marsikaj je drugace
🙂
vedno znova berem “Ostanite taksni kot ste”.
Pa clovek bi moral bit popoln, da mu lahko to zelimo z naso cistjo vestjo.
Na katerem aktualnem primeru bi to lazje razlozila, kot v primeru Jaka, ki tudi sam uporablja to parolo v nasvet rakovim bolnikom. To moram razveljaviti, saj tudi sam ni vec tak, kot je bil 🙂
…. sam govori o razsirjenem obzorju: o novem zavedanju, ljubezni in povecanem sprejemanju drugih, o tem, da je prej zivel kakor so hoteli drugi, sedaj pa zivi kot sam hoce, da je sebe postavljal na drugo mesto, hodil na morje, kar prej ni mogel, se druzil s prijatelji ki jih je prej zaradi tempa zanemarjal, hodil na sprehode kar prej ni delal, bral knjige ki jih prej ni….
torej v istem intervjuju se opazi, da ni vec tak kot je bil. Zato jaz nikomur ne recem: “Ostanite taksni kot ste”, ce mu zelim kaj dobrega 🙂
Jaka, dobrodosel v zivljenju!
In katerih sprememb se zavedate vi?
Ja, marsikaj je drugače:
– vrstni red vrednost se je spremenil,
– v podjetju so mi šli zelooo na roko, da sem lahko zamenjala delovno mesto (iz bolj stresnega na manj stresno),
– veselim se vsakega dneva,
– rada pokažem dobro voljo,
– znam reči NE,
– trudim se biti iskrena do sebe in drugih,
– poskušam jesti samo zdravo hrano,
– jem vitamine in encime,
– poskušam čim več migati,
– o težavah in strahovih govrim NAGLAS in se tako velikokrat razbremenim,
– izogibam se negativnim osebam in negativnim pogovorom,
– zanimam se za svoje telo,
– naročila sem se na revijo VIVA,
– ob nedeljah in tudi drugače prosim za svoje zdravje in zdravje mojih ljubih, prijateljev in znancev,
– privoščim si veliko žuriranja s prijatelji,
– zapravljam za malenkosti, ki mi veliko poemenijo,
– sem in tja obiščem psihologa,
– ……………….
No, saj se bom še spomnila kaj…..
Kristina;
razen psihologa, naročila na vivo in nedeljskih molitev (pač pa vsak dan pri sebi ali po potrbi) je meni ta bolezen, ki se je zgodila v bližnjem sorodstvu naredila podobno reorganizacijo sistema kot tebi.
življenje je preveč dragoceno, da bi se jezili in bi ga samo opazovali od daleč. hkrati pa je telo tak enkratno, da ga ne smemo šopat s “poceni” in “odpadno” hrano in ga ne priganjat k miganju.
Draga *Bisa*, lepo si napisala, samo malček bi se pa dotaknila gibanja.
Gibanje je potrebno telesu, kot kisik, voda in tdrava prehrana. Menim, da je gibati potrebno toliko, kot telo potrebuje, da se človek dobro počuti, se strinjaš?
Reorganizacija duha in preusmeritev v mirne duhovne vode, je potrebna zaradi zdravja, ki ga človek potrebuje za funcioniranje telesa.
Kristina, veliko si storila zase in vidim,da deluješ tudi navzven. Lepo je to in veliko dobre volje in pozitivne energije ob tvojem delu, Andreja
drejča1 , sem napisala, da je preveč dragoceno to naše telo, da ga ne bi nič priganjali h gibanju.
ampak problem je v tem,da če človek več let samo na ritki sedi se v takem udobnem položaju precej fajn počuti in ne čuti potrebe po gibanju. imam prijatlce, ki pri 23ih še niso kilometra z biciklom nardile(rekreativno-v trgovino že grejo) al pa raje poleti španske nadaljevanjke gledajo, kot pa da bi se z mano rolat šle…
tak da je treba telo tud malo prisilit, da se giba. jaz sem bla od 17 leta pa do lani kauč-potatoe, ampak potem pa sem se najprej en mesec silila po dvakrat na teden k telovadbi, potem pa me je zasvojila in zdaj komaj čakam na sneg in lepi dan, da lahko grem tekat na smučeh ali pa na mojo tedensko uro pilatesa in fitnes-yoge in na rolanje, plavanje, kolesarjenje poleti ter hojo po pohorju 🙂 endorfini se kar množijo ko se gibam 🙂
O, Bisa, točno vem, o čem pišeš. Tako sem bila jaz zasvojena v letu 2004. Dnevno laufala gori in doli po 3-5 km, telovadila, …….. badminton… No, potem mi je vse to preprečila bolezen. Zdaj pa sem v ful slabi kondiciji (po letu in pol skoraj), poleg tega imam pa še težavice s sklepi in ob večjih naporih mravlince v nogah, kar je posledica citostatikov. Ampak je iz meseca v mesec manj teh težavic. Lahko, da bodo zginile, lahko nikoli. Ampak ko bo malo bolj toplo, bom začela spet rekreativno tečt. Kar bo pa bo. Imam 8 kilc pridelanih v času zdravljenja, ki me motijo (haha, pri zavezovanju čevljev naprimer, hahaha) in jih bom počasi poedenala z rekreacijo.
Uf, sem naložila :))
Kristina, telovadba te zasvoji ravno zato, ker se ti hormoni sreče sproščajo in če ne moreš telovadit si potem nesrečen. Verjetno je za špornike, ki telovadijo s srcem (tudi rekreativne) najtežje pri bolezni mirovanje, ker več ni endorfinov in jim pride depresija lažje do živega, kot pa tistim, ki so veselo čičali celo življenje na ritkici, ker ti (razen zdravja) ne pogrešajo nič druga. Aktivnim pa hormoni sreče padejo in so bolj dovzetni za črne misli v že itak hudi situaciji…
Saj bo,. kile so najmanjši problem. Zaj ko je mrzlo si nabavi čevlje na ježeka (da ne bo treba vezalk vezat 😛 ) pol pa lepo tekat.
Si poskusla kdaj s pilatesom?
Meni je to fenomenalno. Taka na easy vadba zgleda, ne trpijo sklepi (ker praviš, da imaš probleme s sklepi) nežna telovadba za sklepe, ker ni obremenitev takih, v stoječem, sedečm in ležečem položaju si ves čaj, dihanje je pomembno in to dihanje je koristno za marsikaj. Pa ker so vedno stisnjene trebušne mišice, se drža izboljša in mišice se podaljšajo (bolj elegantne postanejo). Če si iz ljubljane mate tam fenomenalne studie za pilates. jaz se moram zadovoljit z eno vodeno uro na teden, ostalo pa kombiniram pilates-yoga pa fitnes-yoga.
zaj sn pa jaz naložla
Bisa style, kaj čem 🙁