Mamice, kako zmorete
Ideja za temo sem dobila, ko sem prebirala strani Karmen M., ki ima poleg dveh majhnih otrok čas za dodatno ukvarjanje s prehrano (zaradi alergij), za pisanje internet strani, zraven piše še knjigo, čaka še enega dojenčka, hodijo na izlete, ker imajo alergije na pršico verjetno tudi pospravljajo več kot “navadni” smrtniki, pa verjetno se ukvarja še s čim….. Meni sami pa se zdi, da mi uspe tako malo, komaj kaj da pospravim, kuham med tednom tako ne, pa še se mi zdi, da se premalo ukvarjam z možem in otrokom. Kaj bo šele, ko dobimo še enega člana v družino!? Zato me zanima, kako se s problemom časa spopadate ostale mamice.
Hay, prav imaš ene so res univerzalne.
Pri meni kar gre, ker imamo samo enega otroka in še ta je na koncu osnovne šole, tako da kar imamo časa. Se nam bo pa vse spremenilo konec leta, ko bomo dobili dojenčka in že sedaj kar tuhtam kako bo potem. Veš, vse nismo enako zagrete. Pač naredim tisto kar je nujno, nisem suženj stanovanja, vglavnem, da je tako čisto, da me ni sram , ko dobim obiske. Vrt imam povprečen, likam in perem ob koncu tedna, no nekako gre. Kako pa to delajo mamica s tremi ali več otroki, pa ti žal ne znam odgovoriti.
Pa še nakaj, če je partner pripravljen kaj postoriti, je pa tudi fajn. Kriza je tam , kjer morajo mamice poleg otrok pidenati še možem.
nekatere mme s o res take, da super vse uskladijo in organizirajo, nekatere pa imajo le več časa, zato morate najprej vprašati ali ta mama tudi hodi v službo, ali pa je ostala doma z otroki, saj ta podatek lahko tudi marsikaj pove.Sicer pa ni toliko pomembna količina preživetega časa z otroki, temveč kakovost le tega.
Pozdravljeni!
Kar malo sem se nasmejala ob prejsnih komentarjih…Jaz imam dva majhna otroka ,takole puncko staro 5 let in dojencka starega 4 mesece in pol..
Prekleto dobro se je potrebno organizirati in dan ze zgodaj zjutraj zastaviti..seveda to je mozno pri meni zato,ker sem na porodniskem…mali dojencek mi pobere kar veliko casa saj ima mocno alergijo na mleko in beljak..Vsa dela postorim sprotno sama moz mi je bolj malo v pomoc..
Kosilo je vsaj dan kuhano od 12 od 13 ure..Tudi likanje je skoraj vsaki dan,da ne omenjam pospravljanja..vendar se izkoristimo lepe dneve tako,da kar de sa bivamo zunaj sprehodi..itd..res,da se jaz v tem prikrajsana za marsikaj..mimam casa zase..vendar ce se le da zvecer,ko otroci spijo..mali ze od 20 ure..vecja od 21 da grem hitro za rekreacijo se okoli jezera to je priblizno 7 km…potem pod tus…in malo na racunalnik..to je vse kar imam zase..vendar ce se le da iskoristim vse to…Je bolj naporno,vendar bodo sle vsaj kile hitro dol..heheheh malo se tudi pohecati moram..Lepo se imejte vsi skupaj in uzivajte kar se le da…najvsezadnje kdo pa drzi druzino pokonci..ja seveda zena..SREČNO!!
Ob dveh nadebudnežih in službi, ki traja vsaj 8 ur, sem našla v zadnjih dveh letih še čas, za magisterij in 2x tedensko rekreacijo (zvečer). Žal mi je le, da mi zmanjkuje časa za branje (prej sem brala ogromno leposlovja, sedaj pa to skoraj odpade). Aja – kuham prav vsak dan- rada in zelo dobro. Pa nisem neka super mama. Treba se je dobro organizirati in imeti dobrega in pridnega moža, pa gre.
Sem mamica treh otrok.Dve in pol letnega sina in devet mesecev starih dvojčic.Prvih osem mesecev porodniske je bilo še posbaj težkih,ker sva z možem skrbela še za bolno taščo.Kljub temu,da sem bila dopoldne brez pomoči,popoldne mi je mož zelo pomagal,se z dobro voljo vse naredi,samo obrnit se je treba prav.Pa še vedno vstrajam na tem da se vse lika,vsak dan izkoristimo za sprehod,otroci zaspijo okrog pol devetih,tako da večje stvari delava potem….ne bom lagala zelo je naporno,včasih si že želim v službo,ampak otroci in njihovi nasmejani obrazki so največje plačilo ki ga dobim nazaj,ZATO JE VREDNO!
Pozdravljena Sandra.
Vse skupaj ni tako hudo in naporno, kakor izgleda in tudi jaz sploh nisem neka super-mama. Pridejo dnevi, ko prekipevam od energije in dnevi, ko bi samo poležavala in to je čisto normalno.
Ko sem imela prvega otroka in sem bila noseča z drugim, se mi je tudi zdelo nemogoče, kako bom vse skupaj zmogla. Toda očitno bo že držalo, da imaš z enim samim otrokom še največ dela. Sedaj se s tem sploh ne obremenjujem, pomembno je, da vsakemu otroku dnevno posvetiš nekaj kvalitetnega časa samo zanj, da ve, da ti nekaj pomeni. Večinoma pa se skupaj igrata in se včasih tudi skregata.
Sem v službi, delam kljub temu, da sem ze v 8. mesecu nosecnosti. V bistvu v sluzbi, ko se vsedem za racunalnik edino malce (fizicno) mirujem in pocivam in tudi cas za internet se tam najde (psssttt).
Res pa je, da se moj dan zacne ob 4.30 uri in konca okoli 22.00 ure zvecer, ko dobesedno samo padem v posteljo in definitivno nimam težav z nespečnostjo, he, he….
V bistvu je stvar samo v organizaciji dela: pri pospravljanju stanovanja sem ze precej znizala standarde, kaksna nepomembna rec lahko pocaka (npr. pomivanje oken), zelo je pomembna tudi pomoc moza. Likamo skorajda ne, ker uporabljamo (dober) susilni stroj, v njem susimo cisto vse (se tisto, kar se ne bi smelo, he, he…). Kuham vsak dan, v bistvu imamo en zdruzen obrok kosilo-vecerjo okoli 17h-18h, kjer se cela druzina tudi skupaj vsedemo in v miru pojemo.
Moj cudezni recept:
Zgodaj vstajam, zato, da si tisto mirno jutranjo urico vzamem samo ZASE. Zdi se mi zelo pomembno, da si v tej dirki okoli sluzbe, otrok, hiše, prostovoljnega dela,…. privoscim in vzamem trenutke, ki so samo meni namenjeni. Zjutraj tako vstanem skupaj s pticki, zaprem vrata v dnevno sobo da ne zbudim mojih zaspancev, nastezaj odprem okna, na CD vrzem kaksno prijetno klasicno glasbo in priblizno pol urice intenzivno telovadim in malce pomeditiram (ne prav zares, poskusam pa). Nato se stusiram z menjavanjem mrzle-vroce vode in si privoscim kraljevski zajtrk, cisto sama in medtem berem kaksno knjigo (uf, leposlovja bolj malo zadnje case). Nato pripravim zajtrk za ostalo druzino in pocasi prebudim moje zaspance. Ti jutranji mirni trenutki me napolnijo z energijo in voljo za cel dan. Nato “komando” prevzame moz, ki zajtrkuje skupaj z otrokoma in jih nato umije in oblece in odpelje v varstvo. Jaz pa se dobre volje odpeljem v sluzbo.
Sploh ni bistvo v tem, da je neka mama dobra mama, ce so njeni otroci vedno porihtani, stanovanje se sveti, cunje so zlikane,… Bistvo je v tem, da si znas vzeti kvaliteten cas ZASE, nato za otroke in seveda tudi za moza. Zal ga pa za prijatelje bolj malo ostaja. Zato se s prijateljicami menimo, da bi bil ze skrajni cas, da se zmenimo za kaksno srecanje 1x mesecno in si kaj privoscimo tudi med seboj, ne pa samo v krogu druzine.
Povejte mi prosim kako ste lahko na nogah od zgodnjih jutranjih ur pa do poznega večera. Kako zmorete vsa ta opravila, ki jih naštevate v tako pozni nosečnosti. Ko se bila jaz noseča, sem večino časa preležala (vsaj do 7 meseca nosečnosti), ker sem se zelo slabo počutila (venomer me je nekaj špikalo, utrujenost, boleče noge). Sprašujem zato, ker me zelo skrbi kako bo potekala naslednja nosečnost ob službi, otroku in gospodinjskih opravilih.
Draga Vesna.
Mojo prvo nosečnost sem 5 mesecev bruhala, nato pa zadnje 3 mesece strogo preležala zaradi nevarnosti prezgodnjega poroda. Mojo drugo nosečnost sem bruhala 9 mesecev, skozi mi je bilo slabo, bila sem sama sebi in drugim zoprna. No, mojo tretjo nosečnost sem spet bruhala 5 mesecev, nato pa sem se(tudi s pomočjo homeopatije) spet postavila na noge in dobesedno zacvetela. Tako polna energije in dobre volje, kot sem sedaj v tem času še nisem bila nikoli v življenju. Vidiš, vsaka nosečnost, porod in tudi vsak otrok je lahko drugačen/drugačna.
V bistvu mi je bilo najhuje takrat, ko sem kar poležavala in nisem imela nobene energije za kaj postoriti. Toda je bilo treba, ker ni šlo drugače. Mislim, da ti to, da se z nečim zamotiš, delaš, ukvarjaš ali vsaj malce pomigaš (dolg, hiter sprehod) da veliko več energije in volje, kakor poležavanje in smiljenje sami sebi. Verjemi mi, tudi jaz sem to doživela!
Ne delaj si skrbi že za vnaprej, razmišljaj pozitivno in boš videla, da bo lažje!
Nekatere ste res superca, da zmorete vse. No, po moje je vse odvisno od posameznika, kaj mu pomeni pojem gospodinjstva. Najbrž bi se zgrozile, če vam povem s kakšnim pojmom čistoče v hiši sem bila vzgojena. Torej:
– vsak dan posesat celo hišo (prezrečit vse tepihe)
– vsak dan umit po tleh celo hišo (prevzaprav razkužit)
– vsak drugi dan pobrisat prah (tudi za radiatorji in pod skrivnimi kotički)
– vsak teden umit vsa okna in oprat vse zavese
– likat vse od spodnjih hlač do brisač
– zložit perilo po barvah in namembnosti
– zloščit vse čevlje (1x tedensko)
– umit vse glavnike (1x tedensko)
– in tako naprej
Moram povedati, da je moja mama, ki vse to počne (še vedno) visoko izobražena ženska, z zelo zahtevnim delovnim mestom. Pravi, da se ob tem sprosti. Res jo občudujem. Meni namreč ne uspeva…
Drage moje tudi jaz sem čisto obupana nad čiščenjem, zato mojo mamo lahko le blazno občudujem (pozabila sem povedati, da je njena mama – moja babi ista).
Ne vem kako jima uspeva. Mama je imela mene in mojo sestro, pa se je vedno vse svetilo od čistoče. Zjutraj vstane, dela do treh, ko pride domov je kosilo skuhano (ata), potem pa čisti, zvečer pa spet kaj dela za službo. Aja, pa še vrt je blazno urejen, vendar ji pri tem pomaga ata.
Če še lahko dodam nekaj o svojem gospodinjstvu. Nikoli ne bo niti podobno maminemu, mogoče tudi zato, ker moj mož ni navajen na tak red (njemu je pač vseeno al vrže štumfe na tla al v pralni stroj,…) in mi ga ne bo uspelo navadit. V glavnem vsak dan operem 2 stroja perila, skuham kosilo in posesam stanovanje (pa še to zaradi psa), pa imam slabo vest, da namesto, da bi se ukvarjala z enoletnim sinčkom, rajši čistim . V bistvu je prav grozljivo po pogledam po stanovanju skozi oči moje mame.
Jaz imam tri otroke in je ves čas nastlano v našem dvosobnem stanovanju. Ampak res ves čas. Kar naprej nekaj počnejo in jaz se trudim vsaj vsak dan posesati. Stanovanje je dvosobno. Drugače nisem prav gospodinjski tip. Hočem reči, da se mi zdi pretirano truditi z urejanjem in pospravljanjem izguba časa. A če pride kdo na obisk, no , potem sem kdaj tudi v zadregi. K sreči prihajajo k meni prijateljice, ki imajo same majhne otroke in vedo, kako je to. Drugi, samski prijatelji so pa izpuhteli.
Mislim, da ste vse izjemno pridne, z moževo pomočjo ali brez nje. Kot sem že napisala nekje spodaj, se včasih vležem in se smilim sama sebi, oh, te gate in zokni, vsak dan dva stroja perila, pa posoda in sočenje sokov in gor in dol, z večjim naloge, z manjšima ves čas kaj. Pa se zadnje čase trudim kaj storiti tudi zase, kot je že priporočala Karmen, poskušam kaj prebrati, zvečer, takole kot zdajle, ko vsi drnjohajo, jaz kinkam ob knjigi . Poskušam iti zvečer vsaj na polurni sprehod ali pa tečem, seveda ne vsak dan.
Skozi vse otroke in vsa ta leta me je izučilo, da sem svoje kriterije in pričakovanja zelo znižala. Ker sem ostala doma z otroci so me najbolj spravljala v zadrego vprašanja, kot, ja ali ne boš nič drugega v življenju počela. Potem sem pa ugotovila, da je čisto moj problem, kako bom na stvari gledala in počasi sem vse načrte, kar se tiče magisterija, pa pisanja knjig in še bogve česa, postavila na stranski tir za nedoločen čas. Ne za vedno, ampak za nekaj časa, dokler noči ne bodo malo bolj mirne, otroci pa večji. Cankarjev dom bo stal tudi čez dve leti, knjige bodo še vedno na voljo, fakultete tudi, le otrokom je pomembno dati kolikor se da v prvih letih.
Če mene peče vest, ko kaj čistim ,otroka pa se sama igrata, enostavno pustim vse skupaj, se usedem k njima ali pa gremo ven. Začuda se nič samo ne postori in me vse počaka. Moža lahko vključim le občasno, ker ga od jutra do večera ni doma. Mogoče je res vse stvar filozofije, kako gledaš na življenje in kakšne prioritete si postaviš. Mene še vse čaka, uh, kaj vse bom še lahko zase počela. Otroci bodo zrasli en, dva, tri, še vedno me bodo potrebovali, ampak drugače. Takrat bom tudi jaz funkcionirala drugače. A sanjam se ni za odreči, ker potem otopiš.
Še nekaj: ne se primerjati z drugimi materami, babicami, etc., ki jih srečujete. Vsak od nas živi zelo specifično in unikatno situacijo, zrasli smo v različnih družinah, se navzeli različnih vzorcev, zato je težko vedno živeti, kot drugi. Poslušati notranji glas je najbolje in biti izvirna pri iskanju rešitev, biti ponosna na to, kar si.
Moje geslo je: “Ljudje pred stvarmi.”
ali poenostavljeno, ljudem dam vedno prednost, vse ostalo lahko brez škode počaka. Torej dam prednost tudi sebi pred strojem perila, če se mi ga ne da obesiti.
In poskušam gledati na moje otroke in moža kot ne na nekaj samoumevnega. Hvaležna sem jim, ker so prišli v moje življenje, mi ga bogatijo in me spravljajo v zadrego, ko ne vem, kako naj kdaj ravnam, da bo prav.
Lepo se imejte v svojih unikatnih družinah . Vse ste enkratne in se trudite po svojih najboljših močeh. Človeško pa je, da nismo popolni in nikoli ne bomo, torej , lahko delamo napake. Zanje pa se je človeško ljudem okoli sebe tudi opravičiti.
Tudi jez sem postala mamica še kot študentka, in sicer v 3. letniku PEF.Zaradi dojenja sem se odločila ostati eno leto doma, tako, da sedaj končujem 3. letnik ob 17- mesečnem sinčku. Takoj po porodu ( ali pa še pred ) me je grabila panika, kako bom vse to uspela izpeljati do konca.Vendar sem na koncu pogruntala, da je ves strah samo v glavi, saj ko se lotiš dela,vidiš, da gre – enostavno gre, pa še manj se sekiraš, saj je otrok še vedno na prvem mestu ( za skrb namreč ) in tako naprej….Pred sabo imam še en letnik in me sploh ni strah.
Sicer pa se moj dan začne ob 5.30 in konča največkrat ob 00.00.
Čez dan poskrbim, da se ukvarjam z otrokom, da se učim,da skuham kosilo in večerjo, da vsaj malo pospravim…
Ob kriznih trenutkih – ko se imam največ za učit, mi pomaga mama, tako da odpelje sinka za kakšne 3 ure k sebi domov.
Mož mi bolj malo pomaga, saj je cel dan z doma – ali pri hiši, ki jo adaptiramo, ali pa v službi.
Najboj se pa veselim vikendov, ko smo vsi trije skupaj, gemo na morje, ali pa tudi ne – pozabimo v glavnem na pospravljanje in učenje, včasih tudi na hišo in samo uživamo …..