Pri nas doma imamo mačkico Mašo. Tigrasto siva in bela zverina. Od kar je pri nas, se dogajajo mali čudeži. Ona je postala center našega doma. Postala je naša ljubezen. Pa čeprav je zgledalo, da je moji starši ne bodo sprejeli.
To pa zato, ker sem jo prinesla domov nenapovedano. Našla sem jo… in ko sem jo zagledala, majhno, krhko, umazano in prelašeno… sem jo vzela k sebi. Sedaj sta starša totalno zaljubljena vanjo.
Včasih bi jo sicer vrgla skoz okno, ker čeprav gre tudi v naravo, ko je doma zaprta v moji sobi, si “špoga” ravno vse, kar ve, da ne sme. No, včeri je razbila termometer. Le kje ga je najdla? In po celi sobi drobno steklo in živo srebro… uh, zabavno je blo.

Tudi mi imamo mladega mucka in tudi on je postal središče našega vsakdana. Dobili smo čisto majhnega in zelo se trudimo, da bi ga vsaj malo vzgojili. Ampak mačka je žival, ki je zanimiva predvsem zato, ker ima svojo voljo. Težko jo ukloniš, ona bolj vzgaja lastnika kot obratno. Poskusili smo mu uvesti nek red, pa ne vem, če nam je kaj dosti uspelo. Ne dovolimo, da hodi po kuhinjskih elementih, vedno ga prijazno damo dol, a vedno znova se vrača. Kužek bi ubogal, maček nikoli. Počne to, kar mu ugaja. S tem se je pač treba sprijazniti. Mi smo to rešili tako, da ga tja, kjer bi lahko naredil kaj škode, ne pustimo, rože, ki jih je cefral, smo umaknili, v hiši mu prepustimo samo nekatere prostore, spi izključno v kleti v naši telovadnici. Nekako smo z njim sklenili sporazum o nenapadanju, ha ha. Je pa strašno ljubek ( oranžno-bel tigerček) in prijazen muc, tako da se nam vedno odkupi.
Brala sem, da mačka deluje na človeka antistresno in da lastniki mačk ne potrebujejo psihiatra in da so tudi sicer bolj zdravi. Pri nas je opazna velika razlika že v tem, da smo že zjutraj vsi dobre volje, ko ga hranimo in božamo in se z njim prijazno pogovarjamo, prej pa smo bili bolj sitni kot ne.
Res je, Filip nam je polepšal življenje in tudi, če naredi kakšno manjšo škodo, je to v primerjavi s prijetnimi platmi nepomembno.

Pozdrav vsem ‘mačkoljubcem’!
Lenja

Hehe, ja svojeglavi pa so in to mi je všeč. Je bolj pestro. Naša točno ve, kam naj ne bi šla. Briga to njo. No, rože počas crkujejo, ker jih redno obiskuje.. no tiste, katerih nam ni uspelo umakniti. Zjutraj pa pride, če le nisva meli kakega boja prejšnji večer, ležat na trebuh… In to je najboljši začetek dneva. Prede in jaz se počasi zbujam. Odnavadila se je pa precej zadev.. recimo žicanja za hrano zjutraj. Večinoma počaka, da se sami zbudimo. Ko gre sračkat, malo bolj pazi, da nima tačk… obloženih.
Deluje antistresno, to je dejstvo.