Materinski dan
Bliža se materinski dan, dan, ko bomo mame, ki smo izgubile otroka še bolj žalostne.
Menim, da bomo zato še bolj potrebovale druga drugo, da bomo lahko izlile svojo žalost.
Hudo je, ko otroci objemajo svoje mame, ti pa stojiš ob strani s svojo žalostjo, nerazumljena.
Danes je pripovedoval oče- prijatelj, kaj je doživljal ob tem, ko si je njegov sin poškodoval koleno. Sinu je bilo težko ostati v bolnici, in porajalo se je vprašanje kakšne bodo posledice zanj.
Ko poslušam strahove in bojazni staršev, da se njihovim otrokom ne bi kaj hudega zgodilo (zgodbe so se navadno srečno končale, drugače ne bi pripovedovali o njih), jim hočem zakričati: Meni pa se je zgodilo najhuje, to česar se vi bojite, se je meni zgodilo!
In na tem mestu nastopi molk, tišina. Svet se zaustavi, ljudje obnemijo.
Naj bo ta materinski praznik namenjen tudi nam ženskam, ki žalujemo in smo ostale praznih rok, a polnega srca.
Pozdrav vsem
Ja Anja, res je. Bliža se eden najtežjih dni, ko smo in nismo mame. Samo naša srca vedo, komu pripadajo. Tudi nas bi moral nekdo objeti in reči “Mama hvala ti, da si!” Tako nam ostanejo sanje in tistih nekaj malih, vendar zato toliko lepših in dragocenih spominov.
Naše pikice nas bodo opazovale, z nami bodo, skupaj bomo, na način, ki je drugim neznan. Zmožne smo ljubiti tudi če ne vidimo, ne božamo, ne ljubkujemo, zmožne smo imeti rade tisto, kar je nadnaravno, zmožne smo ljubiti angele, naše angelčke, vsak dan, vsako minuto, na vsakem koraku….
Najhuje pri vsem tem pa je, če ti najbližji rečejo, da nisi mama. To se je zgodilo meni, ko mi je sestra rekla, da jaz nisem mama, ker nimam otroka. Na žalost se je končalo na najslabši možen način, ampak jaz sem MAMA, napisano z veliko, imam punčico med zvezdicami, imam jo rada kot če bi bila tu in še bolj…In to veliko bolj boli…..
Želim vam, da vam materinski dan hitro mine, želim, da se nekdo okrog vas spomni, da ste mama in vam pokloni nekaj lepega…za tistih nekaj lepih, nepozabnih trenutkov, ko so bili angelčki pri nas in tako zelo, zelo naši…
Naj mine, čimprej…..
Prijazen pozdrav
Mojca
Mojca in Anja!
Zelo lepo sta to napisali in kar knedl imam v grlu ko berem vajini izpovedi, čutim enako kot vidve. Tudi jaz sem MAMA in moja punčka je visoko nad vsemi drugimi….. čeprav je ne vidim in čutim, je moja ljubezen do nje večja in močnejša od vsega ostalega. Samo zaprem oči in je ob meni, v meni….
Biti mama je nekaj najlepšega, biti mama brez otroka pa nekaj najtežjega, a kljub vsemu se ne bi odpovedala niti trenutka, ki sem ga imela s svojo zlato punčko, pa čeprav me spremlja bolečina od trenutka ko sem jo izgubila. Sem mama in čeprav mi morda nihče ne bo dal rožice, bom jo kupila sama in jo dala svoji punčki, ker je ona ne more dat meni. Vseeno bova povezani dokler bom živa, potem pa tako in tako…..
Monka
Drage mame!
Tudi jaz se počutim kot mama, mama svojima dvema otrokoma, ki sta žal med zvezdami. Tako boli, ko nam ne okolica ne prizna vloge mame.
Bolečina je sicer vedno prisotna, a ob takih in podobnih praznikih bolj privre na plan. Oz. takrat ne morem zanikati dejstva, da sem izgubila otroka. Včasih še vedno ne morem verjeti, da se je to meni zgodilo in malo “pobegnem” od krute realnosti. Ob praznikih, obletnicah, v družbi z mamami in njihovimi otroki pa je zelo hudo.
Bolečina je tako huda, da je zares težko živeti z njo. Sploh je težko, če se o svoji bolečini ne moreš pogovarjati.
Otrok je bil del našega življenja in bo vedno ostal.
Če mi bo “oni tam gor” naklonil še otroka, bo to zame moj tretji otrok. In verjemite, da licemerstva od okolice ne bom prenašala.
Tako je kot sta napisali Mojca in Monka (res bi se lahko dobile v Mb in se spoznale), za večno smo povezane s svojimi otroki in naša ljubezen je neizmerna. Toliko bolj je čista in jasna, ker je ljubezen ostala v naših srcih in je ne moremo dati otroku.
Lepo pa je, če se kdo ob tem prazniku spomni tudi nas žalostnih mam.
In strinjam se, da smo Mame z veliko začetnico.
Mojca, ti si krasna mama, tvoja punčka to zagotovo čuti in ve.
Monka, tudi zate sem prepričana in prepusti se svojemu materinstvu.
Ženske vas kar pogrešam. Že predolgo se nisem pogovarjala o zares pomembnih rečeh in bila to kar sem: mama, ki je izgubila dva otroka.
Želim vam veliko podpore in ljubezni ob tem našem prazniku.
Jaz pa vsem vam jasno in glasno priznam, da ste MAME, da bolj kot me, ki svoje otročke lahko objamemo, poznate skrb, trpljenje, solze, ki so delež vsake mame, slej ko prej. Vam je dano samo to, tisto drugo, ta lepi del, vam je odvzet. Pa vendar ve najbolj veste, da ste in da vedno boste ostale mame, čeprav boste rožico ali darilce dobile od tujih otrok. Zagotovo pa vam tisoč toplih poljubčkov pošiljajo vaši otročki in morda jih boste v tišini v svojih razbolelih srcih začutile!
Vsem mamam želim lep materinski dan!
Vse ve ste MAME in to mame, ki jim ni para, in tudi ta praznik je vaš praznik, le da na žalost še čakate nekoga, ki vam ga bo iskreno čestital, tudi to verjamem boste doživele. Naj ga vam jaz iz srca čestitam, ker ste si ga še kako prigarale.
Probajte ga preživeti čim bolj v miru, in s pozitivnimi mislimi-
v mislih z vami Katarina
Danes je prav poseben dan in ve ste posebne mame. Močne, pa vendar ranjene in potrebne topline in ljubezni.
Občudujem vas, zame ste posebne mame, ker ste bile “sposobne” preboleti izgubo otroka in ker nekako živite naprej.
Doma ima dva sončka in si ne znam predstavljat življenja brez njiju. Upam, da bo “zakon narave” najprej “vzel” mene.
Še enkrat: v srcu in mislih sem z vami in zame ste vzor!!!
Naj vas vaše zvezdice čuvajo!