Spoštovana,
zopet se vam oglašam. Tokrat zaradi mame. Stara je 70 let in že 1o let vdoda. Ko je oče umrl, je ostala sama, tudi prijateljic nima. Ima le znanke, ki jih vsako nedeljo sreča pri maši in jim pravi prijateljice. Z njimi nikamor ne gre, pa tudi k sebi nobene ne povabi češ, “potem pa samo obirajo.” Še, ko je oče živel, nikamor ni šla z njim. Hodila je edino k svojim staršem in tam cele dneve poslušala “ukaze in navodila” svoje devetdesetletne mame. Seveda je babica imela vse prav. Med menoj ib babico je bilo 60 let. Da bi se jaz o tistih temah pogovarjala, ni šlo. Nekaj časa sem mamo poskušala prepičat, da naj že odraste, babica je živela v svetu brez informatike in vsega, kar je danes samo po sebi umevno. Ker to ni šlo, se pač nisva več dosti pogovarjali, čeprav živiva midva z možem v isti hiši, vendar v svojem, ločenem, delu hiše.
Ja, torej, problem je, da se mama pogovarja sama s seboj. Vedno po očetovi smrti se je, pred mesecem pa ji je umrla 96letna mama. Sedaj je to le še huje. Čeprav ima še vedno živega očeta, sedaj ne hodi več veliko tja. Saj veste, po smrti se začnejo prepiri o dediščini, otrok pa je 11, ki si nameravajo eliti “nič”. Po telefonu o tem govori s svojimi sestrami ure in ure. Pa sem mislila, da bo to pomagalo. Če že ne gre k nobeni, se bo vsaj po telefonu pogovorila. Pa je samopogovarjanje iz dneva v dan hujše. Moti me, moti me, ker se bojim, da seji bo zmešalo. Menda ni normalno, da se zato samam s seboj pogovarja, ker ji je nekdo umrl. Vedno ima okro sebe dovolj ljudi, da bi se lahko z njimi pogovarjala. Tako pa samam začne zjutraj, ko vstane, čez dan ne vem, ker sem v službi, zvečer pa nadaljuje. Parkrat se ji šla “prisluškovat”, da bi videla, kdo je oni drugi, oče ali babica. Ne morem razbrati, vendar glede na to da to osebo tika, je verjetno oče, ker mamo je vikala.
Tudi vprašala sem jo že o tem, pa se noče o tem pogovarjat. Morda nimam pravega pristopa. Pa tudi , medve se ne moreva več pogovarjati, ker se jaz o njenih zdrahah v družini in problemih naših sosedov, ne bom pogovarjala. Druga pa njo ne zanima in je nikoli ni.
Vendar je moja mama in ne bi rada, da mentalno zboli. Saj morda ti ni nič nenavadnega, vendar se meni vseeno zdi čudno.

Za nasvet se vam zahvaljujem že v naprej,

lep pozdrav, Lizika

Spoštovana Elizabeta!

Osamljeni ljudje se pogosto pogovarjajo sami s seboj in to še ni nujno znamenje duševne bolezni, za primerjavo: kadar pred nakupom v trgovini sami sebi naštevamo, kaj še moramo kupiti, je to tudi pogovarjanje s seboj, kaj ne? Povsem nekaj drugega je, če ima imaginarni sogovornik ali če jih je več, takrat je že možno posumiti na prisluhe, to pa je seveda že duševna bolezen. Mamina nezaupljivost do drugih kaže na nanašalno naravnanost, ki je lahko zgolj osebnostna poteza, ki je pri vaši materi že dalj časa prisotna in se s starostjo lahko sicer stopnjuje, lahko pa je predstopnja paranoidnega tipa demence. Končno presojo bo lahko dal le strokovnjak, ki bo vašo mamo videl in se z njo pogovoril. Obisk pri zdravniku bi bil neodložljiv le v primeru, da se bi občutki ogroženosti stopnjevali in bi dosegli strah za življenje. Materi boste napravili veselje, če se boste z njo pogovarjali o temah, ki so njej blizu, pa čeprav njihove vsebine vi zasebno ne odobravati, ob tej priliki boste tudi ugotovili kvaliteto njenih občutkov.

Oče je bil operiran (rak).Star je 83 let in doživel “pooperativno psihozo” v bolnici(nemir,nepovezane misli in dejanja).
Po vrnitvi domov pa so se začele težave: motnje v spominu ( zadnje dogodke pozablja), kar naprej je čemern, jezen nase in vse okoli sebe, kar naprej kritizira ženo.
Kako naj ravnamo z njim ? Ali obstaja kakšna terapija, ki bi blažila motnje pri opešanem spominu in izboljšanje razpoloženja?

Vasa mama vse zivljenje ni bila pretirano druzabna, bila pa je zelo navezana na malostevilne ljudi, ki so sedaj pomrli. Zato je njeno vedenje pravzaprav logicno – sama si je ustvarila tisto “domace” okolje, v katerem lahko znova pokramlja s temi ljudmi. Morda vas moti, da so ze preminuli, vendar mislim, da tega ne pocno le starejsi ljudje, marsikdo, ki mu je preminul svojec, se z njim se vedno navidezno pogovarja. Tezko boste mamo, vajeno svojega ritma in tistih nekaj ljudi, prepricali, da bi si sedaj nasla nove prijateljice, zlasti, ker je ne zanimajo. Skusajte ugotoviti, s cim jo lahko razveselite vi. Morda s kaksno glasbo? Poslusajta kaksno radijsko oddajo in se pogovorita o tem. Morda ima rada roze? Morda se vedno rada kaj prebere, morda kaksen lahkoten casopis? Meni se materino klepetanje z umrlimi ne zdi tako neobicajno, da bi vas bilo zaradi tega upraviceno strah. Morda se pogovarja celo sama s seboj, saj si je ostala edina druzabnica. Sprejmite to njeno pocetje kot del nje, nikar je ne zalezujte, saj se v njej lahko naseli nezaupanje do vas ali obcutek, da kaj slabega naklepate. Ce pa bi le postala preplasena ali bi jo preganjali obcutki panike, obiscite zdravnika.

Spoštovana Tinca!

Vaš oče prestaja po vsej verjetnosti tako imenovani prehodni organski psihosindrom, to je spremenjeno funkcioniranje možganov po delovanju narkoze in stresa, ki ga predstavlja sam operativni poseg. Običajno spremljajo takšno stanje tudi čustvene motnje v smislu labilnosti, tako v jokavo kot v jezavo smer. Dokazovanje, da se moti, kadar sam zatrjuje nekaj očitno zmotnega, ne bo imelo uspeha, poskrbite za to, da bo “z možgani” redno telovadil, se pravi bral ali se pogovarjal, ne zanemarite pa tudi njegovega fizičnega razgibavanja, kolikor to dopušča stanje po operaciji. Tako psihično kot fizično razgibavanje bo pospešilo cirkulacijo krvi skozi možgane in s tem odpravilo večino njegovih novih težav. Če se stanje v treh tednih ne bo popravilo bo potrebno poklicati na pomoč psihiatra.

Oglašam se še jaz..namreč ista zadeva se dogaja pri nas doma, s tem, da je oče tisti, ki govori sam s seboj. Jaz sicer živim drugje..vendar prihajam na obisk. Prav mučno mi je, ko ga poslušam v sosednji sobi ali kopalnici, kako burno govori in nekaj razlaga. Tudi jaz kdaj pomislim, če ni nor. Sedaj je star ravno tako 70 let, vendar to počenaj že kakih 5 let.
Kar mi je še huje, pa je to, da se mi zdi,d a smo v družini tako zelo odtujeni… oz. da se je odtujil on sam..vendar občutim krivdo, da je nesrečen zaradi življenja, ki ga ima z nama z mamo. Sicer je oče res čudak od vedno. Izoliran, samotarski, jezljiv, kompliciran, zamišljen itd.

KAr pa vas sprašujem je to, ali se te stvari lahko podedujejo?

Podedujejo se nekatere osebnostne poteze, talenti, ne pa konkretnovedenje, ki je plod tako prirojenih zasnov kot življenskih izkušenj in vsakokratne situacije.

imam hude bolečine v spodnjem predelu križa ostrohondroza nekaj podobnega ,boli me l noga kolk in koleno .Jem medrol ,zalotar in cipraleks.No bol psiha pa ni vse tako bolečine so hude včasih tudi vstati ne morem ali počepnit ,kaj šele delat .Včasih pomislim na najhujše ,zakaj bi še živel .vsega sem že sit ,službe doktorjev družine in tašče .V Brgunjah s pogovori pridem v boljše stanje toda ko grem v podjetje vidim grde poglede kaj pa ti že tako nič ne delaš pa zdrav si in skozi maruderaš nobedn ne razume moje bolečine v križu

Vztrajajte pri pogovorih, ki vam pomagajo. Če ste jih deležni samo v času hospitalizacije v Begunjah, je smiselno poiskati strokovnjaka, ki ga boste lahko obiskovali tudi zunaj bolnišnice.

lp