Marihuana

Težko začnem… a bom že nekako. Problem imam v odnosu s prijateljem. Poznava se že dobri dve leti. Ko sva se spoznala je izgledalo tudi, da sva se zaljubila – a vse skupaj je trajalo le kratek čas (2 meseca), potem sva ostala “prijatelja”. Ta odnos pa je v meni zbudil veliko krizo. Spoznala sva se na IRC-u in veselo klepetala nekaj mesecev. Potem je prišel dan ko sva se tudi srečala. Pripovedoval mi je o sebi, o svoji bivši punci – zdi se mi da ni veliko lagal ali pa se je vsaj trudil, da bi govoril po pravici. Povedal pa mi je tudi, da kadi travo in da je to njegov stil življenja že dobirh 16 let. Ker sem jaz taka hecna punca, ki sem tudi v puberteti rada skadila kak joint, pa da so mi vedno bli všeč taki bolj odštekani tipi, nisem rabila veliko motivacije, da mi je ta prijatelj postal všeč. Dolgi lasje, njegov kuža, poseben stil oblačenja… skovala sem si svoje sanje. In jaz, jaz pa namesto, da bi pokazala svoj stil, sem ga velikokrat skrivala, da pač ne bi zbujala pozornosti in zapadala v konfliktne situacije. Kar nekaj let sem bila sama, enostavno nobeden se mi ni zdel tako zanimiv, dovolj odštekan… Nikoli nisem izvedela, kaj je bilo narobe, kaj ga je tako nenadoma streznilo…? Kadi travo vsak dan, noče razpravljeti, pa vseeno me kliče – samo toliko da ima občutek da ni sam. Osebni pogovori med nama so čisto zamrli. Pravi, da sem mu edina dobra prijateljica, pa vendar se mi zdi, da velikokrat ravna z menoj, kot da je samoumevno, da sem nekje v bližini… V odnosu z drugimi ljudmi velikokrat igra, se dela prijaznega… Nima skrbi zase, nikoli nima denarja, seli se iz stanovanja v stanovanje, včasih nima niti za hrano – dobesedno!!! Zdi se mi, da se zapušča – bojim se da bo popolnoma propadel. In ne dovoli, da bi mu kaj rekla. En dan govori tako, drugi dan drugače. En dan se navduši nad eno idejo, drugi dan se mu vse to zdi nepomembno. Vsakodnevna opravila so mu problem (nima dokumentov, nima izpita, nima zdravnika, ne zna živet… vse kar ima so cd-ji, računalnik, knjige…. star je 36 let). Vedno je utrujen, razdražljiv… Zapira se v svoj svet in je prepričan, da sem jaz itak preneumna, da bi lahko štekala njegove občutke. To prijatlejstvo mi jemlje veliko energije, najbrž tudi zato ker sem bila zaljubljena vanj… ker me nehote ponižuje… Kaj naj naredim? Kako mu naj pomagam? Ali bi bilo bolje da kar izginem?

Pika A.

Moj svet: izgini!

ČE BI IZGINILA,BI BEŽALA PRED PROBLEMI,STEM PA NENA NIČ REŠIŠ,NITI TRENUTNO NE ,KAJŠELE DOLGOROČNO.
POVEJ MU SVOJE,KAR TI LEŽI NA SRCU…DALJE PA PO RAZUMU,VEDNO
GLEJ KAJ BO NAJBOLJŠE ZATE V TEM TRENUTKU IN VBODOČE.