Pozdravljeni,

prosila bi vas za mnenja na mojo situacijo.
S parterjem sva skupaj 5 let, od tega zadnjih 9 mesecev v skupnem gospodinjstvu (pri njemu doma, vendar v ločenem nadstropju). Po začetni fazi zaljubljenosti, sva počasi začela odkrivati drug drugega… kmalu pa sem začutila, da nekaj ne štima. Primer- cel teden se nisva videla, ko sem pa končno prišla k njemu, je bil cel vikend napet, živčen, skoz nergal, kritiziral vsako malenkost, ki sem naredila, večkrat mi je dobesedno rekel, da je živčen zaradi moje prisotnosti… v nedeljo zvečer ( ko se je navadil na mojo prisotnost) pa je bil ves meden, v pričakovanju muckanja in se čudil zakaj mi ni do tega. To se nadaljuje tudi sedaj, le da ko je nerazpoložen, tudi po teden skupaj ne govoriva več kot da, ne, ne vem… brez nobene energije, veselja, itd. Zaveda se svojega početja, vendar si v tistem trenutku ne zna pomagati… Sicer pa se že kar nekaj časa zdravi na alternativen način. Jaz mu poskušam stati ob strani, vendar me to tako zelo mori, dobesedno izčrpava… žal ne znam preklopiti gumba on (veselo zaljubljena)/ off (tiha in poslušna). Vsak njegov izpad živčnosti me čedalje bolj boli in ugaša naklonjenost ter ljubezen do njega. Ob vsem tem pa si on neznansko želi otročka!!! Jaz pa sploh ne vem, če bom še dolgo zdržala to stanje!

LP

Z

Jaz bi se zamislila, tako, kot ti. Instinkt, da nekaj ni v redu, je še kako velika ovira. Bom direktna: spokaj, dokler je še čas, če vidiš, da to ni to! Ker temelj vsakega odnosa je pogovor in še enkrat pogovor. Če je pa dialog med vama po cel teden le ja in ne, potem nimaš kaj pričakovati.

Zarja

Verjamem, da težko zdržite v odnosu, v katerem za vas ni nobene stalnosti, brez nje pa tudi nobene varnosti. 5 let že čakate, da bo boljše, a ni. Vašo stisko povečuje občutek, da se je treba počasi odločiti. Mož si želi otročka, verjetno tudi za vas prihaja čas za to odločitev. Vendar si ne predstavljate imeti otroka z moškim, ki se vam stalno izogiba in je zaradi vas in ob vas celo “živčen”. Pri vašem partnerju gre za zelo očiten strah pred bližino. Vaš nasprotno ni tako očiten, ampak na nek način se je tudi vi bojite. Drugače ne bi toliko časa zdržali s takim moškim in ne bi bili še zdaj v taki stiski, ko pomislite, da bi ga zapustili. Kaj se takrat zgodi z vami? Kateri občutek (čustvo) pride, ki ga ne prenesete in vas zato ustavi. S čim vas drži tako “nemogoč” moški? Razlogi, skriti za temi vprašanji, so isti, ki partnerju omogočajo, da vas drži v on/off položaju. V nedeljo zvečer si ne dovoli muckanja, ker se vas je navadil, ampak ker ve, da bo naslednji dan lahko spet zbežal. To mu da toliko varnosti, da se vam upa približati, saj že vidi odprta vrata na prostost. Če bi se z vami “muckal” že v petek zvečer, bi se do ponedeljka že zadušil v vaši bližini. Ne zato, ker bi bilo z vami kaj narobe, ker bi bili tako nevarni, samo tako čuti in razmišlja. Na ta način se je naučil nekako preživeti. Zato vas ves vikend z živčnostjo in nerganjem drži na varni razdalji, v nedeljo pa postane bolj prijazen in odprt.

Ob takem vajinem odnosu in ob vaših tako močnih dvomih bi bila odločitev za otroka precej neodgovorna. Pred to odločitvijo si poskusite priti na jasno, če si s tem moškim sploh lahko predstavljate družino, kot si jo želite. Odkrito se pogovorite z njim. Povejte mu, česa si želite, kaj vam manjka, da bi si sploh začeli želeti z njim imeti otroka. Če se ne bosta zmogla ali znala pogovoriti, si poiščita pomoč. Kaj če se ne bo hotel pogovarjati in ne bo pokazal pripravljenosti za spremembe? V tem primeru se poskušajte zavedati, da tak ni zaradi vas in zato ne morete nič narediti, da bi se spremenil. Konec koncev ima tudi tako pravico. Kot jo imate tudi vi, da vztrajate v svojih željah in ga morda zato zapustite. Ste pomislili, da si partner tako zelo želi otročka, ker bi vas s tem še bolj privezal nase. Zaradi strahu pred bližino beži od vas, strah pred tem, da ga boste zapustili, ga vedno znova vrača nazaj. Ko se vrne nazaj, opaža in čuti, da vas je tam vedno manj. Išče rešitev, morda jo vidi v otroku, ker ne verjame, da bi vam lahko dal tisto, kar pogrešate. Ko boste dovolj močna in vztrajna, bo iz tega istega strahu morda pristal na pogovor in spremembe. Če pa ne bo – si želite otroka in družine s takim moškim?

Pogumno sledite svojim željam, z njim ali brez njega – ker z vašimi željami ni nič narobe.

Jaz bom kratek: samo enkrat se živi ! Prihodnjost načrtuješ (tudi) sama…

Realist.

Pozdravljena, Zarja27. Kot bi brala pismo mojega moža… Kake 3-5 let nazaj… Zakaj? Ker se popolnoma prepoznam v tvojem partnerju. Na začetku je bilo krasno, zaljubljeno. Ko je začetna zaljubljenost minila, pa sem ga kritizirala, bila nepotrpežjiva, zoprna. Obupna, vglavnem! Ironija je, da sem ga hkrati ljubila, a sem mu znala kazati le svojo zoprno in malodušno plat. Sploh ko sem bila v “tistih svojih dnevih malodušja”. Ko se je trudil pogovarjati z menoj, me spraviti v boljšo voljo. Pa ni in ni šlo. Jasno, da je tudi sam posledično zapadal v malodušje. Enostavno ni vedel, kako me “dvigniti”. Sama pa se tudi nisem ne trudila, ne znala preklopiti. Ne vem – sedaj, ko razmišljam o tistih letih lahko mirne duše napišem, da moža še posebno spoštujem, ker je kljub težkim in kritičnim trenutkom, ki so kar trajali in trajali v najini zvezi, vstrajal. Aja, morda še to: tedaj se nisem znala pogovarjati, komunicirati. Razločno in jasno povedati svojih želja ali pa zadev ki me motijo. In se je nabiralo v meni… Ko je izbruhnilo, pa sem zoprna sebi in vsem okrog, brezvoljna stagnirala.Mož je zares porabil ogromno časa in živcev, da me je počasi in vstrajno le naučil, da se je potrebno pogovarjati in razreševati probleme. Konkretno: dobesedno je silil vame, kaj je narobe, kje vidim rešitve. Uf, kolikokrat sva po nekajurnih pogovorih oba jokala.
Vmes sem imela še probleme z depresijo. Sedaj, po toliko letih svoje razpoloženje znam malček bolje kontrolirati. Dobesedno se moraš prisliti, da si pač boljše volje in pomaga.
V možu pa imam definitivno največjega zaupnika, ki mu popolnoma zaupam. Poleg tega tako dobro poznava drug drugega, da si včasih dobesedno “bereva misli”;) . No – malce sem skrenila. Hočem le napisati, da imava po toliko letih težav resnično odličen zakon in zadovoljivo komunikacijo. Seveda se je pa treba vsakodnevno truditi. Tudi marsikaj požreti in se mnogokrat prilagoditi. To je pa v zvezi najbrž itak samoumevno!
Odločitev je na tebi… V mojem primeru se je za naju oba izšlo odlično. Ne vem pa, ali se bo tudi tvoj partner odločil spremeniti za dobrobit zveze in ali imaš ti toliko zaloge potrpljenja.
Si pa upam trditi, da bi on v neki drugi (hipotetični) zvezi reagiral enako. Vsaj jaz bi -če bi se tedaj z možem razšla- delovala v morebitnih novih zvezah isto….
Srečno!