malce drugačna zgodba
Pozdravljene,
danes sem se odločila, da tudi jaz nekaj napišem na tem forumu. Ne vem niti kako bi začela…, ker je moja zgodba malce drugačna..
Včasih se odločim in brerem zgodbe na tem forumu in potem sem tako zelo žalostna… kako krute zgodbe lahko najdeš tu na tem forumu in potem se samo sprašujem zakaj je življenje tako hudobno in neprijazno do nekaterih.
Moja zgodba je taka:
Dve leti nazaj sem rodila deklico. Moja pikica se rodila z anomalijami. Zelo nerada govorim o tem kakšne nepravilnosti je imela. Pomembno je le to, da smo v teh dveh letih z nekaj operacijami te anomalije SKORAJ odpravili (glede na njeno prvotno stanje)
Mogoče me katera mamice tu ne bo razumela, ampak vseeno bom povedala kar mi leži na srcu. Našo pikico smo zelo težko pričakovali, …in potem je le prišel tisti dan…ki naj bi bil najsrečnejši dan v življenju, ..nam pa je prinesel samo žalost…ne najdem besed, skatrimi bi opisala moje občutke ko sem zagledala svojo pikico..zaradi šoka dolgo sploh nisem mogla jokati,…mislila sem, da me bo razneslo v prsih. To so bili tako hudi, kruti trenutki…prav gotovo se ne morejo primerjati s smrtjo otroka, a vseeno JE RES ZELO HUDO …
še nekaj mesecev po porodu sem samo jokala in se samo spraševala -ZAKAJ, ZAKAJ…..????? Odgovora nisem našla.
Najhujše je to da ves čas premišljujem, kako lep, vesel, nepozaben bi moral biti dan poroda. A za nas to vsekakor ni bil. ves čas premišljujem o tistem trenutku ko prvič vidiš otroka, ko ga daš prvič k prsim, ko ga prvič vidita babica in dedek, strici tete nečaki…..hudo mi je za vsako minuto, ko nismo mogli biti srečni, …v naših očeh so bile samo solze.
Danes je naša deklica sicer zdrava, a brazgotine v naših srcih so zelo globoke in še vedno zelo močne.
V teh dveh letih sploh nisem občutila tistega prijetnega trenutka, ki ga lahko doživiš ob rojstvu otroka..ves ta čas nam je minil večinoma v bolnicah ..v pričakovanju opracij in uspehov opracije. Moja duša je poplnoma prazna, hladna…ne vem kako bi vam to opisla. JOKAM…SOLZE MI TEČEJO kot dež…NE MOREM SI POMAGATI…ENOSTAVNO MI JE HUDO
zAKAJ TUDI JAZ NISEM MOGLA OBČUTITI TISTIH LEPIH SREČNIH TRENUTKOV, POLNIH NEŽNOSTI IN OTROŠKE TOPLINE.
Kako naj pozabim na ta čas, ki je za nami; da bom lahko uživala z otrokom vsaj zdaj, da mi ne bodo ti žalostni spomini in vsi tisti hudi trenutki, tako živo vraščeni v podzavesti, vsaka minuta, vsaka sekunda je še tako živa…bom sploh lahko kdaj pozabila?
GROZNO MI JE HUDO, TUDI PISATI NE MOREM VEČ…
Te popolnoma razumem, v takih primerih, rečejo zdravniki, kot so meni 4 krat: “gospa vesela bodite, a ste rešena, kako bi šele trpela, če bi se tak in drugačen otrok rodil, …Kako bi trpela jaz in otrok….ne vem za mene takrat to ni bila tolažba, toda če pomslilm, da bi morala 2 leti gledati otroka, ki trpi in med vsako operacijo trepetat za njegovo življenje….gotovo ti ni lahko…
Res ti ne znam povedati zakaj je enim dano nekaj drugim ne, mogoče so od “zgoraj” poslali takega otroka, ker so vedeli, da boš zmogla, da ga boš rešila….kot si ga….punčka je sedaj zdrava!
Verjetno ne boš nikoli pozabila, toda otrok je sedaj zdrav, mogoče bi poskusila nadoknaditi izgubljeno. Naj ti pogled na hčerko da moč, da spoznaš, da je bilo vredno, vse kar si naredila zanjo, vsaka bolečina, vsaka solza je bila vredna. Naj ti punčkino veselje in smeh povesta, da ti je hvaležna in je vesela, da ima tako mamico.
In ko ti bo tako hudo, kot danes se zjokaj to pomaga, potem pomisli kaj vse si hčerki omogočila, kaj vse jo še čaka-življenje!!!
Srečno
Zvončica hvala ti za te vzpodbudne besede. Zdaj sem se malce umirila in res je- JOK mi pomaga. Enostavno moram to spraviti ven iz sebe, ker bi me drugače zadušilo.
Točno tako je kot si mi napisala…tako živo se še spominjam besed babice, ki je bila prisotna pri porodu in mi je poplnoma hladnokrvno rekla: gospa to ni nič kaj tako hudega, z nekaj operacijami bodo punčko”poštimali” te besede so se mi tako globoko vsidrale v spominu da jih nikoli ne bom pozabila…na koncu pa je še dodala …veste kaj vse še hujšega bi se vam lahko zgodilo in kakšne hujše – nepopravljive napake bi otrok imel…kako je bila lahko tako kruta…da me je na takšen način tolažila…se sprašujem še danes.
Zame v tistem trenutku -hujše ni moglo biti.
Vsak dan sproti si dopovedujem, da moram živeti naprej in živeti za mojo deklico. Ampak enostavno ne najdem prave poti. Ne najdem načina kako naj pozabim na vse tiste trenutke ki bi MORALI!!!!! BITI SREČNI NEPOZABNI …. a to niso bili. Tako sem si želela uživati in biti srečna, kako lepi morajo biti tisti prvi dnevi, prvi meseci …zakaj tudi jaz nisem mogla tega občutiti. To je praznina v meni , ki jo ne znam zapolniti in me enostavno mori.
Žalostna
Mogoče te pa to še čaka. Saj pravim, tak otrok ti je bil namenjen z razlogom. In razlog je da je mala sedaj zdrava.
Boš pa naslednjič, če se boš odločila, poplačana za vse prestano. Z zelo zdravim, najlepšim in samo tvojim otročkom!!!
Draga mamica,
ja, vsaka zgodba je drugačna. In vsako trpljenje ob izgubi oz. bolezni naših otrok je boleče, je težko sprejemljivo in prepleteno z vprašanji, ki ponavadi ostanejo brez odgovora.Žal.
Hudo mi, ko prebiram tvoje besede.
Kot spomini na izgubo, ki jo doživimo starši so tudi spomini na porod bolnega otroka lahko žalostni, boleči. In ravno tako potrebuješ svoj čas, da misli, spomine “spraviš v red “. V teh dveh letih si živela v strahu, čakanju, upanju in verjetno ni bilo tistega miru, ko bi lahko premislila, sprejela vse kar se je dogajalo. Vendar, saj veš, enkrat je mera polna.
Zato si le vzemi čas, čas, da sprejmeš, čas, da odžaluješ tisti del, ki ti ne pusti veselja itd. In čisto mogoče je, da boš potem uvidela s čim te je življenje obogatilo, kako vas je utrdilo, mogoče povezalo…
In tolažbe … ko smo prizadeti, utrujeni itd. je ni besede, ki bi nas potolažila. Kajti takrat bi pomagal samo čudež, ki bi stvari postavil nazaj na svoje mesto. Pa tega ni. Ostanemo sami s svojo bolečino in samo od nas samih je odvisno kako bomo nadaljevali oz. začeli pot življenja.
Videla boš, da bo tudi zate in za tvojo družino posijal sonček.
Verjamem, da je vaša deklica prav poseben otrok, ki ima prav posebno mamico.
Verjamem, da vam bo vsem skupaj uspelo kljub težkim izkušnjam odkriti tisto lepoto življenja, ki je sedaj prekrita.
veliko moči,
petra
Petra, hvala ti za te lepe besede. Vsekakor je čas, ki ga bo moralo preteči ogromno, tisti, ki mi bo mogoče pomagal pozabiti in živeti naprej normalno življenje.
Prav tako pa je moč tista, ki jo bom res potrebovala, če bom želela premagati vse to kar se dogaja v moji podzavesti in pozdraviti vse tiste brazgotine ki jih imam na duši in srcu.
Trenutno te moči nimam. Na žalost.
Zvončica, hvala ti za tolažbo. Res mi pomagajo vse te vzpodbudne besede.
Najhuješe pa je to, ker sem prepričana, da teh lepih trenutkov ne bo več. Kajti velika možnost je da se tudi drugi otrok rodi z anomalijami in zato niti pomisliti ne upam, da bi imela še enga otroka. Če bi se mi še enkrat ponovila enaka zgodba bi bilo res prehudo zame. Mislim da bi me še ena taka kruta usoda popolnoma sesula.
Draga zelo žalostna!
Strah….kaj če bo naslednjič enako??…Vse me ga nosimo s sabo!Zgodilo se mi je velikokrat, prevečkrat.Imava 13 angelčkov, 13 zvezdic, 13 žalosti, pa še vztrajava.Moraš naprej, kljub strahu in bolečini, ker če obstaneš otopiš!Nazadnje se je zgodilo 3 mesece nazaj, odtekanje vode, odprta in seldil je prezgodnji porod!Najin dečko je bil brez napak, a ni preživel.Velikokrat se vprašam zakaj…..so otročki z velikimi težavami, pa preživijo, zakaj najin ni??A tako je kot je napisala zvončica…..namenjeno ti je bilo, znaš zdržati, znaš živeti in ljubiti tvojo punčko, ki je po vseh hudih preizkušnjah zdrava, tvoja in predvsem ŽIVA!!
Veš, razumem tvojo bolečino in vem da ni lahko gledati svojega otroka v bolečinah, a vem da to zmoreš!
Upaj si in ne bo ti žal!S tako preizkušnjo imaš vse pravice do “mikro pregledov”in sigurno zelo podrobno vodenje nosečnosti!
Pomisli na to, kako bi bila tvoja punčka vesela bratca ali sestrice!
Upaj si in uspelo ti bo zapolniti praznino in mankajoče občutke sreče in takrat boš srečna za vse, zase, za tvojo hčerko, očija in bodočega člana družinice polne moči in ljubezni!
mene vsaka M vrže ob tla, a potem se malce pomirim, ko pomislim, da sem z vsako m bližje novim bojem za otroka, a hkrati spet novim strahovom, novim grozam ob morebitni krvavitvi…..a vse to bom premagala, tudi zato, ker sem najinemu sinku obljubila, da se bom borila dalje in da bo angel varuh bratcu ali sestrici..in obljubo bom držala.Upam le, da bo moj boj poplačan z neizmerno srečo in da mi bo res dano ponovno zanositi….ko bo čas za to!
Draga moja, razumem te in ti pošiljam močan topel objem in ti želim moč za naprej, in izkrene nasmehe na ustnicah
škratek
Ne vem, ali so ti prej povedali, da obstaja moznost določenih nepravilnosti. Nama z možem so, in več kot štiri leta nazaj sva se odločila, da rešiva najino pikico takšnega trpljenja. Ne vem, ali je bila to odločitev poguma in ljubezni do najine pikice ali le najine strahopetnosti in egoizma. Ko danes, ob zdravem 15 mesečnem sončku pogledam nazaj, vem, da je že z zdravim in nasmejanim otrokom ogromno dela, zato si niti predstavljati ne znam, kaj vse sta doživljala ob boju za vajinega sončka. Vendar vedi, da si tudi ti samo človek, ki ima svoje meje. Mogoče šele sedaj, ko je vse za vami, upaš pokazati solze in se zlomiti. Kljub temu vedi, da si najboljša mama, kar jih tvoj sonček lahko ima in vedi, da boš zmogla… nekje na poti čaka sončni žarek in sreča…. za čisto posebno mamo … tebe!!!
Mogoče je bilo vse to potrebno, da boš znala še bolj ceniti vsak nasmeh, vsak poljub in topel stisk. Pri nas se dogaja ravno to.
Želim ti pogum jutranjega sonca, ki kljub bedi tega sveta vzide vsak dan znova.
Srečno, M.
Draga žalostna mamica!
Vez med mamo in otrokom je edinstvena in energetsko najmočnejša. Do približno 7 leta so otroci “priklopljeni” na mamico in od nje črpajo energijo, nato se počasi osamosvajajo. Otrok, ki preživlja operacije, zdravljenja in podobno, potrebuje toliko več energije. Najboljši vir zanj je seveda mamica. Zato je razumljivo, da si po takšnem obdobju napetosti, strahu in upanj popolnoma izmučena, brezvoljna in izpraznjena.
Nekateri občutki na žalost dlje ostajajo v nas, čeprav jih ne doživljamo z namenom, da bi nas mučili, ampak z namenom, da bi uspeli na življenske vrednote pogledati z druge strani.
Verjetno mi boš zamerila, kot tisti babici pri porodu. Res ne morem in ne želim soditi o težavnosti anomalij tvoje deklice. Lahko ti samo povem, da poznam mamice, ki bi bile nadvse vesele, če bi njihov otrok lahko naredil sam en samcat korak, če bi lahko sam jedel ali celo sam dihal. Veliko genskih bolezni je, pri katerih ne pomaga nobena operacija in so obsojene samo na poslabšanje, ki največkrat pelje v večletno kalvarijo in končno smrt. So starši, ki bi iz vsega srca želeli za svojega otroka izreči stavek :”Ko boš velik, boš….”, a nimajo najmanjše osnove za to.
Ljudje si ponavadi zamislimo, kako bi moralo življenje potekati, z vsemi srečnimi dogodki. S tem, ko gre kaj drugače, pa že mislimo, da se nam godi huda krivica.
Živimo ta trenutek, ne včeraj in dve leti nazaj. Zdaj, tukaj! Ne žaluj za občutki, ki jih ni bilo. Otrok je s teboj, dobro mu gre. Objemi jo, stisni njeno ročičo, poslušaj njen dih in začuti edinstveno ljubezen, ki se pretaka med vama in je ne boš dobila nikjer drugje.
Takrat, ko se boš odločala za drugega otroka, se ne odločaj zanj, zato, da boš imela končno enkrat popoln porod in poporodno obdobje. Takrat se odloči za otroka in njegovo življenje.
Veliko sreče ti želim, močna mamica si in tvoji deklici gre dobro tudi zaradi tvoje moči. Vzemi si kakšno urico zase in si nekje v naravi naberi nove energije. V zelenih travah, drevesih ali žuborečem potočku jo je ogromno.
Andreja
Andi, iskreno se ti zahvaljujem za vse kar si napisala. Napisala pa si tako lepo, da me je iskreno ganilo. Toliko resnice in dejstev si mi navedla, da sem se kar malce zamislila nad svojim stanjem v katerm se trenutno nahajam. Tvojih misli nisem prebrala samo enkrat ampak večkrat. Res mi je tvoje pisanje dalo misliti. In prav nič ti ne zamerim glede tistega kar si napisala – to je vse poplnoma res. Takrat, v tistem trenutku pa me je ta izjava babice poplnoma sesula. Mogoče tudi zaradi tega ker je bila tako hladno izrečena, brez kančka sočustvovanja, brez milosti. -DIREKTNO V SRCE.
Hvala res tebi in vsem, ki ste mi namenile toliko lepih in vzpodbudnih besed. Potrebovala sem jih več kot nujno. Upam, da se bom čimprej napolnila z energijo in začela drugače razmišljati. Mislim, da se bom še dolgo vračala na ta forum in brala vse kar ste mi napisle -ne enkrat, tisočkrat če bo treba.
Hvala res!
Pozdrav!
Zelo dobro razumem tvojo kalvarijo in tvoje prazne občutke v sebi. Mojemu sončku so napovedovali vse mogoče, sedaj trepetamo samo za eno stvar, ali bo potrebna op. ali ne – ampak pustimo to. V sebu imaš neko nakopičeno energijo – energijo strahu, žalosti, pričakovanja, ki se je sčasoma nakopičila.
Ves strah si čutila za svojega otroka in energije zase ti ni ostalo kaj dosti.
Človek si in dosegla si svojo mejo. Oropana si tistih čudovitih trenutkov – so to krivi zdravniki, osebje ali bolezen sama – pri vsakem je drugače.
Sedaj iščeš krivce za to – ne bomo ga našli.
Je pa nekaj res. Veliko bi lahko naredilo zdravniško osebje- z bolj taktnim obnašanjem, premišljenim besedam, z enim človekom, ki bi predstavljalo sivo eminenco in razsodno ugotavljal stvari – da bi vsaj eden od teh bil Človek.
Pa ga ni – kar tekmujejo, kdo bo bolj hudo, grozno diagnozo postavil – sestre so pa zgodba zase – se mi je zdelo samo, ali pač ne – kar naslanjajo se in si ob kavici pripovedujejo štorije v smislu ” ah to še ni nič, kaj sem videla…..” Ali pa porod- KATASTROFA – vsi so bili prepričani da bo tako ali tako mrtev in jim je bilo vseeno, kako ga dobijo ven.
Če hočeš preživeti in se sestaviti nazaj – v prvi vrsti zase, potem za otroka in vse ostale po spisku, je potrebno zares presekati in se nehati pomilovati. Andreji hvala za tako prizemljene besede, pomaga res.
Vendar vedi . nisi sama. Oglasi se še kaj.
Erika
Draga mamica,
andi ti je tako lepo napisala, da je težko kaj dodati.
Težko je, ker hrepiniš po občutljih, ki jih ni bilo. Kot pravi Andi, živi za ta trenutek. Sedaj imaš svojega sončka pred seboj in ga stisni. Uživaj v malih trenutkih, ki jih prinaša življenje.
Sama sem med sinovo boleznijo komaj čakala, da se končajo kemoterapije. In da se življenje vrne spet v normalne tiirnice, z vsemi mojimi pozitivnimi občutki, brez stesa in stahu. A še zdaleč ni bilo tako.
Hrepenje po nečem, kar je v preteklosti bilo, a v sedanjosti zaradi novih izkušnej ni več mogoče, je brezplodno. To sem ugotovila kaj kmalu. Tudi sinko je drugačen, mož, jaz… zato ne moremo biti enaki kot smo bili pred boleznijo. In zato je tudi naše življenje drugačno, na nek način tudi bogatejše.
Petra
Ne vem zakaj sem zašla na ta forum, saj mi je zdaj le še težje. Moj pikec se bori, bori… jaz pa tu pred racunalnikom jočem. Danes ne morem nič, res NIČ. Je sicer ati pri njem…
Pa ko mi reče: mami jaz ne morem več, bi kar umrčkal tudi jaz umiram z njim od bolečine!
Ja, vem kako je in srčno upam, da bodo tvoji problemi nekoč čakali mene! Res! Kaj bi dala, da bi bila lahko samo “tako” žalostna, kot si zdaj ti! Jaz pa lahko le upam, upam, upam, da bo živel!
Zakaj ta grozna zver -rak izbere male pikce?????
Koliko kemoterapij bo še treba????
Glede zdravnikov pa kljub vsemu kapo dol pred njimi, naš fantek brez njih ne bi več živel!!!! Hudo težak poklic imajo!
Drage moje
od srca vam hvala za vse te lepe in vzpodbudne besede. Sploh ne morem verjeti, da se je v meni nekaj premaknilo – na bolje. Vsekakor ste k temu izboljšanju pripomogle ve. Zato sem vam neizmerno hvaležna.
Začela sem drugače gledati na vse te hude trenutke, ki smo jih preživeli.
Ampak, res je, tako kot ste mi mnoge od vas napisale, treba je gledati naprej, življenje teče dalje.
Tako sem zadovoljna sama s seboj, da sem v nekaj dneh postala tako pozitivna in vedno več imam energije…res, ne znam vam opisati svojih občutkov. So pa izredno prijetni in veliko lepše je življenje. Naša pikica raste in se lepo razvija…upam, da bomo kmalu lahko rekli, da so brazgotine ki so bile v naših srcih pozabljene.
vsem vam, ki ste preživele hudo preizkušnjo, eno najhujših, ki jih življenje sploh lahko prinese, pa želim, da bi vam v prihodnosti posijalo sonce, ki ne bo nikoli zašlo. Naj vam sije večno.
Hvala vam še enkrat od srca za vse !
Ne morem si predstavljati bolečine, ki jo doživljaš. Pa vendar sama sem doživela svoje. In ugotovila. Življenje ni tako preprosto, da bi lahko bili v nedogled žalostni. Ne, ne življenje ni tako enostavno, da bi se kar dol usedli in jokali. Življenje preprosto ni tako preprosto. Potrbno je vstat. Potrebno je obrist solze in se premaknit. Ne žaluj za nekimi trenutki, za katere verjameš, da si prikrajšana. Saj ti tudi vsi prelepi, ki so ti dani uhajajo . Poglej iz nove perspektive. Poglej sončico, predstavi ji življenje in vse lepote, ki jih življenje kljub vsemu ima . Ojačaj se.
Z možem imava znanca. Trje fantki, vsi trije bolni. Oče se je dol usedel in je sedaj četrti otrok. Mama vse tera… Pa smo bili zadnjič v družbi. Ni nujnop, da otroci vedo, da so bolni, če jih starši s tem dobesedno ne okupirajo. ti trije fantiči so bili v desetkrat boljši koži kot njihov oče. Pravi veseljaki…
Poglej svojo sončico v pravi luči, poglej jo cvetko v vsej njeni energiji, ki jo premor. Črpaj jo iz nje, namesto, da ji jo jemlješ. Življenje pa ni preprosto, tudi slučajno ne. Ko bi videla svojo dramo v naprej iz nje bi brisala žalost in dodajala svoj nasmeh… Veliko energije boš v življenju potrebovala. Ne žaluj za nečim, kar ti ni bilo dano. Veš sreča in žalost se v življenju nekako enakomerno razporedita.
Srečno, le hodi za srečo