mamin sinček
Tudi moj se lahko druži…s komerkoli hoče. Meni pa ostane svobodna možnost in odločitev, ali mi bo to všeč, ali ne. In če mi ne bo všeč, mu bom to povedala, potem pa je seveda njegova odločitev, kako bo ravnal.
Sicer pa, praviš, “no, pa ne vsak dan…”…če si že tolerantna in te nobena bivša nič ne moti, te ne bi smelo motiti niti, če bi se družila vsak dan.
Ta tip, o katerem je govora, pa namerava “stati ob strani” bolni ženski, kadar si bo ona zaželela, priti do nje, se pogovarjati, hoditi na sprehode,…
Meni se zdi, da to že ni več samo prijateljstvo (ko se srečaš, poklepetaš ali greš na kakšno kavo….).
Draga Kiki!
Tvoj fant je definitivno mamin sinček. Lahko se spremeni – moj je živ dokaz za to, vendar le, če bo sam tako hotel. Ti ga v to ne moreš prisilit. Lahko ga le spodbujaš, pohvališ njegov napredek, kritizirati pa ga ne smeš. Vendar to traja.
Po mojem moraš razmisliti, koliko ti pomeni, in predvsem, ali si dovolj močna, da boš njegov terapevt. Vendar še enkrat poudarjam – sam mora to hoteti in sprevideti.
Imela sem zelo podoben primer, le da je bil moj sedanji mož takrat 10 let mlajši od tvojega, ko sva začela.
Sama sem bila podnajemnica in sem želela, da se preseli k meni (saj bi jaz plačevala najemnino), pa ga je mamica še preveč potrebovala. Hkrati je vsaj eno leto, ko je bil že z mano,čeprav je trdil, da uradno nisva fant in dekle, ker on potrebuje veliko časa zase in ga ne smem utesnjevati, bil še z bivšo, ki ji seveda ni povedal zame, oziroma je prikrjil resnico.
Opazila sem, da ko je prišel k meni z doma ali ap od nje, kar sem začutila, je bil razdražljiv, šla sem mu na živce…
Imela sem dovolj te njegove nesposobnosti, da bi prerezal popokovino s starši, sploh, ko sem odkrila cel kup laži in to, da se še vedno dobiva z bivšo, s akatero naj bi bila le prijatelja, ker ga pač reva tako ljubi in ji ne more narediti tega, da jo kar zapusti.
Hodila sva k terapevtu. Razkril mu je, da ne bo nikoli sposoben imeti zdravega odnosa z žensko, če se ne bo najprej ločil od mame, saj se ta njegov vedenjski vzorec, da ne more presekati, nadaljuje tudi z ženskami.
Svetoval mu je, naj čim manj hodi domov, če pa že, naj gre vedno z mano.
Preselil se je k meni, začel (ker je bil še študent) tudi inštruirati, mi finančno pomagal.
Na začetku so bile mamine lovke zelo močne. Tam sva bila vsako nedeljo na kosilu. Moja tašča ima drugačno taktiko. Njen sin je zlat, ima vedno vse prav, vendar je tudi z menoj neverjetno sladka, mi kupuje darila in me (to pa še vedno) klicari po telefonu večkrat kot moja lastna mama. Terapevt mi je pojsanil, da je to še vedno bolestna kontrola sina, kaj počneva, kje sva bila. Ponuja nama tudi nenehno neki denar – tudi na tak način bi ga rada vezala nase.
Skupaj sva, kot rečeno, 10 let. Sva tudi poročena in načrtujeva družino. Moram reči, da ne bi verjela, da se mamini sinčki lahko spremenijo, če ne bi to izkusila sama, vendar je šlo na milijarde solz in triljone živcev, preden smo prišli do tega, da imava vsaj malo mir.
Terapevt je tudi rekel, da bivša tu nima nikakršne pomembne vloge, da je bistven njegov odnos z mamo, ki ga, kakor se to grozno sliši, ne gleda kot sina, ampak tudi bolestno, kot moškega. In ko bo rešil odnos z mamo, bo tudi avtomatsko ravnal, da je bivša bivša in da z bivšimi nimamo stikov.
Osnovno pravilo zdarvih odnosov.
Lp, Verena
hvala vsem za nasvete!
Verena zanima me koliko časa si ga prepričevala, da je to spoznal. Moj fant je zelo trmast. Rekel je, da on ne rabi pomoči in da preveč kompliciram-sem že poskusila, velikokrat mu povem. Zadnjič sem mu povedala, da ga doma izkoriščajo, predvsem sestre. Nevem zakaj mi to tako vrže iz tira. Ne morem gledati tega. Po drugi strani, vem ni lepo, zaradi tega ne prenašam ravno najbolje njegove družine, ne mame ne sestr. Ampak kako žalostno, da tega ne vidi po vrh vsega pa reče, da kompliciram in se zaradi teh stvari spreva.
Ne vem koliko je možnosti,da to sprevidi, ali pa je vse zastonj, pa se zastonj matram. Ne bi rada trpela zaradi tega z njim v življenju.
Mi lahko kaj več napisšeš Verena, kako je sedaj s tvojim možem, kakšen je v zakonu, misliš da če ne bi hodila h terapevtu, da bi bilo slabo?
hvala
Draga Kiki!
Zaleglo je šele, ko sem se v sebi odločila, da tega res nočem več, in sem ga bila pripravljena zapustiti. Sama sem se odločila in šla h g. Košičku, ki je bil izjemen. Hotela sem pomagati predvsem sebi. To sem povedala tudi fantu, ki je bil na srečo takoj za (če je tvojemu fantu veliko do tega, da te ne izgubi, bo tudi pripravljen marsikaj storiti, če mu pa ni, je pa tako bolje, da ga nimaš v svojem življenju, naj se sliši še tako kruto). Mislim, da mora odločitev dozoreti v tebi. Če boš s tem le špekulirala in globoko v sebi ne boš prerpičana, da se ne boš vrnila k njemu, če se ne bo zganil, potem je bolje, da tega ne poskušaš, saj boš le trpela, on pa te ne bo jemal resno.
Dokler boš ti partnerju dopovedovala, kakšno družino ima, ne bo nič bolje, saj človek vedno odreagira na napad z obrambo in protinapadom. Ob tem te čuti kot sovražnico, ki mu nekaj hočeš, in ne kot zaveznico. Šele, ko mu to pove tretja oseba, po možnosti ne prijatelj, ki ni nikoli objektiven, temveč strokovnjak na področju odnosov, je to hud šok.
Menim, da brez strokovne pomoči ne bi več daleč prišla skupaj.
Moj mož je zdaj v redu. Mislim, da se je zelo spremenil.
Delo dr. Košička nadaljuje njegova žena, ki ima tudi forum Partnersk posvetovalnica, lahko pa jo tudi obiščeš. Mislim, da ti ne bo žal, saj boš resnično osebnostno zrasla.
Lepo se imej in če te še kaj zanima, kar vprašaj.
Verena