Za uspešno partnerstvo je pomembna čustvena bližina. Partner pač mora biti na prvem mestu.
Na žalost se veliko žensk tega ne zaveda in so bolj navezane na prijateljice, sestre, mame, itd. kot pa na partnerja… potem pa jih preseneti, ko zveza sčasoma razpade.

Avtor pravilno ugotavlja, da imata z dekletom resno težavo (kakršnikoli že so razlogi zanjo).

Postavlja se mi vprašanje, zakaj bi dekle želelo ostati s partnerjem, če le ta ni tudi njen zaupnik? ‘Zrela’ ženska bi to poiskusila spremeniti, zagotovo pa ne bi v takem odnosu vztrajala dve leti.
Kot sem že omenila, veliko žensk se tega problema ne zaveda, oziroma si ga ne priznajo. Dolgoročno pa to v srečno parterstvo ne vodi.

Upam, da se uspete o tem pogovoriti s svojim dekletom. Če se ne bosta strinjala o tem, kaj partnerstvo sploh je in kaj vključuje, potem za vaju skupne prihodnosti ne bo.

Bom parafrazirala PUMO:

To, da partner ni na prvem mestu, je nesprejemljivo.

Pozdravljeni,

Najprej naj se vam opravičim za pozen odgovor, nisem pričakoval da se bo tema tako razvila.

Žal mi je da se vam nisem že prej javil, da bi vmes podal kakšen komentar.

marko_ivan, Marko in PUMA, večkrat sva se pogovorila, tudi o drugih stavreh in ja, sem že razmišljal o odhodu. Sam se nimam za idealnega, sem se pripravljen spremenit in v preteklosti sem že veliko navad spremenil zavoljo lepšega odnosa in osebne rasti.

Marko je zgoraj napisal da bi moral partnerki nekaj dati, da bi se ona počutila pri meni varno, dobrodošlo… Sprejel sem jo k sebi, ustregel sem vsem njenim željam, njo dajal vedno na prvo mesto, vendar njej je bilo to dovolj le za kratek čas. Vedno je našla nekaj, na kar se je lahko sklicevala da bi lahko jaz drugače naredil… .

Poleg tega je tudi zelo občutljiva, za vsako malenkost se razburi, primer: na faksu ji ne priznajo 100% prisotnost na vajah in je to najbolj pomembna stvar tistega dneva ali dveh. Vsem to povedat, kako je kdo drugi je niti zanima ne.

Bolj sam mislil da se ona počuti dolžno do svoje matere da “skrbi” za njo. Kamorkoli gre, se ji javi: prišla sem, to počnem, sedaj grem od tukaj, prišla sem domov. Odziv njene matere me najbolj spominja na ljubosumje in vzbujanje slabega občutka pri njej, kakor na privoščljivost lepega v življenju. V primeru da kam greva.
To se odraža tudi v tem, da si morava planirati dopust v času, ko je njena mama v službi ali pa izven vikendov, da njena mama nebi bila sama, že tako je skozi.

Generalno gledano težko prizna svoje napake, opravičila iz njenih ust gredo težko, tako je napredek počasen in bolj enostranski. Napake so bile 80% na moji strani, vedno sem moral jaz nekaj spreminjat.
Večino vedenjskih vzorcev prenaša od svoje mame, najina komunikajcija je podobna kakor med njo in njeno mamo. Opažam da se ona obnaša isto do svoje mame, kakor želi od mene da se obnašam do nje, povedat ji morem za vsak korak, vsako misel…. Njeno opravičilo (je spoznala da mogoče le ni to pravilno) je: kako pa naj imam drugačen vedenjski vzorec če sem bila skozi z mamo.

Upam da sem vam na kratko odgovoril, bom pa sedaj bolj pogosto sodeloval v temi!

Lep pozdrav do naslednjič!

zelo enostavno rešljivo. naj njena mamica plačuje 50 % stroškov. pa bo hitro mir in bosta hitro skregane!!! vrjami!!!! kaj ti vse plačuješ? bedak!!!!
50 ti 50 ona. če nima njena mamica. če ne želi, reči ,da se boš preselil v cenješe manjše stanovanje, ker pač sam ne zmoreš tega sponzorirat. pa bo stvar hitro rešena!!!!!
al bosta šla narazen, ko razvajneka ne bo mogla igrat princeske več, ali pa njena mamica ko je menda bolj pametna, hitro odprla tošl. al pa njen atek. vse za tebe dragi fantič. kdo drugi pa bi jo prenašal če ne ti?? kdo mi povej??

Fant28x, vidim da ste potrpežljive sorte. In morda je res, kot pravi igor13, kdo drugi ne bi tako dolgo vzdražal ob takšni punci. Zakaj ste vzdražli vi (in se mi zdi, da imate še moči)? Velik del odgovora se verjetno skriva v tem, kar punca “očita” vam. To so verjetno vaše lastnosti (prav tako podedovane od staršev), zaradi katerih “sta se ujela”. In po moje (glede na vaše pisanje, v katerem ne prepoznam iskanja tolažbe, pač pa potrebo po nasvetih) še niste na koncu “učne poti”, ki se jo greste.

Če sem prav razumel, je punca sprevidela, da izgovor, da je seveda ista kot svoja mama (češ, “kako pa naj bom drugačna?”), ni najboljši. Pojdite dalje v tej smeri. Pogovarjajte se z njo o njeni mami, o njunem življenju, preden ste vi stopili vanj (sta mati samohranilka in hči edinka?). Naj sama ugotovi, kaj na mami ji je všeč, kaj ne. Vi ste tukaj (v vlogi nekakšnega terapevta), da usmerjate tok njenih misli (sama se bo, kot vsak izmed nas, zapletla v “krog svojih vedno istih misli in zaključkov”), ne da ji “solite pamet”, kaj pomeni to, kaj ono, zakaj je tako itd. Usmerjajte jo k zaključku, da ni najbolje, da je tako navezana na mater (verjetno je zaradi te navezanosti bila v življenju prikrajšana za marsikaj, predvsem zabave, potovanja itd., skratka za “svobodo” – za to pa ni nihče rad prikajšan!). Na koncu ji predlagajte, naj kdaj ne pokliče mame, ji ne javi tega ali onega in naj počaka, kaj se bo zgodilo. Cilj je, da punca prevzame nadzor nad odnosom z materjo, ker mati tega zgleda ni sposobna (in živita v nekakšni “soodvisnosti” – pogooglajte ta pojem…)

Ja, preveč potrpežljivosti, ko se “mora” prilagajati v bistvu le eden, drugi pa samo našteva ta področja, prav tako ni dobro. Treba je najti zdravo mero, da človek ohrani nek svoj jaz, po drugi strani pa se tudi rahlo “žrtvuje” za partnerja in po potrebi naredi korak stran od svoji navad a s tem prispeva k boljšemu odnosu. Dokler pa človek hodi stran od sebe, da bi ustregel partnerju, odnos pa ne naperduje oziroma stagnira na točki nezadovoljstva, to ni “pametno” početje.
Tako na hitro bi rekel, da če bi vajin odnos želela izboljšati, bi morala ona postati bolj prilagodljiva, ti avtor pa manj. Vendar postavlja se vprašanje, zakaj se ona ne žrtvuje bolj za vajin odnos, ter zakaj se ti žrtvuješ toliko, ko pa ni haska.
Težko je, ko se svojih “zgrešenih” vzorcev, ki vodijo v slab odnos, ne zavedaš in jih tako niti ne moreš začet spreminjat, saj se ti zdi, da vse delaš prav. Saj tistega, kar nisi bil naučen, niti ne poznaš in tisto kar znaš, misliš, da je vse. Vendar ni.
Osnovna stvar, ki jo potrebujeta za boljši odnos, je preblisk oziroma spoznanje, kaj bi vsak moral spremeniti PRI SEBI, da bi se odnos izboljšal. Včasih človek zaradi svojih “škodljivih” vzorcev (prepričanj) izbere tudi napačno osebo za partnerja, ni pa nujno.

Zadnje tri objave so super!

Gremo po vrsti z odogovori:
-Igor13, všeč mi je tvoj stil pisanja, kljub temu da te večina na tem forumu prezira. Vesel sem, da si se oglasil v moji temi in povedal stvari po moško :)) – res je!

marko_ivan, strinjam se, tudi sam sebe raziskujem že kar nekaj časa. Ugotavljam in popravljam moje negativne vzorce iz mladosti. Tudi jaz se motim in sem samo človek. Tudi jaz sem včasih videl samo sebe, se je pa to spremenilo. Je pa res da mi energije za spreobračanje še nje počasi zmankuje. Mogoče me je tudi sama potegnila v ta negativni vzorec nadzora nad partnerjem, sedaj se tudi jaz počutim slabo če ne vem za vsak njen korak, vendar se izbolšuje. Ne iščem tolažbe in ne valim krivde na njo, iščem samo nasvete za izboljšanje sebe in nje.

Takega vodenja odnosa z njeno materjo res še nisem poskusil, bom pa – hvala. Res je, mati samohranilka, hči edinka in res je, za marsikaj je bila prikrajšana in še enkrat, res je, mati ne prevzame kontrole nad njunim odnosom.

Marko, res je, mora obstajati zdrava mera prilagajanja in dajanja v odnosu. Sam sem mnenja da je zdrava mera 60:60, da vsak izmed pratnerjev misli, da da malo več kakor prejme in se tako še naprej trudita en za drugega. Res je, ni zdravo da se en partner žrtvuje zaradi slabe volje drugega Zakaj se ona ne žrtvuje nevem, se je ko ji je grozil razpad zveze, potem počasi preide na stara pota. Zakaj sem se tako žrtvoval jaz? Mogoče zaradi straha pred zapustitvijo, nizke sampodobe in strahu da bom večno ostal sam, strahu da tam zunaj ni nobene druge zame (to mi je tudi ona vcepila v glavo). Res je, najprej moraš spoznati sebe, postaviti sebi ogledalo in šele potem lahko gradiš zdrav odnos z drugimi. To spoznavam že nekaj časa in vsak dan delam na tem.

Še enkrat hvala vsem za krasne nasvete!

Strah pred zapustitivjo (in še kak drug) je lahko velik uničevalec odnosov. Saj je človek pripravljen storiti za odnos škodljive stvari, ker se boji, da bi se sicer soočil s tem strahom oziroma, da bi se zadeve, ki se jih boji, uresničile. Vendar, pogosto to sploh ni res in gre za napačna prepričanja. Včasih bo zato potrebno kaj tvegat in storiti stvari drugače, ter s tem dovoliti drugemu, da tudi sam ravna drugače. Saj je znano, da si poiščemo partnerja, ki je najbolj podoben našim staršem, kjer so tudi sami odnosi zelo podobni, saj jih kreiramo z vzorci vedenja iz primarne družine. Če pa storimo kdaj kaj drugače, kot smo doslej, s tem damo možnost tudi partnerju, da spozna nek nov vzorec vedenja. Vendar je to lahko precej težko, ker nas strah (ali kako drugo občutje), ki ga takrat čutimo prepričuje naj vendar ravnamo po starem, saj smo sicer nemirni. Deluje podobno kot odvajanje od droge. 🙂