Marija pomagaj iz Brezij…..
Ali ste verni?
Morda ste že kdaj poiskali uteho v molitvi in prošnji Marije pomagaj ali Boga?
Ker si nekaj neizmerno želim, imam v bljižni prihodnosti namen odromati na Brezje v cerkev Marije pomagaj.
Ali ste to kdaj počeli in kakšni so bili rezultati?
Moram pa povedati, da sem verna.
Lep dan želim vsem obiskovalcem foruma, pa napišite svoje mnenje oz. izkušnje.
Nisem verna (ne hodim v cerkev), vendar nisem ateist, torej nikoli nikogar ne prepričujem, da boga ni. Nikoli nisem hodila k verouku in tudi poročena nisem cerkveno (kot so to naredili mnogi, ki sicer cerkve nikoli od noter ne vidijo, kar je zamme dvoličnost). Izkušnja pa je takšna: Moja mama tako kot jaz ni nikoli hodila v cerkev in nikoli molila. Ko je moja sestra kot 11 mesečni otrok tako hudo zbolela, da na njeno življenje niti 10 takratnih par ni nihče hotel staviti, je moja mama molila. Mislim, da je iskala dodatno moč, energijo in upanje. Izbira vere in načina verovanja je stvar posameznika. Če nekomu to pomaga in se v tem načinu najde, naj bo tako.
Jaz težko prežvečim tisto o odpustkih – narediti nekomu nekaj slabega, potem pa leteti v cerkev po odpustke. In tisto, da bog vedno naredi tako kot je prav – kaj naj bi bilo pravega v boleznih in smrtih otrok, maladine, mladih mamic in očkov in posledičnih sirot.
pozdrav
Nekoč sem bila verna
prvo kot prvo sem že kot otrok pogosto hodila kar peš na Brezje (Sem nekako 10 km stran bila doma) in prosila, rotila molila za mojega očeta, ki je pil………Končalo se je tragično zanj!
Nato smo imela bolezen v družini…spet Brezje…..pa ni nič pomagalo.
Pa so sledile težave………pa šola, ljubezen, ……Prižgala sem milijon sveč.
Nato sem se tam poročila……..pater je kratko malo pozabil tako, da ni bilo ne maše ne nič. Še danes mi je žal zato.ALi je bila ta poroka sploh veljavna? Pa tako sem se veselila cerkvene poroke z belo obleko. Tam sem stala kot kup nesreče in opazovala ljudi, pa eno mašo so imeli za romarje…..Nato je pater začel pisati družinsko knjižico……..
Nato sem si želela otroka, odšla na Brezje in prižgala svečko za življenje, ki je že klilo v meni, čeprav tega še nisem vedela.
1 teden kasneje sem izvedela za svojega otroka, 2 tedna kasneje sem ga izgubila………. Nato sem odšla ponovno tja z željo, da mi v novi službi ne bo hudo………….ne me vprašat, kakšno službo imam.
KA NAJ SI MSILIM?????????????? KLINC PA BREZJE! SORI!!!!
V knjigici prerok je napisano takole:
Vi molite v svojih nesrečah in stiskah; da bi le molili tudi v polnosti svojega veselja in v dneh izobilja.
Kajti kaj je molitev, če ne izražanje vašega bitja v živi prostor?
In če zaradi olajšanja izlivate svojo mračnost v prostor, potem tudi zaradi veselja izžarevate zarjo iz svojega srca.
In če ne morete drugega kot jokati, ko vas duša kliče k molitvi, naj vas vzpodbuja še in še, joku navkljub, dokler se ne začnete smejati.
Takrat, ko molite, se dvigate, da se v zraku srečate z vsemi, ki molijo v tej uri in bi jih, razen v molitvi, nikoli ne srečali.
Naj bo zato vaš obisk v tem nevidnem svetišču namenjen samo zanosu in blagemu občestvu. Kajti če vstopate v svetišče samo zato, da prosite, ne boste prejeli; in če stopate tja zato, da se ponižate, ne boste povišani; celo če stopate tja zato, da moledujete za srečo drugih, ne boste uslišani.
Dovolj je, da v nevidno svetišče vstopite. Ne morem vas učiti, kako molite z besedo.
Bog ne posluša vaših besed, če jih sam ne izgovarja skozi vaša usta.
In ne morem vas naučiti molitve morja, gozdov in planin.
Toda vi, ki ste rojeni iz gora in gozdov in morja, lahko najdete njihovo molitev v svojem srcu.
In če samo prisluhnete v nočni mir, jih boste slišali govoriti v tišino:
Naš Bog, ki si naš krilati jaz, tvoja je volja, ki v nas hoče.
Tvoja je želja, ki v nas hrepeni.
Tvoj je polet v nas, ki hoče spremeniti naše noči, ki so tvoje, v dneve, ki so tudi tvoji.
Ne moremo te prositi za karkoli, ker ti poznaš naše potrebe, še preden se porodijo v nas:
Tebe potrebujemo; in ko nam daješ več samega sebe, nam daješ vse.
Lahko rečem, da sem verna, čeprav ne hodim v cerkev, niti ne verjamem večini stvari, ki jih cerkev tolmači, kakor jih pač tolmači. Verujem pač v nekega svojega boga.
Draga Suzana, mislim, da molitve in prošnje pomagajo samo tistemu, ki v to res verjame. Pa ne v smislu, da se potem zgodi čudež in nekdo čudežno ozdravi, ampak v smislu, da svojo pozitivno energijo usmeriš v tisto, kar si res želiš in verjameš in morda potem skozi to lahko sebi pomagaš. Z neba pa ti nič ne bo padlo. Čudežev ni.
Morda sem zafilozofirala, ampak to je v bistvu zelo težko razložiti. Molitev je lahko tudi neke vrste meditacija, ki lahko zelo pozitivno vpliva na človeka. Ampak samo, če res verjameš v to, drugače nima smisla.
Mislim pa, da zelo drži tista stara modrost: Pomagaj si in Bog ti bo pomagal.
Moje mnenje, pa brez zamere.
Štejem se med verujoče. Vendar mi je bilo že kot majhni deklici popolnoma jasno, da tudi svojih dobrih staršev ne morem vedno znova in znova samo obremenjevati in nekaj prositi, nikoli pa
nič dati od sebe ali iz sebe. Ljudje smo nekako navajeni, da vedno za vsako uslugo dobimo neko plačilo. Ali smo kdaj sposobni samo dati, ne da bi pričakovali nekaj v povračilo? Pravijo, da kdor da, takrat ko ima najmanj, se mu povrne 10-kratno takrat, ko najmanj pričakuje. Ljudje smo takšni,da
se spomnimo ali Boga ali Marije z Brezij samo takrat, ko nekaj potrebujemo. In ko tega takoj ne dobimo ali se nam ne izpolni,
ne verjamemo več ali pa celo preklinjamo svojo žalostno usodo ali krivimo koga tretjega.
Osebno sem mnenja, da se je treba zahvaliti (vsak po svoje – ali je to Bog ali so to angeli ali Marija z Brezij ali Nekdo itd.)
že ob trenutkih, ko se dobro počutimo, ko nam vse “lavfa”, ko smo
dosegli cilj, ko smo živi in zdravi v postelji preživeli še en
dan (pa če je bil dober ali slab – bil je!), skratka, ko nič ne potrebujemo. Če smo hvaležni za vsako malenkost, nam bo vsekakor uslišano tudi takrat, ko bomo prosili “isti naslov” za pomoč. Zelo modra gospa nam je nekoč rekla: bodite hvaležni za zrak, jutranjo roso, prijatelje, tudi nevihto – za njo vedno posije sonce – hvaležni so vedno deležni in vredni usmiljenja in
pomoči, ko jo potrebujejo.
Morda se bo kdo posmehoval takšnemu mojemu gledanju. Vendar,
če pogledamo zgolj po človeški plati, si odgovorimo na tole vprašanje: kdo vam je ljubši – tisti, ki vam je hvaležen za
vsako vašo najmanjšo malenkost ali tisti, ki vedno pričakuje
od vas samo – daj, daj, daj, niti pomisli pa ne, da bi rekel
vsaj en skromni – hvala? Komu boste raje pomagali?
Povdarjam, da na te stvari JAZ gledam na ta način. Vsak pa verjetno misli, da je njegov način najboljši, kar pa globoko
spoštujem. Vsak si pomaga na svoj način. Srečno vsem!
Oprosti Barbara, kaj pa je zate sploh vera, verovanje?
Sploh se pa pogovarjamo, če prav zastopim, ali nekdo verjame,
da mu lahko napr. Bog ali konkretno Marija z Brezij pomaga v
njegovih težavah, ali ne. Saj je tak tudi naslov te teme, ali
ne? Moj odgovor je bil morda še najbolj namenjen tistim, ki
razmišljajo takole: saj Boga ni, pomagati mi tako nima nihče;
no, ko bom pa na kakšni hudi življenski preizkušnji, tečem na Brezje k Mariji, ta bo pa menda ja naredila čudež zame.
Dokler je vse OK, se jih velika večina nikoli v življenju ne spomni, da obstaja kje kakšna Marija z Brezij. Šele ko jih
zadene nesreča, se spomnijo tudi nje. Pravijo, da tisti, ki je bolan, bi pil tudi strup in po golih kolenih hodil okoli
njenega oltarja, samo da bi ozdravel. Toda vse to mu ne pomaga, če ne bo imel vere in zaupanja v tisto, kar počne.
Draga Barbara, vera je tista, ki rešuje. Pa zdaj sploh ni pomembno ali je to vera v Boga, Alaha, Budo ali so to angeli varuhi ali neka nevidna bitja.
Ne moreš pa govoriti o neki veri, ki bi delala čudeže, če se je spomniš samo takrat, ko si v stiski.
Daj – in dobil boš!
Urša, res ne vem kaj se razburjaš … meni se vera zdi tako zelo osebna stvar,da je brez veze karkoli razpravljati o tem.
Sem pa imela v mislih to, da naj bi bil vsak hvaležen za male stvari, za male srečne trenutke v življenju in za drobne malenkosti, ki nas razveseljujejo skozi vsakdan …. to nima nobene zveze z vero … saj ne rečem .. mogoče zate ima in ti pač to gledaš iz takšnega zornega kota …samo za vse to so lahko hvaležni tudi neverujoči .. in to sem imela v mislih …
… prav tako, kot se mi zdi “10 božjih zapovedi” osnova lepega vedenja… bonton pač, ane ? ok, ampak to je pa že druga tema …
lp , Barbara.
Zdravo Barbara!
Saj se ne razburjam. Istočasno se pa opravičujem, če je tako izpadlo. Želela sem samo pojasniti svoj prvi post, res pa nisem
iz tvojega samo enega stavka izluščila, kaj si mislila z njim.
Vera je morda res osebna zadeva. Želela sem le to, da če je že
nekdo javno “pojambral”, da mu prošnje za pomoč, k zavetnikom vernikov, niso pomagale, zakaj je temu tako (morda?).
Seveda si lahko pomaga na podoben način (kot praviš ti) tudi
neverujoči (v nekega Boga). Napr.: nekdo ima svoj “kotiček”, ki mu prinaša njegov notranji mir, kjer si zbistri um in najde rešitve v brezizhodni situaciji, si napolni “akumulatorje”. Ko
mu je težko, se zateče v ta svoj košček raja, kjer se počuti
svobodnega vsakodnevnih spon. Mar ni tudi to neke vrsta vere v “nekaj”, kar mu pomaga na ta ali oni način, pa čeprav je to otipljiva klopica pod staro lipo?
Morda pa je res, da sem, v krščanskem duhu vzgojena, hitreje
dojemljiva za zahvalo nekomu (reci mu Bog ali kakor hočeš) in tudi za prošnje ob težavah. Morda sem tudi zato (ali pa ne)
precej dojemljiva tudi za neotipljive, ezoterične pojave.
Upam, da sem bolj razumljivo razložila, kaj sem mislila.
Če pa ne, ne bo nič hudega. Vsekakor pa ne bom nič zamerila.
Prisrčen pozdrav!
SUZANA – prvič sem tu na forumu in pritegnilo me je tvoje ime, ob katerem dobim mehka kolena.
Zelo malo je verjetno, da si tista Suzana, ki jo imam vedno v mislih.
Vseeno ti pa povem, da sem do neke mere religiozen in verujem v nekoga in če je to Jezus, tudi prav.
Očitno pa je, če si dober in želiš in delaš dobro, se ti to povrne.
Prav tako slabe stvari.
Pomemben je dober ” filing ” in sam ga dobim v cerkvi.
srečno
Pozdravljeni!
V glavnem se v veliki meri pridružujem Uršinemu razmišljanju.
Tudi jaz imam vero, resda to ni vera v cerkev, takšno kot je, ampak vera v neko silo, ki nas je ustvarila in ki je vedno nad nami. Če je to Bog, če je to Marija iz Brezij, ne vem. Vem samo to, da ko mi je težko molim, samo molim in nič ne prosim. In po novem molim vsak dan in to me pred spanjem sprosti, pomiri in iztisne iz mene negativne misli in strupe, ki so se nabrali čez dan. Je kakor nekakšna meditacija in verjemite mi, da pomaga. Zame je vera ljubezen do soljudi in vseh živih bitij in ni pomembno, da hodiš vsak dan v cerkev, da greš na romanje, pomembno je, da v sebi nosiš ljubezen.
Menim, da je moja pot bila začrtana že ob rojstvu in karkoli bom storila, takšna bo in pika. Zakaj se npr. med več variantami odločimo za eno? Zakaj prav za tisto eno in ne za ono drugo? Zakaj bi hodili prosit Boga in Marijo, da naj razrešita naše probleme? Ko sem prebrala Martina Kojca in njegov Učbenik življenja, se je v moji glavi marsikaj obrnilo. Od takrat naprej mislim tako, mogoče pa se tudi motim. To je samo moje osebno mnenje.
Če pri vas dežuje, ste srečneži. Pri nas se samo nekaj temnih oblačkov nesramno posmehuje z neba, norčujejo se iz presušene in žejne zemlje. Pošljite kakšno kapljico še nam.
Lep dan vsem.
Lena