Mama mi povzroča sive lase!!
Pozdravljene forumovke!
Torej, stvar je prišla tako daleč, da se bojim, kako bo naprej in se zato obračam na vas v upanju, da mi pomagate s kakšnim uporabnim nasvetom.
Z mamo se nisva nikoli prav dobro razumeli. Imam pač mamo, ki je oblastna, konfliktna oseba, prepričana v svoj prav in v to, da NIHČE ni dovolj dober zanjo. Vse zna prav narediti samo in edino ona. Seveda je tudi odnos z njenim možem, mojim očetom, temu primeren. Večni prepiri, nezadovoljstvo z obeh strani,… Oče se ji ni nikoli upiral in ji s tem še povečal apetite (če se ji je »uprl«, je bil seveda največja nula in niče, ki nima pojma o ničemer). In potem sem tukaj jaz, ki sem karakterno izredno podobna očetu – torej nisem po maminih merilih. In tako je bilo moje otroštvo in mladost prežeto s prepričanjem, da sem slaba, neuspešna,… Pri 20-ih sem spoznala fanta (sedanjega moža), ki je »zdrava« osebnost, s pozitivnim odnosom do življenja, samozavesten, zadovoljen,… In z njegovo pomočjo se je začela krepiti tudi moja samozavest (ki pa še vedno ni zadovoljiva). In kot posledica tega, sem se seveda svoji oblastni mami vse bolj »upirala« – pa ne v smislu uporništva, temveč v smislu tega, da imam tudi jaz svoj prav (kar je bila zanjo novost, saj se ji nihče od domačih navadno ni upal ničesar reči). Vedno je bila navajena, da se konflikti »rešujejo« z vpitjem in kričanjem (v smislu: bolj prav ima tisti, ki je glasnejši). Sama zdaj stvari poskušam reševati s pogovorom, vendar to pri moji mami ne vžge. Vedno (ampak VEDNO) začne vpiti name, saj sem zanjo še vedno uporniška najstnica (čeprav to že 10 let nisem več – najstnica namreč), ki ji nasprotujem. NIKOLI pa ne pomisli, da imam morda prav jaz in ne ona. Oziroma, da imava pač različni mnenji – ne, to je zanjo nedopustno. (Če je moje mnenje drugačno od njenega, kar ni redkost, je ona dobesedno užaljena.)
No, zdaj sem sama poročena in z možem imava krasno 3-letno hčerko. Vendar pa živimo v hiši mojih staršev, kjer imamo sicer vse, razen vhoda, ločeno. Toda mama se velikokrat obnaša, kot da nismo mi druga družina in s pogostim klicanjem izpod stopnic (za vsako malenkost) posega v naš ritem. In, ko ji kdaj omenim, naj me vendar ne kliče za vsako figo, je tako užaljena, da (seveda zelo naglas) pove, da nikoli več ne odpre vrat v zgornje nadstropje. Ima pa še eno lastnost tale moja mami: hitro pozabi, kar je v jezi izgovorila. In seveda zato še vedno kliče in kliče. Kadarkoli (tudi ob 11-ih zvečer, če se je ravno takrat nekaj spomnila). Če se ona nekaj odloči, mora biti to TAKOJ! Pa čeprav s tem posega v plane drugih.
In zakaj zdaj vsa ta dolga zgodba? Pred leti je mami zbolela in takrat me je pooblastila na njene bančne račune in poleg tega sva si na njeni banki uredili internetno bančništvo, da bom jaz v času njene odsotnosti (bolnica, toplice) lahko poravnala tudi njene položnice. Klik je izdan na moje ime, vendar, ker sem pooblaščena, lahko upravljam tudi z njenim računom. No, mami se je medtem pozdravila in je torej sposobna sama poravnavati položnice. Nekaj časa me je vsake toliko časa prosila, če lahko gre plačat položnice (Klik je instaliran na NAŠEM računalniku v NAŠEM stanovanju). Seveda sem ji dovolila. Potem pa je mož enkrat izrazil željo, da bi raje videl, če ji položnice plačujem jaz, ne pa da ona na vrat na nos pride v naše stanovanje in ji je potrebno vse okoli računalnika odmaknit, da ona lahko plačuje. Z možem sem se strinjala, saj je res naporna, ker seveda položnice morajo biti plačane še tisto minuto, ko se je ona to spomnila. In sem mami lepo razložila kako in kaj. Verjetno je bila užaljena, pa tega ni pretirano kazala. Pred nekaj dnevi pa je, ko nas ni bilo doma, spet ugotovila, da je eni položnici potekel rok plačila. In, seveda, hop na računalnik. Mož, ki je prej nekaj ur posvetil pospravljanju in sesanju, je takoj po prihodu opazil, da je »nekdo« bil pri nas (z ne ravno čistim obuvalom). To naju je seveda močno zmotilo, saj se meni to zdi poseganje v našo zasebnost. No, tokrat pa je tudi mojemu možu prekipelo. Glede na to, da sem pooblaščena tudi na njegov račun, so seveda vsi podatki o našem finančnem stanju na razpolago vsakomur, ki pogleda v moj Klik. In smo računalnik opremili z geslom za zagon. Tega seveda mami nisem takoj povedala, saj sem menila, da bo spoštovalo mojo ponovno izraženo željo, da ji plačujem preko Klika jaz. Včeraj pa, ko nas ni bilo doma, opazim, da imam 3 neodgovorjene klice na GSM-ju. Vse od mami. Jo pokličem nazaj (kasneje, saj sem šele takrat opazila), ona pa vsa nervozna hiti razlagat, da me je klicala, če sme na Klik (da je ne bi potem spet spraševali, če je bila gor, če bi bilo kaj umazano) in, ker me ni dobila, je šla kar gor, kjer je naletela na zaklenjen računalnik. Seveda je vedela, da smo ga zaklenili zaradi nje. Potem je prekinila. Danes sem ji hotela na lep način povedati, da me moti, če hodi sama gor in da seveda tudi moža moti (mimogrede, če bi hodila tašča »gledat« moje finančno stanje, bi že zdavnaj popenila). Ona pa se ni dala – njen komentar je bil, da je popolnoma »paf«, da to delamo in da si kaj takega ne more misliti in da tudi, če bi komu povedala, bi jih verjetno vse po vrsti kap, kako smo lahko taki do nje.
Torej, to je moja zgodba. Hvala vsem, ki ste jo prebrale. In še lepša hvala tistim, ki mi boste odgovorile. Res sem obupana zaradi tega odnosa (seveda je tudi možev odnos do moje mame hladen). To, da bom preklicala Klik in poskrbela za dva nova (enega samo zanjo, drugega samo zame), mi je zdaj v prvem planu. Prosim, ne svetujte mi, da naj se odselimo, ker to še nekaj časa ne bo mogoče (čeprav imamo tudi to v planu).
Hvaležna bom za vsako vzpodbudno besedo.
Lep pozdrav in lep vikend vsem!
Obupana hčerka
lahko rečem le kot bi opisovala našo tečnobo. Pri nas imava z bratom v mislih da bo bolje da gremo stran ali pa bo tisti ki bo doma popolnoma preprečil vstop v svoje stanovanje. In sicer sva z bratom našla rešitev v popolnoma svojem vhodu, možnosti prehoda ne bo iz enega stanovanja v drugega ampak okoli pa na zvonc. Ključa če se bo le dalo ji ne bi dala ne da ji ne zaupam ampak one res ne zaupa moje je moje. Naša je tudi taka. Pri nas je krivo dvoje: zgodnja smrt moža in njeno nedruženje z drugimi posledično spolh ne vem več kako se je potrebno obnašat, drugo pa je pomoje MENA ker je šele sedaj postala taka posesivna in vse si dovoli. Žal mislim da je najboljše da zamenjate ključavnico in ji ne daste ključa. Dokler ne greste na svoje. Prej dvomim da bo bolje. Tudi pri nas sva v dvomih. Ampak tako je. Misliva da je prišla v meno in vsaka deseda ki jo rečeš je “ona paf” in “kakšne otroke ma on in s čim si je to zaslužila”. pomoje je nekaj narobe s hormoni. Vsaj pri nas.
ves čas, ko sem brala tvoj post, sem si mislila samo to :odselite se. upam in želim ti, da vam bo čimprej uspelo.
do takrat pa…. ne samo dva klika… mama naj si omisli teledom ali pa hodi plačevat položnice v banko. le zakaj bi dajala mami priložnost, da bo vsakič, ko ji bo padlo na pamet hodila v vaše stanovanje plačevat položnice. in jasno: ključavnico na vaša vrata. mama nima vstopa v stanovanje, če vas ni doma.
mislim,da si je tvoja mama izborila res veliko pravic in načinov, kako se vtikuje v vaše življenje. moraš ji postaviti mejo. glede vpitja pa….. mogoče bi zaleglo, da ji poveš, da vpitja ne boš prenašala in v takem primeru enostavno končala pogovor in odšla.
imam podobno mamo, vendar ne živimo skupaj. tega jaz enostavno ne bi prenesla, je škoda mojih živcev. tudi k nam na obisk sploh ne hodi, vedno gremo mi tja…. ne bom ti razlagala, kako je zgledalo, ko je bila kdaj pri nas…. vsega skupaj v dveh letih trikrat….
Mame, pač ne boš mogla spremeniti. Taka pač je. Lahko spremeniš samo sebe-oziroma svoj pogled na vajin odnos.
Dokler boš živela pod njeno streho ti bo pač grenila življenje. Lahko stremiš le k temu, da čimprej odidete na svoje.
NIČ NI POPOLNO!!!!
Vsakemu od nas se dogajajo stvari, ki nas delajo nejevoljnje. Nekdo ima probleme z mamo, nekdo z otrokom, nekdo z možem, najhuje pa je tistim ki imajo probleme sami s seboj!!!
Torej: spremeni sebe.
Seveda poskrbi za dva nova Klika, ampak potem bi bilo pametno, da si tvoja mami nabavi tudi svoj računalnik. Ker drugače bo še vedno hodila gor k vam. Morda pa ni slaba ideja, da jo vpelješ v svet interneta in spletnih forumov? Imam občutek, da je tvoji mami dolgčas in se potem pač zmišljuje vse sorte. Pa še, če se rada prepira, bo na forumih našla dosti tem in ljudi za obdelat. :))))) Malo za hec sicer, ampak premisli.
Kar se pa vajinega siceršnjega odnosa tiče, ti pa ne bi znala kaj prida svetovati, ker je moja mami čisto drugačna. Ampak spremenila se tvoja mami najbrž ne bo, to se pravi, da ti preostane edino to, da postaneš imuna na njene muhe. Počasi in potrpežljivo, pa bo šlo…
Lep pozdrav in čim bolj ugodno rešite vse skupaj.
P.S. Mislim, da ima tvoj možek jeklene živce. :))
In tudi na daljavo!!!! Neverjetno kakšni specialci so v terorizmu na daljavo. Jaz sem dojela sledeče – čim manj govorenja, čim manj ( najbolje nič ) prepletanja družin, časa, aktivnosti, nič zaupanja ( ker se vse vrne – ima efekt bumeranga), nič, nič… Moj sin, njen vnuk si bo sam ustvaril odnos, se ne vmešavam v njun odnos in me sploh ne zanima. Če mi bo potožil ( nekoč mi bo, to vem ) mu bom poskušala pomagati in razložiti, da pač takšna je kot je in da smo si ljudje razlišni, in da čim prej bo to različnost sprejel lažje mu bo. Moje življenje pa se ne prepleta več z njenim. Enostavno me je spravilo sekiranje na tablete in sem rekla STOP MATI! Preveč hudega in bolečega, žalosti tam kjer bi moglo biti čisto veselje,…! NI POMOČI!
Vsak je kdaj tudi tečen, tudi jaz sem tečka ( kar precej, če bi vprašal mojega moža), ampak “boksarska vreča”, ali “kanta za smeti” za mojo mamo pa ne bom, sem prestara in prezahtevna do sebe.
Tko darga obupana hčerka, nisi edina kot vidiš.
LP art
Obupana hcerka,
moja mami je bila podobna tvoji, morda v milejsi obliki, ampak cas je odlicen zdravilec in s spremembo mojega odnosa do mame, se je pocasi spreminjala tudi ona… Danes sem zelo ponosna nanjo, ker osebnostno raste, prebira knjige o duhovni rasti, hodi na koncerte in v gledalisce ter veliko potuje… Zaradi vsega tega se je spremenil tudi njen odnos do mene.
Svetujem ti torej, da ne obupujes, ampak vztrajas in svoj pozitivni odnos do zivljenja preneses tudi nanjo. Verjemi mi, da tudi sama ne more biti srecna v svoji kozi. Pomagaj ji. Iskreno se pogovarjaj z njo (pa ne o vremenu).
Mir in vse dobro!
E.
p.s. Kdaj si mami nazadnje rekla, da jo imas rada?!
Ko sem te brala, sem bila prepričana, da moja znanka opisuje svoje življenje z materjo, no seveda to ni bilo res. Po tem torej lahko sklepaš, da je takih mam veliko! Tudi znanka si puli lase zaradi gospodovalne mame, ki svoji in njeni družini dobesedno ne da dihat! Tudi pri njej je navažnejše, da se mora vsaka njena ideja takoj uresničiti, če ne je joj prejoj! Za ilustracijo: tudi s sosedi se v glavnem samo prepira, prijateljic nima, ker se jo vsi bojijo, samo to je že druga zgodba.
Kaj ti preostane drugega, kot še nekaj časa potrpeti, dokler se ne odselite? Do takrat pa zakleniti stanovanje, čimmamnj debatiranja ampak odločno povedati: tako je in tako bo pa mir besedi! To se da povedati tudi brez prepiranja, brez solz – samo spoštljivo in odločno!
Da bi pa postopala tako kot ti sicer lepo svetuje ejaves bi pa zagotovo ti morala biti svetnica, kajne?
Se podpišem pod zgornje poste, moja ljuba mati je namreč 10x hujša in zato nimam več stikov z njo (po dolgih letih ukvarjanja z njeno psiho). Njen pogled na svet se z leti samo slabša, zato sem glede tega vrgla puško v koruzo in živim pri možu oz. nad njegovimi starši, s katerimi se da voziti in tudi tašča mi marsikdaj rit odnese (seveda ji poskušam usluge vrniti v kakšni drugi obliki). Naši odnosi niso popolni, so pa kar strpni in kulturni.
Včasih se moraš res vprašati:
MOJE ŽIVLJENJE (in življenje moje družine) ali NJIHOVO?
LP in čimprejšnjo neodvisnost
Najprej začnite zaklepati vrata in se ne ozirajte na njene klice s stopnišča. Če bo kaj hotela, bo prišla trkat na vaša vrata kot vsak normalen človek. Muči jo močno pomanjkanje kulture in kar mene še najbolj boli – nespoštovanje svoje družine.
Poleg tega jo mora nekdo pošteno postavit na realna tla. Vsedite se skupaj z očetom in ji skupaj povejte kaj si mislite o njenih dejanjih.