Ma je težko s tako mamo
Moja mama ima 74 let.
Ker v otroštvu ni bila ljubljena in sprejeta, ima še vedno čustveni primankljaj, ki se kaže v nezmožnosti empatije, čuta za taktnost, razumevanja. Po drugi strani je hudo občutljiva in zamerljiva, reagira nagonsko in v hipu. Prava drama queen.
Venomer išče pozornost in če je ne dobi drugače, zasimulira zaplet katere od možnih zdravstvenih težav (nekaj jih človeč pač pridobi z leti), tako da je v središču zanimanja.
Na poskuse pogovorov, v katerih bi zgladili kakšna “nesoglasja” – menim, da se ljudje pogovarjajo zato, da razčistijo različne stvari, odreagira najprej z zvišanim glasom, nato burnim odhodom ali jokom.
Če govoriva po telefonu in jo recimo vljudno (“ali bi te lahko prosila, da”….) prosim, naj moji najstniški hčeri (stanujemo blizu) nikar po ovinkih ne govori, da je “vlačuga”, ker ima pač več fantovskih kot dekliških prijateljev, odloži slušalko. In se jasno niti ne vpraša, kako se počuti 14-letnica, ki ji babica govori, da jo bodo taka druženja “ožigosala”. Ne, avtomatsko je žrtev ona.
Ko jo po takem poskusu pogovora pozdravim, gleda stran, ima dolg nos in mi reče, zakaj hodim na obisk, če “itak za nič ni dobra”.
Postaja mi jasno, da ima mama psihične težave. Oče o tem noče slišati.
Mi (3 otroci) pa težko živimo z njo, ko je taka.
Kaj naj naredimo?
poznaš jo vso življenje, prav tako tvoja hči. Torej obe vesta, da je ni treba resno jemati.
kvečjemu hčeri večkrat povej, da se babica ne zna drugače izražati in naj to presliši.
bolj kot boš ti mamo na to temo opominjala, bolj bo razumišljala o tem in težila vnukinji.
Sicer pa, če bi vnukinjo babičine besede bolele, verjetno ne bi hodila na obisk.
kot bi opisovala mojo mamo…
iz prebranega bi rekla,da je psihično labilna,da niha od vznesenosti,do solz…
Moja ima zaradi tega predpisan blag antidepresiv,ker ga jemlje šele kaka dva tedna,učinka še ni videti,menda bo boljše,ko raven zdravila v krvi-telesu dovolj narase,po kakšnih treh tednih…
Morda bi ne bilo napak,da bi se z njo pomenila o možnosti zdravljenja njenega nihanja razpoloženja v korist nje in vseh ostalih družinskih članov….
To je torej odgovor za babico, ki jo moti, da se vnukinja preveč druži s fanti?[/quote]
Če babico moti vnukinjina družba, je to izključno njena težava.
Kot babica pač nima pravice vnukinji karkoli očitati, še najmanj na tak način.
Za pogovor o primerni družbi otrok sta pristojna starša te punce.
Jaz to punco razumem, ker sem se tudi v glavnem ves čas družila s fanti – bili smo prijatelji, nič več. Povsod smo hodili skupaj in z mojimi so se normalno razumeli.
A je s tem kaj narobe?
Pač nisem prenašala najbolje zafnanih, hinavskih deklet.
Mogoče je za kakšno zafrustrirano babico res čudno, da imata lahko punca in fant samo prijateljske odnose in ker je babica še malo pokvarjena, takoj namiguje, da je punca kurba.
Jaz bi ji povedala svoje!
Mogoče je kakšna babica dala skozi že 70 let življenja in bolje od 14-letne smrlje ve, da punca in fant dolgo ne moreta imeti obojestransko iskrenih prijateljskih odnosov.[/quote]
Tudi tebe je, zgleda, življenje močno zaznamovalo. Ne dovoli si – še vedno sama izbiraš ali boš negativna do vseh in vsega ali boš (z veliko truda) zbrala skupaj nekaj pozitivne naravnanosti, optimizma in empatije. Vso srečo!
Mogoče je kakšna babica dala skozi že 70 let življenja in bolje od 14-letne smrlje ve, da punca in fant dolgo ne moreta imeti obojestransko iskrenih prijateljskih odnosov.[/quote]
Pa to je neverjetno!
S tremi prijatelji, tudi sošolci v srednji (z enim še na faksu) sem se intenzivno družila vsaj 10 let.
Hodili smo skupaj taborit, po Evropi in noben mi ni spolno) težil.
Bili smo pač najboljši prijatelji.
Še zdaj se včasih slišimo, si pošljemo e-mail itd.
Pa imamo vsi svoja življenja, partnerje oz. partnerke…
A si ti kaj popila al misliš, da vse fantje res samo čakajo, da punci zlezejo nekam? In babica je zdaj kompetentna vnukinjo zamorit in zafrustrirat do konca?
O, joj, če bi bila ti moja babica…
mame ne boš spremenila.
njeno vedenje je sicer obremenjujoče, vendar si že odrasla in kaj drugega kot “vzeti jo tako kot je in se zavoljo nje ne sekirati” ti itak ne preostane.
z svojimi otrocmi se pa le pogovori, da jih ne bodo njeni izbruhi prizadeli, ker če s tabo ne bo mogla, bo poskušala manipulirat z njimi.
Babica ima pač svoje mnenje in ga pove. In očitno te to zelo moti, če mački stopiš na rep, zacvili. Za razliko od dedka, ki ima tudi svoje mnenje, pa ga ne pove. Babica je pri tem vljudna in pove po ovinkih, če prav razumem, edini človek, ki je iz tega njenega mnenja na plan privlekel besedo “vlačuga”, si ti. Kdo zdaj dela 14-letnici travme?
Hvala za vsa mnenja.
Babica ni takten človek (četudi se od drugih takt pričakuje per se).
Hči mi je ponovila dialog.
Ni bilo preveč prijetno zaradi druženja s prijateljem (ja, res je, ima več prijateljev kot prijateljic) poslušati namigovanja na pot, ki bo dekle zanesljivo vodila v rdečo četrt.
V babicinem namigovanju jasno resnice, je pa hči vseeno užalila.
Malo sem se naveličala toleriranja zgolj eni osebi. Še posebej, ker je zdaj babica uboga namišljena žrtev :(:
Hvala za vsa mnenja.
Babica ni takten človek (četudi se od drugih takt pričakuje per se).
Hči mi je ponovila dialog.
Ni bilo preveč prijetno zaradi druženja s prijateljem (ja, res je, ima več prijateljev kot prijateljic) poslušati namigovanja na pot, ki bo dekle zanesljivo vodila v rdečo četrt.
V babicinem namigovanju jasno resnice, je pa hči vseeno užalila.
Malo sem se naveličala toleriranja zgolj eni osebi. Še posebej, ker je zdaj babica uboga namišljena žrtev :(:[/quote]
Tu ne gre samo za dogodek s hčerko, ampak na splošno za obnašanje do vas. Ženska je tipičen primer človeka – žrtve in seveda je nikakor ne moreš spremeniti. Kar lahko narediš je to, da zaščitiš sebe in svojo družino pred tem, da bi vam to jemalo energijo. Ker taki ljudje se obešajo le na tiste, ki jim to pustijo. Če se ji vi ne boste pustili, si bo našla drugega.
Tudi moja mama je podobna (pa tašča tudi). Ne vem kaj je to, a je to cela generacija teh žensk to fasala, ali kaj (podobne starosti kot tvoja mama) in dokler sem se jima prepuščala, sem bila stalno v “stiski”. Zdaj pač vse skupaj napol preslišim, če že slišim, ne vzamem zares in pozabim, čimprej ko je mogoče. Žal mi je, zelo mi je žal, da je moja mama taka, ker sicer ni slab človek, ampak to igranje žrtve je tako zelo ubijajoče (zame), da sem se morala obdati z zelo veliko “ograjo”, da ji sploh lahko grem blizu.
ja je zanimiv ta fenomen današnji, odkar so pršle ven knjige o kvazi čustveni inteligenci, so vsi na primankljaju in brez le teh, ker teh knjig niso prebrali, tisti, ki so jih pa so pa kar na enkrat postali prenapolnjeni s čustvi in poduhovljenstjo… res je čuden ta svet…
Ker v otroštvu ni bila ljubljena in sprejeta, ima še vedno čustveni primankljaj, ki se kaže v nezmožnosti empatije, čuta za taktnost, razumevanja. Po drugi strani je hudo občutljiva in zamerljiva, reagira nagonsko in v hipu. Prava drama.
malčk zaspana,
imam isto mamo le da je 10 let mlajša. Joj, kaj bo šele čez 10 let? Na poskuse pogovorov, bog nedaj, da bi si jaz drznila karkoli predlagat al pa spremenit, odreagira z vpitjem, posmehom, neodobravanjem… Skratka mora biti vse po njenem in pika. Če ni, je ogenj v hiši. Nič ji ne smem pripomniti glede česarkoli, vse vzame za zelo slabo.
Imam očeta, ki še vedno verjame da sem stara 12 ne pa 42. Si predstavljate to! Če hočem kaj pomagati, mu njegov ego ne dovoli, okoli pa govori, kako smo tamladi leni, pa da ga “zajebavamo”. V bistvu pa on nas stalno nekaj ponižuje in se posmehuje nama in sinu.
Želim si, da bi se vsedli za mizo in bi se dogovorili kakšna je njuna zadolžitev ali želje in kakšna je naša. Pa se bojim, da si ne želita postaviti jasnih mej. Meni osebno bi bilo zelo lepo, če bi se lahko to dogovorili. Tako pa stalno prihaja do nekih trenj, ki že pošteno rečeno najeda moje živčke in samozavest!
Žal nimam odgovora za takšne tečke v starejši dobi. Najbrž bo potrebna pomoč psihologa? lp