Starejša, kot sem, bolj v meni narašča jeza in zamera. Do moje mame.
Prihajamo z Gorenjskega podeželja. Mama kot najmlajša od dveh hčera, je ostala doma in se ujela z lokalnim lepotcem s težko roko. Tepel je njo, tepel je mene. Po par letih sva se ga rešili in ostali sami, dokler ni spoznala sedanjega moža. Čudovit moški, še vedno mislim, da je najboljša stvar, ki se je lahko zgodila. Dobila sem dve sestrici, razumemo se sanjsko, nikoli ni bilo med nami razlik, le moja vez z mamo je od vedno bila strašno boleče globoka. Zelo zgodaj sem bila odgovorna, mama je skozi moje otroštvo gradila svojo kariero in spomnim se, kako težko sem jo čakala da je prišla vsak dan iz službe. Vsak dan sem želela za njo narediti nekaj lepega, ali sem pospravila posodo, postlala kavč kot ji je bilo všeč, konstantno sem ji izdelovala darilca in šopke rož. Mama je bila velikokrat vabljena na dogodke, kamor sem jo spremljala že kot zelo majhna deklica. Vedno sem se lepo smejala, bila vljudna, prijetna, bila tiho, kadar je bilo treba, stopciljala za njo, medtem ko se je rokovala in klepetala in bila zvezda prostora. Občudovala sem jo. Doma sem jo opazovala kako se liči, pomerja različne outfite, pred mano je vadila za svoje nastope. Z dobrimi desetimi leti sem jo spremljala na nastopih, recitirala, plesala, pela, igrala, kar je bilo potrebno. Pri petnajstih sem vsak dan po šoli oddelala konkretno službo. Blestela sem v šoli in na faksu, simultano ob vsem opravljala štiri različne honorarne službe. Kmalu bo osemnajstem sem se preselila na drugo stran Slovenije in začela povsem drugo kariero, ki ni bila povezana s tem, kar me je naučila mama. In to je bila moja največja napaka. V tem času je moja mama iz sodobne in moderne ženske postala zagrenjena gospa z nekaj kilogrami preveč, službo dela samo še od doma, avta noče vozit in cele dneve nerga. Ne nerga tako, kot je sprejemljivo. Mama zastruplja vse okoli sebe. Sestri me kličeta na dnevni bazi in jočeta, se jezita in sta obupani. Nazaj k moji skupni poti z mamo. Točno ob koncu moje srednje šole sem pripravila projekt, mami ga nisem pokazala in sem želela, da ga vidi šele na proslavi. Požela sem občudovanje in ob koncu sem komaj čakala, da jo najdem v množici in navdušeno sem rekla “Si videla, ti je bilo všeč? In čisto sama sem naredila čisto vse!”. Mama je v tistem trenutku s solzami v očeh užaljeno pogledala stran in mi navrgla nekaj v smislu “da je to hvaležnost, ki jo dobi od mene po vseh letih truda, ki ga je vložila vame.” Takrat sem prvič občutila zmedenost in… Tako je ostalo. Ne glede na to, kaj naredim, ima moja mama samo dve možnosti: ali bi se po njenem dalo bolje ali pa pripiše zasluge sebi. Gre za bizarne stvari različnih razsežnosti. Na primer pošljem ji sliko peciva, ki sem ga spekla in njen komentar nikoli ni na primer “super ideja ali fajn si uporabila breskve” ampak “saj sem ti rekla, da to speci ali sigurno ni boljše kot mamino 😉 “. Enkrat sem jo želela spoznati s svojimi prijatelji – imam skoraj trideset let – in se je ves čas obnašala noro! Med hojo me je držala za roko, pred vsemi me je okrcala da dve kavi na dan, ki jih spijem sta pa le malo preveč, skočila za mano na “cesto” ker je po njej pripeljal otrok na kolesu in bi me lahko povozil… Ne kliče me po imenu ampak uporablja izraze otrok moj, deklica moja, dete ljubo. Ko sem na temo svojega sedanjega dela bila gostja intervjuja, me je po njem vprašala, če sem povedala, da imam izkušnje, ker sem nastopala z mamo. Ko sem odgovorila, da debata ni šla v to smer, je stišala svoj glas, malo zahlipala in končala telefonski pogovor z menoj. Kadar pride na obisk, s seboj prinese hrano – pa ne govorim o kakšni vloženi zelenjavi in podobno – ona si prinese skuhane testenine, pečene klobase…. Z izgovorom, da jaz itak samo sendviče jem (torej nezdravo, ker po njenem ne znam skrbet zase), čeprav kuham tri obroke na dan, a te hrane se seveda ne dotakne, čeprav kakšno jed pripravim točno tako, kot ona, da bi ji ja bilo všeč. Zmedena sem! Zmedena, ker me ima po eni strani rada do neba in vem, da bi vse naredila zame, po drugi strani pa kot da… Ne vem, hoče živet skozi mene in ob tem ne posluša čisto nič od tega, kaj si morda po tiho želim jaz. Ko sem bila najstnica in sem parkrat naivno želela, da se me sliši, je bil odziv spor z njo, po katerem je jokajoč odvihrala v spalnico (ker sem nehvaležna in nevemkajševse), potem ko je prišla iz sobe pa ni govorila z mano po par dni. V tem času sem poskušala vzpostaviti komunikacijo skozi vprašanja, ki so nedolžna – kaj bi gledala danes na tv ali če lahko dam prat perilo, pisala sem dolga pisma opravičil za svoje vedenje čeprav nikoli nisem rekla mami žal besede (vedenje res ni bilo sporno, res ne – želela sem obleči hlače bele barve a ona je vztrajala na roza). In po nekaj dneh, ko se je naveličala, je spet normalno govorila z mano. Enako dela sestram, ki sta še bolj na udaru, ker živita doma in jima non stop oponaša, da živita pod njeno streho, na njene stroške. Njima govori, kako je financirala mene – od kar sem živela zase pri 16ih, sem vse financirala sama. Vse. Sedaj, ko sem dobro stoječa, mi hoče tiščat po dvajset evrov (za stroške, ker je spala pri meni), kljub temu, da ji na mesec pošljem več stvari (posebna zdravila, ki se jih sicer ne dobi in jih kupim in podobno). Ko veliko delam, mi govori da ona je tudi delala kot nora in naj jo pogledam zdaj, kako ji nihče ni hvaležen. Da se moram manj razdajat v službi in si vzet več časa zase. Seveda presliši dejstvo, da časi niso več taki, kot so bili ko je ona imela trideset let in je bilo vse precej lažje. Če se vsaj dvakrat na teden ne slišiva po telefonu, je jezna name, ker si niti ta klic ne vzamem časa. Ko govoriva jo moram tolažit, ker je ves svet proti njej, od tega, da je prijateljica ni poklicala že dva dni, da je oče v trgovini kupil eno znamko šunke namesto druge (čeprav ni specificirala kaj hoče), da jo boli vse v telesu (sploh ne vem od kje dobiva ideje za vse tegobe) – in jaz še vedno z povešeno glavo poslušam, kimam, jo tolažim in se ji nikakor ne zoperstavim. Toliko stvari me sedaj tepe po glavi – od tega, da se dobesedno tresem pred vsako avtoriteto, da se ne znam pohvalit, da se nikoli nikoli nikoli ne pritožujem, da sem perfektna v vseh pogledih, da niti slučajno ne zmorem malo bolj razgrete debate, kje šele krega. Vse prijateljice okoli mene mi zavidajo to pa ono pa tretje, jaz pa sem tako nezadovoljna sama s seboj, da bi se kar skrila nekam in me ne bi bilo več. Nimam hobijev, niti ene stvari, ki bi jo rada počela. Psihoterapevt mi je rekel, naj počnem nekaj kar sem počela kot otrok ali najstnica in ko sem mu rekla, da se nisem igrala in imela hobijev ampak sem trenirala svoje petje, izgovorjavo, dihanje in podobno – se mi je smejal, češ da zdaj si pa malo izmišljujem. Duši me. Ne maram na obisk, ker ima ona v svoji glavi protokol, ki ga ni z nikomer delila, a pričakuje, da se ga držimo in potem vsi samo čakamo, da poči. Ko se to zgodi, se oče umakne in ji vedno odpusti vse (ker je pač v življenju trpela), sestre se zavlečejo vsaka v svojo sobo in tako ima ona spet razlog za nerganje, ker kdo bo zdaj to pojedel, ja kaj pa sladica, pa kdo bo pa zdaj kavo skuhal, pa ona ni za nas nič vredna… A vsi samo stopamo okoli nje po jajcih, da ja ne bi šlo kaj narobe in bi spet grmela. Vem, da je grdo, da tako razmišljam in da mi je dala toliko dobrega, da bi ji morala postavit spomenik. A ne vem, zakaj potem čutim takšno tesnobo, ko samo pomislim nanjo, namesto, da bi mi zaigralo srce. S partnerjem ne moreva imeti otroka, a ona kot da tega ne ve, dreza in dreza, da kdaj bo že, da po vseh teh letih garanja si pa ona res zasluži vnuka. Obupana sem, terapije ne pomagajo, tabletam se izogibam in tako sem pristala tu. Če je imel kdo od vas dovolj volje, da je to vse prebral, se zahvaljujem in… Ne vem, morda bo pa kdo rekel, da nisem čisto nora.

Živjo,
do neke mere podobna zgodba kot pri meni. Zelo mi je pomagala knjiga “Ko škripa med hčerjo in materjo”, pobrskaj po spletu za avtorico. Je debelo čtivo, ampak se splača – predelaš zgodovino, ugotoviš v kateri tip odnosa spadata, hkrati pa zavzameš tudi neko kritično distanco do svojega starša, namesto zamere. Efekt se ni pokazal takoj, ampak sčasoma, po letu, dveh. Pri meni je zdaj odnos z mamo sproščen, naraven, sem pa trpela podobno kot ti.
Srečno!

Najprej naj povem da te čutim in sočustvujem s tabo. Pri nas je bilo zelo podobno… Bolj kot sem se trudila mami uhajat, slabše je bilo. Karkoli sem naredila ni bilo dovolj dobro. Vedno sem bila nehvaležna…
Moja mama se je na srečo s pomočjo terapij zelo spremenila in čeprav mi sedaj za nazaj to nič ne pomaga, sem vseeno vesela.

Nasvet:
1. Brezpogojna ljubezen pomeni da daš od sebe vse kar lahko, brez da bi pričakoval kaj v zameno. Mislim da tvoji mami to ni jasno.
2. Tvoja mama ne prenese, da ti gre enako ali celo bolje kot njej… Zame to ni mama
3. Ona te je vsega naučila – normalno, otroci so odraz vzgoje, staršev, ampak za to se ji ne rabiš celo življenje klanjat, saj ko postaneš mama je tvoja dovznost, da svojega otroka vzgojis
4. Zapomni si NIČ JI NISI DOLŽNA!!!!

Sedaj pa:
Mami jasno in glasno povej nekaj podobnega kar sem ti napisala, povej ji da jo imaš rada, vendar te njen odnos boli in če te bo še naprej ČUSTVENO IZSILJEVALA (kar to je?) boš prekinila stike z njo.
Obstaja pomoč, nikoli ampak res nikoli ni prepozno, dokler smo živi… Naj gre na terapije tudi ona. Če pa noče, se moraš pa ti zavedati, da nisi kriva za njeno stanje. Ona je odrasla oseba, ki naj bi bila odgovorna in tudi je za svoje življenje. Ti si pa ti in tvoja naloga je, da v prvi vrsti poskrbiš zase in ne za druge, sploh pa ne za mamo, saj je logično, da bi bilo prej obratno.
Aja pa se nekaj psihoterapevt, ki ti reče da pretiravaš ni ta pravi in ga obvezno zamenjaj.

Iz srca ti želim, da se rešiš ven iz tega, ker se drugače ne bo dobro končalo zate.
Lp

En velik objem. Noro kaj nam lahko vse starši naredijo… Meni je poleg terapij pomagala knjiga Strupeni starši. Toplo priporočam v branje.

Izkušnja kakor moja. Nikoli nič dovolj dobro, nikoli zadovoljna ali srečna. Kakor vi sem veliko let izdelovala, kuhala, pospravljala in tako kot vi kupovala njeno ljubezen. Prava starševska ljubezen pa je brezpogojna in ni pogojena s tem ali se ravnamo po njih ali ne. Leta sem pustila da hodi po meni in živela s krivdo, da res nisem dovolj dobra, kaj vse je naredila zame, zakaj jo sovražim kljub temu da mi je mama.
Pri 18 letih sem prvič slišala za narcisizem. Vse je dobilo smisel. Končno sem obupala nad vsemi pogovori in terapijami, ki je niso spremenili in se odselila. 13 let kasneje sem srečna. Zakaj? Ker sem poslala vse u kurac. Grdo se sliši vem, ampak drugače ne gre. “Ne.” je čisto popoln stavek. To “spoštuj očeta in mater ne glede na vse” je pa itak kompleks ki so si ga izmislili prav taki ljudje. Odjebi, spizdi in ostale besede ki si jih v glavi govorim še vedno kadar je mama grda do mene, osvobajajo. Ko pogledam za nazaj, še tisto dobro kar se spomnem ni bilo zame ampak za njo. Tudi jaz imam zgodovino nastopov in dosežkov, ki so bili dobri samo dokler so bili sveži za pohvalit se pred drugimi. Seveda je mogla vse najprej pregledat, da je izboljšala. Jovo na novo spet probala nekaj da bi bila spet zanimiva in ljubljena.
Če se boš želela osvobodit (ne glede na odnos z mamo, ampak sama zase) bo treba nehat s trepetanjem. Si ženska, bojevnica in tudi sama si dala dosti skos. Postavi se zase in se bori za to kar hočeš, proti vsem in ne pusti da te rinejo v tla.
Moj nasvet glede mame:
Ne pravim, da je bilo, je in bo pri vas enako. Poskusite se sami ali vsi skupaj pogovoriti z njo, saj ji obnašanje omogočate vsi skupaj, tudi oče, ki bi vas moral zaščitit. Morda bo pomagalo, a bodite pripravljeni na igranje žrtve “vsi ste proti meni”.
Če ne bo pomagalo pa distanca, tudi za sestri in to čim prej. Jaz še danes dvomim v svoje materinske sposobnosti ker se bojim da bom postala taka. Raziščite narcisizem, raised by a narcissist če vam gre angleščina, ker je tehnik in “spoznanj” ogromno.
-Nobeno dobro dejanje ne opravičuje slabega dejanja.
-Staršem nismo nič dolžni in ni prav da svoje nezadovoljstvo s svojim življenjem prelagajo na nas in pričakujejo da jih bomo mi izpolnili.
-Starš ni bog ali naš vladar, je nekdo ki se je *sam odločil* da nas bo spravil na svet in s tem skrbel za nas.
-Moja mama je, skrbela je zame… So (kadar si jih rečemo potem ko smo “jih slišali”) samo izgovori za sebičnost. Spoštovanje je treba zaslužit in ohranjat, prav tako stike in odnos. Vse ostalo je rinjenje glave v pesek.

Pošiljam ti veliko ljubezni in upanja, lp

P.s.: če se ti terapevt smeji in ti ne verjame je čas za novega. Če nimaš občutka da te res razume in posluša je treba iskat dalje. To da nisi imela otroštva in si bila show animal je samo grooming da boš enkrat taka kot mati žele. Teblet pa take matere nikoli niso vredne.

Hvala! Danes sem že poiskala knjigo in jo rezervirala. Vem, da težava ne bo kar izginila, ampak da moram zato nekaj storiti – konec koncev so se stvari nabirale leta in branje tega čtiva mi bo zagotovo koristilo!

Moja je na isto foro. Psihoterapevtka mi je takoj pobedala da ima Borderline personality disorder! Odkar vem da je bolna jo lazje sprejmem ker vem da si ne more pomagat. Preberi kaksno knjigo ma to temo, bos vidla da kot da bi njo opisovali 😉
Jaz se ne sekiram vec, ce si sama ni pripravljena poiskat pomoci ji pac tud jaz ne morem pomagat.

Od te jeze, zagrenjenosti in frustracije boste še resno zboleli in tu nobena psihoterapija ne pomaga.

Mislim, zakaj ne bi mamo pustili pri miru, saj ne živite pri njej in niste finančno odvisni od nje, torej vprašajte se, zakaj se destruktivno obnašate do sebe in drugih.

Mama je kakršna je in pri svojih letih se res ne bo spreminjala ne za vas, ne za vajine sestri, ne za nobebega, ker je za kaj takega krepko prestara.
Torej vam edino preostane, da spremenite svoj pogled na svet..to ali bolezen, pa izberite sama.
Sicer pa celo življenje sta mami pripisali prav neverjeten pomen in to je izvor vseh vaših težav… ko to zmanjšate, se bo vse spremenilo na boljše. Ne rečem vam, da poskusite, temveč to naredite takoj.

Tvoja stiska je res velika in ker si v začaranem krogu, seveda ne vidiš poti ven.
Mama ima hud podzavestni vzorec vloge žrtve, se ga ne zaveda, ampak vsi ostali plešete tako, kot ona želi. Nujno boš morala prekinit popkovin z njo, se postavit zase in njej postavit meje, sicer ti bo pojedla tvoje lastno življenje.
Najbolje, da si poiščeš pomoč, ker sama boš svoje vzorce, ki te vežejo na mamo (hudi občutki krivde, ugajanje, nisem dovolj dobra,…), težko sama počistila.
Mami si lahko neskončno hvaležna, da se lahko ob njej ućiš svojih lekcij, najprej pa razčisti, da ji nisi dolžna biti podložna zato, ker te je rodila! Ona se je odločila, da bo imela otroke, otroci pa niso last staršev! Skreiraj si svoje življenje, mame ne boš spremenila, lahko pa spremeniš svoj odnos do nje, ki lahko ostane ljubeč, sočuten, vendar moraš postaviti meje, ki jih tvoje srce še lahko prenese. Jasno je, da si tesnobna, saj nimaš prostora, da bi dihala svoj zrak.
Odloči se za življenje, svoje življenje!

Srečno!

Od te jeze, zagrenjenosti in frustracije boste še resno zboleli in tu nobena psihoterapija ne pomaga.

Mislim, zakaj ne bi mamo pustili pri miru, saj ne živite pri njej in niste finančno odvisni od nje, torej vprašajte se, zakaj se destruktivno obnašate do sebe in drugih.

Mama je kakršna je in pri svojih letih se res ne bo spreminjala ne za vas, ne za vajine sestri, ne za nobebega, ker je za kaj takega krepko prestara.
Torej vam edino preostane, da spremenite svoj pogled na svet..to ali bolezen, pa izberite sama.
Sicer pa celo življenje sta mami pripisali prav neverjeten pomen in to je izvor vseh vaših težav… ko to zmanjšate, se bo vse spremenilo na boljše. Ne rečem vam, da poskusite, temveč to naredite takoj.

Lahko rečem samo to da se čim bolj distancirajte stran od nje. Takim pravimo čustveni vampirji. Ker ti spijejo vso energijo.

Šla čez podobno zadevo.Nujnooo menjaj terapevta. Priporočam družinske terapije Bližina. Delajo v Celju in Ljubljani. Godpod Drago ti bo pomagal čez to, predvsem, da boš razumela, zakaj mama to počne in da ti niso kriva za to.

Predlagam, da preberete nekaj o mejni osebnistni motnji. Vaša mama ima kar veliko znakov. Imam podobno izkušnjo in me je že kar zelo “zdelalo” ker dolgo nisem vedela kaj se dogaja. Vse dobro vam želim.

Kot, da bi sama napisala to zgodbo. Mene je rešilo, da sem prekinila stike z njo in si ustvarila svoje pozitivno okolje s svojimi prijatelji, partnerjem in njegovo družino.
In ja, še vedno sem črna ovca v družini. Kar koli naredim, ni dovolj dobro za nikogar izmed njih. Medtem ko sem v katerem koli drugem okolju pohvaljena za svoje dosežke.
Tudi sama sem imela velike težave s samozavestjo, avtoriteto,… Pa vendar, gre na bolje.
Edina napaka, ki jo naredim je, da grem še vedno vsake toliko, na par mesecev, na obisk k njej… In takrat se mi vse podre. Vsi ti slabi občutki privrejo na plan. Nam mame ni uspelo “spremeniti”, gre le še na slabše, tako da veliko delam na sebi in se ne ukvarjam več z njo in njenimi občutki. Ni na prvem mestu, no ni niti več med prvo deseterico, in to je ok! Mi je dala veliko, vendar tudi zelo veliko vzela.
Me pa izredno žalosti, da se moja mlajša sestra spreminja v mojo mamo…
Družine žal ne moremo izbirati, lahko si pa izberemo prijatelje, ki v nas gradijo le najboljše.

Isto doživljala, bi me uničilo, ampak sem vzela škarje in prerezala popkovino in na novo zaživela. Tudi tebi drugo ne preostane, ker čez čas boš ista če se ne strgal od nje.

Imam podobno z ocetom. Ce kaj ni po njegovo in mu ni vsec, po vec tednov ne govori z mano. Meni je pomagala knjiga Strupeni starsi. Pa obvezno narediti distanco, preden bo prepozno tudi za tebe.

Veliko si povedala o svoji materi.
A vedi, da z 18. postaneš polnoletna ženska, pred katero je celo življenje.
Moja mater je bila in ostala punčka, sedaj 70 let stara.
Vedno imela veliko za povedat, a nikoli za pokazat.
In take so bile moje partnerice.
Do zadnje veze, ko je ona DOBESEDNO bila moja mater.
Počutil sem se kastriranega, zaklanega, moška pička, brez jajc, prepričan, da sem vse in vsakogar zajebal v življenju.
In ko je ženska spakirala, sem spoznal svojo mamo v pogovoru.
Njen oče jo je pri 6. hotel 2x ubit, mama jo je pri 8.poslala babici, ker se je bala, da jo oče ne bo res ubil.
Pri 21. je spoznala mojega očeta, ki je imel svoje travme in si z njim ni mogla pomagat nit pogovarjat.
Zato je imela moja mater..mene. In vsa kopja je lomila na meni. Tolkla po glavi (na vprašanje zakaj po glavi se je 69. letnica samo smejala “Da ti ubijem v glavo..”)…
Skratka, od lani sem začel delat na sebi, potovat, hodit dolge kilometre, spoznavat svet in ljudi, predvsem pa sebe.
S starši nimam kontakta.
Imam pa svoje standarde.
Čas je, da jih tudi ti ustvariš zase.
Obkroži se z ljudmi, ki ti bodo rekli HVALA.
Dovolj je ENA oseba.

Za tvoje dobro; ne kliči, ne piši niti se javljaj materi. Imela je svojo šanso.Naj si zasluži, da bo klicana.
Veš…to travmo boš prenesla na partnerja (če jo že ne), ampak hej…mlada si, sposobna, svet imaš na dlani!
In prva oseba, ki te ima za spoštovat si TI sama!
Bolj spoštuješ sebe, bolj podobni ljudje bodo prišli.

Pa jamrače in žrtve daj proč. Jebi ga. Če je to cena za TVOJO srečo, PLAČI JO TAKOJ!!!
Ne bo ti žal 🙂
Za konec ti podelim…lej, tem svetu si darilo, SEBI si darilo. Za srečo je treba tako malo…in bolje, da si sama, ker ljudje znajo dobro zasrat, kar je lepega.

Jaz sem pri svojih 44. iz depresije in samomorilnosti najprem malo umrl, nato pa začel živet. Delam, kar mi nosi in ustreza, spoznavam lepe ljudi, obdarujem tiste, ki so veseli darila, in ta hvala je TAKOOOOOO sladek 🙂
in vreden vsakega centa.

Ker dosti sodelujem z pošto, pa odnesem 2x mesečno..2 kile piškotov ali kornete v teh poletnih dneh.. veš, kako paše, ko mi povejo, kako je fino in so iskreno hvaležni…

kot pa svoje starše fucking prosit, če bi šla na kosilo v fini lokal na moj račun.

Jaz sem svoja živa starša pokopal.
Možnosti so vse odprte. Imam vrata, zvonec, telefon in internet.
Prosil za naklonjenost pa ne bom NIKOGAR VEČ.
Niti lastno hčerko.

Zato, obriši solze in pojdi sebi polepšat dan!
Na kavico, tortico…sprehod..tam, kjer TEBI paše.
Življenje je lepo, ko si lepo narediš. 😉

Vse dobro in čudovit poletni dan ti želim!

Kristian