Pozdravljeni,

ne vem kaj sploh pričakujem od tega pisanja, vendar upam, da morda dobim vsaj kak stavek, ki bi vsaj malo pomagal…

Težko tukaj razložim v podrobnosti, pa vendar…pišem zaradi svoje mame- stara je nekaj čez 70 let. Celo življenje je delala na naši kmetiji- otrok nas je več, oče je zraven hodil še v službo. Odkar pomnim je bilo vse več ali manj tako kot je ona odločala, z očetom sta se trudila po svojih najboljših močeh, da sta nas vzgojila v poštene ljudi, sedaj smo vsi odrasli in vsak si je življenje uredil po svoje. Ena od sester ima stanovanje v družinski hiši, vendar se namerava odseliti, ker mama ne dovoli določenih sprememb, ki se tičejo sestrinega in nje partnerja v stanovanju, enako velja za okolico hiše…

Naj omenim, da sta z očetom bila zelo dolga leta v grdem sporu (ki je zdaj hvalabogu razrešen) s sorodniki zaradi zemlje…

Kakorkoli, zaradi trdega dela ima mama ukrivljeno hrbtenico, težave z ramo in roko; odkar uporablja bergle se je njena hoja vidno poslabšala. Zaradi vsega tega je bila pri več zdravnikih.

Vsi člani družine smo zelo zaskrbljeni zaradi njenega fizičnega psihičnega stanja, vključno z menoj. Druga plat zgodbe je njeno psihično stanje, je namreč zelo trmasta, nikakor noče nikamor od doma- po novem ne gre niti v trgovino več, ki je dobesedno samo čez cesto. Joče se za vsako malenkost. Z očetom se pogosto kregata, vse kar on predlaga, da bi ji bilo bolje- je njen odgovor- ne! Želeli smo jo poslati v toplice, na terapije- za vse je odgovor ne, ni govora… Na sprehod, počasi, greva skupaj- ne! Na tortico- ne! Na obisk- ne, ker so stopnice! Ima problem z berglo- sestra najde rešitev- ni vredu, najdem jaz drugo rešitev- niti proba ne,… Priskrbim(o) telovadna orodja, telesne vaje- v družini imamo fizioterapevta- tudi to ne gre, ker se ne moreta zmenit zaradi večnih konfliktov… Predlagala sem, da greva čez vaje skupaj-ni šlo kot sem načtrovala- po tem ko mi je pokazala kaj vse ne more, je zatrdila, da vaje dela sama- zjutraj na postelji- samo predstavljam si lahko, kako…  Poizkusim pri njeni zdravnici, ki izda napotnico za fizioterapijo- se odloči, da ne bo šla, ker ne bo nič pomagalo….

Skratka, mama se bolj osredotoča na to kaj ne zmore kot na to, kaj bi lahko, kar naprej tuhta kako je zdaj v breme, da ne more delati… imeli sva nešteto mirnih pogovorov o vsem tem. Hotela sem jo potolažiti in jo spodbuditi, da če ne more opravljati fizičnega dela- pa naj dela to kar lahko- naj bere, dela na sebi- da bo lahko hodila in se gibala- naj dela vaje… zmeraj se konča z njenimi solzami – solze ji zaprejo ušesa in ne sliši nikogar razen sebe. Pravi da je noben ne razume. Vidim in čutim da je v stiski, vendar je nekomu, ki ne želi pomoči, zelo težko pomagati, če si najprej noče sam pomagati. Predlagala sem ji tudi pogovor s psihologom, ker je popolnoma nerazumna in deluje samo iz svojih čustev, je rekla da bo razmislila, čeprav sama vem, da ne bo nič iz tega.

Imam jo zelo rada; rada bi ji pomagala, ampak resnično ne vem več kako. Živim v drugem kraju in vsakič ko jo vidim je slabše. Sama trdi da je z živci na koncu, zaradi dolgoletnega spora s sorodniki. Zdi se mi da je izgubila voljo, da se zanemarja… Kaj bo potem iz tega nastalo? Nič dobrega.

upam, da ima tole pisanje vsaj malo smisla in da se dobili vsaj približno sliko stanja,

hvala za vaš čas in lep pozdrav!

Pozdravljeni!

Kolikor sem lahko razbral iz vašega pisanja mi najbolj izstopa vaša skrb za mamo. Si predstavljam, da vam je zaradi njenega stanja zelo težko? Seveda je težko videti ljubljeno osebo, ki se počuti slabo. Želimo ji pomagati, ker ji hočemo dobro in tudi iz naše bolečine, ki jo čutimo zaradi povezanosti ozioma naveznosti.

Mama ima tudi dokaj nerealna pričakovanja od svoje okolice? Kljub temu, da ji nudite vse kar lahko, si želi več – razumevanja, ki ga ne more dobiti od nikogar. Predstavljam si, da je njej tudi zelo težko z dejstvom, da njene moči usihajo. Vedno je bila aktivna in gonilna sila. To ji je verjetno težko izpustiti in se tudi sprijazniti s počasnim poslavljanjem od tega sveta? Skoraj vsem ljudem se nam je težko sprijazniti z dejstvom, da bomo nekoč umrli. Ko nas začno na to opominjati naše fiziološke omejitve, lahko dejstvo naše smrtnosti še bolj intenzivno udari. Takšna soočenja so še bolj trda.

Če se navežem na prvi odstavek. Vaša vez z mamo je, kot slišim, globoka. Sprejetje dejstva, da mama zavrača pomoč in je odgovorna za svoje življenje, je morda težko sprejeti. Kot sami pravite, nekomu, ki ne želi pomoči je zelo težko pomagati. Jaz bi še dodal, da ni samo zelo težko, ampak nemogoče. Spustiti odgovornost za življenje drugega, še posebej bližnjega in ga prepustiti njegovemu toku, je lahko tudi velik izziv.

S prijaznimi pozdravi,
Miha Štrukelj