Kako sprejeti dejstvo, da me mami ne mara? Stara sem 30 let in 1 mesec brezposelna. Očita mi (????), da sem sama kriva ker sem čudna ( ne vem zakaj), imam rahlo depresijo in sedaj me sploh ne pokliče ker kao se naj skuliram (veliko jokam) in da sem si sama kriva, sramota za žlahto… sedaj sem jo poklicala in je rekla da me ona ne bo več, da sem si za vse sama kriva, naj se neham dret (ona je bila že v Polju) in da jo je sram zame(iz ene družinske zabave sem odšla domov po 2h urah ker me je zgrabilo in sem jokala kot dež, totalno v razsulu, nisem mogla zdržat in sem šla domov)…fajn. Itak sem v pi…i, zdej pa še to. Imam moža ki mi 100% stoji ob strani in dva frocka za kar je vredno vztrajat, ampak mi je hudo…fullll. Prvič sem brez dela in res mi je hudo ker me očitno ne mara ker nisem več po njenih merilih.

Sem se že prav ustrašila, da se je kakšna najstnica prijavila na forum, in je v čisti krizi.
Dej no, kako se lahko sekiraš kaj in kako je z mamo, če si ti sama mama, imaš svojo družino, moža, življenje?!?!?!?!?!

Pojdi k zdravniku, naj ti da napotnico za psihologa. Skuhaj si kamilice, kakšen čaj za pomiritev, kupi persen forte, pojdi za uro in pol vsak dan hodit. Če po enem tednu ne bo nič bolje, prosi za AD.

imam podobno zadevo, tudi moje družinske razmere so zelo podobne kot tvoje.

kakšne odnose pa sta z mamo imeli prej, recimo v tvojem otroštvu? jaz imam travme zaradi nje in očima še vedno in sedaj počasi predelujem zadeve.

javi se…

Iz otroštva imam odnose obupne. Vedno mi je govorila da imam srečo da drugače mi ne bi uspel naredit faxa, ne sprejme mojega drugačnega mnenja, je skriti alkoholik (ne prizna), skratka fore celo življenje. Rada bi zgladila odnose z njo ker je moja mami in živimo dokaj blizua sem vedno znova razočarana.

Ženska, ti imaš očitno hujše probleme kot je problemčič, da te (odraslo žensko) mamica ne mara.

Če kar naprej puščaš in jokaš, če sama poveš, da si v pi..i, če med množico ljudi, ki praznujejo kar brez jasnega razloga začneš cmeriti, ….. ja, ne vem no, kdaj ti bo kapnilo, da nekaj ni v redu s tabo. Pojdi do psihologa ali psihiatra in mu povej za svoje probleme. Mama, ki te ne zastopi, je še najmanjši problem. Da ti je rekla, da si čudna. Ja, saj si, ane, če jokaš ne da bi vedela zakaj sredi nekega rojstnega dne.

Mame skoraj 100% ne moreš spremeniti, še manj njenega odnosa do tebe. Lahko pa 100% spremeniš sebe oziroma svoj odnos do mame. Ker so odnosi otrok do staršev blazno komplicirani in vsajeni globoko v nas, je to zelo težko storiti sam, zato ti iz srca priporočam, da si poiščeš psihoterapevta (ne psihiatra!). Skoraj sigurna sem, da bi psihoterapija pomagala (brez tablet) tudi pri rahli obliki depresije.

Srečno in ne se pustit! Fajn punca si, to ti verjetno dokazujejo vsak dan otroci in mož in škoda bi bilo, da ti mama s svojimi bolečinami in strahovi uničuje življenje.

ja pa saj ji ne uničuje življenje mama, no! Ženska ima svoje hude probleme, ki z mamo nimajo nič. Če pa si pri 30 še dovoli, da cmeri zaradi mame in da je njeno življenje v pi…i zaradi mame, je to tudi stvar za psihoterapevta. Ki ne bo zdravil mame, ampak njo.

Mojega moža tudi mama ni enkrat v življenju objela ali mu rekla, da ga ima rada. Nikoli nič ni imel od nje, dajal pa vse… In kaj zdaj? Odjebal jo je- po domače povedano, živi za SVOJO družino, ki so žena in otroci!
Sorry, pač imajo otroke tudi nekateri ki bi že po defaultu morali biti sterilni…

v forumu Partnerska in družinska posvetovalnica si preberi vse v temi “čustveni odhod od doma-prekiniti odnos s starši ali ne”.

imaš resen problem, svetujem ti, da se ga lotiš čimprej reševat, pozabi kaj si misli mama, to ni pomembno, ti si odrasla in imaš svojo družino, njej nisi dolžna več čisto nič. POSKRBI ZASE IN GLEJ, DA NE BODO TVOJI OTROCI IMELI O TEBI PODOBNEGA MNENJA, KOT GA IMAŠ TI O TVOJI MAMI. Mama pač drugače ne zna in ne pričakuj, da se bo spremenila. Škoda tvoje energije, pa saj nisi odvisna od nje.

drži se in javi kako ti gre.

Tudi mene moja mama ne mara. Verjamem, da te boli. Ampak morala bi že davno vedeti, da je pač taka, so jo sfuzlali v njeni primarni družini ali pa se je kar sama. Njen problem. Tvoj problem je, da ne dojameš, da ti nisi kriva, da te nima rada, ampak je ona. Od tod dalje je menda jasno, da je to njen problem, ne tvoj?

Ne živiš pri njej, torej jo lahko mirno odpikaš. Jaz sem svoja stara že davno. Kaj pa jo klicariš? Manj jo vidiš in slišiš, bolje je zate. Namesto, da se ukvarjaš z baburo, ki ni sposobna imeti rada nikogar, najbrž se sebe ne, se raje ukvarjaj s sabo in svojo družino.

Jebiga, svojih staršev si pač ne moreš izbrati. Neumno pa je, da jim v odrasli dobi pustiš, da te jebejo v glavo. Če se stara ne obnaša spoštljivo do tebe, jo pač odjebi. Če ne, se pa lahko še dalje valjaš v solzah in se pomiluješ. Kakor bom izbrala.

Tole se zdaj bere, kot da je problem mama. Ne, ni, problem je hči. Če bi lahko prebrali tudi mamino plat zgodbe, ki hitro videli, da sploh ni res, da je ne mara. In ja, tudi meni bi moja mama kaj rekla, če bi prišla na družinsko zabavo, se dve uri tam cmerila in potem odšla. Bi mi tudi rekla, da sem sramota za familijo in še res bi bila sramota za familijo. Odrasla ženska bi se pa na družinskem srečanju res lahko brzdala.

Ima pač mama tough love pristop. Ki ni nujno slab. Mož je totalno razumevajoč, pa očitno to tudi ni pravi pristop, če si ti vsa v razsulu. Pa ko toliko šimfaš svojo mamo, kakšna mama si pa ti, ko otroci gledajo takšne tvoje izpade, misliš, da jim je lepo gledati takšno mamo?

Joj, kako te razumem. Sem bila točno tako kot ti. Moji mami je bilo vseen za mojo prvo in nato takoj čez leto, še drugo punčko. Pa tudi očetu. Nikakor se nisem mogla sprijaznit, kako je možno da ju ne pridejo pogledat, po več mesecev. Moje male dojenčice tako nebogljene. Poslušala sem vse žive očitke, ja a vaši pa nič punčk ne marajo????
Joj kako je bolelo. Jokala sem cele noči. Zredila sem se za 30 kg.

potem sem nekega dne s solzami gledala moji punčki, pa sama sebi rekla, pa kaj ti je!!! Saj imam svojo družino, kaj me briga stara. Čudovitega partnerja, najboljšega očija.

Proti pomladi sva kupla prikolico, šla v kar en kamp na morju. Vzela sem moje punčke, takrat še čisto dojenčici. Dol sem bila sama, in razčistila sama pri sebi. Kaj sem kaj hočem biti, in kaj hočem za moji punčki. Hodile smo na dolge sprehode. Tekla sem veliko z vozičkom.

Na sredini poletja sem bila kot rožica. Nasmejana srečna, shujšala sem 20 kg.
Ukvarjam se s svojimi, z mojo družino, za ostale me briga!

Meni je uspelo. Verjamem, da bo tudi tebi.

Vzemi stvari tako kot so. Omeji obiske, da ne bo mogla preveč do tebe. Ti se ukvarjaj s stvarmi ki SO ZATE POMEMBNE, ne za tvojo mamo.

Aja tudi jaz sem brez službe. Tudi s tem sem se morala sprijaznit in tudi s tega stališča te razumem.

Želim ti vso srečo! Verjemi stvari še zdaleč niso tako črne, kot se zdi na prvi pogled. Poglej še enkrat! Je že lepše, kajne?

seveda, saj je imeti duševno bolezen (depresija je bolezen) ja največja sramota, kar se družini lahko zgodi. le glej, da se tebi ne zgodi kaj podobno sramotnega.

Ja, SUPER no, če ste ve vse, pa vaši možje, pa psi pa otroc pa rože tok pametne in sposobne in fajn in oh in sploh, da lahko SAMI vse poštimate, ko pride za to čas, recimo, ko mislite, da ste odrasli. SUPER za vas! Ampak to vam še ne daje pravice, da se tu derete na nekoga, da ga omalovažujete, ki je v stiski in ki tega ne zmore sam in namesto da bi zagrabil “bika za roge” lahko samo joče.

SUPER za vas, ker ste tako popolne, OGROMNO ljudi pa tega ne zmore (saj jih dvomim tudi za polovico od vas, ki ste se oglasile, pa pustimo zdaj to) in za to imamo hvala bogu usposobljene strokovnjake.

Za pametno Wengo pa tole: ja, punci mama uničuje življenje, vendar samo zato, ker se ji pusti, ker ji dovoli priti do živega… In nikjer nisem rekla, da mora mamo zato ubit (čeprav, – pa saj mi ne boš verjela – se na psihoterapiji simbolično lahko naredi tudi to), še poudarila sem, da je ne more spremenit, ampak da mora spremenit sebe in svoj odnos do nje.

Matr, samo da lahko pljuvate, čisto vsako bilko zagrabite nekateri … Še dobro, da ste tako super sicer 🙂

En zelo dobronamerne nasvet: sprijazni se s tem čimpej. Mama te ne mara? So fuc…. what!!!!
Get over it! Imaš svoj lajf in svoje življenje, svojega moža, svoje otroke!!!!!! Poskrbi zase in jo čimprej odpikaj iz svojega življenja!

kadar smo v otroštvu ali fizično ali psihično ali celo spolno zlorabljeni imamo zaradi tega posledice za vse življenje. depresija je ponavadi tista bolezen, ki udari ven. to ni nič sramotnega, saj ne kot otroci in ne danes kot odrasli nismo krivi za packarije, ki so nam jih počeli starši. to je njihova odgovornost, na nas pa je, da poskrbimo zase, da bomo naslednjih nevemkoliko let že, preživeli lepše in predvsem v krogu ljudi, ki nas spoštujejo in nas imajo radi. danes smo odgovorni sami zase, čas je da s takimi starši prekinemo odnos, vsaj dokler si ne opomoremo. ja, to so zelo težke stvari, ki smo jih kot otroci potlačili vase (jeza, strah,…), ker smo bili odvisni od staršev. danes torej nismo več, zato je prav da usmerimo jezo tja kamor paše in se na ta način spucamo. prav je tudi, da od njih ne pričakujemo čisto nič več, to je zelo pomembno.

Ne pozabi, da si tudi ti pri svojih 30-letih dvakrat mami. Bolj pomembno je, da se čimprej pobereš in si čimboljša mamica svojimo otrokoma (in žena možu, ki te podpira), kot pa da zgubljaš čas in energijo z zafuranimi odnosi, ki so jih povzročili tvoji starši.
Glej, da bosta tvoja otroka srečna… ne kaži jima sveta v depresivni luči… to je tvoja najboljša popotnica za naprej.

Točno tako, Pia78!
VSak človek ima več vlog, “sreča na vrvici” je hčerka, mati, žena, prijateljica, sodelavka, sorodnica itn itn. Meni, da je najodgovornejša njena vloga vloga matere. Odnos mati – hči mora biti pri 30ih že utečen, pa naj bo dober, ljubeč ali slab, in ja, naj naredi kot ena zgoraj pravi, naj jo nekam pošlje, naj jo izirne na rob svojega trenutnega življenja. Ni pomembna več, ta njena mati. Sedaj so pomembnejši otroci in dota, ki jim jo bo dala. To je odgovornost.
Sreča na vrvici, si na sredini življenskega kroga, bila si otrok, sedaj si mati, nekoč boš babica. Ne zafrkni naslednjega rodu z lastnimi travmami!

Avtorica,

poskušaj sama sebi povedat: mami me mara, obrni vse v obratno smer. Če začneš sama pri sebi razmišljat vsaj malo bolj pozitivno se bo drugo vse odvilo samo od sebe. Ker si mama tudi sama veš, da potrebuješ dobro voljo in pozitivnost že zaradi njiju dveh.

Poskušaj se umirjat, se pocrkljat, preberi kakšno knjigo o vplivu staršev na naše življenje, ali pa se vključi v kakšno skupino za psihoterapijo.

Priporočam da stike obdržiš, saj sem tudi razumela, da si jih želiš, mogoče mati ne zna izražat čustva na drugačen način, ampak s takimi besedami kot jih pač, in tebe to prizadane. To nikakor ne pomeni, da te ne mara, le da tega ne zna ali ne zmore izrazit. Poskusi trdno verjeti v to, da ti bo lažje in korak po korak, mic po mic, bo vse ok.