A je tu še kakšna izgubljena duša kar se tiče šofiranja?

Izpit sem naredila pri 18 letih, torej bi že 15 let lahko vozila, pa ne vozim. Nikoli me ni veselilo, mi ni bilo v zabavo, pa vendar bi bilo fino, če bi se lahko vsedla za volan in se odpeljala na izlet. Nekajkrat v teh letih sem se vsedla pa me je takoj krč v nogo in me je ful bolelo, misli, da je to od strahu, pa nevem zakaj. Strah me je drugih, da bi se kdo zaletel vame ali pa da bi kazalo na nesrečo pa ne bi znala odreagirat. Moji bližni so mnenja, da bi morala vzeti nekaj ur v avtošoli. ampak je tud ful drago, po drugi strani pa mi je kar malo mim dajat za to denar. Izpit sem naredila iz prve in žal mi je, da takrat nisem začela takoj vozit. Mami mi je hotela kupit stoenko, meni pa je bilo nerodno, da bi imela tak avto in sem sanjala nov avto. Danes bi jo z veseljem sprejela.
Za po mestu še toliko ne pogrešam avta, ko pa slišim, kje recimo je bila ta ali ona prijateljica z otroci (možovi so doma), pa se mi kar milo stori, ker bi jaz tudi lahko.

Včasih mislim, da sem edina trapa, ki ne vozi in še pod nos jih dobim, da naj izpit prodam, da bomo imeli vsaj kaj od tega. Mislim, da me je vse bolj strah, saj sem vedno bolj stara. Poleg tega se bojim, da nikoli ne bom zbrala poguma in premagala to težavo.

Kot je bilo rečeno v Sapramiški: Pogumen ni tisti, ki ga ni strah, ampak tisti, ki ga je strah, pa ta strah premaga.

Kolikor vem, organizirajo nekatere avto šole tudi “obnovitvene tečaje” za tiste, ki sicer imajo izpit, a niso vozili dlje časa.
Morda je to rešitev zate.
R.

nisi sama:)

evo tukaj še ene, ki ne zbere in ne zbere poguma, pa se zgovarja na pomanjkanje financ, časa ipd.

Moja zgodba je drugačne: pred 10 leti sem začela delat izpit. prvič padla, zdaj se pa ne pripravim, da bi ga spacala do konca. pa mi čedalje bolj manjka…

Mene je tudi vcasih strah, ko dolgo ne vozim. Pa se vsedem za volan in… Najbolj je cudno, ko menjas avto, ampak se hitro navadis.

Piki Miki, kar brez strahu za volan, prvic samo tamalega pusti doma, da ne bos se zato zivcna.

Sapramiskin nasvet je dober!

Pozdravcek! Kristjana

Pozdravljena!
Tudi jaz sem taka :-). Izpit imam že skoraj deset let, pa lahko na prstih ene roke preštejem svoje samostojne vožnje. Prej smo stanovali v Stari Ljubljani in avta niti pogrešala nisem, zdaj pa smo eno leto v Zeleni jami in avtobusna povezava z Bežigradom, kjer delam, je obupna, da pridem v službo rabim najmanj 45 minut, z avtom pa sem v 7 minutah že na šihtu. Na vsake toliko časa čist popenim, si rečem, no, zdaj pa dost, zdaj grem pa v avtošolo po ure vožnje (prakse mi pa res fuuuuuul manjka), pol se pa spet skuliram, iz več razlogov… Prvi je, da avto STANE, pa s tem ne mislim samo vrednosti avta, meni bi bil tudi kakšen zeloooo rabljen jugec čist v redu, ampak registracija, tehnični, servisi, bencin in tako naprej… No, to pa še ni vse, poglaviti razlog je ta, da se preprosto BOJIM, ravno tako, kot ti: kaj, če se bo kaj zgodilo, pa tako naprej. Jaz bi že spoštovala CPP, ampak, ko me pelje mož, vidim na cesti toliko divjakov, ki nimajo pojma ali izsiljujejo in večkrat pride do takšnih situacij, ko moraš takoj odreagirati. Mož zadevo obvlada, jaz pa v takih primerih mislim “hvala bogu, da ne vozim”.

Ti polagam na srce, da pač odšteješ nekaj denarcev in si plačaš kakšno uro pri inštruktorju. Tudi če praviš, da so drage. Je nekaj čisto drugegega če te inštruira oseba, ki je za to specializirana kot pa če greš na en parkplac “trenirat” z možem na sovoznikovem volanu. Ne gre, verjemi!
Podoben primer je moja svakinja, ki je naredila izpit ter ne vozila po tem nekaj let. Pa je poskusila z možem le na ulici pred hišo ter po 5 minutah prišla objokana iz avta, ker dedc pač ni razumel, da jo je strah. Si je potem plačala 4 ure pri inštruktorju in danes vozi.
Po moje tudi sama ne boš rabila več kot 5 ur npr. Toliko, da malo dobiš spet občutek. Potem pa lahko greš za začetek na bolj stranske ceste. Seveda ne boš kar takoj rinila v prometni konici v center LJ.

Še ena brez.

Imam izpit, vozim pa nič kaj rada – le “silom prilike!”
Po opravljenem izpitu sem malo vozila in nehala za doooolga leta. Nato me je mož končno prepričal. Sem kar z njim malo “potrenirala.”
Vmes imela tudi svojo “makino,” pa sem pred dvemi leti pogruntala, da za osnovno zavarovanje in podobne zadeve, damo toliko denarja, da zadošča za enih 100 voženj s taxijem. In smo ga prodali.
Po drugem porodu sem šla za volan že kar po treh tednih in sem hitro “padla noter” Zadnji dve leti pa skoraj nič ne vozim in je kar težko spet sesti za volan. No, ravno v soboto sem vozila po dobrem letu, pa je kar šlo.
Mene tudi ne veseli in mi je bolj kot ne muka.

Če lahko pristavim še moj piskrček!?!
A obstajajo v Lj taxiji z avtostolčki za otročke? Lupinica s tamalim mi je že kar malo pretežka, pa se ravno jutri odpravljam k pediatru…
Če katera ve, lepo prosim za info!
Lp, Mateja

Zanimivo vprašanje tole o lupinici v taxiju. Tudi meni je mali težek ko greva k pediatru, pa je star šele 2,5 meseca. Žal imam pediatra pri Drami, kar je preveč za pešake.

Tudi meni se isto dogaja in si mislim, še dobro da ne vozim. Pa vendar želja ostaja.

Sva z možem poskusila, pa se ne da. Kot si napisala.

Hej, PM, jaz sem nosila lupinico vsaj 9 m, ni bilo problema. Ker smo pa zdaj na 10 kg (ali še kaj več), mi pa ravno ne znese.
Lp, Mateja

Ojla!
Evo – še ena – vsa “pre….”, ko sede za volan. Najhuje je to, ko vsi naši kolegi zelo radi vozijo in ni nikomur potem jasno, kako to, da meni ne znese. Mene pa zagrabi ena grozna panika – kar sredi vožnje – in se mi začno trest noge – tako da niti pedala ne uspem zadet. In sem se odločila, da raje ne bom vozila, kot da napravim kako neumnost.
Potem sem bila pa pri okulistu , kjer sem dobila očala – samo za delo za računalnikom. Ko sem šla k optiku po ta očala mi je ženska tam še vid preverila (še enkrat) , pa ji nekaj ni bilo jasno in “pogleda” še globinski vid. Izkazalo se je, da jaz globinkega vida sploh nimam! Zato me grabi taka panika. Saj če bi vozili vsi kakih 30 na uro bi že bilo ok, ko gre pa čez, pa jaz enostavno ne sledim več vsemu.
Uf – sem se razpisala – ampak mi je kar malo odleglo, ko sem prebrala tvoj post Piki Miki.
Pozdrav!

Imam lupinico do 9 kg (Pegov traveller – star model). Že prvi je bil pri pol leta ful prevelik, ko so glava in noge štrlele ven. Pri pol leta 8800g in 71 cm, tale drugi gre po njegovih stopinjah.

Predlagam ti, da res vzameš nekaj ur pri inštruktorju in malo obnoviš težja križišča, obvoznico,…. Naj ti ne bo škoda denarja, koliko si ga pa zmetala za izpit? Verjetno preveč.

Sama sem se začela vozit po 5 letih, odkar sem naredila izpit in je kar šlo. Sva šla pa z očetom taprvo 6 krogov po velikem parkirišču, da sem se spet navadila šaltat in speljevat.

Moja sestra pa je celo po več kot 10 letih spravila ponovno za volan. Seveda sem jo zelo spodbujala in navijala zanjo, kajti doma je velikokrat imela avto (mož je bil v službi) sama pa z dvema otrokoma ni mogla nikamor (no, saj so še druga prevozna sredstva, ampak če imaš pred bajto avto:).

Tako, da kar pogumno, inštruktorja (ali prijatelja – prijateljico, očeta ali kogarkoli prosi) pa gresta nekaj uric prevozit skupaj, najprej pa po velikem parkirišču, da osvojiš osnove: speljevanje….

Veliko užitkov ob vožnji in srečno!

Mati moje sošolke je opravila izpit pred davnimi 35 leti. Vozila ni vse do pred petimi leti, ko ji je umrl mož – njen dotedanji “prevoznik”. No, pa je šla gospa pogumno v avtošolo, opravila 20 ur obnovitvenih voženj z enim krasnim inštruktorjem in sedaj vozi, da je veselje!

Pogum!

Saj sem še gor, ampak, saj veš: previjanje, dojenje. Je bla dobra tale da prehitr vozm, hahaha.

Piki Miki – evo še moj nasvet: nikakor ne obnavljaj svoje vožnje ob pomoči moža. Iz lastnih in “sosednjih” izkušenj vem, da je tako najtežje, da si še najbolj pod stresom. Moj oče se je najprej vozil z mojo sestro, takoj ko je naredila vozniški in je bila katastrofa. Z mano se ni vozil vsaj 5 let, dokler ni bilo sile – seveda se je vozil, no, samo ko sva sedla skupaj v avto je on sedel za volan. No, zdaj me tu in tam vpraša, če ga kam peljem in to z njegovim avtom!!! :)))
Enako je bilo z mojo svakinjo – ko je naredila izpit, je vseskozi vozila avto od fanta, s tem, da je bil on vedno noter (gorzno navezan na svoj avtomobil). Tako ni nikoli bila dovolj sproščena, da bi vozila, kot zna, niti se ji ni bilo treba znajti v situacijah iz katerih se bi morala “rešit” sama (tankanje in podobno). Kasneje je – spet po sili – začela uporabljati družinski avto, SAMA, in sedaj je tak šofer, da ji mirne duše zaupam tudi avtosedež z mojim otrokom, ko je treba.

Se pravi – ne mož, ne prijateljice, ne brat, ne kdorkoli od bližnjih. Poišči inštruktorja in se zmeni za par ur. Mogoče se boš lahko dogovorila, da se peljeta najprej z avtom avtošole, potem pa z vašim – če ti bo bolj pri srcu. Prepričana sem, da ne potrebuješ veliko ur. Moja mama ravno tako ni vozila 15 let, pa je dala skozi 8 obnovitvenih ur. Danes spet pelje. Resda samo, ko je treba, pa vendar.

Srečno in veliko užitka v vožnji!

Jaz sem zadnjič vprašala taksista, pa mi je odgovoril, da noben nima – če bi vozili avtosedež, potem ne bi imeli dovolj prostora (v primeru, da peljejo več oseb), pa tudi prtljažnik potrebujejo za morebitno prtljago.

Lp
Mateja

Izpit imam do nadaljnega, ne pa tudi vida (hja, zelooooo visoka dioptrija), zato raje ne vozim. Pogrešam pa zelo, saj smo se preselili in zdaj sem vezana na razne taksije, vlake… Pa še doma sem in bi včasih lahko šla sama z otrokom kam, pa ne morem. Sem pa mnenja, da nima smisla tvegat, saj ne vidim oz. prepozno vidim napake drugih (recimo da jih jaz ne bi naredila). Zato bi tudi verjetno prepozno reagirala.

Kolegica se je najprej skregala z očetom, ki jo je poskusil ponovno “naučiti” vozit, nato pa vzela 10 ur in zdaj spet veselo vozi.

Kar pogumno!

LP,

Neda