maligni miksoidni sarkom mehkih tkiv
Pozdravljeni
Leto dni po operaciji, osem mesecev po obsevanju. Razočarana nad zdravstvom, delodajalcem, jezna nase in na cel svet.
Eno leto iskanja informacij po netu, od zdravnikov itak nisem ničesar izvedela, če jih nisem dobesedno prislilila v to, da so mi kaj povedali. Tako sem zvedela resnico po kapljicah. No, mogoče je tako še bolje – najprej da bo potrebna operacija, potem da je rak, sledila je informacija o obsevanju, potem o tem, da bo noga v redu. In sedaj sem ugotovila, da noga ne bo več tisto kar je bila. Res je, da sem živa ampak omejena v gibanju, omejena pri vsakodnevnih opravilih, delu v službi…..
In sedaj leto dni po operaciji priznam, da sem psihično tako na tleh, da večkrat pomislim na samomor. So dnevi, ko se dobro počutim in so dnevi, ko sem čisto na tleh. Naveličala sem se poslušati besed saj bo v redu, živa si, moraš biti zadovoljna…..Res sem živa ampak nihče ni v moji koži, nihče ne ve kako prekleto me je bolelo, koliko noči nisem spala in sem premetavala v glavi tiste preklete procente preživetja, pa procente možnosti ponovitve. In nihče ne ve kako me je strah vsakega pregleda. In nihče ne ve kako prekleto sem jezna nase, ker sem zbolela in kolikokrat sem bila v zadnjem letu ponižana s strani drugih ljudi. In nihče ne ve kako prekletno neudobno mi je v koži.
Draga gospa Dijana,
eno je PRETEKLOST, ki je za Vami… in je ne vlačiti za sabo v sedanjost. Saj hočete biti zdravi in ne bolani. Ne sme biti tako, kot je bilo pred diagnozo, ker sicer imate spet vse pogoje za ponovitev raka. In vsakokrat bo hujše… Preteklost je mimo, torej se ne zadržujte na negativnem; glejte naprej.
Drugo je SEDAJNOST, ko se lahko vprašate, zakaj mora to nekdo vedeti, kako je bilo in kako je.
Kaj pa imate od tega, ko Vam reče nekdo besedo usmiljenja in gre naprej. Ljudje so tako okupirani s svojimi nedosegljivostmi, da mi tisto površno „kako pa Vaša noga?“ res ne sme doseči. Že itak vem, da sem sama kriva za moje bolezni; potem jo dobim pa še po glavi ;o) od tistih, ki res nimajo pojma. Od tega nimam nič. Ali pač? Naj bom hvalena za takšna vprašanja, ki me spomnejo na soočanje s sabo (ker naša osebnost oblikuje našo usodo). Torej se lahko iz mojih izkušenj učim. Preden si stojim napoti z negativnim mišljenjem, pretiranim posploševanjem, sklepanjem iz čustev ipd., si lahko npr. pogledam, kaj iz neke izkušnje pridobim
za BODOČNOST.
Omenjate „poniževanje“. Mnogi niti ne vedo, kdaj koga ponižajo, vendar tolažite se s tem, da Vas ne more nihče ponižati, ki ni v stanju niti spoznati Vaših vrednot ali sposobnosti. Kdo drug tega tudi ne bi poskušal…
Tudi ni dobro pričakovati preveč od drugih, sicer boste prevečkrat razočarani. Drugi imajo svoje vzroke, zakaj reagirajo tako; vzroke, ki jih Vi ne poznate. Tako npr. preveč pričakujete od zdravnikov (saj ozdravitev ni vedno odvisna samo od njih), ali morda po krivem ocenjujete druge, da Vas NIHČE ne razume, ker ne doživlja isto…
Vaš glasen “klic na pomoč”, je tule prestrašil mnoge. Kaj naj napišejo. Karkoli bi napisali, bo negativno naravnan človek interpretiral negativno.
Že ko pade beseda “samoumor”, je to zadeva za psihiatra, ki vam bi dal psihofarmake. Namerno ne bom rekla “zdravila” (ker ne zdravijo); tablete Vas ne bodo naučile drugače misliti, drugače interpretirati doživeto, da se bo spremenilo tudi Vaše čustvovanje. Vzele bodo samo voljo …To tudi ni rešitev.
Ker na samoumor pomislimo, kadar ne najdemo nobene rešitve, ker ne vidimo možnosti . V bistvu pa je samo ne vidite ali pa strokovne pomoči niste pripravljeni sprejeti. Ali sploh iščete pomoč? Žal ima tudi OI v ta namen samo dr.med. psihiatrije in ne univ. dipl. psihologe. Preden bi šli k psihiatru, ki Vam bi dal tablete, bi lahko poskusili s psihoterapijo pri univ. dipl. psihologu, kjer bi se naučili bolj kakovostno živeti, drugače gledati na življenje in se tudi drugače počutiti. Iz srca Vam želim, da najdete to pot.
Če bo univ. dipl. psiholog presodil, da ne morete sodelovati, potem Vas bo on poslal naprej k psihiatru. Za začetek pa poskusite zamenjati besedo “ne morem” z besedo “nočem” in boste videli, da lahko mnogo več, kot sami verjamete ;o)
Tule v prvi objavi, najdete seznam UNIV. DIPL. PSIHOLOGOV, ki delajo S KONCESIJO, t.p. da krije stroške zavarovalnica.
http://www.kamline.de/viewtopic.php?f=17&t=629&sid=0dbad18a49de0995629931936f9398f6
Vse dobro Vam želim!