mamica me ne mara
ne vem več kaj storiti. mami me ne mara saj tak občutek imam. v preteklosti sem imela že 2 popravca ampak oba sem uspešno popravila. sedaj obiskujem srednjo šolo stara pa sem 16.
z mami se zelo veliko kregava ampak jaz želim da bi bili prijateljici. vedno ko ji rečem če sva lahko prijateljici mi odgovori midve ne morava biti prijateljici. razumem jo da mi je zamerila zaradi popravceu ampak tudi jaz sem bila žalostna ko sem jih mela še bolj kot ona in nerazumem zakaj mi to toliko meče naprej. sedaj imam za popravit nekaj ocen pri matematiki. ko dobim dobro oceno v šoli me sploh ne pohvala in zdi se mi kakor da ji je useno čeprav mi skos teži zaradi šole. popolnoma jo razumem in jo spoštujem ampak ne razumem zakaj je takšna do mene.
nekaj dni nazaj sem na poti v šolo začela močno kašljat
z upanjem da bi mi dala nasvet kaj storiti sem ji poslala sms odgovorila mi je da sem simulant in da naj se neham delat. planila sem v jok. zelo mi je bilo hudo. ko sem prišla iz šole sem cel dan preležala v sobi in jokala proti večeru sem pred njo pomerila vročino in imela sem jo 37. pozneje sem začela še močneje kašlajt. odšla sem v sobo in še naprej jokala saj imam sovjo mami neverjetno močno rada in si želim da bi bilo vse uredu. prišla je v mojo sobo in pogovorili sva se opravičila se mi je za vse in me objela in poljubila. bila sem presrečna joj kako sem bila vselela ne moram z besedam napisati kako sem bila srečna. planila sem na kolena in se na glas bogu zahvaljevala da bom končno srečna. naslednji dan je bilo vse popolno prijazna je bila kot še nikoli. proti večeru je odšla s prijateljicam na večerjo. odšla sem na računalnik in pozabila se je izpisati iz facebooka. iz radovednosti sem šla pogledat njena sporočila(vem da ne bi smela in mi je žal ampak tudi ona je že večkat udrla v moj fb ali pa v telefon in brala sporočila) videla sem pogovor med njenim bivšim sodelavcem iz mladosti bili so na kavi in napisala mu je da se je zelo sporstila KAJ NAJ BI SI PA MISLILA?! mogoče vara atija? ali pa je šla samo na kavo? ko je prišla domov sem jo prašala kdo je to, ničesar je nisem obtožila samo vprašala sem jo. s histeričnim dretjem me je napodila v sobo da kaj sem da lahko brskam po njenih stvareh da kako si lahko kaj takega mislim da se je sprostila od mene in od vseh nas da ji grenim življenje že par let. nisem mogla vrjeti da lahko kaj takega reče. nikoli nisem bila nesramna d nje nikoli je nisem žalila ali kaj takšnega vedno sem jo imela najraje na svetu n vem s čim sem si to vse zaslužila. celo noč sem prejokala in nasledni dan sta z atijam šla smučat. dan sem posvetila pospravljanju sobe stanovanja in učenju. pozabila sem pospravit wc in kopalnico sicer pa mi mami sploh ni nič rekla da moram kaj pospravit. želela sem samo da bi bila vesela in da bi videla da se trudim ji pomagati. ko je prišla domov zvečer me ni niti prišla pozdravit. ko je odšla spat sem objokana prišla v njeno sobo in jo prosila če sva lahko prijateljici. histerično me je napodila ven in me nadrla da nisem nič naredila da stanovanje ni niti dobro pospravlejno(pospravljala sem ga uro in pol) da se nisem nič učila itd. odgovorila sem ji da sem nato je rekla naj utihnem da drugače me bo udarila. odšla sem v svojo sobo in jokala razmišljala sem da bi umrla ampak tega ne bi morala storiti zaradi svojega fanta saj imam občutek da me ima samo še on rad. poklicala sem ga povedala kaj se mi je zgodilo in bil je zelo žalosten vendar mi ni znal pomagati. danes sem se zbudila in odšla pospravit še wc in kopalnico in se odšla takoj učit. ko je mami prišla domov je bilo kosilo z jeznim tonom se je zadrla kosilo odgovorila sem ji da se učim in da ne bi takoj jedla nadrla me je in ibjokana sem odšla za mizo. ati je rekel kaj je z menjo odgovorila sem da nič odšel je dol in mami me je takoj začela napadat da ji je useeno zame itd. odšla sem v sobo in sedaj se sploh ne morem učiti matematiki kej neprestano jokam.
ne vem kaj storiti. mami imam zares zelo rada in želim da bi bilo uredu. mislim da imam že težave saj že par let samo jokam usak dan ni dneva ki nebi jokala.
razumem mami da ji je težko ampak tudi ona bi morala razumeti mene.
jaz vem da ko bom imela otroke da ko bom videla da moj otrok joka ga bom po svojih najboljših močeh poskušala spravit v dobro voljo zmeraj mu bom stala ob strani.
vem da ne bi smela brati sporočila ampak stara sem komaj 16 let mislim da še ne dojemam vseh stvari tako normalno kaj naj bi si pa mislsila? namesto da bi mi lepo razložila kdo je to mi sedaj želi uničiti življenje. vem da je jezna name ampak ali me nima nič rada in mi to dela? sploh se ne zaveda kako mi je sedaj sem čisto na tleh
želim mene in mami in mojo celo družino srečno želim da bbi me imela moja mami rada
se opravičujem zaradi slovničnih napak in nerazločnega pisanja ampak jokam in sem čisto zmedena in želim samo da se to čim prej konča
Draga “anonimen avtor”,
sama sem imela v otroštvu še malo hujše probleme z mamo (nikoli ni rekla da me ima rada, me objela, me pohvalila, prvih 5 let sem večinoma bila pri starih starših mama pa me je hodila tja obiskovat, žalila me je in vedno našla kako napako na meni). Imela sem občutek da me nima rada in da sem dobra samo še za pospravljanje in kuhanje. Takrat sem se zelo sekirala, danes pa se niti malo več ne obremenjujem s tem. Skozi leta sem spoznala zakaj je mama taka. Ti bom razložila na preprost način. Vsak človek iz svoje primarne družine “nosi s sabo” določene vzorce in tisti, ki jih ne prepoznajo in jih ne odpravijo jih prenašajo na naslednje generacije. Kaj to pomeni? Moja babica (mama moje mame) je bila zelo hladna ženska (nikoli ni kazala čustev, z mamo se nista razumeli, nikoli ni rekla moji mami da jo ima rada, še o ženskih stvareh je mami razlagal deda in ne mama). In namesto, da bi moja mama to kar jo je motilo pri njeni mami popravila je delala sama popolnoma enako s tem da se tega še danes ne zaveda (ona misli da je super mama in da boljše ne bi mogla met). Tako, da tvoja mama je pač taka in ti nisi kriva da je tako in verjetno je ne boš spremenila, lahko se samo sprijazniš in se trudiš da ti ne boš enaka ko boš imela otroke.
Sama sem stara 28 let in sem pred sedmimi meseci postala mama in trenutno pričakujem drugega otroka. Lahko ti povem, da je rojstvo otroka najlepši trenutek v življenju in da ima vsaka mamica rada svojega otroka (najraje na svetu), razlika med mamicami pa je da ene znajo to pokazati, druge pa žal ne. Je pa tudi res, da ima vsaka mama svoje predstave o otroku, pričakovanja in mu želi le najboljše in je verjetno tvoja mama malo razočarana nad tvojim uspehom v šoli (nekatere jemljejo to tudi kot svoj neuspeh), sploh če misli da se ne trudiš dovolj. Verjetno ve da si pametna in zmoreš (kar se vidi ker potem pridno popraviš ocene) in je malo razočarana, ampak zaradi tega še nobena mama ni nehala imeti rada svojega otroka. Tako da nehaj jokati ker se ne splača in se pojdi učit matematiko ker boš imela od tega več kot od jokanja (boš videla čez par let) :).
Se povsem strinjam s predhodnim postop.
Če je mati takšna, je takšna, ker ima svoje probleme. Pogosto pozabimo, sploh otroci, da so starši ljudje. Imajo svojo preteklost, svoje probleme, svoje travme (morda), svoje ljubezni za seboj, skratka so ljudje. In te ljudi so vzgajali njihovi starši. In tej storši si morda z njimi ravnali podobno ali pa so sami postali taki zaradi življenjskih razmer, nezadovoljstva.
Moja mati mi je nakazala, da sem nezaželena, oč mi je celo rekel, da sem nezaželen otrok. Je bilo hudo, sem se najokala, in sem šla naprej.
Je pa res, da pri tvoji starosti je težko razmišlajt tako. Tudi jaz nisem razmišljala tako kot razmišljam danes, temveč sem “jokala” tako kot ti, se spraševala, in pogosto napihovala dogodke, jih delala, v svoji glvi, bolj dramatične kot so bile v resnici.
In danes vem, da me moji starši ne spoštujejo toliko, kolikor si zaslužim, da me ne ljubijo toliko, kolikor jaz njih, da me ne cenijo toliko, kolikor sem jaz cenila njih.
Mame ne boš spremenila, lahk ose samo prepiraš z njo. Od nje ljubezni ne boš dobila, ker je ne zmore dati (verjetno niti sebe ne ljubi dovolj), zato se ne igraš rešenika v tej vlogi, ker jih boš ti dobila po nosu. In tvoja prednosti (ali slabost, kakor vzameš) v primerjavi s tvojo mamo je, da si mlada, imaš še celo življenje pred seboj in lahko marsikaj narediš zase. ZASE, ne zanjo. njej nisi dolžna dati spoštovanja, če ga ne prejemaš (razen vljudnost, ne pa nesramnosti), nisi je dolžna ceniti, ji govorti, ji zaupati.
Če boš tekala za nekom, ki ne bo nikoli tvoj (tudi če bi bila v šoli odlična, bi bil učinek enak – bi te hvalili, ko bi kje kiksnila, bi te nazaj zbodli), boš zamudila najlepše lar imaš lahko. In trenutno je to šola. Dobro premišljena usmeritev. Potrudi se biti odlična ali pravdobra v zadnjih dveh letnikih, tudi če boš imela manj časa. Tao se boš zaposlila, začela boš uživati v učenju in na mamo boš pozabila. Potem boš pa dovolj stara, da boš videla, kakšne vrste človek je. Ona bo, zato, ker si boljša v šoli, do tebe postala bolj prijazna. Žal pa je tudi možnost, da te bo, sploh kasneje začela izkoriščat.
Vem, je težko. Ampak mine. To moraš verjeti. Mine. Šolo je pa težko popraviti. Status dijaka gre tudi mimo. In tega je škoda zate, ker preprosto ni vredno, da zaradi problemov drugih ljudi (psihičnih) izgubiš svoje življenje.
stara sem 15 let ,mami me sploh ne mara in zmeraj drži z dveletnemu bratu jaku,njemu dela vse ,jaz pa sem ko megla….pa saj nisem ljubosumna,samo jaz sem tudi njen otrok….ni to res?ko jo prosim naj me pelje v trgovino rece ne! moram poskrbeti za jaka ,potem pa si sele navrsti ti….ampak potem to sploh ni bilo res ,videla sem jo ko je spala v postelji,jaka pa se je dolgocasil
MA KDO PREDLOG ?KAJ NAJ NAREDIM
Sploh ne vem več kaj je narobe. Pridna učenka sem , dobre ocene mam , ne delam problemov , učim se pospravljam , včasih kuham , ne lenarim sploh ne , ne jezikam , skratka ne vem kaj delam narobe. Hočem reči , mama vedno samo kriči name. Nič kar naredim ni v redu. Ampak moja starejša sestra , ona je pa popolna. Vedno pa samo primerja z njo. Tudi jaz sem človek presneto! Ni res , da si zaslužim malo spoštovanja ali pa vsaj , da me ne bi več primerjala z nekom , ki je pač boljši od mene? Ona to , ti pa ne . Ona tisto , ti pa ne. Ko bi vsaj enkrat svoje nesramne opazke prihranila zase. Marsikdo bi rekel , da to enostavno gre mimo pa moraš preboleti , ampak ne gre. Ko me nadere se pač začnem jokat in potem je še huje. Zakaj se jezi name , sej me je ona naredla. In mogoče ja , sem ljubosumna na sestro. Ona nikoli nima problemov z mamo.
Če bi mi vsaj povedala kaj je narobe , kaj delam narobe , zakaj me ne mara in bi to lahko spremenila…
Vedno ko ji rečem da jo mam rada odgovori samo z : Mhmm.
Sicer vem , da to sporočilo ne more ničesar spremenit , ampak mi je lažje če vsaj lahko dam to ven iz sebe.
Pozdravljena!
Opisuješ mojo zgodbo. Leta in leta sem bila nezaželena, popluvana (v resnici), vse kar sem naredila je bilo napačno. Sestra je bila luftar s popravci in fanti, jaz s peticami, vedno doma, sestra svetnica, jaz pa najslabša žival na svetu. Rodila sem se, ker je oče tako želel (mamine besede). Žal je oče umrl. Prestajala sem pekel in izkorstila prvo minuto, da sem lahko odšla od doma. Včasih sem mamo poklicala ali obiskala, vedno se je stik končal v sporu, vedno znova me je prizadela. Po njenem nikoli nisem naredila nič prav (sem uspešna ženska s prečudovito družino).
Sestavljam mozaik in vse frustracije moje mame so se čistile na meni. Očetu ni nikoli odpustila prevare, kljub temu je ostala z njim, po tistem je rodila mene. Oče se ji je vse bolj in bolj oddaljeval, tudi zanj ni imela nikoli lepe besede. Najbolj jo pa boli, ker sem očeta imela (ga še imam) rada.
Mea, slutim, kako težko ti je. Lahko ti povem, da danes cenim to, kar se mi je dogajalo. Z mamo sicer nimam več stikov oz. sem jih zreducirala na minimum, še vedno se trudim, da bi ji v celoti odpustila. Pa vendarle, ta izkušnja mi pomaga, da sem danes boljša mama, boljša žena in boljša ženska. Danes se veselim življenja, ga zajemam z veliko žlico, uživam v vsakem trenutku. Če ti danes rečem, da bo tudi v tvoje življenje posijalo sonce, ti verjetno ne pomeni nič, ker zelo, zelo trpiš. Ne izgubi ljubezni in spoštovaja do sebe. To je najpomembnejše.
Srečno.
imam tezavo doma.imam mlajsega brata ki izziva,ko izziva ga nezno udarim po zadnjici.drugace mama krici name na njega pa ne.jaz ucasih kuham,pospravljam in razlicne stvari,ampak sevedno krici name.mlajsi brat pa nic ne dela in z njim pa se pogovarja kot z angelckom.uceraj sem se skregal z bratom,on je zacel prvi.izgovoril mi je vse grde besede ter me udaril,jaz pa sem mu rekel da je glub,prisla je mama ne skregala in me poslala v sobo.skozi okno pa sem gledal kako se mama in brat igrata kljub temu da me je udaril.to je vedno tako.govorim mami da je on prvi zacel ampak ona se vedno krici name.nevem kaj narediti da bo me objela,rekla da me ima rada in tako kot mojemu bratu.stalno gleda televizij in jaz jio nikoli.danes sva se igrala z bratom nogomet in zoga je priletela mu v treboh ( ne mocno) in je zacel kao jokati in me je skregala in tako naprej.
UPAM DA MI BO KDO DAL KAKSNO ZAMISEL KAKO RESITI DA ME IMA RADA