Zagotovo ste že vsi slišali reklamo za novo sihronizirano risanko MALI PIŠEK. Z njo sem hotela sina (3 leta ) presenetiti za rojstni dan. Ko sem gledala slike na internetu in v dnevnem časopisju, je bila risanka predstavljena kot lepa, prijazna… Ker ima naš kratkohlačnik rad risanke, sem menila, da bo v kinu užival, saj je slika še dosti večja.
Nažalost pa sva iz kinodvorane pobegnila predčasno (pa nisva bila prva, ki sva šla ven, zadnja pa tudi ne). Prvo, kar bi predlagala je, da bi morali v kinu upoštevati, da je dvorana polna otrok, in bi glasnost filma oziroma risanke lahko zmanjšali. Tako pa je naše malčke kar premetavalo. Drugo, kar je bilo pa najbolj moteče, pa je dejstvo, da je risanka na momente zelo grozljiva (vesoljčki z tremi rdečimi očmi, z rokami kot hobotnice, ki imajo na koncu škarje in nože in podobno). Mislim, da bi morali starše na to opozoriti. Pri nakupu vstopnice sem namreč vprašala, če je risanka primerna za triletnika, pa sem dobila pozitiven odgovor. V glavnem, nad kinopredstavo sem zelo razočarana!!!!!
Rada bi samo opozorila vse starše: premislite, preden peljete otroka gledat Malega pišeka!!!!

Jaz sem prvič otroke peljala v kino pri 5 letih. 3 leta se mi zdi prezgodaj. Pri tej starosti smo raje šli v gledališče na kratke predstave.

Drugače pa smo mi zelo uživali pri tej risanki.

Lep dan!

risanka je bila namenjena najbrž starejšim sodeč po tem,da traja eno uro in pol.naša 5 let stara je bila približno eno uro na miru pol pa se je začelo:šla bi lulat ,kakat in pit.pa sem jo prepričala,da bo kmalu konec. bilo pa je res preveč naglas in tisti marsovci so res preveč grozni.otroci niso sploh dojeli,da v tako lepem filmu marsovci uporabljajo namesto rok strašne nože.konec so pač zasrali

Mi smo s skoraj 4-letnikom gledali v Celju v Planetu Tuš – me je skrbelo zaradi glasnosti, pa se mi ni zdelo niti najmanj prenaglas – čisto o.k. In nihče (niti eden) ni predčasno zapustil dvorane – kar me je presenetilo, ker sem pričakovala, do jo bo 🙂
Vesoljci so bili pa res malo grozni (zame), tamalčku pa nič; sva se pa o tem potem pogovarjala in sem mu razlagala, da so bili prijazni, da so le prišli po svojega otroka, da se vsi starši bojimo za svoje otroke ipd., da se jih ne bi slučajno v prihodnosti bal 🙂

J.

Naša petletnica je gledala že marsikaj v kinu, ampak (tudi po očitovim izjavah, ki je bil z njo na Pišku) to je bila menda najslabša reč, kar jih je videla. Je bila čisto slabe volje, ko sta prišla domov.
Mlajši še dve leti ni imel, ko smo šli skupaj gledat Popotovanje cesarskega pingvina, tisti naravoslovni film – bil je precej dolg – pa ga je požirala z očmi in vsemi čutili… Tale pišek pa je bil bojda res precej “mimo”…