Pozdravljena, tudi sama sem se spraševala, kaj pove o nas to, da si izbiramo in vztrajamo z ljudmi ki so za nas neustrezni in neprimerni.
Nisem takoj dobila odgovora, pa še vprašanje če je ta, ki sem ga našla v sebi dovolj dober.
O nas pove to, da se ne spoštujemo, da se nimamo radi, da nismo sposobni postaviti meje in se jih držati, da smo premalo samozavestni, da smo prestrašeni, da smo tisto, kar so iz nas naredili drugi in ne tisto, kar smo v resnici, ker so nas skozi čas preoblikovali po svoje najprej starši in potem vsi ostali, ki so hodili z nami skozi življenje.
Resnično ni dovolj, da samo beremo, se izobražujemo in iščemo odgovore, kaj je partnerjem vse narobe, kaj dela narobe, zakaj dela, tako kot dela…saj nam to kaj dosti ne pomaga, da mi naredimo korak naprej.Nam do neke točke, ampak ko prideš do točke, da ugotoviš, da iščeč odgovore in izgovore in pomoč za partnerja, se je potrebno ustaviti in si reči:Kje sem pa tu jaz, moje želje, potrebe, čustva?A to pa ni pomembno?O ja je najbolj od vsega.
Najpogostejša napaka, ki jo tudi počnemo, je ta, da čakamo na spremembo, da upamo, da se bo mogoče kaj samo od sebe spremenilo, da pa bo partner uvidel, kaj vse potrpimo za njega, kaj vse prestanemo, kako se žrtvujemo….
Narobe, narobe in še bolj narobe.
Najprej si moramo priznati, da pa imamo tudi mi težavo, ki pa jo lahko rešimo.Rešimo lahko sebe in ne drugih.
Pomagajmo si, da sami najprej prilezemo iz tega, ker ko bomo me ok, se tudi ostalo poštima.
Zakaj sploh privlačimo takše osebe v svoje življenje?
Zaradi tega, ker nam nihče ni pokazal, kako se postaviti za sebe, kako biti odločen, kako ne dovoliti, da drugi z nami manipulirajo, kako ne dovoliti, da drugi delajo z nami tako, kot da smo najslabši ljudje na temu svetu.
Nismo, smo pa ranjeni, ampak iz tega se da prilesti, če smo odločeni, da presežemo vlogo žrtve, če si želimo, da zaživimo drugače.
Prvo pa moramo mi pospraviti v glavi in se najprej zavesti vsega, potem pa zavestno spremeniti, kar lahko spremenimo.Lahko je govoriti in biti pameten, težje je to, po vseh preživetih kalvarijah in starih navadah, po katerih smo živeli spremeniti.
Ampak se da z vztrajnostjo in pogumom.
Če bi ves čas, ki smo ga, ali ga še namenjamo partnerjem, namenile sebi in svoji rasti, bi ne imele toliko težav.
Vsem želim moč in voljo, ter pogum za izhod iz vsega tega nebodijihtreba zvez, ker si zaslužimo več, ker smo tega vredni.
Če smo se toliko stvari v življenju že naučili, se lahko tudi novega razmišljanja.
Držite se.
Vse dobro.
Gemma

Moj je pa najbolj pameten in vse zna!!!!!Jaz pa nič…..Kar predlagam je neumno!!!Tudi zelo težko………………..

Tudi jaz sem imela take izkušnje z mojim. On se ima za najbolj pametnega, sposobnega, jaz sem pa vedno bila nič vredna. Doma svoje superoznosti ni pokazal, ker sem za vse skrbela sama. Je pa težko, da si vedno že v kali zadrt.

Pri zapleteno prepletenih odnosih je prvi korsk to, da se dejansko zavemo, da drugih ne moremo, niti nimamo pravice spreminjati. Tako kot imamo mi pravico da mislimo, cutimo, dozivljamo tako, kot to pocnemo, imajo tudi drugi isto pravico. Poleg tega ni sans da bi spremenill drugega ce to noce.

Drugi korak je, da se namesto z drugim zacnes ukvarjati s seboj. Ko odkrijes kaj si v resnici zelis, zakaj v resnici ostajas…in si pri tem brutalno iskren, potem jstvari postanejo jasne in odlocitve preproste.

Ne gre za to, da si sedaj ti zrtev, ker se moras ukkvarjati s seboj, namesto da bi to to pocel drugi! Temvec za to, da prenehas biti zetev in vzames svoje ziivljenje v svoje roke. Razen ce ti vloga zrtve pase ( ce si brutalno iskren do sebe, zna biti, da odkrijes tudi to in da ti problematicen partner celo pase, da ga krivis za svojo nesreco in se ti ni treba soocit samemu s seboj;

Ni cudeznih palck, ki bi magicno spremenila situacijo in nobeden ne more to storiti namesto nas. Se posebej ce se tudi sami v resnici ne zelimo spremeniti.

GiittaAna

Tudi moj ima enako komunikacijo. Dejansko ponoriš. Ne prideš nikamor. Dostikrat se mi zdi, da nalašč zafrkava, čeprav to verjetno izvira iz njegovega manjvrednostnega kompleksa in dojemanja češ itak nisem nič vreden, pa bom zato nagajal. Kot otrok. Vendar se s tem zakaj se tako obnaša, ukvarjam pretežno jaz, on pa pravi samo, da ne ve zakaj, navrže samo kake površinske stvari, npr. zato, ker nisem česa pospravila in ga je razjezilo ipd. in tu se globina zanj konča:) Jaz sem se sicer začela izogibati pogovorom z njim o najinih problemih, ker so izčrpljujoči in nikoli ne privedejo do konca, po vsakem pogovoru pa čutim samo še večjo jezo, zato sem se navadila, da pač puščam stvari pri njem nedorečene in se z njim čim manj ukvarjam. Vendar se počasi zavedam, da ko se nenehno učim, kako se obnašati, da se čim manj jezim in da je mir v hiši, to nekje v globoko v meni ostaja in s tem malo po malo izgubljam sebe. Kaj bom naredila v naslednjem koraku, še ne vem. Hodiva na terapije in je vsaj nekaj upanja na kakšen uvid. Problem je samo, ker imava otroke, če jih ne bi bilo, bi že zdavnaj odšla.

Tudi moj ima enako komunikacijo. Dejansko ponoriš. Ne prideš nikamor. Dostikrat se mi zdi, da nalašč zafrkava, čeprav to verjetno izvira iz njegovega manjvrednostnega kompleksa in dojemanja češ itak nisem nič vreden, pa bom zato nagajal. Kot otrok. Vendar se s tem zakaj se tako obnaša, ukvarjam pretežno jaz, on pa pravi samo, da ne ve zakaj, navrže samo kake površinske stvari, npr. zato, ker nisem česa pospravila in ga je razjezilo ipd. in tu se globina zanj konča:) Jaz sem se sicer začela izogibati pogovorom z njim o najinih problemih, ker so izčrpljujoči in nikoli ne privedejo do konca, po vsakem pogovoru pa čutim samo še večjo jezo, zato sem se navadila, da pač puščam stvari pri njem nedorečene in se z njim čim manj ukvarjam. Vendar se počasi zavedam, da ko se nenehno učim, kako se obnašati, da se čim manj jezim in da je mir v hiši, to nekje v globoko v meni ostaja in s tem malo po malo izgubljam sebe. Kaj bom naredila v naslednjem koraku, še ne vem. Hodiva na terapije in je vsaj nekaj upanja na kakšen uvid. Problem je samo, ker imava otroke, če jih ne bi bilo, bi že zdavnaj odšla.

Čisto z vsem kar ste napisala, sem se ukvarjala skoraj desetletje. Nikamor ne prideš z njimi, stalno se vrtiš v nekem krogu. Obupuješ, se ponovno zaženeš v “reševanje nerešljivih problemov”, se delaš neprizadeto, glumiš budalo in še marsikaj drugega.
Dokler ti nekega dne ne klikne v glavi … pa zakaj to počnem … kaj je Z MENOJ narobe, da si to dovoljujem?!
Globoko v sebi nosiš zamere, razočaranje, jezo … in to je najboljša možna pot, da zboliš. Resno zboliš, ker jeza, celo bes, te razjedata “od znotraj”.
Na terapije ne dam prav veliko, ker mislim, da je značajska struktura osebe zgrajena že zelo zgodaj. Si kakršen si. Prebrala sem veliko literature o osebnostnih motnjah, prebirala tale in ostale forume na netu. Poslušala predavanja, oddajo Polnočni klub … rezime vsega je enak “sizifovemu delu”. Največja težava je v dejstvu, da ne bo nikoli boljše.
Zame, osebno je bil stavek dr Dernovškove: “če se sami odločijo za terapijo in si zelo želijo spremeniti svoje vedenje … jim lahko samo malo obrusimo robove … da ne bodo poškodovali drugih”, odločilen. Razumela sem ga dobesedno … pojdi stran in ne oziraj se nazaj!
Se strinjam, da sta obe odločitvi … ostati ali oditi … težki. Obe potegneta za seboj neke posledice. Če so poleg še otroci, si z njimi povezan za vedno.
Vse dobro!