Mami me ne mara
Ene popolnoma brezčutno govorite oslarije. Kaj bi vam bilo vseeno, če vas mama ne mara????? Halo???
Jaz te razumem. Odnos z mamo je žal zelo pomemben. Kako ga boš uredila, je težko reči. ker ene mame so enostavno grozne. ker nisi po njenih merilih, ker se s tabo ne more hvalit, te ne sprejme. Pri tem pa pozabi, da si ti njeno ogledalo. In verjetno je tu problem. Ker ONA svoje psihične neuravnovešenosti ne sprejema, je absolutno ne sprejema pri tebi. In ji greš na živce, ker jo preveč spomnijaš nanjo.
Ob prvi priliki ji lahko poveš, da si čudna po njej. Da si po njej podedovala preobčutljivost.
Drugače pa, dobro da te mož sprejema. Od tu naprej lahko gradiš. In naredi si plan, kako se boš skopala iz te situacije.
Sam ene ste res totalno brez vsake zmožnosti empatije in brez vsakršnega znanja o takih življenjskih sitaucijah. Obup, kakšni odgovori. Avtorica, naj ti bodo vodilo, da svoje resne težave predstaviš na kakšnem bolj strokovnem forumu. Poizkusi na forumu Partnerska in družinska posvetovalnica, kjer odgovorjajo strokovnjaki, forum pa je moderiran, tako da ne more svojega blazno pametnega mnenja natipkat vsak, ki ima eno minuto prostega časa.
Mislim, da bi bilo dobro, da si poiščeš strokovno pomoč. Tvoje težave so globoko vkoreninjene v tebi, saj trajajo že iz otroštva. Verjamem, da ti je kljub letom in lastni družini zelo hudo. Primarna družina bi morala vsem nam ponuditi trdne in zdrave temelje za odraslo življenje. Pri tebi tega ni bilo, zato čutiš poslednice. To ni nič nenavadnega, ampak popolnoma normalno. Sama najbrž nisi dovolj močna, da bi razčistila s sabo in svojo mamo, zato dovoli, da ti pri tem pomagajo drugi. Nekako boš namreč morala pretrgati to nezdravo vez z mamo, če hočeš normalno živeti in predvsem, da tega ne preneseš na otroke.
Če ti bo preveč hudo, poišči strokovno pomoč. Drugače pa, več je vredno, če imač ljubečega moža in urejeno svojo družino. Jaz tudi nimam ljubečega odnosa z mojo mamo, pa kaj.
Imam dobrega, ljubečega moža, pridne otroke, imamo se radi in to mi zadostuje. Samo sem potrebovala nekaj časa, da sem videla kako in kaj.
draga moja, lažje ti ne bo žal nič, te pa popolnoma razumem, ker imam mamo kot je tvoja. težko mi je to sprejet, ker tega enostavno ne morem razumet. kako je lahko mami vseeno?
sama sem za svoje otroke pripravljena naredit vse in bi od žalosti umrla, če bi imela z njimi tak odnos. k sreči imam tako kot ti že svojo družino, moža, ki mi je vse, včasih tudi mama in ata 😉 ampak bolečina še vseeno je. tisti košček praznine, kjer naj bi bila mamina toplina, sprejemanje, pogled… ostaja prazen
in boli…… včasih bolj, včasih manj. nimam nasveta, ki bi pomagal, zacelil. poskušaj čim bolj skrbeti zase, za svoje ljube, pa je malo lažje. pridejo pa trenutki vedno, ko te zgrabi krč in bi zajokal kot mali otrok. takrat se ponavadi skrijem 🙂
moje solze, prošnje mami niso pomagale. tudi spremenile je niso. zato sem se vdala 🙂
je pa iz moje šole in najinega odnosa v meni zraslo vodilo, da sama poskušam v življenju biti boljša! otroci, mož, so moja nagrada za potrpežljivost. pomenijo mi vse in srečna sem, da so naše vezi in odnosi zdravi, močni
Razumem, da te boli, če te lastna mama ne mara. Ne znam si predstavljati kako bi bilo mene, če ne bi imela njene podpore, ki mi ZELO veliko pomeni. Odnos med nama ni popoln je pa zelo dober.
Ne razumem pa takšnih mam kot je tvoja. Ampak takšnih otrok s takšnimi problemi kot jih imaš ti je kar veliko. Mame dostikrat “nažirajo” in grenijo življenje svojim otrokom. Bog vedi zakaj. Ampak ni pomembno, saj so to – njeni problemi. Tvoj problem je kako shajati in kako srčno preboleti vse njene izjave.
Najprej se prepričaj, da njene izjave nimajo nič z realnostjo. Ona to vidi na tak način kot vidi, vendar se npr. izguba službe dandanes dogaja tudi zelo dobrim v stroki. Sama moraš poiskati vrednost, ki jo imaš – in je velika! Nekje sem prebrala: Vredni ste toliko kolikor sami mislite. Določate tudi to, kaj drugi mislijo o vas. Samo VI lahko določite svojo veljavo, nihče drug. Prevečkrat dovolimo, da našo veljavo oblikuje to, kako se drugi odzivajo na naše vedenje. Drugi ljudje ne morejo vplivati na našo podobo, če jim tega ne dovolimo.
Problem je torej le v tem, da ohraniš to svojo vrednost ne glede na to, kaj poreče mama ;da imaš glavo tam kjer mora biti, da se zavedaš svoje lepote, pomembenosti, vrednosti.
Z mamo se pogovori. Jasno, glasno in prijazno ter odločno ji povej, da ne boš prenašala njenih poniževanj – ali naj neha z njimi ali pa prekini stike z njo in da od svoje mame pričakuješ razumevanje in podporo. Verjeno ni enostavno, vendar to je začetek tega, da se začneš ceniti.
Drži se in srečno.
Kot že predhodnice,ti nasvet dam tudi jaz: svojo moč črpaj iz svoje družinice in bori se vsak dan za to,da vam bo čim lepše! Pri svojih 30 letih ti je hudo,če nimaš mamine podpore…verjamem,ampak,saj boš preživela! Prej kot slej smo vsi postavljeni pred dejstvo,da smo odrasli in samo na sebe lahko računamo…Če te obremenjuje in ti jemlje energijo,ne hodi več domov,ne kliči je in prekini stike.Saj je ona tista,ki noče nič imeti s tabo,pa naj bo po njeno.Glede izgube službe,vem,da je hudo,pred kratkim sem ostala na cesti tudi sama. Pa svet se vrti naprej in se bo,pa če si še tako ženeš k srcu! Verjamem,da ti bo uspelo prebroditi to krizo in držim pesti zate,da čim prej! lep pozdrav Z.!
Bila sem nekaj časa hudo depresivna, pa nisem imela nobenega moža, ki bi mi stal ob strani in nobenih otrok, ki bi mi lahko bili smisel življenja, sem tavala v temi, pa sem vseeno vedela, kje se kako lahko obnašam. In če sem bila povabljena na družinski dogodek, praznovanje, se tam nisem cmerila kot petleten otrok. Ni bolezen sramota, ni depresija sramota, je pa sramota, če delaš scene. Zase ti lahko povem, da čeprav nisem imela moža, ki bi mi stal ob strani in čeprav sem vedela, da bi mama mi, če bi ji povedala, sem raje pred mamo skrila, kako hudo mi je, ker vem, da je za mamo največje trpljenje, da trpi njen otrok in sem ji to hotela prikrajšati. Vem, da smo ljudje v svojem trpljenju sebični, vsi, tudi jaz sem bila, ampak vseeno se moramo malo brzdati. S kakšno pravico eni teti, stricu, ki je pripravil družinsko praznovanje, rojstni dan, uničimo ta dogodek s svojimi scenami in izpadi? Če vemo, da nismo sposobni, da bi se primerno vedli, pač ne pojdimo.
oh, kot da vedno vemo, kako bomo reagirali v določeni situaciji. Ah, saj res, monovke to obvladajo u nulo…[/quote]
Ne, ne vemo, lahko pa si prizadevami. In če se nismo na družinski proslavi sposobni brzdati, kako je šele doma, to pa gledajo njeni otroci. Potem skoraj pride na vrsto – ne to, kakšna je njena mama, ampak kakšna mama je ona svojim otrokom. Za otroke nikakor ni dobro, da gledajo takšne scene in če jih ona dela, si mora poiskati pomoč, če ne zaradi sebe, zaradi svojih otrok. Ker drugače tega začaranega kroga ne bo konec, njena mama v Polju, ona v Polju in na koncu v Polju še otroci. Jaz nje ne obsojam, je ne, ampak mislim, da bi morala ukrepati, ne pri mami, pri sebi.
oh, kot da vedno vemo, kako bomo reagirali v določeni situaciji. Ah, saj res, monovke to obvladajo u nulo…[/quote]
Ne, ne vemo, lahko pa si prizadevami. In če se nismo na družinski proslavi sposobni brzdati, kako je šele doma, to pa gledajo njeni otroci. Potem skoraj pride na vrsto – ne to, kakšna je njena mama, ampak kakšna mama je ona svojim otrokom. Za otroke nikakor ni dobro, da gledajo takšne scene in če jih ona dela, si mora poiskati pomoč, če ne zaradi sebe, zaradi svojih otrok. Ker drugače tega začaranega kroga ne bo konec, njena mama v Polju, ona v Polju in na koncu v Polju še otroci. Jaz nje ne obsojam, je ne, ampak mislim, da bi morala ukrepati, ne pri mami, pri sebi.[/quote]
čisto preveč filozofiraš, saj zato je pa punca sem pisala, a ne? Ali pa jo imaš ti za tako butasto, da misli, da mama rabi pomoč???
Nimam je za butasto, od kje ti to? Samo dobro ji hočem. In na začetku sem ji že napisala, da ne mislim, da je mama nima rada, ima pač drugačen pristop, misli, da jo bo z grobostjo spravila na noge, pa ji naredi še slabše, čeprav tega ne dela nalašč. Ji pa ne more pomagati, ker na koncu si mora vsak pomagati sam, so stvari, ki jih nihče ne more narediti namesto nas, pa če bi še tako hotel.
ejga, pojdi malo na forum partnerska svetovalnica in si preberi kaj piše izidor gašperlin o odhajanju od doma, trganju teh vezi.
mene doma tudi nimajo radi, za razliko od tamale. svinjsko je in skoz bo bolelo- ta krivica, občutek da nisi sprejet, večno hrepenenje po ljubezni- tak kot si, brez kritiziranja, norčevanja… veliko nas je takih.
želim ti vse dobro, pozabi na mamo, delaj na sebi!!!!
Sama si napisala, da ima mama probleme z alkoholom, da je bila v Polju… pustimo zdaj za trenutek to, da je tvoja mama: kako si lahko dovoliš, da te taka, torej zgoraj opisana oseba, tako dotolče? saj vendar vidiš, da ima sama probleme – zrela mati namreč zna najti stik z otrokom, ne glede na starost in ne glede na to, ali otrok morda ni popoln in po njenih merilih (saj popoln ni nihče, a ne?)
Ne ženi si tega toliko k srcu, ampak se zavedaj, da ima predvsem ona s sabo probleme, ti pa pač zreduciraj stike, kolikor se da (ni jih treba v celoti prekiniti, ampak po drugi strani pa jih jaz bi, če bi me vsakič, ko bi se srečali, žalila, poniževala… saj tega res nisi dolžna poslušati in prenašati…)
Hvala bogu, da imaš svojo družino, pa se posvečaj le-tej, in se ne obremenjuj z materjo. Spremenila se zdaj pri teh letih najbrž ne bo.
Nisem prebrala veliko odgovorov. Ne razumem pa samo nečesa. Kako te sploh lahko dotolče mnenje osebe, ki naj bi bila tvoja mati, pa se tega nikakor in nikoli ne zaveda??
Če ne boš razčistila sama pri sebi, da je prva ona, ki bi morala zavedati, da si njen otrok, ne pa ti, da je tvoja mati, potem ni vredna, da jo smatraš za mater. Hude besede, ampak žal tako je.
Če ne boš spravila v red sebe, boš potonila.
Ne govorim na pamet, govorim iz svojih izkušenj z očetom, ki to nikoli ni bil. Žal. Takrat me je žrlo, ko sem prestopila skrajno mejo njegovega teptanja, se mi je pa utrgalo. Hvala bogu. Moja družina danes zaradi tega ne trpi.
stara sem toliko kot ti, situacija je na las enaka tvoji. ker ne zmorem maminega nesprejetja, praktično izločitve sprejeti, se odrezati od nje, prekinit stike, sem čist pod stresom. to me tako nažira, da sem si v enem letu prižrla 30 kg!!!!
lahko me obsojate in pljuvate po meni, nikoli pa ne boste vedele kako je, dokler ne oblečete moje kože. ni prijetno. zato prosim vse mame, imejte rade svoje otroke, pogovarjajte se z njimi! to je vse, kar si želijo. da jih sprejmete – vidite! hvala vsem mamam, ki to zmorejo biti!
jaz te razumem, ker sem ravno v obdobju ko se sestavljam skupaj, da bom lahko normalno zaživela.
dokler tega ne občutiš na lastni koži, ne moreš razumet. kot otroci poskrkamo vase čisto vse kot spužva. stvari potlačimo globoko vase in ko smo spet v intenzivnem odnosu npr. s partnerjem, vse kar je potlačeno začne bruhat ven. ponavadi vso jezo usmerimo v partnerja, namesto v naše starše, torej tistemu, ki nam je bolečino povzročil.
starševstvo je za moje pojme najzahtevnejši poklic kar jih obstaja. in samo če smo psihično dovolj zdravi, lahko uspemo svoje otroke vzgojiti v zdrave odrasle, ker v zdravem odnosu nikoli NI FIZIČNEGA, PSIHIČNEGA ALI SPOLNEGA NASILJA. če otroka kakokoli ranimo je to posledica naše čustvene nezrelosti oz. bolezni.
Bila sem nekaj časa hudo depresivna, pa nisem imela nobenega moža, ki bi mi stal ob strani in nobenih otrok, ki bi mi lahko bili smisel življenja, sem tavala v temi, pa sem vseeno vedela, kje se kako lahko obnašam. In če sem bila povabljena na družinski dogodek, praznovanje, se tam nisem cmerila kot petleten otrok. Ni bolezen sramota, ni depresija sramota, je pa sramota, če delaš scene. Zase ti lahko povem, da čeprav nisem imela moža, ki bi mi stal ob strani in čeprav sem vedela, da bi mama mi, če bi ji povedala, sem raje pred mamo skrila, kako hudo mi je, ker vem, da je za mamo največje trpljenje, da trpi njen otrok in sem ji to hotela prikrajšati. Vem, da smo ljudje v svojem trpljenju sebični, vsi, tudi jaz sem bila, ampak vseeno se moramo malo brzdati. S kakšno pravico eni teti, stricu, ki je pripravil družinsko praznovanje, rojstni dan, uničimo ta dogodek s svojimi scenami in izpadi? Če vemo, da nismo sposobni, da bi se primerno vedli, pač ne pojdimo.[/quote]
Depresivna? Kaj to pomeni? Si dobila diagnozo ali si se pač počutila depresivno? Ker depresija kot bolezen je nekaj na kar nikakor ne moreš vplivat. Depresije ne moreš skrivat, ker si se tako odločil, pristone so hude razpoložensje in vedensjke motnje, na katere tudi nimaš vpilva in ne moreš se kar brzdat, ker si se tako odločil. Sorry, ampak iz napisanega je jasno, da depresije nikoli nisi imela niti je ne poznaš.
3 leta sem živela s človekom, ki je bil diagnosticiran z depresijo, hodila sem na posvete k njegovemu psihiatru, kako živeti z depresivnim človekom, kaj od njega pričakovati in kako mu poskušati pomagati. Prvo na kar me je psihiater opozoril so bile razpoloženjske in vedenjske motnje, ki se pojavijo nepredvidljivo in jih s strani človeka z depresijo ni moč kontrolirati. Velikokrat je iz čistega miru naredil kakšno sceno, ampak na to sem bila pripravljena. Zdravljenje pri psihiatru je trajalo dve leti in je prineslo neverjetno izboljšanje. Res pa je, da depresivni ljudje velikokrat svojo bolečina zadržujejo zase, navzven pa se vseeno kažejo kot zelo odstoni, tako da je nemogoče to bolezen nekomu prikrivat.