Pozdravljeni,

na vas se obračam, ker sem v zelo teški situaciji in ker sem čustveno vpletena ne vem, če vidim stvar izkrivljeno.

Zato vas naprošam za mnenje.

Nekaj o moji družini:

Stara sem 27 let. Po 5 letih študija v Ljubljani (diploma in magisterij) sem se vselila nazaj k staršem – cca. leto nazaj. Moja mama je od kar pomnim manj vedre sorte, zelo cinična. Moj oče pa živi dokaj v oblaku in posveča večino življenja svojim hobijem, raziskovanju področij, ki ga veselijo. Tako, da me je vzgajala skoraj popolnoma samo mama, kljub temu, da sta bila do pred 2 mesecev poročena in živela skupaj. Moja mama ni bila nikoli v življenju zaposlena, saj me je imela konec studija – dokaj mlada. Prvič v življenju je začela delati 6 mesecev nazaj in slaba situacija je zame postala nevzdržna. Kljub ok izobrazbi dela kot prodajalka v trgovini z električnimi aparati.

Po končanem magisteriju sem se k njima vselila, da več privarčujem, saj želim kupiti čim prej nepremičnino. Nakup bom v celoti sama.

Ob začetku študija, ko sem bila cca. 18 sem uradno odprla svoje podjetje, ki mu gre zelo dobro. Vse študijske obveznosti sem vestno in sproti opravljala in živela finančno nedvisno od cca. 16 leta. Od 18 pa nisem živela pri njima – razen za vikende. Mama je opravljala večino gospodinjih opravil, ker ni delala. Oče ni kaj pomagal.

Občutek sem imela in imam, da mama nikoli ni bila zadovoljna z mano. Nikoli ponosna. Sicer prijateljicam reče, kako sem pridna in kako je ponosna, ampak tega nikoli ne kaže in me ne spodbuja – prej obratno. Ko sem začela bolje služiti s podjetjem in veselo povedala kako mi gre, je rekla: kaj ti bo denar. Takoj vse razvrednosti, kar je meni pomembno in zakaj se trudim. Vse je premalo, do vsega je cinična in posmehljiva.

Ker sem čez dan delala za študij, sem marsikdaj delala ponoči za lastno podjetje. In sem šla napr. ponoči na wc ali po kozarec vode. In se je marsikdaj začela dreti name, da jo motim. Pa čeprav marsikdaj ni imela nobenih obveznosti naslednji dan.

Po ločitvi od očeta je kupila stanovanje. Ker je ravno začela delati sem večino opreme naročila jaz. Izbrala lepe kose, pazila na budget, da je res stanovanje maksimalno urejeno in funkcionalno. V stanovanje sem tudi finančno vložila več tisoč evrov lastnega denarja, saj se mi je zdelo prav, glede na to, da živim tudi jaz v njem.

Karkoli sem kupila mi je rekla, da ne bi bilo treba, da je nepotrebno. Da tega ne rabi in noče. Da je brezveze, da se trudim, ker tako ni ok in da me ni nikoli prosila. Stanovanje sem želela urediti, ker vem da je zelo jezna in utrujena od službe. Res nikoli ne želim hvale, ampak občutek imam, da karkoli naredim, da je samo še bolj jezna name. Občutek imam, da me sovraži. Nikoli me ne posluša, ko ji karkoli želim povedati.

Kadarkoli potrebujem še najmanjšo uslugo dela totalne face in je totalno tečna in jezna, da mora karkoli narediti zame.

Imela sem rok za oddajo magistrskega dela in jo prosila, da mi zadnji dan samo pomaga z viri in kazalom, ker to kr obvlada. Po eni uri je bila totalno tečna in je rekla, da je utrujena in šla spati. Pač čisto vedno, ko karkoli rabim je preotrujena in ne zmore. Najbolj zanimivo mi je, da sem cel fax delala cca. 10 ur dnevno 7 dni na teden kakih 6 let (fax plus lastno podjetje) in nisem nikoli zavrnila pomoči. Sprašujem se, če res ne more ali noče. Pač vem, da smo ljudje različno sposobni in da nimamo vsi isto energije. Ampak ne vem, zdi se da me pusča na cedilu. Primerjam težko, ker nimam kaj prijateljev, družbe, ker itak samo delam. Sedaj sem 3 celotne noči in večino dneva delala neko zadevo v zvezi s selitvijo v tujino, ker želim, da je odlično narejena, saj vpliva na mojo nadaljno zaposlitev in imam zelo omejen čas do oddaje. Mama ima trenutno bolniško (1 teden), ker je začela mesec nazaj jemati antidepresive. in je totalno tečna in jezna, da sem ponoči budna in da sem pod stresom, ker ji kvarim bolniško.

Kar se tiče njenega jemanja antidepresivov. Jemlje jih prvič na mojo pobudo. Poroča, da je manj žalostna, ampak me pa pa vedno enako muči. S tem mislim, da se dere zame za vsak nepravilno izrečen stavek. Za vsako napako, ki jo naredim v svojem obstoju.

Čez dva meseca se selim trajno v tujino. In moram reči, da je to leto doma pustilo name veliko večje posledice, kot si upam priznati.

Nisem več vedra, na svet ne gledam tako pozitivno. Sem totalno živčna. Za vsako stvar, ki jo naredim ali rečem prej pomislim, da ne bo budnega odziva z njene strani. Zadnje tedne se spračujem, če sem sploh še srečna in edino okno upanja je trajna selitev v tujino čez mesec ali dva.

Zanima me vaše mnenje glede maminega obnašanja do mene. Zelo jo imam rada in vem, da ona mene. Ampak ne morem si pomagati, da ne bi razmišljala o tem, da dokaj trajno prekinem stike z njo po selitvi. Morda, da se slišiva enkrat na mesec po telefonu in to je to.

Problem je, da nimam prijateljev in podpornega okolja, ampak itak sem sama sebi podpora in pomoč. Ko nisem okoli nje verjamem vase in naredim točno to, kar si zadam. Itak sem neverjetno delovna in zagnana. Vedno, ko sem v stiku z njo in mi da občutek, da sem neumna, da mi ne bo uspelo, da je moj trud odveč, ker so moji razultati tako nepomembni in bedni se počutim neverjetno bedno in mi jemlje energijo, da se borim v življenju narediti noro kariero in si ustvariti življenje o katerem sanjam.

Hvala.

Pozdravljeni,

z mamo se nahajata na različnih točkah življenja, imata različne prioritete… Vi se pri 27. letih nahajate v ustvarjalnem obdobju, ko želite ustvarjati kariero, kupiti nepremičnino, imeti uspešno podjetje, si omogočiti življenje, o katerem sanjate. Mama pa ima še svežo izkušnjo ločitve od vašega očeta in si poskuša na novo organizirati življenje. Kupila je stanovanje, začela je hoditi v službo – prvič v življenju, zagotovo tudi še predeluje odnos, ki je razpadel, morda se počuti neizpolnjeno, morda ni uresničila svojih ciljev, ker je dajala prednost skrbi za dom in družino…skratka, zagotovo preživlja težko obdobje.

Poskušajte se pogovoriti z mamo o vaših občutkih. Po eni strani pišete o občutku, da nič ne naredite prav in da vas sovraži, po drugi strani pa ste napisali, da veste, da vas ima rada in da imate tudi vi radi njo. Povejte ji to. Morda ob vseh svojih občutjih ne opazi, da se tudi vi ne počutite dobro.

Obe imata pravico, da živita tako, kot vama ustreza in počneta to, kar vaju izpolnjuje in osrečuje. Idealno bi bilo, da bi si pri tem pomagali in bili druga drugi v oporo, vendar je skupno življenje zahtevno in mnogi ne zmorejo prilagajanja, kar pa ne pomeni, da odnosa ni vredno ohranjati. Vajino skupno življenje se, kot razumem, tako ali tako izteka zaradi vaše selitve v tujino. Morda pa vaju bo ravno razdalja zbližala, da bosta začeli ceniti druga drugo in čas, ki ga bosta preživeli skupaj.

Srečno obema!

Suzana Gliha Škufca, univ.dipl.soc.del.