Materinski čut
Pozdravljeni,
Sama sem stara 33 let in še vedno nimam materinskega čuta. Otroci me nikoli niso zanimali. Partner si želi otrok, jaz pa sem mnenja da bi z otroci spremenila najino razmerje v negativnem smislu. Otroci mi predstavljajo izredno veliko skrb, odgovornost in s tem veliko breme, tako finančno kot psihično. Že misel na nosečnost in porod me straši. Zdi se mi, da ne bom zmogla, ter da zadeva ni zame.
Sicer sva oba zaposlena, stanovanjski problem rešen, ampak problem je v tem, da on otroke obožuje, si jih želi, jaz pa ne.
Zanima me če imate podobne izkušnje, pa ste se vseeno odločile za otroka?
Se je v vas zbudil materinski čut, ali pač še vedno ne?
materinski čut je močno precenjen (kar beri črno kroniko).
Če ti otrok ne želiš in meniš, da bi negativno vplivali nate, potem pač gresta s partnerjem narazen, saj sta povsem nekompatibilna v eni izmed zelo pomembnih življenjskih odločitev.
Vse drugo je nakladanje.
Sicer pa ima veliko, če ne celo večina ljudi otroke, ker se to spodobi, tako zgledajo normalni, ker je tako treba, brez razglabljanja ali imajo kak čut ali ne.
Dve znanki nista imeli želje po otroku, sta si ga pa želela njuna partnerja in sta se zaradi njiju odločili za otroka. Pri prvi se je stvar iztekla dokaj dobro, čeprav vidim, da tudi ni najbolj zadovoljna s svojim življenjem. Otroka obožuje. Sem pa opazila, da je njen partner začel bežati v delo, je bila precej sama za vse. Zanimivo, ne? Tako si je želel otroka, ko ga je pa dobil pa odmik.
Druga pa je iskreno povedala, da obžaluje svojo odločitev, da je komaj čakala da se porodniška zaključi, da ji je starševstvo grozno, da se več nima s kom odraslo pogovarjati, skratka ne živi več svobodno in je zelo nezadovoljna, ker se ji je življenje popolnoma spremenilo.
Jaz sem začela živeti zelo pozno tako, kot sem si želela, razmere prej niso dopuščale, finance, neprimeren partner, pomanjkanje stalne zaposlitve… Sem tudi stara 33, šele zadnjih nekaj let diham svobodno. Ni variante, da zdaj to svobodo odvržem za vlogo mame, končno živim tako kot ustreza meni. Z zdajšnjim partnerjem se strinjava, da otroka ne bova imela, sploh v tej nestabilni situaciji, ko gre z gospodarstvom samo še navzdol. Pač nimava potrebe, čeprav imava rada otroke. Je drugače ga nekomu popazit ali pa imet svojega. Tako da jaz se pohecam, da ga “sposodim” od kolegice, ko rabi varstvo:)
Sledi sebi in svojim željam, tudi če to pomeni razhod. Redko katera si upa iskreno povedati, kako obremenjena je zaradi starševstva, ker je kao “grdo slišat”.
Ima pravico živeti tako kot ji paše, dokler ne krši pravice drugega. Prav je, da s partnerjem razčisti okoli (ne)načrtovanja družine, vendar takšno primitivno vedenje in posiljevanje žensk z zahtevo po otrocih so preprosto nagnusne.
Več kot preveč ljudi si omislil status starša, potem pa zanemarja in psihično pohablja “bremena” – 1000% podpiram pravico do izbire in družbeno sprejemljivost tega, preprosto zato, ker zmanjšuje število zlorab, zanemarjan in umorov otrok.
Sori – jaz psa/mačka odsvetujem vsakemu, ki se ni pripravljen prostovoljno odreči “svobodi”, živa bitja potrebujejo več kot samo finance. Če nisi pripravljen mačji WC čistiti, pa urin brisati, pa psa v dežju sredi noči sprehajati, pa drisko drgniti iz tepiha, pa vsak dan priti točno domov in planirati počitnice okoli hišnega ljubljenčka – potem nimaš kaj premišljevati o hišnem ljubljenčku. Pa to do samo biološke zadeve – tu še govora ni o čustveni plati cvilenja, pa grizenja čevljev, pa metanja skodelic iz mize, pa laufanja s piskajočo igračko medtem ko imaš migreno ali pa lova za kuliji, ko pišeš. In tu govorimo samo o psih in mačkah – otrok zahteva še več časa, energije in pozornosti.
Ti dve znanki od
Podpiram kontracepcijo, podpiram pravico do splava, podpiram dajanje otrok v rejo/posvojitev, in podpiram pravico biti child-free. To so stvari, ki nam omogočajo dostojno življenje, kjer po smetnjakih ne ležijo žrtve detomora in naslovnice polnijo zgodbe o jeseniških deklicah in pobojih. Vsak otrok bi moral imeti pravice do ljubeče družine.
Z otrokom se zakona ne krpa in ne zakrpa. Poleg tega kar je
Da ne bo pomote – s partnerjem naj razčistita, samo pritisk imeti otroka pa ni dolžna prejemati, ne od partnerja, družine, prijateljev ali družbe.
Imeti otroka je resna in dosmrtna odločitev, ki nosi zelo veliko odgovornost. Ne bi se nje ali kogarkoli smelo sili niti v materinstvo, ali v odrekanje materinstva. Posledice bo nosila sama in potencialno otrok (ki ni imel možnosti odločanja).
Največji del starševstva je ravno “ta zoprn” del – jok, plenice, ihta, antibiotik na 6h vsak drugi teden, prerekanje okoli domačih nalog in nepospravljanja sobe, potem pa puberteta. Kot sem že napisala okoli lastništva hišnega ljubljenčka – če nisi psihično pripravljen na ta slabe stvari – ne imej, če že nič drugega boš tako nejevoljen in poln zamer, da tudi ta “lepi” trenutki ne bodo lepi.
Mogoče bi lahko oba s partnerjem si “sposodila” kakšnega majhnega otroka za vikend varstvo, ampak če ni vsesplošne želje po materinstvu, ne bo kaj dosti pomagalo. Otročki so čist “zakon” za pofotkat pa gledat 5min, potem pa se ti butne in je jok za 45min.
Otrok je resna odločitev, ki jo uživaš ali plačuješ dosmrtno. Zakona ne zakrpa, lahko pa ga uniči.