Najlepša hvala za razumevanje,

še vedno se mi zdi čudno govorit o tem in še vedno se počutim nekako krivo, pa razumsko čisto dobro vem, da nisem bila nič kriva.

Naknadno, ko sem si upala še komu drugemu to povedat in so mi potrdili, da to ni normalno, sem razmišljala o tem, da bi tega psihologa prijavila,ja. Vendar nimam energije za taksno prepucavanje kot bi najbrž nastalo.

Tega fantka se bojim zato, ker je v vseh mojih najšibkejših točkah moje čisto nasprotje. Jaz sem zelo introvertirana, preveč uvidevna, preveč razumevajoča itd. Zelo zelo redko in težko se razjezim, po navadi prepozno. Težko je opisat, kako to dete pritisne na vse moje boleče točke s svojim zahtevanjem banalnosti in izsiljevanjem za te stvari. Težko mi je verjet da grozno trpi, če ne dobi hotenega čipsa po obilnem kosilu s posladkom, težko mi je verjet, da ga bomo samo s potrpežljivostjo pripravili do tega, da neha žalit ko ne dobi tistega, kar zahteva, kričat.. Mi je rekel njegov dedek: “Oh, saj je že boljše, včasih se je kar po tleh metal če ni vedno zmagal pri človek ne jezi se” in “Moraš razumet, ti si tujek v njegovem življenju”.
Dejansko pa je fant pred kratkim razbil nekaj lučk okrog hiše, ko sem zahtevala, da pospravi za seboj igrače, ki jih je sam hote razmetal da bi kljuboval očetu ki je začel pospravljati. Nisva ga vzela resno ko je hodil naokrog in govoril da bo vse razbil.. Ja, tudi zato me je strah.. Ne vem ali sploh ima kakšno notranjo mejo oz. kakšno in kje..

Njegovi sorodniki moje pripombe in poskuse pogovorov vztrajno pokroviteljsko zavrnejo v stilu : “ti si pač tujek v njegovem življenju”. Zanimivo je, da poznajo obnašanje njegove mame, se jim ne zdi sprejemljivo, ampak ji tega nikoli niso povedali. Ne želijo si mazat rok in se kakorkoli izpostavljat, vendar dajejo fantu potuho. Tega ne razumem. Slišala sem tudi, da sem najbrž ljubosumna.. Pa se ne gre za to. Trpim, ker poznam ta emocionalni kaos v katerem živi tudi ta fantek, ampak on je v tej sceni prevzel vlogo, nasprotno moji: mučitelja.
Na nek način to situacijo vidim kot izziv ali kot “karmo”. Ampak ja, brez uvida očeta se premaknilo sigurno nič ne bo.. hm.

Mojca Z. Dernovšek je najbrž polno zasedena.. v polnočnem klubu se mi je zdela zelo realna. Lahko še koga priporočate?

.. Sem pa skoraj prepričana da moja mati ne bi postala takšna pošast ob kakšnem drugem partnerju in da so razvoj njene mejne osebnosti spodbujale očetove lastnosti..

http://med.over.net/forum5/read.php?465,8606969

Prosim za vas mail… ujeta sem z taksno mamo… nevzdrzno je..rabim pogovor. Hvala

Pozdravljena Winchy!

Glede na to, da sem imela tudi sama borderline mamo si lahko predstavljam v kakšnem peklu ste. Vendar vam svetujem, da ( aninimno) napišete na forumu, kakšne težave imate. Zgodbo prilagodite, če menite, da bi se vas prepoznalo , vendar vam zagotavljam, da si je večina zgodb tako zelo podobnih, včaih celo identičnih, da se bo bolj verjetno preporznalo še ogromno drugih 🙂

Ta forum je namenjen temu, da si delimo, kaj doživljamo in s čim se soočamo, da si pomagamo z nasveti, kaj je bilo uporabno in koristno za nas in da tistim, ki imajo podobne izkušnje ob prebiranju naših pogovorov omogočimo, da prepoznajo, da imajo problem in da ta problem niso oni sami, temveč bolj verjteno momster starš. Tukaj je kar nekaj ljudi s podobnimi starši in še več takšnih spodobnimi starši, ki forum spremljajo.

Individualno pomoč pa je bolje poiskati pri stokovnjaku.

Končno
mi lahko pišeš na mail prosim..se mi zdi, da imava “podobno” mater.
[email protected]

Pikica

Draga Pikica, toliko časa sem že ven iz teh dram, da sem že skoraj pozabila, kakšno je življenje z njim. Občasno še prebiram forum, da se spomnim na prehojeno pot, in sem tako tudi našla tvoj zapis s prošnjo po dopisovanju. Ampak na to, kar so že ostali napisali, nimam česa dodati. Princip in načini delovanja ter iskanje rešitev so pri vseh tovrstnih izkušnjah zelo podobni in na forumu je glede tega pokrita večina tem, če ne že kar vse. Še najbolj bi ti položila na srce, kar so ti že svetovali – da poišči terapevta, ti bo veliko laže. In kar semle zapiši, ko ti bo težko. Sama sem hvaležna za vse, kar mi je ta forum dal, tu je veliko izkušenih ljudi z dragoceim znanjem in še strokovna pomoč je na voljo. Tudi komu drugemu lahko pomagaš s svojo potjo, kar z dopisovanjem po mejlih težje.
Srečno!

Pozdravljeni,

delam raziskovalno nalogo o vplivu vzgoje mejne/narcistične matere na otroka in bi bila zelo vesela, če bi bil kdo pripravljen podelit svojo zgodbo z mano. Tudi sama imam narcistično mati. V kolikor se kdo želi pogovarjati, prosim napišite mail.

Draga šeena študentka, pišite mi na e-mail [email protected] in se bova dogovorili za pomoč pri izdelavi raziskovalne naloge. Poznam veliko ljudi ki delijo tovrstne izkušnje in so s svojimi zgodbami že pripomogli k izdelavi prepotrebnih nalog, člankov ipd.

Vsem ob tej priliki iskreno želim vse, kar si sami najbolj želite v letu 2019. Leonida

Mene pa zanima kaj vse je sposobna oseba s tako motnjo narediti, da nekoga odvrne od tebe. Npr. dokler osebi, ki manipulira s tabo in okolico poves vse o svojih prijateljih, sluzbi, druzinskem zivljenju in ima vse stvari pod nadzorom, tako da o vsem vse ve, je vse lepo in prav, ko pa zacuti, da ji nekaj prikrivas, ji ne poves vsega, potem pa udari. Kaj je taka oseba sposobna povedati mojim prijateljem o meni in mojih otrocih, mozu, kaksne lazi, tako da doseze, da se moji prijatelji zacnejo oddaljevati o mene, nase druzine?

Odgovor je enostaven.

vse.

na žalost je to tako, kot da bi igral šah, ampak nekdo uporablje vse mozne poteze, se nedovoljene.
Tako da najbolje da z njimi ne šahiraš.

lp SVO

Ja, ok to mi je jasno, da je taka oseba sposobna narediti vse za dosego svojega cilja, samo kaj rece, kaj naredi, da npr. moji prijatelji bolj verjamejo njej kot meni, moji druzini oz. da mi sploh nihce nic ne rece, ampak se samo oddalji od mene. Kaj se taka oseba zlaze, nekaj sokantnega mora bit, da ji verjamejo, kaj me zanima iz konkretnih primerov.

Mogoče ni vprašanje, kaj naredi in kaj rače, ampak način.

Ti imaš svoje življenje, zelje, hobije, prijatelje…
Neka toksična oseba tega nima, niti nima odnosa, je prazna navznoter, nič je ne more napolniti. Ko ti razmišljaš kaj si želiš početi za vikend, ali kako bi izboljšala odnos ali kako bi razveselila prijatelja, na drugi strani toksična oseba ves ta čas nameni razmišljanju kaj, kako, komu, kdaj, kolikokrat, na kakšen način nekaj povedati, narediti, pokazati…
In v tej igri nimaš možnosti, imaš le svojo pot, zaupanje, da bodo tudi te druge osebe enkrat spregledale (ali pa tudi ne bodo).
In to je to.

lp SVO

Ja, saj vem, da odgovora ne bom dobila, samo vseeno me zanima kako je lahko nekdo tako dober manipulant, da mu skoraj vsi verjamejo. Ja, je res, da se taka oseba hrani s problemi drugih, vcasih sama ustvari tezave, da se potem vsi ukvarjajo s tem, pa rada se vzivi v zivljenja drugih in se skoz vtika v stvari, ki se je ne ticejo. Najbolj je pa zadovoljna, ko ima vpliv na nek dogodek, potek zadeve, da se je zaradi nje nekaj zgodilo, pa ne glede na posledice. Grozno res, brez nenehnih impulzov, dram, agresije, dretja taka oseba ne more ziveti.

Spoštovana Nadzor,

tudi naši javni mediji nas manipulirajo in to čisto zlahka… Nekdo, ki zna manipulirati ima seveda zelo lahko pot, saj je v bistvu ta oseba pravi poznavalec osebnosti drugih in točno zna umestiti prave besede.

Vendar pri vsem tem ni pomembno kaj kdo o vas govori, koliko vas blati ipd. Tudi ne bom rekla, da so tiste osebe, ki se potem odvrnejo od vas vaši sovražniki, ker to ne drži. So le duše, ki ne razločijo kaj je resnica in kaj ni, ker niso povezane same s svojo notranjostjo.

Najbolj pomembno za vas pa je dejstvo, da je to, kar se dogaja v vašem življenju z razlogom. In sicer z zelo dobrim razlogom. Da se namreč osvobodite od tega, kaj bi lahko drugi mislili o vas. Da si nehate beliti glavo o tem. Oz. da se nehate spraševati kaj je nekdo nekomu o vas vse povedal. Nepomembno je kaj si kdo o vas misli, kajti to je njegova stvar in ne vaša. Je njegov pogled in ne vaš. Vi veste kakšni ste in ta vaš pogled in občutenje sta več kot dovolj. Ne potrebujete potrditve od zunaj.
Ne ostanite v okovih drugih ljudi. Vi ste kar ste, drug je kar je. In ta mir v vaši duši vam naj postane prioriteta. Saj veste, da govoric drugih ni mogoče kontrolirati. Kontroliramo lahko le sami sebe – s tem, da se ne vznemirjamo ob mislih kaj se govori o nas. S tem, da se začnemo zavedati, da smo kar smo. In da tako kot je pač je. Je v danem trenutku najboljše za nas.

Vse dobro in lp,

Spoštovana Nadzor, ne, da odgovora ne morete dobiti; seveda ga lahko dobite, ampak ne le, da vam to ne bo v nikakršno korist, bo le plod ugibanj in hipotez, ker odgovor na področju človeške psihe vsekakor ne more biti enoznačen. In potem bi se vsi zapletli v začarani brezizhodni krog kontraproduktivnega razmišljanja in utemeljevanja, zakaj je on tak, kakršen je; zakaj manipulira, …..čemur pa ne smete podleči in se poskušajte teh razmišljanj čimprej osvoboditi. Tehnik za to je več.
Z ugotavljanjem vzročnosti njegovega vedenja se namreč nezavedno oddaljujete od sebe in se izogibate vašemu “najpomembnejšemu delu” – delu na sebi, ukvarjanjem s samo seboj, o čemer je na forumu res že ogromno koristnega in uporabnega napisanega. Škoda vsakega časa in energije posvečenega “njemu”.

Še nekaj – vprašati se je potrebno, ali so “prijatelji”, ki vas zapuščajo, res pravi prijatelji? Sama močno dvomim v to.

Lepo vas pozdravljam, dr. Leonida Zalokar

Res je, da pravi prijatelji, ki se poznamo ze dolgo casa in poznajo mene in mojo druzino nikoli ne odidejo oz. se ne vedejo cudno. Zato, ker ta oseba tem osebam nikoli ne bo govorila kaksne neumnosti, lazi o meni, ker bi tukaj izgubila svojo moc. Tukaj je cisto nemocna.
Predvsem se gre za znance, kolege, tud prijatelje, kjer se se tkejo nove prijateljske vezi in se se spoznavamo, kot npr. novi sodelovci, starsi od otrok iz vrtca in sole. Ja, saj vem nic ne smem govoriti kje smo bili, kdo je bil pri nas (ceprav naslednji dan ze ve, kateri avto je bil parkiran pred hiso) in potem me skoz zaslisuje kdo je bil, kje zivijo, kaj delajo..uhhhh ja tezko, skoz me stiska neka tesnoba, kje je ta oseba, a me spet kontrolira, kaj spet hoce od mene.
Moram pa to pri sebi razcistit, da neham nenehno ugajat, dajati podatke, ki jih hoce in nehati razmisljati o tem, kaj bi na to in ono stvar rekla ta oseba in projecirat njeno razmisljanje v svojo. V glavnem mi more biti cisto vseeno kaj si misli o meni in sele takrat bom svobodna in se nehala obremenjevat za nepomembne stvari.

Pozdravljena Gitaanna. Sem še ena od žrtev MOM ali NOM matere oziroma verjetno kombinacija enega in drugega. Od kar pomnim igra vlogo žrtve, svoje bližnje neprestano obremenjuje z očitki, tudi za več desetletij nazaj ter s tem skrbi za konstanten občutek krivde in slabe samopodobe. Dokler je imela moža, sem se ji previdno izogibala, žal s tem tudi očetu, ki je bil dober, predober, vendar si ga je popolnoma podredila, v moji odsotnosti pa večkrat poskrbela tudi za konfliktno ozračje med njim in mano. Ves čas mu je dajala občutek in tudi na glas povedala, da brez nje ne bi preživel, čeprav je bilo ravno obratno. On je skrbel zanjo, saj mama nikoli ni hodila v službo. Po njegovi smrti se ji je čisto “zrolalo”. Grozila je s samomorom, delala zmešnjavo med nama z bratom, dala njemu ves denar in mu rekla, naj mi ne pove, potem mi je povedala sama in mi rekla, naj se potegnem zanjo, ker ji je vzel denar. Že pred temi dogodki je naju z bratom sprla in sicer z raznimi težkimi izjavami in izmišljotinami, tako, da je njemu govorila čez mene in meni čez njega. Žal ima brat podobne težave kot mama, nekajkrat sva se celo uspela zbližati in ugotoviti, da mama manipulira z nama, ker pa je brat živel bližje njenemu domu in posledično hodil večkrat na obisk, je spet padel pod vpliv njenih izjav. Po očetovi smrti je nekaj časa preživela na psihiatriji, potem se je želela izseliti iz kraja, kjer je preživela večji del svojega življenja s svojo družino. Najprej je bilo dogovorjeno, da gre živet k bratu, ki ima veliko hišo. Potem sta se sprla in se je popolnoma obrnila name. Zahtevala je ves moj čas in pozornost. Kljub svojemu življenju, ki ga živim in poslu, ki ga opravljam, sem ji seveda pomagala, saj je vendar moja mama !!! Poskrbela sem za prodajo hiše, nakup stanovanja, obnovo stanovanja … preselila se je namreč na drug konec Slovenije, ker je želela biti blizu mene. Dokler stanovanje ni bilo obnovljeno, je živela pri meni, približno 3 mesece. Ko se je končno privadila na novo življenjsko okolje, je začela udrihati po meni. S pomočjo sosed, s katerimi se je povezala in o katerih mi je sicer govorila vse najslabše je začela zoper mene podajati lažne prijave na CSD, policijo, vključila je tudi brata ter se mu zlagala, da ji kradem denar. Na CSD-ju so ji, kljub mojemu ugovarjanju verjeli, tako, da so me vsi napadli, me osramotili, ponižali … Resnica je bila takšna, da sem ji jaz posojala denar in mi je ostala dolžna več tisoč evrov. S pomočjo odvetnice sem zadevo umirila in z mamo prekinila vse stike, saj me je skoraj spravila na rob živčnega zloma. Vse dobro, kar sem naredila zanjo, je zanikala in se izmišljevala najbolj neverjetne stvari, da bi me ponižala. Socialne delavke so me zelo razočarale, saj me sploh niso pustile do besede. Predvidevam, da je bil glavni vzrok zarote proti meni v tem, ker se ji nisem popolnoma podredila, čeprav sem bila do teh usodnih trenutkov zelo veliko z njo. Večkrat mi je namreč tudi rekla, ko sem ji predlaga, naj gre na kakšen izlet z upokojenci, da ne gre in da hoče biti samo z mano. Očitno je pričakovala, da bom do neke mere nadomestila pokojnega očeta. Zdaj, dobro leto po tem incidentu, me je ponovno poklicala, se najprej opravičila in mi povedala, da so jo na to dejanje nagovorile sosede. Po nekaj telefonskih pogovorih je ponovno obrnila ploščo, spet pljuva po meni, me žali, ponižuje … Ravno v teh dneh imam malo krize zaradi tega, zato sem se odločila, da bom blokirala njeno številko saj mislim, da je edina rešitev, da z njo za vedno prekinem vse stike. Poskrbeti moram zase, čutim, da me vsak njen klic spravi v grozo in da me pogovori z njo navdajajo s tesnobo saj ne vem, kakšna negativna presenečenja mi še pripravlja. Seveda je tudi popolnoma egocentrična, egoistična, brez kančka empatije. Pomembna je samo in edino ona. Skratka mati, ki si tega naziva ne zasluži. Anja

Pozdravljeni, malo sem se obotavljala ali bi kaj napisala ali ne, če nič drugega si bom mogoče vsaj malo olajšala dušo, ko dam vsa ta čustva ven iz sebe.

Ne vem ali ima moja mama MOM ali NOM oziroma kar kombinacijo obojega, več kot preberem o tej motnji bolj se mi zdi, da ima moja mama res te vrste motnjo. Najbolj se ji prilega motiv SIROTA in KRALJICA. Vedno žrtev, ona je boga, vse je žrtvovala za nas mi pa ji ne pokažemo niti malo hvaležnosti. Ostala z očetom zato, zaradi naju z bratom in se ji morava zato vsak dan posebej očitni klanjati in ji ljubiti noge pač tako ona nama vedeti. Oče je drugače dober človek seveda z manjšimi napakami tako kot vsi mi. Na očeta sem se vedno lahko zanesla kadarkoli sem ga potrebovala je bil tu zame. Mama zame nikoli ni imela časa, že ko sem bila otrok ji je bilo vse odveč. Nisem je smela zbuditi, če sem jo kaj rabila in sem jo kdaj zbudila, ko je spala me je tako nahrulila, da je bilo grozno. Spomnim se, ko sem bila stara cca. 6 let sem imela hude težave z vnetjem mehurja. Tako me je peklo, da me je že bolelo in sem jo zbudila in jokala da me boli naj mi pomaga. No nazaj sem dobila, da naj si neham zmišljevati stvari samo zato, da njej nagajam. Celo noč sem prespala na sedežni v dnevni med noge sem si zavila brisačo, se mi je zdelo da mi je to nekako omililo tisto bolečino in v solzah zaspala. Seveda je bila naslednji dan vsa sladka, ko jo je oče nahrulil kaj se pa gre, da me očitno boli in moramo k zdravniku. Njen odgovor je bil, da zakaj pa ljubica nisi rekla, da te tako to boli, nič mi nisi rekla, skratkq zgodba obrnjena, ona izpade vsa sladka. To je samo en primer pa nič kaj dosti je pove. Skratka, da skrajšam, večni nadzor nad mano.. Kam si šla, s kom si bila, poglej kok je ura.. Zaposlila sem se pri 20 letih, službo za NDČ dobila kar hitro, na svoje v najem sem odšla pri 26 letih, oditi sem želela že veliko prej pa je bil vedno jok in stok z njene strani, da se bo ubila, če grem, da bo umrla brez mene, pa sem si mislila zakaj, če ti pa nikoli nisem nič pomenila. Vedno je zahtevala, da se ji takoj javim na telefon, ko me ona kliče, v službi seveda noben nima časa kar na telefonu viset. Enkrat, ko se ji nisem javila dolgo časa, ker pač enostavno ni bilo časa med službo je sama prišla v službo mene iskat, če sem jaz res tam, ni mi verjela, da awm v službi. Da ne govorim kako sem se počutila pred ostalimi zaposlenimi tam, grooznooo!! Skratka mnenja jaz ne smem imeti, ona ina mnenje glede vsega, samo njeno mnenje se upošteva, njeni nasveti, ki jih deli pa jih sploh ne rabiš in nisi prosil zanje. Ko je po njeno je super, čim se upreš si najslabša, najbolj pokvarjena, zahrbtna, dvolična in egoistična oseba na svetu, ki ni vredna nič in si živa sramota za družino. To zadnje, da sem sramota sem že prevelikokrat slišala. Pa sem v življenju vse delala na pošten način. Šolo sem zvozila sama, brez njihove pomoči, me sploh noben ni vprašal, če rabim kakšno pomoč pri kakšnem predmetu, so se preveč z bratom ukvarjali, je imel kar težave, večni problematik do cca. 25 leta, ko je nekako zvozil in popravil svoje življenje. Z bratom imam dober odnos, je pa mama vedno delala velike razlike med nama. On je bil njen princ jaz sem bila grda račka, večni krivec za vse. Od brata partnerka je za njo sveta pa jo ona ne obišče nikoli, je nikoli ne pokliče, ima jo na hladnem pa se mama okoli nje vedno slini, ko prideta z braton na obisk. Moj partner je seveda nula, nič vreden, ne zna se pogovarjati, njegov poklic ni nič vreden, vse kar naredi je slabo, pa je drugače veliko bolj sposoben za paraktične moške stvari in dela kot pa moj brat, ampak ker jaz v njenih očeh nisem nič vredna seveda tudi on ni.
Je zelo posesivna oseba, vedno me je primerjala z drugimi, pa ta ma boljše ocene kot ti pa lej kako se ta pa ta oblači, pa z mamo gresta usak vikend tja pa tja.. Pa kaj me briga jaz sem jaz ona pa je ona, vsak živi po svoje tako kot mu paše in ja ona ima mogoče z mamo lep odnos jaz pa ga nimam. Pred parimi dnevi je zopet počilo, spet sem bila sramota za našo družino, očitala mi je, da se ne brigam za zdravje očeta ( je sladkorni bolnik), da če se bo njima kaj zgodilo ju bom imela jaz na vesti, da aem egositična, lažnivka, dvolična, da slabše hčerke ne bi mogla imeti, da naj izginem in nikoli več ne pridem. Rekla mi je tudi, da je ona moja mama, ona me je rodila in ona lahko meni reče karkoli jaz moram bit tiho in jo poslušati kar mi reče, svojega mnenja ne smem imeti, ker velja to kar ona reče, ona je mama in ima prav, vedno prav. No mi je počilo in sem ji rekla, da to da me je rodila ji še ne da pravice, da bi rekla da je moja mama, mama ti da ljubezen in ne sovraštvo, te ne zaničuje in ponižuje celo življenje, kot da si navadna smet. In to, da je moja mama ji še ne da pravice, da bo ona upravljala z mojim življenjem. Takrat sem šla, od takrat je vse tiho. Naj povem še to, da sem vedno skrbela za njo, ko je bila kdaj bolna, ko je zvila gleženj, ko je bila operirana, za očetovo zdravje sem vedno skrbela in se sekirala zanj. Kljub vsemu sem jo imela rada, saj je moja mama, druge nimam in je ne poznam. Sem človek, ki vedno skrbi za druge, vedno sem želje in potrebe drugih postavila na prvo mesto na sebe pa nekako pozabila. Lahko povem, da sem očitno imela srečo, da sem našla partnerja, ki mi je vedno v oporo, me razume me ne želi spreminjati, z njim sem čez vsa ta leta še bolj dozorela, se postavila na noge in tudi sebe znam dati na prvo mesto.
Otrok še nimam, žal je tu narava posegla vmes tako pri meni kot pri bratu. Brata mama seveda razume in ga tolaži, da bo imel otroke, zame pa ji je totalno vseeno. Ne razume kako boli ko se trudiš vrsto let pa ni otroka in nr razuneš zakaj, ne razume te bolečine. Kako pa bo saj je njej bilo dano materinstvo takoj, ko si je zaželela pa lastne otroke še cenit ni znala.

Veliko je bilo zgodb, če bi vse opisala bi pisala cel mesec. Po zadnjem kreganju zdaj ko je bilo mi je nekako v glavi narsdil klik, da orekinem vse stike, nima smisla se več truditi, bolje ne bo nikoli. Razmišljam kaj bo, ko bom imela otroke, bo njih tudi tako zaničevala,kot mene, bratove otroke pa kovala v zvezde? Tega ne bi prenesla, če ne prej bi takrat potegnila črto nad njo ga vse večne čase. Pa naj povdarim, da inan z bratom sicer zelo dober odnos ampak je na dobri poti, da se tusi ta odnos zruši vse zaradi mame, ker sama dela probleme med nama z bratom. Naj povem, da bratz je pomagala, da si je kupil stanovanje, mene ni niti vprašala, če mi pomaga. Pa je tudi ne rabim, vedno sem bila neodvisna od drugih, vedno sem želela s svojim trudom nekaj doseči brez pomoči, ker sem želela biti sama na sebe ponosna, da je to bil moj trud in sem si to pošteno zaslužila. Tako da sva z partnerjem skupaj kupila in opremila stanovanje, brez pomoči kogarkoli. Še to bi dodala, vsak dan sem mamo poklicala, ni minil, dan da je ne bi poklicala pa ne zato, da bo rekla joj kako si dobra hči, ampak ker sem sama tako želela. Brat he skofaj nikoli ne pokloče ampak njega razume, on dela in nima časa!! A jaz se pa po riti praskam ali kaj??!! Tudi jaz delam, delo je naporno, 3 izmensko pa najdem čas, jo pokličem, tudi očeta pokličem, brat se nanju spomne samo ko rabi denar pa to oba vesta ampak še vedno v njenjh očeh je brar zlati jaz pa sem samo neka napaka. Velikokrat sem bratu omenila naj se spomni nanju, naj jih vsaj 1x tedensko pokliče, pa ne on pozabi. Stara bom 32, brat je 5 let starejši in enostavno več moči nimam, rada bi samo živela v miru brez večnega kreganja in nerazumevanja. Razmišljala sem tudi o psihoterapiji zase, strah me je, da ne bi postala ista kot mama, ne želim si tega. Ne želim biti taka do svojih otrok, strah me je, pa mije za spol sicer totalno vseeno, ampak včasih razmišljam kaj če bom imela hčerko, bom znala biti z njo drugačna kot je bila moja mama? Vem, da glede na to, da ssm totalno drugačna od nje, znam pokazati čustva, sem srčna, vsem pomagam, z otroci se igram, veselim, sem kot nek otrok, se z njimi vržem tudi v peskovnik, če je treba ( je veliko otrok že v sorodstvu), se smejim… Verjamem, da bom do svojih otrok ( če mi bojo namenjeni ) ljubezniva in srčna mama, puatila jim bom, da so to kar so in ne bom jih skušala spreminjati. Vsaj upam da bom taka, kaj pa če se spremenim v mojo mamo? Tega me je najbolj strah. Zato bi si tudi rada poiskala pomoč, za pogovor, da delam na sebi, na svoji psihi, ker me vse to vsa ta leta že tako načenja, da bom eksplodirala vsak čas.

Hvala, da ste prebrali moji izpoved, se opravičujem, da sem tako zmedeno pisala.

Naj še to dodam.. Vedno me je pred drugimi poniževala in kritizirala.. Nič ne zna delati, ne zna pospravljati, je lena,površna, kako so drugi otroci boljši.. Pa sem pospravljala vse že od mojega 7 leta starosti sem pomivala posode, čistila po stanovanju, ni da ni, sem čista oseba, ki ima rada red, delovna nikakor nisem lena. Vedno je pred ostalimi govorila v javnosti, da, če bi še 1 leto počakali mene sigurno ne bi imeli, to je vsakič na kakšnem pikniku rekla, to me jr zelo zabolelo. Z drugimi besedami je očitno želela povedati, da sem lahko zelo hvaležna da so me imeli, lahko da me ne bi sploh bilo. Je pa govorila kako si jr močno želela hčerko.. Jaz tega nikoli nisem čutila te njene sreče, ker je dobila hčer. Očitno nisem izpadla po njenih pričakovanjih, ampak nič zato jaz sem sama s dan zadovoljna. Rekla je tudi ko sem se odselila od doma, da sem lahko hvaležna, da sta mi pustila, da grem od doma, ker je to sramota, da sem šla, hčerka mora bit doma do smrti, tako mi je rekla. No še bu lahko naštevala ampak bo zaenkrat dosti. Se opravičujem za moje pisanje, malo mi telefon nagaja. Lep dan vam želim.

Dragi Anja in Melinda!

Najprej: sočustvujem, z vama. Moje izkušnje so sicer podobne ampak, lahko rečem, dvakrat manj hude, pa sem vseeno nosila posledice in nekatere še danes. sem se pa dosti naučila in ne ponavljam več napak (upam vsaj !).

Melinda, tebi priporočam, da narediš to, v kar je situacija nazadnje prisilila Anjo (mislim si, da bi Anja, če bi prej vedela kaj še sledi, to naredila že prej ). Ti si se fizično res odselila od matere ( kar je super), ampak čustveno in duševno se še nisi- brez tega pa tudi fizična ločitev ne pomaga (ali mogoče 10%).

Ti ljudje nimajo nečesa v glavi, kar drugi imamo. Sem spadajo sočutje, empatija, širok pogled na svet…. Faza, ko v odraščanju prerasteš egocentrizem, jih je obšla -obstali so nekje v otroštvu/ najstništvu. Nimajo vesti in zavesti, da bi bili za karkoli odgovorni. Preprosto nimajo. Ne da nočejo, nimajo. Bom dala ‘nesramno’ primerjavo, ki je meni zelo pomagala. Je pa izposojena iz filma Mothman’s prophecies. Predstavljaj si, da vse to razlagaš ščurku in misliš, da bo razumel in , da je sposoben narediti, kar ti ali vsak ‘normalen’ od njega pričakuje… Ne bo! , ker ne razume. In dokler ti ne dojameš tega, si ujet /ujeta.

Da ne bi kdo mislil, da staršem pravim ščurki. Ampak je to primerjava, ki je meni res pomagala. Zavedla sem se, da sem na nek način, pardon izrazu, butasta, ko še kar in kar mislim, da enkrat pa ji bom dopovedala, da nekoč pa bom dobila potrditev, da sem v redu oseba, da sem odrasla in ji ‘enakovredna’ (zdaj, ji niti slučajno ne bi hotela biti !). Ne. Ne bo se zgodilo, ker se NE MORE.

Lahko pa postaja vse hujše. Melinda, kako bo, ko boš imela svoje otroke, če do takrat ne boš naredila, kar bi bilo treba? Tako, da tvoji ne bojo nič vredni, vedno bojo za vse krivi, razlike bojo v samem odnosu, v darilih itd. Če pa boš imela otroke samo ti (brat pa ne, ali pa pozneje) in boš imela dva, bo eden- tako kot sta bila vi dva z bratom -zlati otrok, drugi pa grešni kozel. Moj drugi otrok je tudi že kot majhen slišal, da nam je uničil družino ( ker se je pač rodil) !!! Če bi takrat vedela, kar vem danes, in bi že obstajal ta forum, bi naredila to, kar sem čez 10 let : brala, brala, brala o vsem tem in o rešitvah in mogoče bi rabila leto ali dve, ker te reči ne grejo čez noč. Ampak bi pa to uredila prej, kot sem. Ohladila odnos, ne več padala na finte njenega samožrtvovanja in ubogosti in kako smo jo vsi zapustili in kako je vse življenje mislila prej na druge kot na sebe in kako mi je vse dala in vse omogočila in kar je še tega repertoarja, ki ga večina v nedogled ponavlja… Ničesar drugega ne vidijo, kot sebe in lažni svet, ki so si ga ustvarili, da se jim ni že zdavnaj zmešalo. Ne vidijo in mi lahko umremo, pa še vseeno ne bojo videli.

Ni druge, kot sprijazniti se, da smo bili samo neko sredstvo, ventil za sproščanje frustracij in izživljanje, ne otroci, ne ljudje, samo predmeti, ki nimajo in ne smejo imeti svojih čustev, svojih mnenj, svojih želj… Grozno boli, ko se soočiš s tem, ampak šele po tem lahko ta odnos začneš obravnavati kot to kar je; toksičen in brezploden. In se zares tudi v srcu odločiš, kaj narediti: ali lahko ohraniš ohlajen odnos, na distanci, ali si dovolj močan, da te ne bo več vsakokrat ranila, spravila ob živce … in če nisi, ga je boljše prekiniti –
vsekakor v obeh primerih poiskati psihoterapvtsko pomoč, in veliko brati. Pobrskaj po forumu, je omenjenih veliko dobrih knjig.

Se več kot izplača potruditi. Tudi zato da ne prenašamo tega na svoje otroke. Tudi če smo drugačni in nimamo MOM, NOM, se določeni vzorci ohranijo in jih nevede ponavljamo ( npr. strupene pripombe, cinizem, igranje žrtve, pretirana nadzorovalnost…). Sploh, ko otroci odraščajo in pride puberteta, nam lahko pritiskajo na iste boleče točke, kot smo jih izkusili v primarni družini- dobimo občutek, da smo nepomembni, nevredni, izkoriščani… Kot starši moramo biti pripravljeni na to, da prepoznamo, da je to naše, ne od naših otrok- oni grejo le skozi nujno fazo čustvenega in mentalnega ločevanja od staršev, da ne bodo za vedno ostali “mali otroci”, nesamostojni, podaljški in sužnji nas staršev -tako kot so točno to od nas pričakovali naši starši.

Vse dobro želim obema.
ŠEN