Da ne bo pomote “baba” ni babnica v malo lepši verziji, pač pa je to prekmurska beseda za dojenčka. “Mala baba” torej pomeni mičkenega dojenčka. Zakaj ta tema? Ah nič, samo prijateljico sem obiskala, ko je prinesla domov svojega sinka. Šli smo seveda skupaj z našim pobalinov, ki tako majhnega dojenčka še ni videl. Ker smo s prijateljico veliko skupaj, sem se kar malo bala, kako bo reagiral. Pa je samo obnemel, poletel proti prijateljičinemu naročju in rekel: Ah, mala baba (sicer ne govori prekmursko, toda ta beseda mu je zelo všeč). In potem je pričel naštevati, da ima baba prstke, pa rokice, pa očke, pa ušeska. Bil je pravi mali angelček.
Tudi sama sem ga pestovala, pa moram priznati, da se mi je kar milo storilo, ker je tako mičken… Uh, kako bi jaz tudi še enkrat zibala…
Pa me je potem moj mož spomnil, kako naporno je bilo z malim, ko je bil še v zibelki. Tudi po 17krat na noč sem vstajala…Pravzaprav, če dobro pomislim, se imamo zdaj čisto fino (uh, bo moj mož vesel teh besed). Morda pa – saj ne vemo, kaj bo čas prinesel.
Tale post je za kar tako, bom pa vesela, kakšnih vaših izkušenj z reakcijami otrok in morebitnimi željami po še enem in enem in enem otroku.
T.

Pozdravljena!

Prav lepo je bilo tole o mali babi prebrati. Nekaj sonca je posijalo v moj dom ob teh besedah.
Izkušnje pa ti bom povedala drugo leto, ko se bo moji vnukinji pridružil-a še en vnuk-inja.

lp

Veš, odkar prebiram tale sporočila na forumu (nosečnost, dojenje, vstajanje, pričakovanje) dobivam kar kurjo kožo, en tak super občutek, toplina. Imamo že dva malčka pri hiši, pa nekako še kar pospravljam obleke, pa premajhne čeveljčke in na vreče pišem za kakšno starost je. Ne vem mogoče se bomo pa še kdaj odločili za kakšno malo babo. Čeprav nam je zdaj že prav lepo (5 let in 21 mesecev – točno danes), tudi nobeneih slabih izkušenj (skoraj vse noči spimo, oz. smo se podojili in naprej spali, pridna , ne preveč zahtevna dojenčka…).Kaj vem, mogoče bodo pa prišle še kdaj prav vse tiste stvari v vrečah…

Ko smo kupovali naš novi avto, no pravzaprav je star, mahnjeni smo na “oldtimerje” je naša za enkrat še 3-članska družinica odpeketala v Mursko Soboto oz. cca. 20 km iz MS se nahaja vas Kuštanovci. Šli smo torej na ogled avta in ko smo se pripeljali do družine, ki je avto prodajala reče gospodinja moji takrat 7-mesečni hčerki: “Joj, kako lepa, luštna mala baba (v prekmurščini)”! In strmela sem vanjo kot gleda žaba jajce. Za hip sem celo pomislila, da je nisem dobro slišala in da je meni rekla baba, vendar pa vsi pridevniki niso govorili meni vprid (navdno ženska ženski ne reče lepa, luštna, mala).
Ko smo prišli domov sem se malo pozanimala in “mala baba” je res mičken dojenček in to obeh spolov.
Lp,Vesna

Veš, kakšne izbuljene oči pa je zadnjič dobila ena babica z dojenčkom v vozičkom: Z malim sva šla po Tivoliju in tam je on zagledal krasen velik voziček in noter dojenčka. In se je zadrl: Lej, mami, baba! Una gospa pa je pisano pogledala (ker je pač mislila, da njo obklada z babami) in mi dejala, kako sem to otroka naučila. Ko sem ji razložila, da je to sine rekel dojenčku in da je to po prekmurko, ji je bilo kar malo nerodno, da je tako burno reagirala. Hi, hi!
Smo pa za vsak slučaj vse znance kar hitro naučili, kaj pomeni “mala baba”, da me bi kdo kaj narobe mislil. In glej, zdaj tudi oni uporabljajo te besede! NORO!
T.

Kako občudujem starše, ki se odločijo za tri ali več otrok! To je zdaj kar postalo malo modno, je pa vsekakor super. Že vidim, Tinkara, da te mika in prav gotovo boš še imela kakšnega .

Tudi moja hči pravi, da bo imela tri, že zato, ker je edinka in ker si je sama vedno želela starejšega brata! Uf, malo težko, ne?

Zakaj sama nisem imela več otrok? Po pravici povedano, ne vem. Če bi se kar zgodilo, bi bila presrečna, ker pa se ni, se nekako nisva zmogla zavestno se odločiti za razširitev družine, nekako sva odlašala in čas je tekel… Mi je pa zelo zelo žal. Obema.

Lenja

Živio, punce. Ve ste vsaj imele to srečo, da je otrok mislil dojenčka. Jaz pa sem se peljala s takrat dvoletno Marišo in troletno Zalo po tekočih stopnicah. Pred nami je stala gospa baročnih oblin. Mariša je sicer bolj malo govorila, a kar je povedala, je običajno delovalo. “Debela baba,” je izstrelila. “Ne smeš reči debela baba, zelooooo močna gospa,” jo je popravila Zala, ki smo jo pred tem že opozorili. Seveda sem od zadrege buljila v tla in spregledala, da dvoletnica steguje prstek proti hm, zadnji plati; omenjene gospe. “Zelooo debela baba,” je po strokovnem pregledu pribila Mariša. Vem, da sem gospe nekaj zamrmrala v opravičilo, a še danes ne vem kaj.
Pozdrav!
Nina

Hi, hi, tudi mene še čaka kaj takega! Mislim, res je treba paziti, kaj zinemo pred otroci, ker so kot sloni – vse si zapomnijo.
T.

Tako ste luštne. Sem se nasmejala do solz. In prvič slišim za ta izraz.
Prekmurje imam rada, dojenčka imamo, pa se enkrat zapeljemo tja, da slišimo, kakšna je naša mala baba….

Lep pozdrav, Vesna.

Ja, ne da moramo samo paziti kaj rečemo; paziti moramo tudi kaj delamo; mislim na kretnje. Ta mali so kot male ope, vse ponavljajo.
Lp,Vesna

Tudi jaz sem zmeraj govorila (ko še nisem imela otrok), da bom imela tri otroke in velik kombi, da se bomo vozili na izlete. To so bile moje sanje in če sem odkrita še sedaj so….dokler se ne spomnim…budnih noči, izpadov trme in predvsem velikanske odgovornosti pri vzgoji otroka. Zaenkrat je tudi nam tako kot Tinkari… zelo lepo. Ko vidim novorojenčka se mi srce kar ogreje, tako da ne vem…
Istega mnenja je tudi mož. Oblačila sicer pospravljava a še nisva ziher kaj bi rada. Mislim, da bo še prišel ta čas…

Sicer pa moj 14 mesečni sinek nič ne da na druge otroke, ne na majhne ne na velike. Tam pač so ampak ga enostavno ne zanimajo. Če mu večji otroci pokažejo kaj zanimivega se čez čas ogreje, ta mali – novorojenčki pa ga spoloh ne ganejo. Ni ljubusumen (mislim, da tega še sploh ne razume). Ko imam v rokah kakšnega dojenčka me samo pogleda in se igra dalje. Hecno, ne!

Pozdrav,
Miša

pri nas smo se pa že ob rojstvu prvega sinčka (pravkar je dopolnil dve leti) z možem strinjala, da prav dosti razlike v starosti med otroci ne bo (oba imava dobre izkušnje s svojim bratom oz. sestro), tako da smo pred štiri meseci dobili novega družinskega člana…
ugotavljam, da predvsem tisti prijatelji, ki imajo enega otroka v starosti 1-2 let prav z začudenjem sprašujejo, kako sploh zmoremo, vendar sploh ni hudo, še zlasti zato, ker je mali Jure res “staršem prijazen” otrok (v glavnem spi do 5h ali 6h zjutraj, če si naspan, pa že to ogromno pomeni….),in prijazen dobrovoljnež čez dan, no saj tudi prvi otrok ni bil preveč zahteven (razen nočnega crkljanja na prsih do enega leta)

Ko se odločaš še za enega otroka sicer res ne veš, kakšne spalne navade bo imel, ali bo morda imel hude napade trme in podobno…..

Ko vidim starejšega sina, ki se spontano stisne k malemu in mu da poljubček, je to res nekaj najlepšega na svetu…
zavedam se sicer, da bi lahko bilo tudi drugače (saj so nekateri otroci zelo ljubosumni), vendar mi sploh ni težko pomisliti, da bi imeli še tretjega otročka…

zato lahko rečem samo – kar pogumno!