Je že kdo opazil kako lahko, če živiš v družini, kjer je bil vsaj eden od staršev mejni ali narcis ( ali je imel tekšen zančaj) dobesedno postaneš magnet za te ljudi tudi kasenje v življenju?

Če sama pogledam nazaj v svoje življenje je imela večina pomembnih ljudi v mojem življenju do pred nekaj leti, ko sem odkrila MOM in začela pucati…. znake mejne ali narcisične motnje. Nekateri sicer zelo prikrito in je trajalo dolgo, da sem sestavila dve + dve = ? vendar vseeno. Večina mojih prijateljev pa je imela ali starša ali partnerja z MOM ali NOM. Na začetku, ko sem se začela s tem ukvarjati sem mislila da pretiravam, da sedaj pa povsod to vidim..pa je bilo v resnici res tako.

Kot da sem jih priklicala v življenje, da bi končno dokončala dramo svojega otroštva, tokrat s srečnim koncem ( se ni zgodilo, vse dokler nisem sama pri sebi poštimala) in verjetno tudi zato, ker mi je bil njihov način razmšljanja, delovanja globoko v meni “domač” zaradi mojega otroštva in seveda, ker sem imela že od malega popolnoma poškodovane alarmne sisteme ( otroku je lažje zankati alarm, da je nekaj hudo narobe s staršem, kot pa si priznati, da je povsem odvisen od starša, ki mu je škodljiv in ki ga ni sposoben imeti rad in skrbeti zanj)

Še kdo takšno izkušnjo?
GittaAna

Ja, res je….tole se mi ravno sedaj dogaja. Ob odhodu iz partnerske veze ugotavljam, da so okrog mene sami takšni ljudje, ki so popolnoma drugačnega mnenja od mojega in po pravici povedano, me to zmede. Potem se začnem spraševati, kdo ima v tem primeru prav…..in vsi so proti meni…a je z mano mogoče kaj narobe?
Vendar potem, ko se malo bolj poglobim v odnose (moje z njimi, in njihovimi medsebojnimi) ugotovim, da je trenutno na njihovi strani toliko negativne energije, toliko sovražnosti, jeze, razočaranja….in to v nobenem primeru ni normalno. A naj toleriram nizke energije samo zato, da bo njim ok? Ne.
Tokrat sem se odločila, da bom naredila tako, kot je zame in za moje življenje najbolje in ne za druge.
Res pa boli, ko spoznaš, da ti starši obrnejo hrbet. In kolikokrat sta mi “pametno” svetovala, da naj hodim v svojih čevljih, sedaj me pa sezuvata. Naj hodim v njunih?
Res sem bila magnet za takšne ljudi,tudi v službi, ne samo v domačih odnosih. Ja, lahko bi postala takšna kot oni, vendar nisem. Res sem potrebovala precej časa, da sem prišla do tega spoznanja, da sem stopila iz vrste in da grem naprej po svoji poti. Želim živeti svoje sanje in ne sanje nekoga drugega.

GittaAna, jaz imam točno tako izkušnjo, kot pišeš. Vendar to seveda vidim šele zdaj, ko sem začela s tega vidika ponovno proučevati svojo preteklost. Ja, tudi jaz sem bila magnet za narcise oz. še huje: vidim, da smo bili drug drugemu magnet – v bistvu je tudi mene vleklo k njim (!). Tudi jaz si to zdaj razlagam s tem, da sem podzavestno želela “dokončati dramo svojega otroštva” in da so mi bili takšni ljudje seveda najbolj domači. In tudi vse tisto trpljenje z njimi mi je bilo znano in domače, saj drugačnih odnosov niti nisem poznala 🙁
Oh, prav žalostno.

Ampak a veš, kaj pa me trenutno najbolj skrbi? Da pri sebi opažam neke poteze, ki bi bile lahko narcistične. Sicer povsod pišejo, da če se teh potez zavedaš, potem ne moreš biti pravi narcis. Pa tudi tiste njihove glavne značilnosti, pomanjkanja empatije, definitivno nimam. Gre torej najbrž bolj za t.i. “bolhe”, kot je rekla dr. Dernovškova na tistem predavanju (by the way: kdaj bo na voljo zapis predavanja?).

Nekje sem prebrala, da imajo narcisi in tisti, ki se vanje zaljubljamo, v bistvu enake rane iz otroštva, le da smo potem razvili vsak drugačno strategijo preživetja oz. obrambne mehanizme. Oboji smo bili zaradi krutega otroštva prisiljeni razviti lažni jaz, da smo preživeli, samo da ima ta lažni jaz drugačne značilnosti.
To bi lahko bilo res, kaj praviš? In se potem ujamemo v igro dveh lažnih jazov…

Zdaj tudi zelo jasno vidim, da sem se hranila z občutkom pomembnosti, ki mi ga je dajalo druženje s šarmantnimi narcisi. Ker so se oni imeli za nekaj posebnega in so mi ponavadi dali vedeti, da redkokoga spustijo tako blizu kot so mene, sem se tudi jaz potem ob njih počutila, kot da sem nekaj posebnega. Karkoli že to je (s točno definicijo te “posebnosti” se nisem ukvarjala). Zavedanje mojega resničnega jaza in moje lastne resnice je bilo tako šibko, da sem se brez problema prilagodila narcisovi realnosti, čeprav je bila čisto izkrivljena – kar sem seveda spoznala šele v fazi razvrednotenja, ko sem bila čustveno že totalno zaštrikana in nisem več znala ven.

Če bi imela stik sama s sabo in bi se znala poslušati, se mi to najbrž ne bi zgodilo. Prej bi videla, kaj se dogaja in bi se zaščitila pred zlorabo. Pa tudi za narcise najbrž v tem primeru sploh ne bi bila zanimiva. Oni točno vedo, kdo je primeren za njihovo igro.
Brez pristnega in trdnega stika s sabo pa sem bila idealna žrtev, ki je prav lepo sodelovala z njimi.

Kako super je bilo prebrati, da si pri sebi zadeve poštimala!
Jaz sem šele na začetku te poti in je res inspirativno vedeti, da se to da poštimat 🙂

GittaAna,

kar si napisala je popolnoma res. Vsi kateri smo iz otroštva nehote in nevede izpolnjeni s tem obrambnim vzorcem, ki smo ga morali igrati, da smo preživeli način življenja, ki ni lahek in zaznamuje, privabljamo v svoje življenje prav takšne ljudi.

Mogoče bi človek rekel da zato, da bi se končno naučili, da tega več ne dovolimo. Ampak za to spoznanje je včasih za tiste najbolj trmaste od nas leta in leta trajajoče mučenje in trpljenje, ki nas dodatno zaznamuje in izmuči.

Verjamem pa, da je izhajanje iz tega vzorca včasih zelo dolgotrajen proces. Posebno zaradi tega, ker se obremenjujemo s tem, ali delamo prav ali ne, kako zelo bomo prizadeli osebo, ki smo jo tako zelo ljubili. Vendar je velika razlika v tem, da ljubimo sebe in drugega, od tega, da smo suženjsko in brezpogojno podvrženi osebi, ki nas zlorablja.

Važno je začeti s prvim korakom, potem pa gre samo po sebi, če smo vztrajni in se imamo radi.