Iz tujih napak se veliko ne mores nauciti, vsaj ne v odnosih. Razen ce si naiven in slepo zaupas tistemu, ki te uci. Namrec nikjer ne pise, da je tisti, od katerega se ucis, osvojil pravo lekcijo. Recimo neodgovoren clovek bo vedno nasel napake pri drugih, namesto da bi na zadevo pogledal objektivno oziroma samokriticno. Od takega se sicer lahko ucis, samo to se ne zagotavlja vecje uspesnosti oziroma modrosti.

Meni je MON že dalj časa odlična šola, vendar sam samo berem teme, nimam nekega “sensei”-a, da bi mu slepo sledil. Več podobnih tem končni isti stvari, torej pogledov ti pomaga priti do nekih neodvisnih zaključkov, ki vodijo do iste stvari/izzida. Se da pa v marsikaterem (argumentiranem, ne-troll-ovskem) komentarju najti fraktal resnice (katerega lahko potem preizkušaš v IRL).

Saj se ne gre za tistega, ki ima problem, gre se za tistega, ki bere (in analizira, razčlenjuje). Z ostalim (napisanim) se strinjam.

Ja tako kot si rekel. Lahko preizkusas, se vedno pa se potem najvec naucis iz lastne izkusnje. Izkusnje drugih pa so lahko v pomoc.

No jaz sem imel nekaj izkušenj (osebnih) in precej več preko druge in tretje osebe, vendar sem ugotovil, da je to (vsaj zame) predraga šola, zato sem pa začel iskati odgovore (tudi na vprašanja, ki so se mi že (nekatera pa še ne) pojavila v IRL) v virtuali, ker je to ceneje in glede na vse indoktrinirane vzorce v družbi (TV), je/bi bil izzid v IRL isti kot pa če bi to prebral na kakšnem forumu.

Nimam pa problemov z vživljanjem v situacije drugih, če imam seveda za to dovolj informacij, ki mi pomagajo vzpostaviti takšno (primerljivo) navidezno okolje, kjer lahko testiram svoje čustvene odzive glede na dane probleme. Tako lahko vidim ali bi se odzval isto ali drugačno od nekoga, ki ima točno takšen problem. Seveda si pa marsikdo lahko to “poizvedovanje” napačno razlaga, čeprav v končni fazi tudi pomaga žrtvi sami, da vzpostavi neko kritično distanco in lažje uvidi kako rešit nastali problem.
Zmeraj je pa izziv, sploh če si sam v afektu, zadevo pogledati iz razdalje (objektivno), kjer nisi pod vplivom čustev.

Pač ni mi treba si iti nogo zlomit, da bom verjel, da to res boli (ker dvomim da to ni tako ker je nekdo pač rekel, da sploh nič ne boli).

Se pa z izkušnjami (poleg neke kmečke pameti) naučiš oz. dobiš tisto tacitno znanje, da znaš ločiti BS od resnice. Meni je zgodba-informacije oz. znanje iz virtuale enakovredno tistemu iz IRL (po vsebini in nauku). Tistih 5 čutov so itak samo električni impulzi, ki si jih naši možgani razlagajo, da nam dajo neko prostorsko orientacijo (Matrix philsophy) in zaznavo. 😛

Ce se ti zdi, da ti ucenje od drugih koristi, potem naj tako ostane, dokler se ne, ce se, izkaze drugace. Vendar sam sem govoril o odnosih, ne o lomljenju nog. Mislim, da le ni eno in isto. Problem ucenja od drugih je po moje v tem, da si lastne izkusnje zelo dobro zapomnimo, izkusnje drugih pa bilj momentalno, kot na dolgi rok. Poleg tega pa, kljub temu, da ves, da zlom noge boli, ti to ne garantira, da nekoc vseeno tega ne obcutis se na lastni kozi. Nesreca pac ne pociva. 🙂

To je odvisno kakšen človek si, kaj in kako ti bolj paše, da si boš nekaj zapomnil (slušni, vidni, kinestetični).
Ja, break a leg, ha ha ! 😀