Bila sem nekaj časa hudo depresivna, pa nisem imela nobenega moža, ki bi mi stal ob strani in nobenih otrok, ki bi mi lahko bili smisel življenja, sem tavala v temi, pa sem vseeno vedela, kje se kako lahko obnašam. In če sem bila povabljena na družinski dogodek, praznovanje, se tam nisem cmerila kot petleten otrok. Ni bolezen sramota, ni depresija sramota, je pa sramota, če delaš scene. Zase ti lahko povem, da čeprav nisem imela moža, ki bi mi stal ob strani in čeprav sem vedela, da bi mama mi, če bi ji povedala, sem raje pred mamo skrila, kako hudo mi je, ker vem, da je za mamo največje trpljenje, da trpi njen otrok in sem ji to hotela prikrajšati. Vem, da smo ljudje v svojem trpljenju sebični, vsi, tudi jaz sem bila, ampak vseeno se moramo malo brzdati. S kakšno pravico eni teti, stricu, ki je pripravil družinsko praznovanje, rojstni dan, uničimo ta dogodek s svojimi scenami in izpadi? Če vemo, da nismo sposobni, da bi se primerno vedli, pač ne pojdimo.[/quote]

Depresivna? Kaj to pomeni? Si dobila diagnozo ali si se pač počutila depresivno? Ker depresija kot bolezen je nekaj na kar nikakor ne moreš vplivat. Depresije ne moreš skrivat, ker si se tako odločil, pristone so hude razpoložensje in vedensjke motnje, na katere tudi nimaš vpilva in ne moreš se kar brzdat, ker si se tako odločil. Sorry, ampak iz napisanega je jasno, da depresije nikoli nisi imela niti je ne poznaš.
3 leta sem živela s človekom, ki je bil diagnosticiran z depresijo, hodila sem na posvete k njegovemu psihiatru, kako živeti z depresivnim človekom, kaj od njega pričakovati in kako mu poskušati pomagati. Prvo na kar me je psihiater opozoril so bile razpoloženjske in vedenjske motnje, ki se pojavijo nepredvidljivo in jih s strani človeka z depresijo ni moč kontrolirati. Velikokrat je iz čistega miru naredil kakšno sceno, ampak na to sem bila pripravljena. Zdravljenje pri psihiatru je trajalo dve leti in je prineslo neverjetno izboljšanje. Res pa je, da depresivni ljudje velikokrat svojo bolečina zadržujejo zase, navzven pa se vseeno kažejo kot zelo odstoni, tako da je nemogoče to bolezen nekomu prikrivat.[/quote]

Se strinjam … Mah, saj je brez veze še kaj pisat. Samo tisti, ki je v resnici tako ali podobno stanje dal skozi, lahko razume človeka. Ostali pa kar nekaj nakladajo, brez malega kančka empatije do človeka…

Pa naj še enkrat puncam, ki imajo težave z neljubečimi starši povem: DA SE! Da se sprejet to dejstvo, da se v sebi spremenit določena mnenja in občutke. Osebno sem se leta in leta mučila, da bi se “sama” pošlihtala, pa ni šlo, iz ene depresije v drugo, iz ene težave v drugo … Uspelo mi je šele z dobro in ljubečo terapevtko.

Želim vam vse dobro in poskrbite zase 🙂

Skuliraj se, spij kakšno pomirjevalo ,najavi se mami na pogovor. Potem ji povej vse, kar te teži in boli. Svojo bolečino boš preložila na njena ramena, ona pa naj naredi z njo kar želi. Dalje naj razmišlja sama, tebi pa bo za vedno odleglo.

Moj nasvet.

a nisi napisala, da je ona ž bila v polju? to potem že marsikaj pove, torej, daniti ona ni pri pravi.

nekdo je omenil psihologa…psiholog ni niti približno kot psihiater in ti si za psihiatra.

nekdo pa je še omenil psihoterapevta, ki kao ni kt psihiater. nego kaj pol? to pa je valjda isto!

srečno

No še ena bi se vam pridružila, ki je mama ni marala. Zakja v pretekliku? Ker je že mrtva- pa naj počiva v miru.

Torej moja mama me je že kot 9 mesecev staro dojenčico dala stran od sebe. Kasneje je rodila še 6 otrok, a zame pri njej in očetu ni bilo prostora. Težave so se pokazale v času pubertete, ko sem se začela zavedati sebe. Kasneje so se zadeve uredile na mejo vzdržnega, a po smrti mojega očeta sem doživela šok, ko mi je po telefonu izjavila, da jaz nisem njena hčerka. Takrat stara dobrih 25 let si lahko mislite kako me je prizadelo! In ko jo je nekoč hčerka, stara 5 let poklicala po telefonu, ji je moja mama rekla, da ona ni njena stara mama – kakšen šok je bil to za otroka! Zelo velik, tako velik, da je nisem morala prepričati v to, da bi šla na pogreb stare mame.

In kaj sem naredila jaz? Dva dni sem se cmerila, potem pa sem se vzela v roke in si rekla, da jaz imam svojo družino, ki me potrebuje. Ona pa če bo me rabila bo že vedela kje me najde. Verjamete ali ne, ni me poklicala nikoli. O meni je tudi bratom in sestram natresla toliko negativnih stvari, da še dandanes nimamo stikov. Pa se ne sekiram več. Imam svoje hčerke, ki so moje sonce. In če bi se kateri kaj naredilo, bi se mi zmešalo!

Po 17 letih molka, je moja mama umrla, če je vprašala po meni tega ne vem, nihče mi ni rekel, da bi kaj spraševala po meni. Ko je na pogrebu sestra me vprašala ali želim kaj za spomin od nje, sem ji odvrnila, da ničesar ne maram. Na njen pogreb sem šla, da nebi kasneje kaj si očitala.

Sreča na vrvici – pozabi na mamo in se posveti svoji družini, ki te potrebuje. Si brez službe, tudi jaz sem bila, pa se mi ni zmešalo in nisem postala depresivna. Eno ti povem, če te mama ne mara je ne moreš prisililit v to, da te bo marala. Noben jok ne bo pomagal, zato dvigni glavo pokonci in posvečaj se družini, otročkom, ki te potrebujejo in te imajo radi. Tako boš svoji mami dokazala, da si SAMA VELIKO BOLJŠA MATI kot je ona. Da te še malo potolažim: veš kaj, nobena fakulteta se brez truda ne naredi. Če se ne učiš, ocene niso pozitivne.

Se strinjam. Mama je nasilna. Takšno jo je naredil svet. Izkušnje. Grozno je to. Na koncu jo bo še obtožila da je lena in noče delat ker nima službe. Tako je bilo v našem socializmu.

Tema o odnosu mama – hči:
http://med.over.net/forum5/read.php?140,5178396

In nadaljevanje – z nekaj linki, ki so za poklikat in prebrat:
http://med.over.net/forum5/read.php?140,5685834,5741222#msg-5741222

Za nobenega ni enostavno, če se s svojo mamo ne razume. Pri moji sestri in meni je isto. Moja mama ni žleht, je pa zelo “težka” oseba, polna sebe in svojih problemov. Edina stvar, ki jo pri otrocih zanima je, da imamo vsi službe. To jo najbolj skrbi. Sestra je šla daleč stran od nje, v primorske kraje, ker jo nič več ni zadrževalo v njeni bližini. Kar naprej sta si očitale stvari, ki so bile res banalne. Jaz sem bila vmesnik in sem morala poslušati njune razprtije. Povem vam pa, da nobeni ni lahko, vsaka je sama na svojem koncu. Mama nima nikogar, sestra nima nikogar. Mama se je sicer obesila name, ne pokliče nikoli, ko jo pokličem jaz, me najprej ozmerja, zakaj je nisem že tako dolgo poklicala, da bi zaradi mene že lahko umrla. Kadar sem pri njej na obisku, mi razlaga o svojih križih in težavah in o tem, kdo je zbolel za rakom oz. kdo je medtem umrl. Od nje vedno odidem depresivna, zlovoljna in celo pot razmišljam o starosti in bolezni, ki me čaka. Ko je bil hčerka majhna in sem potrebovala varstvo, je zdržala kak dan, potem pa se ji je utrgalo. Češ, da je mala sitna, ne uboga, da ona ne zdrži itd. Ne vem kaj je bilo hujše..se boriti za bolniško in ostati doma ali poslušati mamo, ki kar naprej tarna.
Zadnjič je sodu izbilo dno. Me pokliče, se ne oglasim, ker pač nisem bila pri telefonu. Ga pač ne nosim non stop s seboj, in to ona ve. Vedno pa pokličem nazaj. In sem jo tudi tokrat. In mi je očitala, da bi se lahko medtem zgodilo kaj hudega. Sem ji rekla osorno, da še vedno lahko pokliče rešilca ali policijo. Je blo že dovolj. Od takrat se nisva slišali 3 tedne. Ne zmorem je niti poklicat, upira se mi, dobesedno. Naj povem, da ni bila skregana edino z menoj, do sedaj. S svojo sestro (mojo teto) že nista spregovorili več let, čeprav živita en blok narazen. Zaradi zapuščine, ki ni bila vredna praktično nič. Tudi midve s sestro nisva smeli k teti oz. naju je hujskala proti njej.
Zadnjič sem jo s težkim srcem sicer klicala, pa se ni oglasila.
Ne vem kaj mi je storiti, malo me vseeno skrbi, po drugi strani pa…

Nič se sekirat. Bo že poklicala,ne se bat. Poznamo takšne. Sicer pa brez skrbi, danes je vse dosegljivo po telefonu, rešilc in policija. Znajo pa žret svojim otrokom življenje. To so te generacije bab s penzijami, vse polne same sebe, nobene ponižnosti in potrpežjivosti nimajo, mislijo da se mora cel svet okrog njih vrtet. Se spomnim moje babice, kako je bila potrpežjiva, ponižna, dobra,. Samo mirno je sedela pri peči in vedno kaj pomagala. To je še tista generacija žensk, ki so bile v glavnem doma, skrbele za dom in otroke, pa vsako nedeljo so šle h maši. Ona mi je edini vzor kakšna naj bom v starosti, če jo bom dočakala. Pa kako rad pomagaš takim babicam, z veseljem. Te zgodbe, ki jih tu beremo in doživljamo pa so prav žalostne. Pa kaj je stemi babami!? V glavnem ne se za njih sekirat, za svoje otroke in družine skrbimo in se učimo lepega sožitja in potrpežljivosti s svojimi doma. Podrav vsem.

Draga Marjeta, hvala za spodbudne besede. Prav to mi je manjkalo, res. Prav si napisala, včasih se mi zdi, da mama živi samo za to, da žre mene in sebe in kleveta sestro. Si morš misliti, da je nekoč dejala, češ kaj sploh počne na tem svetu, saj je itak vse brez veze in da je noben ne mara…pa sem si mislila potiho, ja prav imaš… Očetovo hišo je prodala, leto po tistem, ko je ata umrl, mi smo morala praktično takoj na cesto. Češ, hudo ji je bilo gledat skupne stvari, na nas se ni dosti ozirala. Vsem je bilo hudo, ne samo njej. Pa sem jo rotila, naj še malo počaka. Zdaj je zaprta v novem stanovanju v bloku, zdaj je šele hudo…dolgčas, pa sama je, pa noben je ne mara itd. Vnukinja je ne pokliče, ker se itak z njo ne da nič konstruktivnega pogovarjat. Samo to gleda, kaj poje oz. ne poje, kako je počesana, oblečena…Moj partner se je izogiba na kvadrat, pravi, da ga sploh ne posluša, kar goni svoje probleme in razlaga o svojih “slabih” sosedih. Hodila sem k njej samo zaradi občutka dolžnosti, ne ker bi jo imela rada. A ni to zanimivo ? Prav nič globjega ne čutim do nje, nasprotno. Le kaj naj si človek misli o osebi, ki ves čas samo razlaga o tem, kako je celo življenje garala in skup spravljala, zdaj pa nima nikogar več (halo, kaj smo pa mi !!) Včasih mi je šlo kar na bruhanje. Kot sem že omenila, sestra se je elegantno odselila daleč stran in nimata nikakršnih stikov, sta bile kot pes in mačka. Naj še omenim, da je mama, ko smo še živeli skupaj, brskala po naših stvareh in celo odpirala mojo privat pošto ! Ko sem jo opozorila, naj tega ne počne, mi je v odgovor zabrusila : Kaj je pa to takšnega, saj nič ne skrivamo drug pred drugim. Svoje čase sem še poskušala, ji malo oči odpret, da nismo samo krivi za nastalo situacijo (kot to misli ona) pa ni nič pomagalo. Poskušala sem tudi, da bi ji nekdo prišel svetovat na dom, če že ona noče nikamor pa se tudi to ni obneslo. Saj ne vem kaj narest, jo ignorirat in dokončno prekinit stike..sem žal edina, ki jo je hodila obiskovat… ali lahko staremu človeku (68 let) dokončno obrneš hrbet ? In vse težje bo… Pa tako kot si rekla Marjeta-Zofija, lepo si je uredila penzijo, stanovanje, nič ji ne manjka razen mogoče zdravja, ker kar naprej tarna kako ji je hudo. Ko poravna vse položnice ji ostane celih 500 EUR !! Pa jamra, kakšne stroške vse da ima. Skratka hudo mi je ker imam tako mamo, s katero ne najdeva skupne besede. Kaj vse bi dala za babico, ki si jo ti imela. Verjemi, da mi ni težko pomagat taki osebi, ker premorem veliko dobrega. Če pa me nekdo tlači, se ne pustim izkoriščat. Se pa zavedam, da so vzgoja in okoliščine že pustile sledove…žal.

Pozdrav. Sem isto , isto zgodbo doživela s svojo materjo. Je že par let pokojna. Naj počiva vmiru. Mismo se tudi komaj zdaj odpočili od nje, ker je bila vedno samo ona, ona je trpela, garala, ko si jo za kaj prosil, magari za varstvo otrok je odklonila. Zvsemi se je kregala..v glavnem nas je žrla in hodila po nas, dokler je nismo prekužili, da ima samo sebe rada. Stalno je delala intrige med nama s sestro, nobena ji ni ustrezala, nas klevetala. Zadnja leta je preživela v domu upokojencev.Tako je bilo tudi najbolj prav. Imam prav neprijetne spomine na njo, tako da sreča da sem imela še babico (očetovo mamo), ki jo imam v lepem spominu in za vzor. Vidim pa da je danes še dosti teh babjih zmajev, ki grenijo srca svojih otrok. Pogovori s temi veščami se ne obnesejo, ker one so glavne. Ne se pustit izkoriščat! Imej rada svojo družino in srečno.

Halo?
Kaj pa je tebi? Če joka na zabavi, pomisli!!!!!, je bolečina globoka!
Sama se sovpadam s težkimi stvarmi glede mame in še sedaj boli!
Sem zelo močna oseba!
Najtežje je predelati odnose z ljudmi, ki so ti najbljižji. Res pa je, da ne smejo vplivati na nas in na našo prihodnost.
Malo premisli, predno odgovoriš tako nesramno in nerazumevajoče.

v drugo. Ženske, ki jih opisujete kot slabe imajo običajno zelo resno osebnostno motnjo – borderline sindrom oz. mejno osebnostno motnjo. Je tudi forum na to temo. . Se ne da pomagat, ni pa to zaradi tega, ker imajo morda boljše penzije kot hčere plače in ker lahko počnejo še kaj drugega kot čepijo v kotu, molijo in pomagajo drugim. Morda je bila tvoja ponižna babica zelo žleht do svoje snahe, kaj pa veš.

probaj si poiskati kakšno strokovno pomoč.mogoče ti bo pogovor z strokovnjakom marsikaj razkril,obelodanil,da boš na kakšno stvar gledala povsem drugače.depresija je huda zadeva,ni pa sramota.glej,da bo tvoja družina funkcionirala tako kot je treba.šele nato rešuj odnos z mamo,če ga je sploh mogoče oz.koliko ti bo to še pomembno.
na prvo mesto vsekakor postavi sebe in svojo družino.srečno

v drugo. Ženske, ki jih opisujete kot slabe imajo običajno zelo resno osebnostno motnjo – borderline sindrom oz. mejno osebnostno motnjo. Je tudi forum na to temo. . Se ne da pomagat, ni pa to zaradi tega, ker imajo morda boljše penzije kot hčere plače in ker lahko počnejo še kaj drugega kot čepijo v kotu, molijo in pomagajo drugim. Morda je bila tvoja ponižna babica zelo žleht do svoje snahe, kaj pa veš.[/quote]

Ok je že stara tema pa vseen:
saj pravilno ugotavljaš, ja take ženske imajo motnjo, pa ni to zarad penzije itd…. ampak: ravno pri tej motnji je značilno, da je ČISTO VSEENO, zarad česa so take. Lahko bi bile take tud zarad penzije, bistvo je, da so nikakršen vzor, da so daleč od tega kar bi mogla mama pomenit ali babica pa da z njimi PREPROSTO NI MOGOČE FOLGAT. To je edina resnica. Od takih b…ur samo stran edino to pomaga.

Ja kdo te bi pa prenasal dolgo, ce se pa obnasas, kot da nimas 100 pik v glavi?! Sem najprej mislila, da si stara najvec 18, ne pa 30 in imas celo otroke! Taksna nezrelost je za najstnice, ne pa neko kvazi zrelo zensko! Skuliraj se al pa pejd k psihiatru po tablete. Dzizus krajst babe razvajene….

zdravoo…stara sem 16 let in mami me ne mara….ni dneva da me nebi kregala in kričala na mene…nikoli me ne pohvali…..želim si električno rolko ampak pravi da bom postala invalid….kaj naj nardim

Malo počakaj, da odrasteš in boš potem dojela, da je rolka nepomembna, odnosi pa zelo.

Sem …in stara sm 12let.imam obcutek da me mama ne mara.ker me je v preteklosti zapustil oce mi vedno ko se kregava rece da mora ona vse on pa nic tega.pa.sploh jaz nisen kriva.tocno danes bi mogla iti na solsko prireditev ampak ker je njej to brezveze nisem smela iti in je rekla da bo uciteljici mapisala opravicilo ces nekam smo mogli iti.vcasih je res nadlezna.sploh i nic ne dovoli niti da grem sama domov iz sole in moja mlajsa seatra.ki je stara 9let je dobila samsung telefon in moja starejsa seatra ki.pa je stata13let in imata obedve telefone jaz pa ne kaj naj naredim

Vecina, ki tu odgovarja ne veste kaj pomeni, da te mama ne mara. Udarec je hujsi kot si lahko predstavljate…

Kako si pa ti kruta in nerazumevajoca oseba. Mislim, da si custveno otopela. SRAM TE JE LAHKO.