Že majhne nas je mati zapustila in kot odrasle osebe smo jo poizkali in želeli imeti mamo kjer se počutiš varnega .Nekaj let je trajalo ,čeprav nismo načenjali vprašanj na temo ZAKAJ.
Zadnje leto nismo imeli stikov z mamo ,ker je spet začela piti .Včeraj pa so jo našli mrtvo .Umrla naj bi že dan prej .Dobil jo je neki tip ki je hodil k njej in s katerim sta ga skupaj pila .Z njegovim prihodom se je pitje pri mami tudi začelo .Da pa ne bi bilo prevč vsakdanje je ta človek mamo še premikal ,ji slekel vsa oblačila do golega .Obleka je bila krvava in sedaj se ne ve ali je bruhnila kri ,ali je bilo kaj drugega .Poleg tega je vzel še njeno hranilno knjižico ,ki so jo našli skrito pri njem v avtu .Ne vem kaj bi mu bila ,ker je pooblaščen brat za dvig .Policajem je rekel da jo je mati verjetno skrila k njemu v avto . Klical je tudi z njenega telefona 1/2 ure prej preden je obvestil brata o smrti .Potem seveda tega ni priznal ,čeprav so mu policaji dokazali uro in datum klica .Na vse to so poklicali še forenzike in vsa stvar je potem trajala polnih 6 ur da so zaključili z pregledom hiše .Mamo so odpeljali na obdukcijo in sedaj čakamo kaj bo .Upamo samo da se človek ni spustil tako nizko da bi jo res ubil.

Otroci smo se že pred smrtjo ,to je takrat ko nas je pred letom že drugič zapustila odločili da jo ob smrti opepeljimo in da jo potresejo po spominskem parku brez naše prisotnosti .Tudi včeraj smo si bili enotni da to storimo .Sedaj pa je nastopila žlahta .Prej se nihče ni brigal zanjo .Poklicali so jo vsake toliko časa da so se lahko smejali ker spet pije .Sedaj pa bi jo sestra rada pokopala v svoj grob če mi nimamo denarja za to kot je rekla .Ampak ne gre za to …enostavno smo dali vsi roke stran od nje ….na žalost .

Sama sem sedaj še v nekem čudnem stanju med tem da obtožujem sama sebe da sem slab otrok ki n ebo šel niti na pogreb in med tem da si je vse to pridelala sama .Neumno se nam zdi da bi delali nekaj samo zaradi ljudi .V sebi čutim jezo ….jezo ker nikoli ne bomo prišli do odgovorov zakaj je bila taka .Zakaj ji ni bilo do nas otrok .Zakaj ni cenila tega da smo jo kot odrasle osebe spet poizkali ,nič očitali ,želeli smo si samo mamo .Da lahko rečemo kot ostali “k mami grem”.Ampak še kot odrasle nas ni sprejela in nas je spet zavrgla .N evm če bom sploh kdaj predelala vsa ta vprašanja .Ne vem kaj je prav in kaj ni .Del mene jo sovraži ,del mene čuti praznino ,bolečino in poleg tega imam še slabo vest da bo pokopana kot pes .Še slabše .Še pri psu je kdo zraven .Je normalno da ni nikogar ob tebi ko umreš in ko te posujejo .Ne vem .Upam samo da bo bolečina minila in da zaživim .Zakaj se nam to dogaja . Nekateri pravijo da si starše zaslužimo take kot jih dobimo .Zakaj vraga naj bi si zaslužila tako mamo .Kaj sem naredila slabega kot otrok da sem imela tako otroštvo .Splon nič več ne vem .Vem samo to da boli in da ne vem kaj narediti da me ne bo pekla vest .

žalostno in moje sožalje ob smrti mame.
Ja, bila je vaša mama in ni ti vseeno. Mislim, da je najbolje,
da otroci stopite skupaj, jo pokopljite in to je to…
Tako in tako vam bo žlahta obrnila hrbet,
mogoče mislijo, da bodo kaj pridobili z materino smrtjo..,
mogoče kakšna zapuščina….Ponavadi žlahta ne pozna žlahte, ko
gre za dedovanje….Naredite tako kot vam je prav.
Bila je vaša mama in vi ste njeni otroci, najbližji sorodniki,
potem so sestre, brati. Pogum!

Nismo na svetu zato, da bi sodili druge, še manj pa drugi nas…pa kljub vsemu, je mama le ena sama. Kako boli, ko te zavrže, na kakršen koli način, tudi tako krut kot je v tvojem primeru, pa tudi na način, da ti da vsak dan vedeti, da te sovraži, da vse kar narediš nikoli ni bilo prav….vse to zelo zelo boli. In vsak dan znova se vprašaš, s čim sem si to zaslužil? Kaj sem slabega njej ali komurkoli rekel, naredil?!
Ne strinjam se, da dobiš takšne starše kot si jih zaslužiš. Veliko otrokom, velikim in malim se godi krivica. Vsak dan znova. Pa si tega zagotovo večina med nami ni zaslužila. Obstajajo tudi slabi otroci, zlasti potem, ko odrastejo, pa kljub temu imajo včasih več razumevanja svojih staršev, kot tisti, ki smo bili nezahtevni, skromni….
Pogreb je zadnje slovo od materialnega dela človeka. Vsak od vas se je verjetno od nje že prej poslovil in vsak na svoj način.
Spadamo v tisti del civilizacije, ki po mojem mnenju, preveč poveličuje vse ceremonije okrog tega dogodka, zlasti pa žlahta, ta pa res ima veliko za povedati!! Sploh zato, ker največkrat spletkari in se posmehuje, če ti gre slabo, če ti je hudo…
Mogoče bi bilo prav, da pogreb je, v ožjem družinskem krogu ali pa tudi ne. Kakorkoli bo, naj bo tako, kot čuti vaše srce.

Kako lep bi bil svet, če bi vsaj besedo “oprosti” znali drug drugemu večkrat reči…

Sledite svojim občutkom.Solze mi lijejo ko berem vaš email. Zakaj ima ženska sploh otroke, če jih ne mara.

Hvala vam vsem za vzpodbudne besede . Tudi sama sem se večkrat spraševala zakaj nas je rodila če nas ni marala .Meljem pri sebi kdaj mi je bilo lepo z njo pa ni spominov.Spomnim se samo nekega trenutka ko sem bila stara 5 let in sva imeli obedve isti baretki .Kako se mi je zdelo fino in kako sem bila ponosna da sem taka kot mama .Bila je lepa ženska in vedno mi je bila všeč .Škoda ker jaz nisem bila njej .Mogoče ne zaradi tega ker sem ravno taka kot ona .Bolj ko razmišljam ,bolj se mi zdi da niti sebe ni marala .In kako naj bi potem marala nas .Ko je začela še piti je bilo pa sploh hudo .Nikoli nisi vedel kaj te čaka ko boš prišel iz šole . Včasih je bila v redu ,včasih je ležala na mrtvo pijana ali pa so bili pri njej nam neznani moški ki so jo otipavali .Ko sem bila stara 10let me je poslala k stari materi ker sem bila zanjo pretežko breme .Uprla sem se ji in nisem hotela hoditi zvečer v gostilne po konjak .Enkrat mi je grozila da me bo razsekala s sekiro če ne grem .Ogromno hudih stvari mi je naredila ,ampak še vseeno sem jo hotela imeti .Ko sem bila že poročena je ni bilo poleg rojsva otroka .Nikoli jo ni zanimal vnuk .Vem pa da mi je ko je zvedela da sem imela spontan splav rekla da mi je prav da se mi je to naredilo .N e vem kaj hudega sem ji naredila kot otrok da me ni marala . Vem pa da sem bila trmasta in da sem potem ko je nehala piti spet navezala stike z njo .Nikoli se nisva pogovarjali o preteklosti .Nekako je hotela pred mojim možem vse prikriti .Kot da je bila dobra mati in da je skrbela zame .Ni pa vedela nič o meni .Bila sem ji tujec .Ni vedela kdaj sem imela ošpice ,kdaj sem si zlomila roko .Niti kdaj sem se prvič zaljubila . Ampak bila sem vesela da grem lahko k njej ,čeprav tujki .Ampak velio mi je pomenilo že to da sem tudi jaz lahko rekla da grem k mami .Moja sreča pa ni trajala dolgo ,bore 4 leta .Potem je spet začela s pijačo . Lagala nam je da je ni doma da je nebi videli pijane .Spet so k njej zahajali moški ,spet je bilo vse isto .Ležala je po jarkih in nam vsem se je spet porušil grad iz peska .

A seeno imam sedaj slabo vest da se nisem dovolj potrudila ,da bi lahko nekaj naredila da bi bilo bolje . Imam 48 let in sem totalno na tleh . Ne pomaga mi niti to da imam sina s katerim imava prečudovit ,iskren odnos .Da imam moža ki me razume .Da smo se z bratom in sestro našlo že kot odrasle osebe ,da imam prijatelje ki mi stojijo ob strani .Jaz si želim samo mamo ,mojo izgubljeno iluzijo ,nekaj kar nikoli nisem imela in nikoli ne bom .Pravzaprav sedaj je imam vsaj malo .Danes sem bila na sprehodu ,pogovarjam se z njo .Povem ji jav vidim ,vprašam jo kaj si ona misli o tem kar razmišljam ,skratka ves čas je v mojih mislih in jaz sem z njo .

Morda kdo le ni znal. In vam je dal le tisto, kar so jih naučili pred vami. Obsojanje česa, ko so mrtvi ljudje, ni na mestu.Kjer bi vse te stvari kot živim lahko povedali, a niste. Zato obsojanje res ni na mestu. Tudi sami, kot živi, ne storite vedno vse kot je prav za druge. Morda takrat ne razmišljate. Še zdaleč, da koga zagovarjam, ker nikogar ne poznam.

Želim povedati, da je težko, ne glede na situacije, katere so pripeljale do tega, da nekdo ni več fizično prisoten. In je nesmiselno koga obsojati napak, če se kot živ nisi zmenil takrat.

Morda je to izkušnja, ko se boste z živimi več pogovarjali, družili in se manj obsojali. Mrtvi vam odgovarjati ne morejo, v kontekstu, ki bi si ga kdo želel, ko ni mrtev, temveč še vedno živ fizično. Mrtvi v fizični obliki ne bodo prišli kot je bila vajenost živega, ko je še obstajala.

Težko je govoriti v drugem imenu, če samo predvidevate, da je bilo nekaj tako. Težko je včasih odgovarjati tudi ranjenemu človeku, ker se “bojiš”,da morda ne bi razumel kako drugače, če v smer poveš, kar se ne vklapa s percepcijo na povedano. Nekaj bi vprašala, vendar ne bom.Da ne pride do nerazumevanja. Ali dodatne bolečine.

Odgovori vedno pridejo, čeprav niso konkretni, ko nekdo vpraša zakaj. Včasih odgovorov pa enostavno ni. In je tako bolje. Je pa težje komunicirati, ko enkrat človeka fizično ni več prisotnega. Tako obstaja možnost, da kaj popravimo v nasprotnem, čeprav ne pri istem človeku.

Čas bo prinesel mir v vas ter tudi odgovore na vprašanja. Želim vam obilo notranjega miru in da najdete pot, kjer boste pomirjena z “izgubljeno osebo”. Pa čeprav bodo to “nadomestili” pogovori ob sprehodih.