ŠeEnaNehvaležnica hvala za odgovor in lepo razlago. Imaš prav, čustveno se nisem še ” ločila” od mame, verjetno sem še vedno čakala na tisto potrditev, kot si sama rekla, da enkrat pa bo videla, da sem dobra oseba, vredna njene ljubezni.. Počasi dojemam, da sem bila predobra, preveč sem se trudila ji ” ugajati”, veliko žaljivk in grdih pripomb sem požrla in spet šla preko same sebe in se spet trudila za boljši odnos. Vedno je dajala občutek, da sem jaz kriva za najino kreganje, nerazumevanje, itd. Dejstvo je, da sem se ohladila, od zadnjega kreganja imam vsega dost. Preveč bolečih besed je bilo izrečenih iz njenih ust, ki si jih nikakor nisem zaslužila. Od takrat je nisem niti 1x poklicala, tudi ona mene ni. Z očetom in bratom sem se slišala ampak kot vedno, ona dva bi, da se midve ne kregava, pač taka je, jo je treba razumet in kdaj malo preslišat njene komentarje.. Hvala lepa ampak NE! Sem lepo obema povedala, da ona dva naj si kar še naprej zatiskata oči, jaz si jih več ne bom! Ko je po njeno je vse ok, ko ni smo vsi slabi, tudi oče in brat ampak JAZ sem tista, ki sem deležna največ njenih grdih, žaljivih in zaničljivih besed.

Tisto o otrocih imaš prav, moji bodo za vse krivi vedno, to mi je že zdaj jasno in tega ne bom dovolila. Odločila sem se, da ohladim ta odnos, prekinila čisto ( še ) ne bom verjetno, ne vem pa kako bo za naprej.

Imaš mogoče kakšen kontakt od kakšne psihologinje, ki se s točno tem problemom ukvarja? Pa, da je po možnosti v Lj ali vsaj v okolici Lj? Sem iskala na netu, pa nič nisem našla.

Jaz bom zase poskrbela, da na sebi delam. Ne želim si vlečt takega vzorca na svoje otroke nekoč, ko /če jih bom imela.
Itak me nihče ne razume, logično, da sem jaz tista ” čudna” ali kako bi temu rekla, ljudje ne razumejo, sploh zato, ker se zna pred drugimi narest tako dobro, srčno, ljubeznivo, zabavno. Seveda, kako naj potem kdo razume kaj jim jaz govorim, ne more in tudi ne bo. Zdaj je pomebno, da jaz vem kako je in da v svoji glavi razčistim stvari in sebi poiščem pomoč. Z njo se nimam volje več ukvarjati in truditi, nima smisla, sem dojela, tako kot si rekla. Bila sem samo sredstvo /predmet za spročanje njene frustracije in agresivnosti. Pri mojih skoraj 32 letih sem KONČNO DOJELA, da ni problem v meni. Taka je in taka bo. Pika.

Še enkrat, hvala za odgovor 😀

Točno to je najtežje pri vsej stvari – razumeti in sprejeti, da nikoli ne bo drugačna, ker pač ne more biti. Meni je to uspelo dojeti, ko sem gledala neko nadaljevanko, kjer je imela neka ženska dementno mati – na vsake toliko se je spomnila česa in sta se lahko par minut normalno pogovarjali, potem pa je padla v dementno preganjavico in je začela žalit hčerko, ji govorit, da ni njena hčerka in da je grda… Ko je človek bolan na telesu, lažje dojamemo, da recimo ne more prebavljati, ker bruha in ima drisko. Pri duševnih problemih pa je toliko težje, ker je v tistem času, ko ravno ne bruha grozot iz sebe, lahko videti kot popolnoma sladka in simpatična oseba. Dojet, da je pač nora, je blazno težko, ker ima vmes obdobja, ko se normalno obnaša.

Vesela sem, da sem našla ta forum, saj se z njegovo pomočjo sličice iz mojega otroštva končno postavljajo v neko smiselno celoto.
Ugotavljam, da je očitno tudi moja mama trpela za MOM. Če naštejem samo nekaj njenih lastnosti:
– nikoli ni bila klasična, ljubeča mati, nikoli me ni objela, nikoli rekla, da me ima rada
-kritizirala in poniževala je vse družinske člane – vključno z očetom (nič ni bilo dovolj dobro narejeno, vsi smo bili nesposobni in imeli samo slabe lastnosti, očeta je zafrkavala z nadimkom, ki mu ga je v otroštvu dala njegova mati in ga včasih tudi kot odraslega klicala po njem, s tem da je ona uporabljala pomanjševalnico tega vzdevka in se norčevala iz njega, nama s sestro je govorila zelo grde stvari, če sva naredili kaj po svoje, trmarili, pa tudi, ko nama kaj ni uspelo)
– za vse smo bili krivi drugi, sama ni znala prevzeti odgovornosti za svoje napake in svoja dejanja, medtem ko je za naše uspehe zasluge pripisovala sebi (recimo za moj uspeh v šoli je bila zaslužna ona, saj me je kot učiteljica znala pravilno usmerjati, za neuspeh (to je bila zanjo štirica) sem bila kriva jaz, moja površnost, brezbrižnost, nagajanje,
– ob manjših nesrečah, spodrsljajih, spremembah okoliščin,… je odreagirala sila nezrelo, otročje,… ni se znala zrelo spoprijeti s težavami in jih poskušati rešiti, ampak iz vsega delala dramo,
– prepiri med staršema so bili na dnevnem redu, včasih tudi v javnosti (krivi za prepire sva bili midve s sestro, predvsem pa jaz, ker je menila, da držim z očetom, zato mi je govorila, da sem njegova ljubica- enako je bilo, če je imela kdaj izbruh nad menoj in me je skušal oče zaščititi- dovolj je bila že ena sama beseda z njegove strani, npr. da se naj umiri, da tako hudo pa že ni bilo ali pa da nisem bila jaz kriva, ko je že začela, da sva ljubček in ljubica, da sem jaz kriva za njune prepire, če sem zdaj zadovoljna, ko delam zdrahe ipd.), v vmesnih, mirnih obdobjih pa sta se mi začuda zdela zelo povezana, veliko stvari sta počela skupaj, oče je dosti pomagal pri gospodinjskih opravilh,…
-družinske člane je skušala skregati med seboj (za hrbtom je govorila, kaj je eden izjavil o drugemu, seveda vse napihnjeno in predrugačeno, za hrbtom govorila čez druge, tako nama s sestro čez očeta, kritizirala njegove značajske lastnosti, ga analizirala…, kot zlasti moji sestri, ki je bila na nek izkrivljen način vedno njena ljubljenka, da sem jaz ljubosumna nanjo, da mi ne sme zaupati ipd; ko sva se s sestro dobro razumeli, je bila ljubosumna, naju kregala za brezvezne stvari, npr. naj se ne reživa tako na glas in ali nimava kaj pametnejšega za početi)
-vse je morala dobiti zdaj in takoj, vsi smo morali početi vse tako, kot je hotela ona (od izbire oblačil, prijateljev, obšolskih dejavnosti)
-ko je oče spoznal drugo žensko in se želel ločiti, se je za vse začel pekel… njega in njegovo novo izbranko je zasledovala, se drla nanju, na naju s sestro se je drla od jutra do večera, nama prepovedovala stike z očetom, njega z nama izsiljevala in mu vzbujala slabo vest (da sva se zaradi njega poslabšali v šoli, da naj se zamisli, kaj nama počne, da naju bo uničil ipd); meni, ki sem si stika z očetom, ki mi je bil praktično edini starš, želela, očitala, kakšna hči sem, da druge bi z mamo potegnile in brcnile takšnega očeta v rit, jaz pa da njo tako sovražim, da si ga kljub temu, da nam je to storil, želim videvati… podrobno mi je opisovala njune intimne zadeve, ga kritizirala in črnila.
-pred okolico je igrala žrtev, tudi pri družinskem terapevtu smo bili parkrat, a je znala stvari tako spreobrniti, da je izgledalo, da v njej ni problem, temveč v nas (oče je razdrl družino, jaz sem problematična pubertetnica)
-v odnosih z ljudmi nasploh je imela težave zaradi svoje netaktnosti in pomanjkanja empatije (npr kar direktno je močnejšemu človeku rekla, da je debel, vrtala in spraševala vsakogar o vsem, čeprav je bilo iz vedenja sogovornika že na daleč jasno, da mu gre na živce in se mu več ne da odgovarjati, nosečnici je rekla, da kaj pa če bo kaj narobe z otrokom, meni, ko sem bila noseča, da ji je vedeževalka rekla, da bom imela spontani splav, ko sem rodila drugega sina, je bila njena izjava, a spet je fant, ti si pa bolj punčko želela (pa ni bilo res!), ipd)
– Kot odrasli, s svojo družino, mi je solila pamet glede vzgoje (seveda sem vse počela narobe, škodljivo za otroke, škodljivo za njihov razvoj, škodljivo za njihovo psiho, ne bi smela dati otroke v privat varstvo, ampak k njej (čeprav je bilo takrat, ko so bili pri njej očitno, da so ji odveč, jih je vozila s sabo okoli po opravkih, puščala v vozičku same pred banko, trgovino,…, doma brez nadzora, ker se je pogovarjala po telefonu, jim na skrivaj dajala neke vitaminske dodatke, ki sem jim sama nasprotovala ipd), da sem jih dala prezgodaj v vrtec, ker tam ne bodo deležni take “topline”, kot jim jo da ona, da bodo imeli psihične posledice ipd.
– otrokom govorila čez mene, recimo, da jaz tega in tega ne delam prav, da mene tudi ni treba vedno ubogati, ker nimam vedno prav, da če ne bodo po šoli hodili k njej , ampak bodo v podaljšanem bivanju, bodo imeli slabe ocene v šoli, brez moje vednosti hodila v šolo poizvedovat, kako so otroci in tako naprej

Bilo je grozljivo. Noben pogovor ni zalegel. Prosila sem jo, da naj tega ne dela, da želim, da imajo otroci babico in bi rada, da upošteva moja prepričanja, me ne degradira, črni pred otroki. Da me njen način delovanja prizadane, saj se počutim totalno nesposobna in ničvredna, če me skozi kritizira. Poslušala me je, a kot da bi moje besede šle skoznjo… Odgovorila mi je, da ne ve, zakaj jo jaz tako sovražim, da bi lahko izkoristila njeno strokovno znanje, če bi bila pametna, ne pa da jo tako zavračam. Skratka, brezizhodna situacija.

Posledice, ki jih imam kot hči takšne matere:
-slaba samopodoba
-težko spoprijemanje s stresnimi situacijami
-med ljudmi, ki niso moji domači, skušam biti čimbolj nevidna, ne upam na glas izraziti svojega mnenja, če niso prisotni res sami dobro poznani, vedno premlevam, kakšen učinek bodo imele moje besede na ljudi, da ne bom koga prizadela, užalila
-borba z motnjami hranjenja, ki traja že več kot 20 let

Moje mame več ni. Umrla je za rakom. Tega si na glas ne upam priznati, ampak njeno smrt sem občutila kot osvoboditev, priložnost, da v miru zaživim s svojo družinico, brez nenehnega napadanja, opazk, negativne energije, vsiljevanja svojega mnenja in kritiziranja. Očitno nisem bila dovolj močna, da bi ji znala meje postaviti še v času njenega življenja. Seveda pa zadev še nisem predelala in dolgo časa bo še potrebnega, da bom ozdravela v sebi. Se pa trudim, zavoljo svojih otrok, kajti nikoli si ne bi odpustila, če bi te bolne vzorce prenesla nanje.

Pozdravljeni!

Nikoli, res nikoli si ne vzemite pravice in priložnosti do sreče

Naj na kratko opišem svoj9 zgodbo.

Mame se it otroštva ne spomnim. V spominu do inserti z očetom. Bil je zlat, dober, humoren, živ. Dokler se ni ubil. Razlog nam je ostal skrit.

Mati- kontrolirala, nobene svobode pustila, ocenjevala, poniževala, zatirala, manipulirala- z lažmi, izkrivljanjem resnice, podtikanji… nesrečna sem bila. Sploh, ker je sina (mojega starejšega brata) dajala v oblake. Ničvrednež je bil vedno favoriziran, pa brez razloga. Do nje je imel vedno izkoriščevalski odnos- še danes mu čuva otroke, kuha, hrepeni za prijazno besedo. Ah.

Jaz nikoli nosem bila dobra za nič. Nikoli pohvale. Pa sem vzorna ženska, mama, partnerka, sodelavka, prijateljica.

Vse je rušila: moj odnos z možem, ščuvala otroka, se vtikala v vse.

Rešil me je dejansko moj mož.

S pogovori, podporo, tudi z omejitvami- ali mama ali mi. To mi je pomagalo da sem se pričela zoperstavljati njej in njenim idejam, kako naj bi živela.

Dajte si priložnost za srečo.

Lep pozdrav,

LUCIJA

Bravo.

Tudi jaz sem bila vzojena v pridno in ubogljivo.

Ampak sem se vedno upirala.

Še zdaj se.

Najlepša so obdobja, ko ne komunicirava.

Takrat se zopet najdem.

Me pa je čustveno izmaličila. Bogu hvala, da sem spoznala moža, ki je imel živce za to sranje.

Zdaj mi je prioriteta moja familija. Me pa še vedno vrže iz tira.

Vse dobro,

LUCIJA

Zdravo Lučka!

Super, da si se pridružila, ker se o tem, da so lahko nekatere mame tudi res grozne, se skoraj ne govori, je totalni tabu. Pa so in ni jih malo.

Se je pa težko s tem spopadati, ne samo zaradi tega, ker ti je že od rojstva škodoval nekdo, ki bi ti moral biti najbljižji, temveč ker ti večina sploh ne verjame. Pa saj je tvoja mama, saj ni mislila tako, morda si preveč občutljiva…itd. Super je, da si našla podporo  v svojem možu, ker se je iz tega včasih zelo težko izvleči, če si sam. In pri takšnih mamah je treba res postaviti stroge meje in to brez izjeme, kdaj pa je celo najbolje, da za nekaj časa povsem prekineš stike, da lahko vidiš bolj jasno sliko in da pozdraviš vso škodo, ki ti jo je naredila in se potem lažje odločiš koliko in če jo sploh še želiš v svojem življenju.

Vse dobro!

GittaAna