mamin sinček
rabim dva nasveta!
Imam fanta, ki je star 30, stara sem 26. Skupaj sva 10 mesecev. Bojim se, da je mamin sinček. Čeprav je ekonomsko sposoben, še vedno živi pri mamici. Meni je to malo čudno, ostali bratje in sestre so nekako še doma, neporočeni,oz imajo otroka partnerja pa nikjer ! in vsi čez 30. Mislim, da si je mama izbrala njega,da ji bo vedno na razpolago, ji pomagal vedno in povsod.
Nedavno sva se pogovarjala o skupni prihodnosti, in mi je rekel da ga mami še rabi-da on še ne misli od hiše!!! Sicer je že starejša gospa, a ni sama in nikoli ne bo. Zdi se mi da je ljubosumna in mu ne privošči srečo. Strah me je da, bom čez dve leti ugotovila, da se nikoli ne bo odselil in da se bom morala kregati zaradi tega. Mama je gospodovalna ženska, kar reče to se mora nujno storiti. Mene je bilo kar groza ko sem gledala, kako se ne zna postaviti zase. Kako bi se potem zame?
Nevem kaj naj.
Druga stvar je njegova bivša, s katero sta bila skoraj 11 let skupaj. Narazen sta šla, ker sta se začela razhajati, ker ni bilo strasti, ker sta bila samo še prijatelja-tako je povedal. Punca ga je klicala, hotla nazaj.. On je želel da ostaneta prijatelja ona pa ne. Rekla je da lahko pride nazaj samo takrat če bo želel da se poročita. Punca ima neozdravljivo bolezen, že takrat jo je imela ko sta bila skupaj. Sedaj bi pa on rad videl, da sta prijatelja, in od mene zaheva, da to sprejmem. Da ji bo nudil pomoč, ko bo to rabila, da bo šel z njo na sprehod se pogovarjal !!!! Meni se je čisto zmešalo, ko mi je to povedal. Rekla sem naj si vzame čas, naj razmisli kaj hoče. Da tega ne sprejmem, ali bo z njo prekinil stike ali jih bo pa z mano.
Klical me je, pošiljal sms, rekel da misli name-en mesec nisva bila skupaj.
Zdaj naj bi razmislil, vendar mi je prejšnji dan rekel, da če ga bo poklicala in želela pogovora ali pomoč, da ji tega ne bo odrekel. Sedaj ne vem več kaj naj stori. Nočem ga izgubiti, vendar mu ne zaupam več, on pa ne naredi ničesar da bi stvar popravil.
Bojim se , da bo čez nekaj rekel da gre nazaj, ” ker je bolna” Nisem bolano ljubosumna, vendar mislim da je to izgovor, da ne misli name in na moja čustva. Tolikokrat sva že premlela to zadevo, in nikamor ne prideva.
Kaj vi mislite?
Hvala za nasvet!
To, da je z bivšo in da bi ji rad pomagal sploh ni problem, kvečjemu pohaval, seveda pa ne vemo, kakšno bolezen ima.
Bolj kot to drugo, je problem, če je resnično mamim sinček, to pa pomeni, da je šlo tako daleč, da ne bo mogel biti nikoli samostojen.
dejstvo je, da ko se odločiš živeti z neko osebo, se odločiš živeti z njo, ne pa v to razmerje pripeljati, še mamo. Razen, če imaš otroke, jih pač ne moreš pustiti izven zveze, vse ostalo pa se seveda da, samo če je volja in če je oseba sploh to sposobna.
primož
Tale tvoj je pa model.
Kaj je naredil zate do sedaj????Kakor pišeš je samo mama pa bivša.Kaj si pa ti?????
En majhen privesek v njegovem trenutnem življenju???
Premisli ljuba duša, kaj se dogaja okoli tebe in kaj naredi za tebe.Postavi ga pred dejstvo, ti ali pa ostali in boš takoj videla kaj mu je do tebe.
Saj je res, da je bivša bolana, ampak, na žalost ni več z njim, lepo od njega, da gre na sprehod z njo, pa da ji pomaga, ampak, kam potem v ta mozaik pašeš ti???
Zaenkrat, kakor je videti še nikamor.Mu samo krajšaš čas in morda še kaj???
Sorči ampak tako se vidi iz tvojega pisanja.
Oj,
tudi meni se ne zdi prav, da hoče “pomagati” bivši. In se ne strinjam s Primožem, da je to celo pohvalno. Sploh pa zato, ker si ona želi njega zase. In zdaj s svojo boleznijo skuša to doseči. Če sta šla narazen, je konec in pika!
Če mu je ona rekla, da lahko pride nazaj samo, ko bo hotel biti z njo, potem zanjo zdaj to pomeni TO! In ji on s tem daje lažno upanje in nateza in nateguje neko stvar, ki je že mrtva. Če pa si on tudi želi biti z njo, naj pove in naj se odloči.
Jaz bi na tvojem mestu vztrajala pri temu. Ali ti, ali bivša. Obeh ne more imeti. Na dveh stolih ne more sedeti.
In če vztrajaš pri temu, zato še nisi bolestno ljubosumna, ampak po mojem mnenju čisto normalna.
Srečno….
Draga kiki,
Najprej se mi je postavilo vprašanje glede njegove bivše. Vzemimo en primer. Vidva bosta zmenjena, da nekako preživita skupaj nek določen čas, ravno takrat pa ga kliče njegova bivša, da nujno potrebuje pogovor ali sprehod. Kako se bo odločil? Bo od tebe pričakoval razumevanje, da se odpoveš vajinemu skupnemu času ali bo bivši lepo razložil, da nima časa.
In pa mama. Grrrr…. Me kar strese. Definitivno mamin sinček. Če se pri teh letih ne more ločiti od mame, ker misli, da ga ona nujno potrebuje….
Haloooo!!! Jaz bi na tvojem mestu bežala od njega ko veter. Imam namreč čuden občutek, da bo za njega tudi vnaprej najpomembnejša mama, potem bo njegova bivša, potem on sam, potem pa dolgo dolgo nič in potem nekje si na vrsti ti.
Premisli! Če te že po 10 mesecih to tako grozno moti, kako bo zgledalo življenje čez par let. Pa še s kakšnim otrokom zraven. Ko bo njegova mama vse vedela, ti solila pamet, te komandirala in kontrolirala, on pa se bo z njo v vsem strinjal.
In če se zdaj noče odseliti, verjemi, nikoli se ne bo. In če misliš in upaš, da se bo z leti spremenil, ali da ga boš ti spremenila…. Nikar!!!
Zdaj pa se moraš odločiti, kakšno življenje si želiš….
Veliko sreče….
Kiki, si lahko malo bolj razločna. Kdo ima otroka, mama ali bratje? Pa kako ga je bivša hotela nazaj, samo pod pogojem poroke ali tudi brez tega? In za kako bolezen gre pri njej? Je to rak ali kaj podobnega? Pa kakšen je tvoj odnos z njegovo mamo, ti nagaja, te ne mara?
Malo več napiši, pa ti bomo lahko bolj svetovali.
Hvala za nasvete, verjetn nisem dovolj stvari napisala.
Mama ima 6 otrok, nobeden ni poročen, vsi so čez 30. Nihče nima družine, kvečjemu kakega otroka brez partneja in vsi so skupaj, vsak dan, pri mamici vsak dan, taka velika družina, pri kateri imam občutek, da zunaj družine, ne pridejo not. Mož ji je pred leti umrl.
Njegova mamica me ne mara kaj preveč, komaj dober dan mi reče, tudi sestre niso nič boljše. Ne maram tja hodit, vendar se premagam in grem zadradi njega. On pravi da ni res, da me ne marajo-da sem le jaz nekomunikativna. Ni res, sem prijazna in vljudna punca, vendar če mi kdo očitno pokaže da me ne mara, se pa malo umaknem.
Včasih prespim pri njem, vendar imam grozno slabo vest ko zjutraj vstanem, počutim se kot da bi mi govorili. kako si dovoli.. vendar noben nič ne reče.
Jaz sem še pri starših, trenutno se borim, da bi se odselila, zaradi sebe, ker mislim da je že čas, da sem dovolj stara in želim si to. Rada bi šla z njim, vendar on ne želi v najem, jaz pa si drugače ne morem privoščiti, razen če grem sama.
Druga stvar je ta, da mi govori, da ga dušim, da si ne želi da bi se vsak dan videla, da rabi čas zase. Da bi mu bilo dovolj, če bi se videla, 3 krat, 4 krat na teden. Da pa ve, da jaz ne bom tega želela, pa vseeno to dela. To me je zabolelo, meni ni problem biti z njim vsak dan, rada sem z njim, vsak dan. Ne rečem, včasih rabiš kak dan dva zase, ampak da ti napove da bi rad da je to tako-pa zaboli. Rekel je da tudi če bi skupaj živela, da bi potreboval nekaj dni zase, da gre nekam sam…auč!
Po mojem bi visel pri mamici in sestrah.
Trenutno je rekel, da bi rad da umiriva stvari, da začneva vse bolj na izi, da se vidiva ko nama paše( a kaj če meni paše veliko več časa, potem pa sem užaljena in se hitro skregava-pa reče da ga dušim). Ko nisva skupaj, ne dela nič takega, večinoma ta čas preživi doma.. dela kaj doma, na vrtu, pri hiši.. Misli da ga mami nazaj drži, čeprav se zavesto tega ne zaveda.
Na začetku veze sva bila veliko skupaj, vsak dan skoraj,. sčasoma je začel govorit da rabi čas zase, vedno bolj razdražen je postajal. Mislite, da res rabi malo časa zsase, ker sva se precej kregala, ali pa je to izgovor in bo ves čas tak.
Kregala sva se zaradi bivše punce, precej, ker je šel z njo na pijačo, ker je ni hotel izločit iz življenja, pač pa je govoril da ji ne more obrnit HRBTA, ker je bolana, zmenila sva se pa drugače. Sicer pravi, da se ne slišita, da sta se srečala??! Ona ga je hotela nazaj, rekla mu je da noče bit z njim v stiku, ne prijateljica, dokler bo z mano. Pa da če želi priti nazaj, k njej lahko ampak pod pogojem, da se bosta poročila. Meni zato ni bilo všeč, da imata kakršenkoli stik, ampak, zaman. Pravi da, naj se pomirim da mogoče ga pa ne bo klicala, pa ne bo rabila pomoči!!!! Se mi je kar utrgalo, pa sva se spet skregala. Je pa tudi res, da je šel iz ene veze hitro v drugo.
On bi rad da greva kdaj kam skupaj, na kašen izlet, da se slišiva sem in tja-ker rabi čas, da začneva graditi na novo,ampak mam občutek da je to larifari. Da je premalo zainteresiran.
Drugače mi je lepo z njim, ko sva skupaj je pozoren in nežen. Vendar jaz želim več, premalo sva skupaj, in to me boli. Pa tudi ostale stvari so v razsulu. Ampak zanima me a mislite da je kakšna rešitev, ali zapravljam čas. Imam ga pa zelo rada in kar upam da je res samo to, da rabi malo časa da pride k sebi in razčisti stvari v glavi.
Hvala vam za odgovore, res mi pomagajo, da kakšno stvar zagledam v drugačni luči.
moje mnenje je, da to njeno bolezen izkoriščata oba tako on kot ona. če ji res pomaga ajde, ampak nekaj moraš vedet. če je ona rekla, da se lahko vrne k njej če se bo hotel poročit, ti to že vse pove. bila sta resen par tako kot vidva, hotela se je ženit on pa je bil verjetno takšen kot pri tebi- nezainteresiran. zato vedi očitno jo ima rad, ima rad tudi tebe ampak nobene ne tako kot svoje mamice in sestrc.
ODSTRANI SE, ker bo to zate najboljše. če je pri teh letih še tako odvisen od ostalih članov, vedi da ga ne boš spremenila.
Prijateljstvo je ena stvar! Ona pa ni bila njegova prijateljica, ampak punca, ženska ali karkoli že. Šla sta narazen, torej se nista več razumela med sabo. Kako to, da sta pa kar naenkrat zdaj taka prijatelja, da mora on njej stati v vsemu ob strani? Sebična ali ne, meni to ne bi bilo všeč in pika!
Pa si ti bila kdaj v taki situaciji?
Moja zgodba je v marsičem zelo podobna tvoji. Moj ljubi jih šteje 33, prav tako še vedno živi pri svoji mamici, ker meni, da je tako veliko udobneje. Njegova sestrica ima otroka, za katerega skrbi mama, ona pa živi naprej svoje “najstniško” življenje. Tudi brat je še kar doma, kljub temu, da se je on že enkrat odselil, pa očitno spredvidel, da je tudi zanj ugodneje ostati doma. Mama in oče se ne razumeta in tu nastopi svojo vlogo moj. On je nekakšen mamin zaščitnik, nadomestni očka za sestrinega sinčka in tampon med mamo in očimom. Jaz ga ne obsojam, saj tudi sama še živim doma in želim, da tako ostane vsaj dokler ne končam magisterija.
Vsi se moramo sprijazniti, da se čas odhoda iz primarne družine pomika navzgor. Človek s tem, ko si ustvari svojo družino, nase prevzame ogromno obveznosti, od položnic, kreditov za stanovanje do skrbi za gospodinjstvo in nenazadnje otroke, pa še marsikaj se najde. In vsekakor je bolje, da to naredi takrat, ko si to želi in je nato pripravljen, kot pa, da ga v to nekdo sili/prisili, saj je posledica tega lahko le veliko slabši izid za vse vpletene. Žal je velikokrat tako, da se s človekom v nekaterih stvareh odlično razumemo, pa naše željo niso časovno usklajene.
Če te vajina veza onesrečuje, če si želiš drugačne partnerske zveze in življenja z ljubljeno osebo, boš najbrž morala poiskati drugega partnerja. Vsak človek rabi drugačen čas, da dozori in se osmosvoji in ta pri tvojem, vsaj po napisanem, še lep čas ne bo nastopil. Torej je samo na tebi, da se odločiš, nikakor pa ni prav, da njemu postavljaš pogoje in ga v nekaj siliš. Ko si bo tega želel, bo to sigurno storil. Obstaja tudi možnost, da nikoli.
Svetujem ti, da se vprašaš ali si v tej zvezi srečna. Če nisi, ti ne preostane drugega kot, da greš stran. Človeka in njegovih želja ne moreš spremeniti, s pogoji in izsiljevanjem ga lahko kvečjemu zgubiš. Sprejmi ga kakršen je ali pa si poišči ljubezen drugje.
Moj tip se lahk z vsemi svojimi bivšimi druži, če mu paše. Sicer ni to sedaj tako prijateljstvo, da bi se vidli vsak dan… Jaz se tud z nekaterimi, s tistimi, s katerimi imamo še stike oz. smo prijalelji. No, tud ne vsak dan. Nihče ni ljubosumen, ker si vsa poveva. Drugače pa eden moj nekdanji fant, je imel z bivšo precej stikov, pa me tud ni motilo.
Meni se ni potrebno vživljat v vlogo ’tiste druge punce’. Jaz sem nekoč bila v zelo podobni vlogi in vem kako je. Bila sem hudo bolna, vleklo se je kar nekaj časa in seveda nismo vedeli, kako se bo končalo. Moj fant je pa nihal med tem, da bi me pustil in med občutkom, da mi mora stat ob strani in mi pomagat in to. To, da bi me najraje pustil, sem samo čutila, ni mi povedal. Pa sem mislila, da imam take občutke zato, ker se mi pač ruši svet zaradi bolezni in ker sem imela velike težave s kemoterapijami in tko. Sicer je poskušal bit krasen, a na nek način sem jaz vseeno imela občutek, da je bil nekako hladen. In ta hladnost se čuti. Človek je zraven tebe in te sočutno posluša, hkrati pa čutiš, da nekako v srcu ni s tabo. Kadar iščeš ljubezen pri moškem, takrat ti sočutje ni dovolj. Zagotovo ne. In beden občutek, ki ga imaš, ko razglabljaš o tem, zakaj je ravno tebe doletela bolezen, je še bolj beden.
Potem čez mesece je šla stvar med nama samo še na slabše. Potem sem odšla. In ko sem odšla, mi je povedal, da mu je že prej kdaj hodilo na pamet, da bi me pustil, pa da me zaradi bolezni ni. Po tej izjavi sem se počutila tako bedno, kot nikoli prej in nikoli potem. Žal mi je bilo, da nisem že takoj sledila svojim občutkom in mu rekla, da naj me pusti pri miru.
Vsakdo si zasluži vsaj toliko spoštovanja, da mu drugi ne zbujajo lažnega upanja. Tudi hudo bolan človek. Ta pa to še sploh potrebuje. Bolezen je tudi priložnost, da premislimo svoje življenje in ga postavimo na trdne temelje. Da opustimo kakšno iluzijo.
Zato se ne strinjam s tistimi,ki mislite, da bo fant svojemu bivšemu dekletu v kakšno oporo, če se bo družil z njo in ji ‘pomagal’.
run, baby run.
Pusti ga, dokler je še čas. Kasneje je vedno težje, vedno več čustev, pa še kak otrok in potem misliš, da je tako težko oditi.
Pojdi sedaj.
Zaslužiš si moškega, ki ne bo cincal med bivšo, pa med mamo…pa še nekje med tabo. Taka zveza je vedno bolj boleča, samo čas zgubljaš.
Trust me, i know.
Pojdi.