Makedonija in starejši otrok
Z veseljem vam sporočam, da po skoraj treh letih, odkar sva oddala prošnjo za posvojitev v Makedoniji, odhajava ta teden na prvi obisk v Makedonijo. Menda nama bodo tudi predstavili triletnega fantka… Ne znam opisati občutkov – veliko veselje, plani za prihodnost, pričakovanje, hkrati pa strah, negotovost. Mi lahko pove kdo, ki je posvojil malo starejšega otroka, kako ste se pripravili na srečanje? Kako vas je otrok sprejel? Kakršnakoli pomoč bi mi prišla prav.
Mi smo posvojili iz Rusije, otrok je bil star 1 leto.
Prvo srečanje je bilo za naju zelo čustveno, toda tamala je bila malce prestrašena, sicer ni jokala , ni pa se pustila božat po rokah, jih je držala kar vstran. Zelo rada se je lupčkala, lahko sem jo lupčkala tudi 10 minut pa je samo držala lička, toda čustev ni kazala. Bila je zelo resna, malo preplašena ni pa jokala. Prinesla sva ji igračko vendar so bili najbolj zanimivi robci.
Lahko pa bo druga skrajnost, ko se bo otrok zelo jokal in vaju zavračal. Ali tretja ko bo tako vzhičen nad vama in bo to začel takoj izkazovat.
V bistvu pa bi rekla da si ne predstavljajta preveč kako bo, in ne režirajta naprej, naj se odvije spontano. Težko je reč kako se bo otrok odzval.
Nesita mu s sabo kakšno igračo, balone in podobno, z tem otroka hitro pritegneš.
Želim vama veliko sreče, in sporočita kako bo.
Naša je imela ob prvem srečanju 19 mesecev. Jokala je kot dež. Pri vseh nadaljnih obiskih je bilo enako. Z nama se je sprijaznila, ko smo šli na dvorišče ali v drugo sobo. Moža je sprejela šele mesec po tistem, ko smo bili doma. Mislim, da je to normalna reakcija otroka, ko prvič v življenju vidi dva človeka, zanj sta to samo dva tujca.
Ob pogovorih z drugimi posvojitelji jih večna pravi, da so bili otroci veseli, ko so se spoznali, da so se igrali skupaj.
Eva ima prav glede igrač, balonov, kakšnih kock ali kaj podobnega. Lahko da ga bo to pritegnilo, da se mu bosta na ta način prikupila. Prvi stik je pomemben, ni pa vse. Če bi midva sodila glede na odziv najine deklice, potem ne vem, kako bi šlo. Zdaj je že več kot dve leti v Sloveniji. Je živahna in klepetava deklica, z bujno domišljijo. In ne spominja se ničesar iz svoje preteklosti.
No, midva sva se vrnila iz Makedonije. Kako je bilo? Popolnoma drugače, kot sem si predstavljala. Vsi strahovi, kako bo jokal, se naju bal in kako se mu bomo morali postopoma približevati, so izginili v trenutku, ko se nama je nasmejal. In to po nekaj minutah, ko ga je gospa, ki skrbi zanj prinesla v sobo. Nasmešek za milijon dolarjev……. In potem takoj v igrače, pa k nama v naročje, pa spet v dir okrog mize… Smo se igrali ene dve uri, potem smo se šli malo peljat, potem pa je bil čas za slovo. In jok. Nikakor ni hotel iz mojega naročja, mož je moral kar zbežat v avto, ker mu je bilo pretežko. Mali pa je jokal kot dež. Ampak jaz sem vseeno mirna, ker za njega skrbi ena res zelo prijetna starejša gospa. In zdaj samo čakam poziv, kdaj lahko prideva na enomesečno adaptacijo. Če bo vse po sreči, mogoče še pred prazniki. Da bomo imeli prvi Božič skupaj, pa čeprav ne doma.
No, tako je bilo naše prvo srečanje. In komaj čakam naslednje….
