Kar ne bi bilo nič čudnega, če ne bi bil star manj kot 3 mesece (14.12 bo 3 mes). Ampak on bi!!

ko si ga hočem posedet na noge tako da ga držim pod rokami in se gledava, se on opre in hop je že gor. Tudi nasploh se non stop odriva in prav išče podlago za noge. Tudo ko ga imam s hrbtom naslonjenega na moj trebuh se z nogami odriva in dviguje rit.

To se mi zdi absolutno prehitro in več ne vem kako ga naj držim. Kdaj so pa vaši hoteli stat na nogah?

Ojla, tudi naš 4 mesečni Max se že kar nekaj časa hoče postaviti na noge. Ne vem, kaj je s temi našimi otročički-kar prehitro hočejo “odrasti”, kajne?!

Seveda je prehitro, verjetno se sam še ne postavi v sedeč položaj, kajne? Namreč pravilo je, da ko se otrok sam spravi v sedeč položaj, bi mu šele morali dovoliti sedeti in enako za hojo, torej ko se SAM postavi na noge, ne pa s tvojo pomočjo. Saj veš, tudi v mrzlo vodo mu ne bi pustila skočiti, če bi si želel in tega sploh ne bi spraševala naokoli, a je res? Malce ironična pripomba, ampak dobronamerna.
Čim več ga imej na ravni podlagi, prostega, da bo tako krepil vse potrebne mišice, tudi na trebuh ga dajaj, da bo pasel kravice (ja se zna jokati, ampak brez muje se še čevelj ne obuje). Moj se je v tej starosti na hrbtu blazno odganajal z nogami in se je dejansko rikvec premikal. Pediatrinja sicer ni rekla, da je kaj narobe, je pa rekla, da je to rahlo povišan tonus.

Lp

Koko* to delajo prav vsi otroci… da se odrivajo z nogicami in izgleda kot bi hoteli stati.

Vladka

Tako se odrivajo skoraj vsi otroci in pri tem neznansko uživajo, vendar je za postavljanje na noge to še odločno prezgodaj. Če že občasno hopsata mu moraš odvzeti vso njegovo težo, drugače pa pri teh mesecih še sedijo ne, kaj bi potem stali. Stojijo tako, da se naredijo čisto trde, to pa ni priporočljivo in normalno. Pri teh mesecih lahko telovadita na postelji tako, da se poskuša sam prevaliti iz hrbta na trebuh in obratno, ti mu pa samo malo pomagaj. Pa kravice lahko pase, ti mu pa kaži kakšen zanimiv predmet, da bo vse skupaj bolj zabavno. Lahko mu slečeš žabice in naj spoznava nogice tako, da jih daje v usta,….
Drugače pa gre normalni razvoj nekako takole: ležanje – pasenje kravic – obračanje na bok, kasneje na hrbet ali obračanje na bok in kasneje na trebuh – sedenje – štirinožni položaj – plazenje – klečanje – postavljanje na noge – samostojna stoja – hoja.
Nekateri otroci plazenje izpustijo, drugače je pa najbolje, da pustiš otroka da sam osvoji določeno stopnjo in mu ne pomagaš sama oz. z raznimi pripomočki.
Jaz sem mojo pupo nekako pri 4 mesecih začela odlagati na tla in je sama osvojila vse veščine. nikoli je nismo postavljali na noge ali sprehajali za roke, pa je sama shodila pri devetih mesecih. Do šestih mesecev se je razvijala tako kot večina njenih vrstnikov in je takrat samostojno sedela, potem pa je v treh mesecih shodila. Skratka, vse je šlo ekspres in brez kakršnekoli pomoči.

Meni je hopsanje pediatrinja odsvetovala!

Tudi pri nas je bilo tako. Vsi dojenčki so ležali v naročjih pri mamicah, naša 3 mesečnica pa je hotela biti na nogicah in sem jo morala držati pokonci. Ko sem vprašala pediatrinjo, če je to prezgodaj, je rekla: ‘Zato pa ima nogice!’ Shodila je pri okoli 11. mesecih in nikoli ni bilo nobenih problemov. Sin, 3. otrok, se je tudi zgodaj postavljal na nogice in tudi on že lepo hodi pri 10.5 mesecih. Sama se držim načela, da otrok že ve, kaj počne.

Meni je zelo jasno da je to zelooo prehitro.

Ampak, danes sem ga parkrat hotela dat va naročje, pod rokami sem ga seveda podpirala, da se bova pogovarjala. Ampak ne, on bi kar stal oz. hopsal. in sem ga probala 10x dat dol pa ista finta. Če ga držum pod rokami navpično tako da se njegovi prstki glih dotikajo mojih nog, bi on veselo brcal in poskakoval.

Kravce zelo lepo pase, glavico že povsem normalno drži, za obračanje pa ne kaže ne vem kako velikega zanimanja. Za stanje pa, huligan!

Seveda ima otrok nogice zato, da se na njih postavlja in zato, da z njimi hodi, ampak vse ob svojem času. Nogice trimesečnika so še prešibke, da bi podpirale celotno težo telesa. Joži, če bi se otrok sam postavljal na noge – potem bi lahko rekla, da otrok že ve, kaj počne in predvsem, kaj zmore. Ne pa tako, da ga starši polcajo na vseh koncih in krajih. Seveda malček uživa, ker gleda iz drugačne, njemu ljubše perspektive, ampak tak malček niti pod razno ne ve, kaj je zanj zdravo in primerno. To moramo vedeti predvsem starši. S tem, ko otroke podpiramo, jih dajemo v hojice, jih sprehajamo za roke jim delamo medvedjo uslugo. Mogoče bo kateri izmed teh otrok prej shodil, ampak ni rečeno. Marsikateri pa se ne bo znal vsesti na tla, ali vstati sam, ne bo razvil občutka za nevarnost, kajti iz izkušenj bo vedel, da se mu ne more nič zgoditi, ker ga vedno zadrži mamina roka, ali hojica ipd.
Joži, pri tvojih otrocih ni bilo problemov, ker je bilo vse ok, če pa ima otrok malo povišan ali znižan misični tonus pa lahko naredimo s tem veliko škode.
Sploh pa, zakaj bi nekaj forsirali in navadili otroke, da jih sprehajamo in podpiramo, ko pa je veliko bolj enostavno, če se otrok sam kobaca in raziskuje svet in ne sitnari non stop za pomoč staršev. Pa prosim, da ne bo katera ob temle zadnjem stavku v luft skočila, češ, da se mi je težko posvečat otroku. Sploh ne, igram se z njo, berem ji knjigice, cartam jo, ampak svet raziskuje pa sama, pač toliko, kolikor v tistem trenutku zmore. In ker je tako navajena ni nikoli zahtevala, da bi jo kdorkoli nosil, podpiral ali sprehajal.

Ne vem, od kod si zdaj prinesla hojice, vsaj za moj primer ne vem, ker če bi jih mi uporabljali, moji otroci zagotovo ne bi shodili tako hitro.

Pišeš, da malček niti pod razno ne ve, kaj je zanj zdravo in kaj ne. Jaz pa trdim, da ravno malček to ve bolj od staršev in najbolje zanj je, če se mu pomaga in se ga spodbuja v tisti smeri, ki jo on izbere. Ne mi govoriti, da starši bolje vemo, kaj pri določenem mesecu otrok najbolj potrebuje, ko pa je tudi na teh forumih veliko paničarjenja, če neki otrok ne sedi ravno tisti mesec, ko si starši zamislijo, da mora, če eden želi biti pokonci, pa starši mislijo, da je še premajhen, če drugi ne hodi pri 15. ali 16. mesecih. Da ne govorim o prehrani! Kakšna katastrofa je pri nekaterih, če otrok poje več ali manj, kot so si starši, ki seveda vse najbolje vedo, zamislili. In če je kak mesec kilo prelahek ali pretežak, je panika! Ali pa, če ne poje točno tiste zelenjave, ki so si jo zamislili starši. S tem pa rušijo otrokov naravni občutek za sitost in za to, kaj potrebuje njegovo telo.

In verjemi, svojih otrok nisem nikoli forsirala, le prisluhnila sem jim in če je bila hčerka pri 3 mesecih raje pokonci, sem jo pač držala, ker ji je tisti položaj bolj ustrezal. In vsi 3 otroci so zelo samostojni in nikoli niso sitnarili, da jim karkoli posebej pomagam. Seveda smo jih včasih peljali za rokice, saj so hoteli, prve korakce pa so delali samostojno, seveda pa sem bila zraven, s široko odprtimi rokami, da otroka ujamem, če bi bilo treba. Če bi imeli npr. povišan mišični tonus ali kaj podobnega, bi najbrž delali kako drugače, saj bi nam verjetno tudi zdravniki kaj svetovali, pa tudi otrok bi se obnašal čisto drugače.

Ne govorim na pamet, ampak delam v tej stroki. In dokler je z malčkom vse OK, prezgodnje postavljanje na noge ne bo imelo bistvenih posledic. Otroku, ki ima nenormalen tonus ali je pri njem prisotna minimalna asimetrija (takih otrok je pa kar precej), pa lahko naredimo veliko škode. Minimalne nepravilnosti, ki jih strokovno nepodkovani starši, včasih pa tudi pediatri ne prepoznajo, lahko s pravilnim “handlingom” izzvenijo, z napačnim pa se potencirajo. In verjemi, Joži, da si tudi takšni otroci želijo čim prej na noge, pa moramo starši biti toliko pametni in jih malo nazaj držati. Otroka od koko ne poznam, zato sem ji svetovala to, kar je priporočljivo tako za ene, kot za druge otroke. Nikakor ne paničarim in občasno hopsanje zdravemu otroku pri teh mesecih ne škodi, sem pa že velikokrat videla primere, ko so tako majhne otroke postavljali na noge ali celo v hojice oz. “špancirali” z njimi, otrok pa ves zvit, zategnjen, pri enem letu pa neznansko štorast in s cel kup napačnimi vzorci gibanja pristane na nevrofizioterapiji.
Premislite malo, ali je vselej pametno poslušati otrokove želje. Če si bo pa tvoj otrok pri treh letih želel sam odrezati kos kruha in bo mislil da zmore, mu tudi ne boš kar porinila noža v roke. Ali pač?

Sama pišem pač za zdrave otroke, ker imam take. Sem pa omenila, da sem tudi jaz vprašala pediatrinjo in je pač rekla, da lahko to počne. Mi je pa samoumevno, da se pri ostalih otrokih pač ravna po navodilih zdravnika.

Kar se pa nožev in škarij tiče, so mojima otrokoma v vrtcu dovolili veliko več kot jaz. Ko pa sta rezala doma, je bilo to seveda pod mojim nadzorom.

Verjetno je to zaradi povisanega tonusa. To ni prav OK! Glede na to, da je se mlad fant, bos to z lahkoto popravila, ce ga bos pravilno drzala. Poglej si tole hrvasko stran:

S teboj se pa res ne morem strinjat. Če bi imel povišan tonus bi nam to že pediater omenil, niti nobenih indikacij za povišan tonus ni. Je pač radoveden. To si je zmislil oz odkril pred dvema dnevoma.

Nas je pediatrinja, ki se do sedaj sicer ni iskazala kot najboljsa, opozorila na to moznost. Na najino zahtevo smo sli v razvojno ambulanto, kjer so njene domneve potrdili in nam priporocali pravilno noso in sedenje v avtosedezu,…

Nikakor nisem 100% trdil, da ima povisan tonus, samo povedal sem svojo izkusnjo. Kako bos ravnala ti, pa je povsem tvoja stvar.

Popolnoma se strinjam s tabo!!! Tudi o slabo podkovanih pediatrih (na razlicnih podrocjih), ki jih na naso zalost ni tako malo.

Saj vem, da nisi nič slabega mislil. Naš noče ravno stati na nogah, ampak bi on rad veselo skakal, se odrival, pač sprobava kaj zmore. Ampak ker je to po moje še malo prehitro bo še kak mesec omejen pri tem delu. Že dva dni tudi tako veselo maha z rokami in nogami da sem ga začela klicat helikoptre, ker bo odletel.