MAMIICA MOJ
Tudi sama sem žalujoča in to tako zelo, da ni za povedati. Zgubila sem mamo 23. februarja na zelo krut način, dobesedno v dveh dneh. V soboto je imela 79. rojstni dan. Vedno je bila zdrava, nikoli v bolnici za kakšno bolezen in tako zelo sem bila vesela, ker je še vse poskrbela zase, pa tudi mojo sedemletno hčerko je še tu in tam varovala. V nedeljo zjutraj so ji noge klecnile, ni mogla hoditi. Mrtveli so ji prsti na rokah in jo je brat peljal v zdravstveni dom k dežurnemu zdravniku. Ta jo je pogledal in rekel, da ima gripo. Napisal ji je lekadol in poslal domov. Ker mama le ni mogla hoditi in mrtvenje prstov na rokah ni pojenjalo, je na prošnjo sestre, ki dela na urgenci v bolnici in ki je klicala v zdravstveni dom, naj da vendar zdravnik mami napotnico za bolnico, ta drugi zdravnik le napisal za sprejem v bolnico, čeprav je ni šel pogledati. Tu pa se je začela njena trnova zadnja pot. V bolnici Slovenj Gradec IPP so jo posadili na invalidski voziček, saj sploh ni mogla hoditi. Čakati je morala, da je prišla na vrsto za pregled. Opravili so ji rutinski pregled. Kri, voda, EKG. Potem je morala čakati na izvide. Sedela je v hodniku v invalidskem vozičku in jaz, moja sedemletna hčeka, mož in moj brat z njo. Pogovarjali smo se in moja hčerka jo je vozila. Zdravnica je prišla šele zvečer ob sedmih in dejala, da ima vredu izvide, da je ne bo sprejela, ker z njo nima kaj početi. Brat se je razhudil, a se je obrnila name in rekla, z vašo mamo je vse vredu. To mrtvičenje je od hrbtenice in da ne more hoditi. Rekla sem ji, da ima mama krivo hrbtenico od kar jo poznam in je vedno lahko hodila, kaj če je kaj z možgani, da ne čuti nog. Zopet je dejala: Gospa, to je od hrbtenice, bom jo pa poslala na travmo, morda jo pa tam sprejmejo. Peljali smo jo na travmo, kjer dela sestra, tam so jo mučili z slikanjem hrbtenice. Tudi tu so rekli, da ni za sprejem in klicali na interno, zakaj je bila poslana k njim. Potem je sestra prosila zdravnika, naj jo vendar sprejme, ker živi sama in ne more hoditi. Dal jo je prespat na travmo brez zdravil. Mama se je ponoči borila z možgansko kapjo sama. Zjutraj je videla samo na eno oko, pri viziti jim je le kanilo, da so ji naredili CT glave , a šele ob enajstih, ko je prišla na obisk sestra in ugotovili rahlo možgansko kap. Mama je bila pri popolni zavesti, le gledati ni več mogla. Pustili so jo na poškodbenem oddelku. Ko je prišla sestra v službo, je bila ob mami. Ni je pustila zvečer domov. Noč je preživela ob njej in mama jo je celo noč prosila, prosim pelji me v Maribor, tu mi ne dajo zdravila, tu se na meni učijo, glej tudi sama sem poskrbela za svojo mamo, ki se ji je tudi zgodilo, da ni mogla hoditi in so ji v Mariboru v štirinajstih dneh pomagali, da je sama prišla domov. To je bilo leta 1975. Sestra je klicala zdravnika, ortopeda, ki je trikrat prišel ponoči in ji meril vitalne funkcije. Rekel je, da je vse vredu in da je to prvi dan tako po kapi, jutri bo bolje. Sestra mu je verjela. Tako mama ni zaspala niti minute, ampak samo prosila za pomoč. Drugi dan sem prišla jaz in ko sem videla mamo, sem kričala, samo kričala kaj so naredili z njo, da so morilci, morilci…šele takrat so se zganili. Zdravnik kirurg ni prišel na oddelek, čeprav ga je klicala sestra, ampak je moji sestri na urgenci naročil, vaša sestra je zgoraj, pojdita na interno in se zmenita, če jo vzamejo tja. Kričala sem, tekala po bolnici, nisem vedela, kam naj se obrnem. Nato sem poklicala zdravnika, ki je bil doma in smo znanci, prosim rešite mi mamo. Tukaj na poškodbenem oddelku leži z možgansko kapjo. Saj proti strdku ji zdravil niso dali. Po njegovem posredovanju smo jo odpeljali na interno, spet v IPP spet enak pregled kot pred dvema dnevoma in zdravnica je dejala, bo pač šesta v sobi, vidim da vam bo lažje. Vsa obupana sem jo prosila, dajte jo v Maribor, mama si želi, mogoče ji bodo lahko kaj pomagali. Odgovorila mi je, saj je ne bodo sprejeli, vi zrihtajte da jo sprejmejo, jaz pa vam dam rešilca. Kaj sem takrat čutila in kako nemočna sem bila ni za povedati. Kljub vsemu sem upala, da sem nekaj naredila zanjo in mami zagotovila, da bom jo rešila. Mama mi je rekla, povej oni zdravnici, ko me v nedeljo ni hotela sprejeti, da se ji bo nekoč tudi vrnilo. Jaz moram zdaj trpeti. Pogovarjali sva se in ji dvigovala veke na očeh in jo spraševala, mama ali me vidiš. Povedala mi je, da me vidi in da ko bodo drugo naredili, bo lahko spret gledala. Ne vem kaj so ji dali za zdravilo, nevem, nič ne vem, naslednji dan, zjutraj je sestri rekla, niste me peljali drugam , veš zdaj bom pa umrla. Klicala sem zdravnico, ki je dejala, insult počasi napreduje, Zakričala sem in vprašala, ali je v življenjski nevarnosti, saj je pred dvema dnevoma bila v dobri fizični kondiciji, mi je odgovorila, da to ne more reči in da, če želim da na vsak način preživi, sem dejala, samo da ji srce bije, mama mora živeti, vsaj še malo, dala ji je umetno hrano, to je vse kar vem. O 16 h sem prišla k njej in mama je nagnila glavo, zaspala je, kričala sem, ji potipala žilo na roki, ki je še bila, strgala sem srajco z nje in ji masirala srce in klicala zdravnika, ki ga ni bilo. Ko je končno prišel, sem kričala oživite jo, pa je popolnoma miren rekel, ne gospa. Ali vam lahko izrečem sožalje. MORILCI VI PA NE. LAGALI STE, POTEM JE ŠE OŽIVLJATI NISO HOTELI.
Objela sem mamo, bila je tako topla, ne bom pozabila njene toplote in nato zbežala iz bolnice in kričala, KRIČALA od bolečine kričala. Zgubila sem mamo. MORILCI, proti njeni volji so jo zadrćevali. Poklicala sem POP TV, da sem lahko nekomu povedala.
Nisem se mogla potolažiti, tako zelo sem jokala in še jočem. Dva dni po pogrebu, sem ponoči v sanjah videla mamo. Takšno kot je bila. Rekla mi je: Ne tak hčerka moja, glej na svojo punčko. In je zginila. Kar naprej sem jokala in se počutila krivo, da nisem šla vsak dan k njej, pa je speti prišla k meni v sanjah. Srečala sem jo z tremi ženskami na cesti in sem šla k njej. Rekla sem ji, vedela sem, da ti nisi umrla. Šla je z menoj v avto in sem jo peljala k njej domov, kjer sva si pripravili malico, se pogovarjali in preživeli popoldan. Dala mi je še eno možnost.
Zdaj se mi več ne sanja o njej, čeprav sem vsak dan na pokopališču in solze ne morem ustaviti. Bila je moja tolažiteljica, če mi je bilo hudo, sem odšla k njej in vedno odšla potolažena z novimi močmi za svoje življenje z družino.
Verjamem, da me mama vidi.
Draga neutolažljiva, razumem, da je bolečina huda in da trga. Ampak – morda bi pomagalo, če bi se bes nad bolnico polegel. Punčka rabi mamo, pa ne zagrenjene in besne, ampak njeno pozitivno energijo. In, morda se motim, morda bi bila mama po kapi prizadeta in bi sicer preživela, a morda tega niti ne bi želela. Sama mislim, da je smrt trkala na vrata in bi se ji težko ognili, res pa je, da bi bila lepša, če bi lahko umrla doma. Pa ni šlo, a na srečo je zaspala in se ni mučila. Morda je misel v pomoč prav to. Bog ve, kako bi umrla, če bi jo oživljali. Naj počiva v miru, njej je zdaj lažje, vam pa težje. Želim vam čimprejšnjo vrnitev spokojnosti in iskreno sožalje. Žal – ali na srečo – življenje teče dalje, nikar se ne ustavite. Vaša deklica vas čaka.
Iskrena hvala obema za tolažilne besede, ki jih tako pogrešam, odkar ni več moje mamice. Vsaka beseda tolažbe se mi dotakne srca. Še vedno nekje tavam, gledam okrog sebe vso prebujeno naravo, a v mojih mislih je to, da je ta svet NERESNIČEN, Nikoli prej o tem nisem razmišljala, rada sem imela življenje, bilo je tako popolno. Sedaj je pač tako. Pred otrokom moram biti močna, čeprav je zelo težko. Vem, da moram razmišljati drugače, še posebej , ko me je moja deklica vprašala, kdaj bom pa jaz umrla. Takrat sem se zavedala, da grem pred njo predaleč. Ampak kaj, boli tako zelo boli,…
Bom se trudila pozitivno, moram, takšno je pač to naše zemeljsko bivanje.
Še enkrat hvala in lep pozdrav.