Spoštovani,
pišem, ker ne vem več, kako pomagati svoji mami. Je v poznih štiridesetih, zadnji dve leti spet dela v živilstvu, prej je bila zelo dolgo obdobje brezposelna. Z dela prihaja utrujena, za nič več ji ni, samo poči se na kavč, tam predrema cel dan in nato noč ob stalno prižgani televiziji do naslednjega jutra, ko mora zopet v službo. Sama se trudim pomagat skrbet za dom kolikor pač lahko, ker je vsako opravilo zanjo postalo cel projekt in samo to še poslušam, kako nima energije, kako je utrujena in kako jo bolijo noge. Poskušam jo spravit vsaj na kak krajši sprehod do gozda, da bi se malo zraka nadihala pa bila v naravi, pa zavrača vse predloge. Kuha nam večinoma babi, ostalo jaz, čez vikend tudi oče.Ona ne. Hudo mi je zanjo, ker vem, da ni bila vedno taka. Ko sem bila sama mlajša (še v osnovni šoli), se je pri nas vedno kuhalo, bilo relativno pospravljeno, prebrala je tudi kakšno knjigo, imela interese, po rojstvu brata pred 13 leti pa je šlo vse navzdol, ni zdaj to tako odkar ima službo, že ko je bila brezposelna, je, kako naj rečem, čisto “počakala”. Samo kopiči stvari, jaz skrivaj pospravljam za njo ko je ni doma in mečem stran zadeve, ki jih “hrčkari”, komaj ji dopovedujem da nam ni potrebno shraniti vsakega jogurtnega lončka, sladoledne škatle, starih reklam, da je treba kaj starih oblek ki jih ni že 10 let dala nase stran dati, glede na to da si stalno kupuje nove in nove stvari in jih doma niti iz vrečk ne da, naložene so v sobi v en velik kup krame skupaj s škatlami čevljev in špecerijo, ki ni prišla do shrambe..sram me je k hiši pripeljati kakršenkoli obisk, vedno se dobivamo drugje, ker nimam moči in vpliva spravit vso navlako v red, konec koncev niti niso moje stvari in postane zelo “težka”, kot da bi se počutila ogroženo, ko ji poskušam z velikim trudom mirno (verjemite da je že res težko to delat mirno) predstaviti ta problem, postavi se v zelo obrambno in hkrati napadalno držo, pa da naj se brigam zase, začne nam naštevati naše napake in metati krivdo na nas..trije proti enemu..s kom tu nekaj ne štima? In še naprej leži na kavču pa nam z njega diktira, kaj naj naredimo, kaj naj ji kdo prinese, po kaj naj kdo gre..komunicira z nami iz dnevne sobe kar preko mobilnika, da ne rabi hodit po hiši. Če kaj ni po njeno, je konec, ker postane res težek karakter. Jeza, trma, muljenje, prepir. Neštetokrat sem jo že poskušala spraviti k zdravniku zaradi krčnih žil, bolečih nog, sklepov in nenazadnje njene stalne utrujenosti in brezvoljnosti, pa še vedno zavrača vse predloge in še naprej kupuje prejo tv oglasov in oddaj s cenami navite kreme in maže, ki obljubljajo da bojo s tremi nanosi odpravile vse njene tegobe. Kupi že, ampak potem niti tega ne uporabi. Kaj naredit? Bi lahko antidepresiv pomagal? Se kako drugače lotit? Ne vem več, kaj naj, ker resnično pije energijo že vsem okoli sebe in niti kot družina že dolgo ne funkcioniramo več tako, kot naj bi, nikamor ne gremo skupaj, kakšen vikend izlet kam je utopija, še en mali primer pred kratkim, ko sva jo z očetom pobrala iz službe in je predlagal da gremo na kavo (ne vem kdaj smo nazadnje bili kje skupaj tako), ker smo imeli pol ure časa pred nekim dogovorjenim ogledom, ni hotela iz avta češ da je preveč utrujena, in ko sva hotela z očetom iz avta pač na kavo, je totalno zažnarala da naj jaz ostanem zraven nje pa da naj gre on sam kavo pit. Meni se zdi to čedalje bolj, oprostite izrazu, f**jeno. Če bi šla jaz za očetom, bi bilo namreč vse narobe še 3 dni in je lažje popustit kot se kregat. Sama bom vsak čas zaključila faks in imam ob prvih rednih finančnih prilivih možnost, da pobegnem nekam podnajemniško, ker v takšnem res nimam več volje živet, ampak mi je pa hudo, ker ne vem, kaj bo z mojimi doma, tudi oče namreč že dolgo razmišlja da bi šel proč in po svoje ga zelo razumem.
Prosim za nasvet in hvala že vnaprej.

Pozdravljeni,

hvala za vaše sporočilo.

Slišim in tudi verjamem, da vam je težko. Mama ima svoje težave, ki jih očitno ne rešuje, slišim pa, da ste vi tisti, ki držite stvari pokonci in pomagate svoji mami po najboljših močeh. Slišati je kot, da ste vi starš svoji mami in ne obratno kot bi moralo biti.

Predstavljam si, da vam je težko, ko mama postane težka, jezna, trmasta, brezvoljna, obrambna in napadalna, ko vsiljuje krivdo, pije energijo itd. Tudi popuščate ji, le, da se ne bo potrebno kregati. Življenje nam prinaša različne izzive. Osamosvajanje od primarne družine je eden izmed pomembnih in težkih izzivov. S tem ne mislim le finančno samostojnost, ampak tudi čustveno. To tudi pomeni, da nismo odgovorni za ravnanja in odločitve drugih ljudi – niti za starše ne.

Slišim, da ste na pravi poti. Opazujete dogajanje v svoji družini in razmišljate o samostojnosti. Poskrbite zase in če boste čutili, da na tej poti rabite pomoč, vam priporočam, da jo poiščete pri psihoterapevtu. Želim vam veliko uspeha.

Ali sem vam odgovoril na vprašanje?

Lep pozdrav,

Pozdravljeni,

sem večkrat prebral vaše sporočilo. Hvala za odkritost. Pri svojem delu na forumu se trudim in skušam ravnati tako, da bo tisto kar napišem najbolj koristno oz. najmanj škodljivo. V mojih odgovorih ne želim dajati direktivnih nasvetov, saj so ponavadi takšni nasveti kratke sape, hkrati pa se mi zdi pomembno, da vsak človek ravna po svoji vesti in presoji, saj je naše življenje naša odgovornost.

Preko foruma ne morem dajati nadomestka za psihoterapijo, ker žal to ne gre. Psihoterapija je poseben proces, ki potrebuje človeški stik in redna srečanja. Moj namen ni delati EPP za psihoterapijo, podam pa mnenje če mislim, da bi lahko psihoterapija nekomu koristila in mu zmanjšala trpljenje.

Večinoma je psihoterapija res plačljiva, vendar je možno dobiti psihološko pomoč tudi preko napotnice, hkrati pa ima večina psihoterapevtov določeno kvoto ur rezerviranih za paciente, ki se srečujejo z eksistencialnimi težavami in ne zmorejo plačevati polne cene. V takem primeru se skupaj individualno dogovorimo za sprejemljivo ceno. Tudi vi imate to možnost.

S prijaznimi pozdravi,