Imam kar čuden problem.
Vidim kako se druge babice lepo ujamejo s svojimi vnučki, tako da jih mamice brez problema pustijo za več ur. Pri moji mami je pa vse narobe. Ko pridemo na obisk z otrokom ( 8 mes. ) mama takoj plane k hčerkici in mi jo vzame.Otrok joka samo da jo vidi. Bolj ko ji govorim, da naj vse dela bolj počasi, da se otrok navadi, ona vse kontra…Glasno z visokim glasom jo ogovarja, vleče ji igrače z ročic, jo vleče za roke in noge. Potem pa se čudi da se otrok histerično joka.
Res je da smo kar daleč narazen in se vidimo samo 2 ali 3x na mesec.Ampak moja hči se pusti prijeti popolnim neznancem in se jim smeje, samo na mojo mamo je ” alergična “. Mama misli da imam razvajenega otroka. Dvigne mi , ko reče: “marko pa nikoli ni takole jokal” ( moj nečak ).Stalno mi ga nosi na krožnik, kako je on priden, pri njej nikoli ne joče, kako je miren…Mama bi najraje videla, da otrok sedi pri miru kot kip, to bi bil zanjo idealen otrok.Dela zelo očitne razlike med vnukoma.No moram še povedati da me mama VSAKIČ ko se pogovarjava po telefonu opozarja ” glej da je ne boš razvadila, potem ne boš nič naredila, potem boš reva “… Sita sem že tega, do sedaj ji nisem nič rekla, sem vedno tiho in delam po svoje, ker se nebi rada kregala. Hčerko vzgajam tako kot mi veleva srce in mislim, da jo z ljubeznijo ne morem razvaditi.Rada bi če mi kdo razloži kaj je razvajen otrok.
Najraje sploh ne bi šla na obisk k mojim, ker je potem en sam jok, jaz pa sem nervozna in hitim otroka miriti in ji ga jemati z rok kot nekakšen policaj.
Če ji kaj rečem, pa je takoj užaljena. Ne morem ji zaupati hčerke v varstvo niti za pol ure. Če pomislim, da bi jo ona po njenem dala v stajico in pustila jokati…me kar stisne.

KAj sploh še hodiš na obisk, če te vedno spravi ob živce? Tudi jaz sem moji mami govorila kaj naj dela s hčerko, in kaj ne sme (vsekakor pa ni počela tako, kot tvoja). Pa mi je enostavno odgovorila, da jaz itak ne bom vedela, kaj bo ona počela in da bo počela, kar bo ona hotela. Pa sem malo pomislila in si dejala. Čisto prav ima: naj dela kar hoče, saj je h kruhu spravila dva svoja otroka in tudi zmaj ni. Toliko sem ji pa zaupala, da jo ne bi pustila jokati, ali da bi jo pustila prepuščeno samo sebi. Od takrat ji nisem nikoli več solila pameti, kaj naj počne z otrokom. Vedela pa sem tudi to, da če otroku pač ne bo všeč pri njej v varstvu, bo prej ko slej to tudi povedal.

Ta zgodba se ponavlja od kar svet stoji !
Moj nasvet je – delaj točno to, kar delaš- otroka vzgajaj, kot ti narekuje srce (po moje je to vedno prav) in čeprav te mama spravlja ob živce, sama sebe spomni, da je to tvoja mama (tako kot si ti svoji hčerki) in da zagotovo ne misli nič slabega. Reci si, da se tiste parkrat na mesec res ni vredno razburjati, čeprav je to seveda laže reči, kot narediti. Pri meni je bilo zelo podobno (v stilu.:Saj vem, da me nič ne briga in ti kar naredi po svoje – ampak, ali se ti ne zdi, da ni dobro, da vedno vse doseže…) Naredila sem po svoje in tudi z njo se nisem prepirala, me je pa včasih prav na drobno jezilo.
Naj te potolažim, da z leti ni nič bolje, v puberteti je pa naravnost grozno.Zdaj sicer nič ne reče, ampak točno vem, kaj si misli. (Mulc jezika, za nobeno delo mu ni,šola mu ne diši preveč, ampak ti ga kar zagovarjaj. Boš videla, na stara leta ti bo pa žal…)
lp 🙂

Glede na to, da mama vnučke ne vidi velikokrat, se verjetno ne more kontrolirati in si pomagati – pač plane vanjo, otrok pa reagira z jokom. Mislim, da če bi bila sama s punčko nekaj časa, bi se je punčka privadila in bi se vse dobro izteklo – konec koncev je vzgojila tudi tebe.

Pa še moje izkušnje:
1. moja mama, nora na moje otroke, pripravljena vse narediti zanje, zato pa si jemlje pravico, da se vtika v vzgojo ima pripombe v zvezi z najino vzgojo….- disciplinirala sem se: poslušam, pokimam in naredim tako, kot se mi zdi, da je prav, saj gre za moje otroke. Ona pa tako in tako tega ne ve, ker ne živimo skupaj.Pozitivno pri tem je, da otroci od babice in dedka ogromno dobijo – ljubezni, igre, …- zelo so povezani in topli drug z drugim
2. moja tašča – vsem govori, kako ima otroke rada. Razkazuje njihove slike. Nima nobenih pripomb na vzgojo, se ne vtika v nič, pride le mimogrede na obisk. Važno je, da so lepi. Poitivno? Negativno? Definitivno ! moji otroci od tega nimajo nič.

Ni vse zlato, kar se sveti in obratno!

Tvojo mamo čisto razumem, saj vnučka vidi redko. Ne beli si glave s tem, veš babice vedno skačejo k svojim vnukom in jih neznosno razvajajo. Pri tebi ni nibene krize, saj ni toliko z njimi, da bi vplivalo na tvojo vzgojo otroka. Glede joka pri babici pa tole, tudi moja hčerka ni bila prav navdušena nad crkljanjem pri babici, tja do leta in pol, sedaj ko je večja pa komaj čaka, da je z njo.

Tudi meni se zdi, da je edino pravilno, da vzgajaš otroka tako, kot ti veleva srce. Z ljubeznijo in pozornostjo otroka ne moreš scrkljati. Tudi glede mame se ne obremenjuj preveč. Tako kot marsikdaj v življenju je pač potrebno prikimati in narediti po svoje. Srečno!

Tudi moja mama sodi med tiste babice in “tašče”, ki znajo biti vsiljivi. Ker živimo v isti hiši, ločeno gospodinjstvo, bi znala biti stvar zelo težka, zato sem se raje prvi dan, ko sem prišla iz porodnišnice pogovorila z njo in očetom, kako in kaj. Seveda se je ni takoj vse prijelo, sčasoma pa se je stanje normaliziralo. Hvala Bogu mi je pri tem pomagal tudi oče. Vmes pa smo doživeli tudi to, da mi je trimesečnega dojenčka skorajda iztrgala iz rok, mali v jok, ona pa “ja zakaj se pa joka?!!”.
Vsekakor sem za odkrite odnose. Z mamo se da po moje vse zmenit, saj svoji hčeri ne bo zamerila tudi odločnih (ne pa žaljivih) besed – in vztrajati pri tem. Meni osebno bi bilo težje kaj reči tašči, vendar hvala Bogu, je to bolj umirjena ženska, pa čeprav se v povprečju vidimo en vikend na mesec (razdalja…).

Tudi jaz imam težave z mamo.Po njenem ne naredim nič prav za otroka,ne dam mu dovolj jesti, ne oblečem ga prav, narobe je ker ga pri enem letu še kar dojim(in ga bom še, dokler se ne bo sam odstavil).

Jaz sem se naučila, da mame ne bom spremenila. Ugotovila sem, da je najbolje,da jo ignoriram in ne hodim pogosto na obisk.Moraš pa vedeti, da imaš ti prav in ne ona, ker to ni njen otrok.Misli na otrokovo dobro počutje in ga ne dajaj mami v varstvo, če tam joka. Ti si odgovorna za počutje svojega otroka in ne za počutje svoje mame.

Vem,da ti ni lahko, zato ti želim le veliko sreče in prisluhni otroku.

Ne dovoli, da KDORKOLI (pa četudi je to tvoja mama) sili v otroka! Če se otrok v njeni prisotnosti joče, potem ji ga takoj vzemi in ga pockrljaj.
Vsak človek, tudi otrok, je samostojna osebnost, ki ima svoj intimni prostor, ki ga prostovoljno odstopa samo tistim, ki jih ima rad in jim zaupa, na vsiljivce pa se odziva s strahom in ogroženostjo. In to je po mojem potrebno obvezno upoštevati.
Saj sčasoma, ko bo otrok večji, se bo zadeva zagotovo spremenila…

Še nekaj. Mame ne moreš spremeniti in ji ne moreš dopovedati, da je preveč vsiljiva in da očitno ne zna vzbuditi zaupanja pri malih otrocih, zato jo raje pusti na miru, lahko ji kdaj kaj iz ljubega miru pokimaš in si misliš svoje.