Najdi forum

Moja družina je bila en cel propad,že odkar pomnim. Nezvestoba, dretje, nespoštovanje, nobenih vrednot, pretvarjanje pred drugimi, laganje, tepež….to so vrednote, v katerih sem rasla. Vendar sem s časom dozorela in ob trudu zrasla v svojo sebe,ki se trudi živeti popolnoma drugačno življenje.

Da,tudi oče me je veliko prizadel,a še huje je glede mame. Celo življenje me krivi za vse njene težave, za težave v zakonu….v času,ko sem bila izredno bolna in v v času ugotavljanja diagnoze,ko sem od bolečin skoraj kričala na ves glas, me je ignorirala in se mi včasih celo smejala. V vseh letih,ko sem jo prosila,ni šla z menoj enkrat na sprehod, pijačo, pogovor (veliko let sem se namreč zelo trudila vztpostaviti dober odnos). Ko sem se želela postaviti na svojo poslovno pot, me je vedno zabila – v smislu, kaj se ti vse zmišluješ,itak ti ne bo ratalo, kaj si vse že probala pa nič ni blo iz tebe,ipd. Skratka, v njenih očeh sem bitje, ki je uničilo njen odnos z očetom (čeprav mi je bo branju ogromno psihološke literature jasno,da je kriva edino ona sama), ne zna biti mama, ne zna poslušati. Spomnim se,da sem ji kdaj še kot najstnica (sicer zelo težko) zaupala kakšno stvar in vedno je ona pogovor obrnila tako,da sem bila jaz kriva za situacijo,ki sem ji jo predstavila. VEDNO. Tretira me kot 16-letno mulo, najbolj hudo pa je sedaj,ko živim v isti hiši (sem si s partnerjem tu ustvarila dom) in vsako malenkost izkoristi za kreg in obtoževanje. Sama sebe vidim,kako sem neumna in se še vedno trudim kaj dodatno narediti okoli hiše,da bi le kdaj opazila in me pohvalila. Kako butasta se zdim sama sebi,ko še pri skoraj 30.letih iščem neko njeno pohvalo/odobravanje/da me opazi…

Izredno pogrešam figuro mame…starejše ženske,s katero bi se lahko pogovorila,odšla na sprehod,v trgovino…ki bi znala objeti,razumeti ter me spoštovati kot osebo. Ki bi verjela v moje sanje in bi jo vsaj enkrat malo skrbelo. Ki bi se z veseljem z mano pogovarjala….svoje mame si ne želim ne na poroki,ne ob rojstvu otroka….preprosto čutim,da si ne zasluži. Pa naj se sliši še tako zlobno.

Želela bi le kakšno vzpodbudno besedo…včasih glede vrstnike ali mlajše od mene, ko jih mame prosijo,da kam gredo skupaj, bi z njimi kaj počele…pa jih otroci ignorirajo in jih imajo polen kufer. Jaz pa bi za tako mamo dala vse….

Lp
Pozabljena

žal mi je, da nisi imela mame in moram ti povedati, da je v takem smislu kot si želiš tudi nikoli ne boš. Če imaš dobrega partnerja, usmeri vso energijo v gradnjo odnosa z njim, da bo drugačen. Ne vem sicer, kaj te je vodilo, da si se ugnezdila v takem domu, ker bi bilo nujno, da odideš od doma. Nimaš predstave, kaj te čaka, ko boš imela otroke. Alenka REbula je napisala zelo dobro knjigo Globine, ki so nas rodile. Posveti se sebi, morda ti bo uspelo, da počasi zaceliš nekatere rane. Doživljala sem nekaj podobnega, nekako živim na zunaj kvalitetno, v sebi pa dvomim, da bom kdaj sebe doživljala kot vredno osebo.

New Report

Close