jasno, da negotovost, strah, nenadna obremenjenost, custva do otroka, katerih (se) ni, vpliva na partnerske odnose, pa v racun niso vzete niti hormonske spremembe in vse fizicne posledice nosrcnosti in poroda. Name je zelo bolece vplivala izguba identitete, za vse naokrog postanes “mami”, poslusas kaj se za mater spodobi obleci, obuti, kako se naliciti, prezivljati prosti cas. Tu je treba vztrajati pri sebi in si ne dovoliti zreducirati sebe na dve dojki. Tudi sama sem imela tezave z dojenjem, ki ni najbolj naravna stvar na svetu, odnos ali bolje posiljevanje zdravstvenega osebja pa me je povsem odvrnilo od nadaljnjih poskusov. Zaradi zastojnih dojk sem podaljsala bivanje v porodnisnici, si po predhodnem protokolu po kapljicah izcrpavala mleko veckrat dnevno, bila delezna injekcij, ob tem pa vse noci prebedela ob nespecem otroku, cez dan pa skoraj dozivljala delirij od neprespanosti. Komaj sem docakala dan, da se vrnem domov in se skrb za otroka porazdeli med naju oba. Spomin na porodnisnico je grenak. Kljub vzpodbudam, kasneje pa zbadanju partnerja zaradi ne-dojenja, sem hitro opravila s slabo vestjo. Moj se bo pac hranil po steklenicki, pa kaj, vazno, da pridobiva na tezi! In iskreno, tako otroka lahko nahrani tudi oce ali kdo drug, mami pa kaksen nocni obrok prespi in si nabere moci.
Trije miti se mi zdijo skrajno skodljivi in marsikateri mami povzrocajo stisko – prvi je ta, da morata biti mami in otrok 24 ur skupaj, drugi, da je dojenje sveto, zenske, ki ne dojijo pa so nesposobne, sebicne, manjvredne. Dojenje v resnici ni izbira, je zapoved. In tretji, najbolj laznjiv od vseh – da je materinstvo zenski v krvi, prirojeno. Nekatere so mogoce res blazene od trenutka, ko uzrejo svojega otroka, pri drugih se obcutek tazvija s casom in odrascanjem malega “Tamagocija” v cloveka kot socialno bitje. Ce je temu tako, potem je treba sprejeti dejstvo, da je otrok najprej Odgovornost, potem in spontano, s casom, pa tudi Ljubezen. Srecno vsem.

Dobrodošla Basilisk med normalnimi mamami!

Kako si pa to lepo in dobro napisala.
Takšna odločna iskrenost, brez obžalovanja in pomilovanja, brez povečevanja in obtoževanja. Izjemno!
Samospoznanje, ki je vredno občudovanja!

ČAS BEŽI IN OBENEM STOJI, v času po porodu, ker je vse novo.
DNEVI BEŽIJO, TRENUTKI PA STOJIJO je morda bolje rečeno, kajne.

Vse je res vključno z tremi miti, ki so seveda samo miti, pa še jih je, kajne.
Za mnoge drži raje takole:

7/24 neprenehna neznosnost sobivanja z dojenčkom
(Priporočam vsaj dnevno enourno odsotnost, po potrebi in kasneje vedno več, za srečo obeh)

Sproščeno hranjenje dojenčkov s stekleničko brez samo/kritike
(Predlagam ustanovitev slovenske verzije podporne skupine: Feel Free Formula Feeding)

Materinstvo je šele rojeno ob porodu in je prve tri mesece še zelo nemočno, enako kot otrok
(Priporočam vsaki mami, da si že pred rojstvom otroka najde mamo zase, to je lahko partner in prijateljica, več mamic iz lokalnega okolja, morda tudi mama ali tašča in brat. Samo veliki znajo sprejeti podporo in če kdaj si podporo organizirajte v prvih mesecih po porodu, če bo zares odveč, jo še vedno lahko odpoveste.)

Ravno te dni sem od ene mamice slišala, kako je zdaj uvidela, da je bila s prvim otrokom preveč ponosna in je želela vse sama postoriti doma z dojenčkom in se je zapletla v agonijo izčrpanosti in nezadovoljstva, pa niti ne ve zakaj.
Pravi, da je zdaj ponosna, da zna sprejeti pomoč in tudi zna dozirati “vmešavanje pomočnikov/staršev”, enostavno reče: danes želimo biti sami, hvala bom zmogla, se oglasimo. Verjamem, da so tudi pomočniki/starši zadovoljni, da se mamica izrazi, povabi in zavrne podporo glede na družinski ritem, tako se ne počutijo vsiljivo in so zadovoljni, da so lahko pomaglai, ko je bilo najbolj potrebno.

Mnoge mamice, pa nimajo te možnosti, morda so starši daleč ali nemočni ali pa jim enostavno ne zaupajo. Predlagam, da se takrat obrnejo na kakšno drugo tudi plačljivo pomoč ali same oblikujejo lokalno “medvrstniško” podporo mamic. Vključitev v programe vadbe prinese včasih tudi kakšno sorodno dušo s katero si mamica lahko lajša izzive zgodnjega materinstva. Zavod Objem organizirav Ljubljani in Grosuplju podporne skupine za mamice z dojenčki MAMICE ZAČETNICE že trinajsto leto. Mamice pravijo, da jim zelo pomaga pav druženje, izmenjava izkušenj skupaj z strkovnim vodenjem in psihološko podporo.

Morda še katera napiše, kaj jim je pomagalo, ko so čutile, da MATERINSTVO NI ZAME!?
Kako ste razmišljale, kaj je najbolj bolelo…..

Hvala za deljenje v imenu vseh mamic, ki bodo to brale in videle, da niso edine, ki doživljajo kaj podobnega.

http://www.objem.org/