Stara sem 40 let. Z družino in mamo (65 let) živimo v eni hiši, vsak v svojem nadstropju. Noseča sem s tretjič. 11 tednov. Ko me je mama ves čas obremenjevala z svojimi ali tudi skupnimi problemi, sem ji rekla, naj me ne obremenjuje več ves čas s temi problemi, ker potrebujem mir in čim manj stresa, saj sem noseča. Takrat v 7 ali 8 tednu. Nikoli ne bom pozabila njenega izraza na obrazu ob tej novici. Negativni izraz. Bila je šokirana. Rekla ni niti besede. Ne vem zakaj, saj sem finančno popolnoma samostojna, poleg tega jo nihče ne obremenjuje z varstvom otrok, saj ji ne preveč do tega. Niti ostale pomoči nismo deležni. Kasneje zvečer, pa mi je rekla, da ji celo življenje spreminjam njeno življenje. ???!!! To je seveda mislila v negativnem smislu.Kar gladko pomeni, da je naložila meni odgovornost za njeno življenje, za dogodke, ki se odvijajo v naših življenjih (spor z mojo sestro zaradi dediščine, nagajanje soseda), čustva, (ne)srečo,…V nekem trenutku bi skoraj obupala nad življenjem (v mislih, ne dejanjih). Več kot očitno je, da ne podpira moje nosečnosti, 3.otroka in da si je zamislila, da bo moje in s tem njeno življenje teklo drugače (morda celo, da se bom razšla s partnerjem). Do danes me ni vprašala ničesar glede nosečnosti in mojega počutja. Ničesar, niti z besedico. Res da odtlej govorim z njo kar je nujno, pa vendarle. Sprašujem se kakšna mama je to? Kaj je to? Moja sreča, moja nosečnost in odločitev za 3.otroka nima veze z njo in njenim odnosom do mene. Vseeno pa me je vse skupaj, izjava in reakcija prizadela in me vsake toliko časa potre. Prosim za mnenje. Hvala.

Spoštovani,

sprašujem se, kako drugače bi bilo, če bi vam mama v tistem trenutku rekla ali pa samo z mimiko ali telesno govorico pokazala, da čuti z vami. Samo to! Kako malo je včasih potrebno, ena sama drobtinica – a ker tiste drobtinice ni bilo, ste začutili, da ste podhranjeni že dolgo … ob osebi, ki naj bi bila vaš prvi vir čustvene hrane.

Opisujete mamo, o kakršni smo tu že velikokrat pisali in bomo prav gotovo še, saj je to tema, ki se prav »prebuja«. Pojma matere in materinstva sta namreč takšen tabu, takšna svetinja, zaščitena »kot kočevski medved«, da otroci še dolgo v odraslost ne morejo verjeti, da je to mogoče (»Sprašujem se, kakšna mama je to,« pišete).

Delno je mati »nedotakljiva« zaradi našega kulturnega pogojevanja (preobširna tema, da bi jo tu razgrinjala, nekaj sem o njej pisala tule https://med.over.net/clanek/ob-dnevu-zensk-mit-materinstva/). Predvsem pa je pomembno vedeti, da se ljudje, ki smo bitja odnosov, že rodimo usmerjeni v odnos s skrbniki, in kot večini otrok je bila tudi vam najbližja skrbnica vaša biološka mama. In ker ta mama obeta preživetje, je v otrokovih očeh nedotakljiva, pa če je še tako slaba. Otrok enostavno ne more verjeti, da je res tako neprimerna, kot se kaže, in poskuša in poskuša, da bi čustveno prišel do nje – velikokrat do materine smrti – seveda zaman. Z drugimi besedami: tudi odrasel otrok matere, ki je kot mati čustveno odpovedala, zlepa ne obupa nad njo.

Faza obupa pa je nujno potrebna faza vsakega žalovanja (ne samo za pokojnikom, tudi npr. za odnosom), torej v tem primeru faza, ko se poslavljamo od hrepenenja, da bi bila naša mama drugačna. Dokler nad odnosom z mamo ne obupamo (= se odpovemo upanju, da se bo spremenila), ne moremo v resnici odrasti, postati mama svojemu notranjemu otroku, se psihično razvijati naprej – in kar ni tako nepomembno – se ne moremo rešiti bolečine, ki spremlja to jalovo upanje.

Ko ob-upamo, torej prenehamo upati in poiščemo ljubezen v drugih odraslih odnosih (tudi do sebe, kot že rečeno), ko je naša biološka mati samo še »neki človek«, začne bolečina popuščati. In sčasoma mine, oglasi se – če se sploh – le še bledo kdaj pa kdaj, kot rahlo trganje v brazgotini ob slabem vremenu.

Za ta proces pa potrebujemo kombinacijo časa in dela na sebi. Tule sem pisala o podobnih temah, kjer navajam tudi knjige, ki vam lahko veliko pomagajo: Vaš link, Vaš link. Zdaj je seveda za vas poseben čas, ko si želite miru, in prav je tako. Potegnite kar se da jasne meje in si ne dovolite poslušati materinih problemov, saj je to le del njene manipulacije, s katero se dobesedno hrani z vašo energijo. Ko se boste pa kdaj hote ali nehote spet morali poukvarjati s to temo, vam navedene povezave nemara pridejo prav.

Lepo nosečnost vam želim in še globlje povezanosti s partnerjem in otrokoma.
Prijazen pozdrav,

Bi samo nekaj pripomnila ,kar velja tudi za gospo ki tukaj odgovarja . Meni se zdi , da po malem vsi skupaj nekaj nakladate . Kriva so pa tudi družbena omrežja . Čedalje več je spodbujanja na temo kot naprimer : Ne pustite , da bi kdo hodil po vas , niste dolžni odgovarjati nikomur , nikogar niste dolžni prenašati , mislite zgolj nase , ne pustite da vam kdo zamori dan , če partner ne ustreza ga postavite pred vrata , itd,,,,, da ne govorim kakšne vse strele so naperjene proti staršem . Večino tega pumpanja preberemo na družbenih omrežjih . Ljudje ste že tako živčni , da vas moti če mušica narobe prileti mimo . Avtorica žlico v usta ti je tiščala mama in tudi rit ti je brisala ta ista mama . Dajte no malo bolj spoštovati svoje starše malo več veselja pokažite da se jih veselite in čim manj odpirajte internet . Nobena razlika ni med vami in starši , vse pride za vami in ne se slepit kako zelo drugačni starši ste vi sami . Danes lahko že vsak vsakemu zine kar mu paše . Pa kaj hudiča je z vami narobe , da se vam zdi da vas vsak obremenjuje in vam teži ? Mal več spoštovanja do ljudi ki so vas rodili .

Torej je po vaše vsaka ženska, ki rodi avtomatično polbožansko nedotakljiva?
Za svoja dejanja, izrečene besede ne odgovarja absolutno nič?
Njej spoštovanje avtomatično pripada, pa če naredi, izreče ali pa ne naredi nič?
Skratka, mama ni človek ampak svetinja, ki jo je treba absolutno spoštovat, ona pa ima vso pravico počet, kar jo je volja?

Se vam res zdi tak odnos LJUBEČ in PRAVIČEN, ali pa si vseeno upate priznati (vsaj sebi, ni potrebno nam), da nekaj ne štima?

Sem mama, dvema otrokoma in niti pod razno si ne bi želela takšnega odnosa z njima.

Ker bi to pomenilo, da sem navaden egoističen diktator, ki nima pojma o ljubezni in spoštovanju, še najmanj pa o empatiji.

Spoštovanje si je potrebno zaslužit. Z DEJANJI. Velja za vse ljudi, tako mame, očete, starše kot tudi otroke.

Pri odraslih bo to obojestransko, enakovreden odnos, dveh ali več odgovornih odraslih med sabo.

Pri relaciji starš-otrok, draga mama (predvidevam, da ste) to ne bo NIKOLI.

JA, VI KOT STARŠ, BOSTE ODGOVORNI ZA TO, ali si boste to spoštovanje od svojih otrok znali prislužiti ali ne.

IN NE OBRATNO!

Kot starši bomo VEDNO odgovorni za to, ali smo otrokom dali dovolj ljubezni, razumevanja, empatije, prepovedi, meja (ja, tudi to je treba dat), da nas bodo znali in ŽELELI spoštovati.

Kanalizirati svoje nepredelane traume, egozem, strahove, zamere do drugih, na lastne otroke, preko izsiljevanj, verbalnih manipulacij, hkrati pa avtomatično perverzno zahtevati od otrok spoštovanje in ljubezen, je nekaj najbolj strahopetnega in človeško mizernega, kar mama lahko “nudi” lastnemu otroku.
Mama, ki si tega naziva pravzaprav ne zasluži.

Mama je verjetno že od nekdaj takšna … verjetno je že imela svojo kalkulacijo, kdaj boš ti malo bolj frej otrok in boš imela več časa zanjo – zveni mi, da je zelo osamljena, zdolgočasena in pesimistična. Je pa 20 let premlada za takšno obupanost!

Ti si vdano poslušala njeno jamranje in ona je to razumela kot privolitev, da to lahko počne. Zdaj si jo pa tako grobo odrezala. Mene ne čudi, da je globoko užaljena in prizadeta, saj si ji vzela nekaj, kar je bilo pri njej že zabetonirano kot zagotovljeno (poslušalka). Tukaj zadaj je problem, ki ga ti kvečjemu lahko deloma oz. zelo malo pomagaš rešiti, defintivno ga pa ne moreš ti začeti reševati, temveč bi to morala storiti mama. Torej da bi začela razmišljati, kako si bo čim bolj tvorno in zadovoljno zapolnila naslednjih 20 do 25 let življenja, ki so z malo sreče še pred njo. Neupravičeno pričakuje, da bo središče tvojega vesolja.
Ampak ker malo poznam slovensko folkloro, ne vidim veliko možnosti, da bi prodrla s takim predlogom in da bi se ona zamislila nad sabo.
Verjamem, da si utrujena od nje. Verjemi, da verjamem. Ampak živite skupaj in ne gre drugače, kot da se videvate, ne morete se stoprocentno izogibati drug drugemu. In potem ona s svojo slabo voljo kvari dneve tudi tebi. Poskusi do nje pristopit z malo več humorja, dobre volje, spravi jo kdaj v smeh, poskusi jo spraviti h kaki dejavnosti ali vsaj v družbo.

Kar se tiče spora s sestro in sosedi, pa mogoče vseeno pobrskaj po svoji vesti. In če lahko karkoli popraviš, se potrudi. Jaz sem se pri partnerju naučila, da je včasih dobro narediti prvi korak, tudi če se mi zdi, da je on “vsega kriv”, ker potem še toliko raje prizna svojo napako in prostovoljno doda še kakšno priznanje 🙂

Lea, odličen odgovor Takiti.

Če dam karikiran primer: nad nas gre morilec s sekiro, Takita ipd. ljudje pa nam govorijo, naj nehamo nakladati, se bati, bežati, trepetati, jokati, travmirati, saj nam nič ni in nam nič ne bo, pa kaj potem, če je sekira malo zarjavela, a zdaj nam pa še to ni prav.

Sicer je pa s svojim komentarjem odlično ponazorila to, kar pravi gospa Jana:
Pojma matere in materinstva sta namreč takšen tabu, takšna svetinja, zaščitena »kot kočevski medved«, da otroci še dolgo v odraslost ne morejo verjeti, da je to mogoče (»Sprašujem se, kakšna mama je to,« pišete). Delno je mati »nedotakljiva« zaradi našega kulturnega pogojevanja …

Bolje bi bilo, ko ljudje ne bi odgovarjali na področjih, ki jih ne razumejo – nerazumevanja je že dovolj okoli nas (pomislimo samo na psihične bolezni in motnje!). Tudi jaz ne bom, recimo, fizikom v Cernu pisala, da zakaj so šli gradit blazno drag hadronski trkalnik, ko pa bi lahko nehali biti tako razvajeni in nesposobni ter “božji delec” (Higgsov bozon) odkrili v petrijevki …

Spet mamici pa priporočam, da pokuka tudi na sosednji forum – Narcistična in mejna osebnostna motnja – za svojce, kjer bo “našla svojo mamo” in tudi nasvete tistih, ki so se strupenih odnosov rešili ali so v procesu reševanja (sebe, seveda, ker drugih ne moremo).

Nič tako drastičnega ta avtorica ni napisala ,da bi bilo omembe vredno . Po mojem mnenju moraš biti pa že zelo obupan da se usedeš sem gor in iščeš nasvet, pomoč .
Ne poznani te mame še najmanj pa te hčere , da bi sploh vedeli kakšna je njena mati v resnici , ker tole pisarjenje no lepo vas prosim je pa po vsej verjetnosti tudi nosečniška nerazpoloženost
In napetost . Če niste zelo obupani seveda ne boste tukaj blatili svojih staršev za hrbtom . Na opisu tega posta ni videti kaj takega .
Se pa po mojem mnenju ruši pojem družine nasplošno . V današnjem svetu mislim . Imamo veliko otrok , ki jih že v šolah brusijo kaj in česa starši ne smejo . Otroc to s pridom izkoristijo tudi tam kjer ni ne trpinčenja in pretiranega nadzora . Ne malokdaj sliš od otrok : Veš mama lahko te socijalni zatožim , če se me samo dotakneš !!! Otroc hočejo svobodo celo v letih ko še niti zreli niso za kaj takega , da lahko počnejo kar jih je volja .
Zanimivo v današnji logiki je pred vsem to , da je ze skoraj vsaka mama motena, manipulativna ,toksična , strupena … Veno kaj delajo otroci po svetu s starši . Zapirajo jih v domove, ubijejo jih , da pridejo do zapuščine in to celo v družinah kjer jim ni nihče težil. Kar pojdite malo pogledat to statistiko . Otrok bi rad bil nad staršem on bi mu rad ukazoval . Veliko so krivi tukaj mediji .
Sem proti nasilju in zlorabam otrok . Ampak te mušice ki so že iz pisanja razvidne, da so plod muhavosti no lepo vas prosim…..

Bi samo še nekaj dodala . Kako lahko nekdo nekomu tukaj kar tako na lepe oči razloži , da ima doma manipulativno mamo ?? A mi poznamo to mamo ? Saj ne vemo kakšne zahteve ima v resnici ta mama do te hčerke ? Če so skupaj v hiši ne vemo kaj se dogaja in kako je v resnici vse razdeljeno . Kaj pa če je mama obremenjena hči pa ne ? Zato se mi zdi to tudi od tistih , ki naj bi bili strokovnjaki prenagel odgovor . Če ima medalja dve plati je tukaj ena plat očitno ignorirana .

Dobila sem občutek, da je tale mama ciljala na to, da hči čaka, da bosta starejša otroka zrastla, da bo sterala moža in bo potem lahko s hčerko in vnuki se šla eno veliko srečno družino, kjer bo mama diktirala življenje.
Sedaj pa tretji otrok na poti podira vse njene kalkulacije. Očitno se hči in zet še ne mislita ločit pa še dojenčka bodo imeli in hči spet ne bo imela nič časa zanjo in njene težave.

Zelo žalostno, ker niste uspeli razbrati popolnoma nič, ne iz avtoričinega opisa, še manj pa iz odgovora ge.Lavtizar avtorici.
Tudi, če mi ostali laiki, ne vemo kdo in kakšna je zares avtoričina mama in ali avtorica pretirava, morda v razmislek vam, ki ste očitno kompetetni zaključiti, da je vse skupaj pretiravanje, dopušačte možnost, da po izobrazbi in strokovnih izkušnjah, pa morda ga.Lavtizar ve malo več kot vi o vsem skupaj?
In bodo, njeni zaključki prej bližje resnici, kot vaši?
Ste zmožni o tem razmisliti?
Ravno tako, ali verbalno prepoznate pasivno agresivnost?
Jo prepoznate iz avtoričinega zapisa, s strani njene matere?
Ja?
Ne?
Če jo, se vam zdi takšno ravnanje in obnašanje ene odrasle osebe PRAV, UPRAVIČENO?
Zakaj se vam zdi, da je mama upravičena do pasivno agresivnega obnašanja?
Ali kdorkoli drug do ljudi, ki jih ima rad?

Če pasivno agresivnega obnašanja ne prepoznate, se prosim prej poučite o tem!

Razmislite malo, iz zapisanega, se vam zdi ta mama LJUBEČA IN PRIJAZNA oseba?
Tudi, če avtorica recimo, po vaše, pretirava, ali je res tako zelo težko biti PRIJAZEN?

Cel kup izgovorov mami v prid, pa tudi če recimo imate vi prav, glede mame, se vam zdi, da bi avtorica bila sploh v kakšni stiski in pisala za nasvet, če bi mama premogla morda kanček prijaznosti?

Spoštovana Lea 39 . Ne bom debatirala o tem ali ima Ga Lavtizer več znanja kot jaz . Seveda ga ima in s tem je zame debate o tem konec . Si pa preberite zgodbo iz leta 2012 na Starševskem čveki je bila objavljena pod naslovom Mama je ena sama od avtorice : Druga hči in jo primerjajte z dejstvi avtorice tukaj . Ker tam boste pa lahko brez problema govorili o hladnosti te mame in resničnem obupu in kako ta dejansko izgleda . Pa brez zamere . Zame se tukaj debata konča .

Hvala ga.Lavtižar za razumevanje stiske in problema, ki ga imam. Hvala tudi Lei39. Pravi strokovnjak in empat, bo že iz kratkega zapisa prepoznal stisko človeka. In to sem tudi iskala,
strokoven odgovor, ki bo razsvetil to kar že dolgo dolgo čutim. Tudi linki so v pomoč.
Ostalim, ki ste izrazili svoje mnenje, ok, vendar je bolje da ga ne bi, saj vaša mnenja niso podporna osebi, ki izrazi stisko. Ravno nasprotno. Razmislite kaj bi si vi želeli v stiski. Podporo, razumevanje, ali pavšalno kritiziranje in ugibanje.
Moj namen ni bil na dolgo in široko pisati zakaj, kdaj, kje so se začeli problemi. Verjemite, da niso od včeraj in niso nosečniški hormoni ali odraz nehvaležne hčerke.

Draga gospa, sama sem mama že 30 let in dobro vem, da tiščanje žlice v otrokova usta in brisanje njegove riti še ne pomeni, da si mama. In nakladate vi, ker očitno preveč visite na družbenih omrežjih, če uspete najti vse te objave. Ko se boste pa enkrat primorani pogledati vase, ko in če boste začutili kaj več od gnusa nad družbenimi omrežji, ko vas, če vas bo zabolela izdaja, najhujša od starša, boste morda milimeter bližje razumevanju.