LUKI
Draga Mojca, zelo rada bi se srečala s teboj. Samo ne najdem tvojega
e-maila. Kje ga najdem? Ali pa mi lahko kar pišeš na mojega
([email protected]) in se kaj zmeniva.
Tudi mene kar stresa žalost ob teh pretresljivih izkušnjah, ki so ostalemu svetu bile vsaj do sedaj nekako prikrite…
Draga Monka, tudi jaz sem dobila fantka v 34 tednu in se je poslovil po 8 urah zaradi zastrupitve krvi.
To se je zgodilo 3 leta nazaj.
Spominjam se, kako sem se en mesec po dogodku, ko sem bila že doma, še kar v šoku zaradi vsega, kar ne pričakuješ, zbudila sredi noči in odtavala v dnevno sobo…Prižgala sem televizor in ravno je bil neki film o ženskah, ki so ležale skupaj v sobi in pričakovale otročičke. Šlo se je za porodnišnico v bolj starih časih.
Tam je bila mlada ženska, ki je bila od vseh najbolj optimistična, zelo se je veselila dojenčka. Vse ostale ženske so bile bolj pesimistične, saj niso vedele, kako bodo otroka preživljale. In nato je prav ta ženska, ki se je otroka tako veselila, predčasno začutila popadke in potem je sledilo prikazovanj poroda in kako se je mučila ure in ure in na koncu rodila krepkega fantka z ovito popkovnico okoli vratu…mrtvega…
Nato je kazalo njeno stisko in obup in kako je kasneje ležala z nosečnicami, ki so še naprej stokale, kam bodo z otroci…
Grozno, jaz sem kar gledala v TV in dejansko sem se šele takrat začela zavedat, kaj se mi je dejansko zgodilo, da sem v istem položaju, kot ta uboga ženska v filmu..da je prizadeta moja bodočnost…
Kar tresla sem se tam na kavču, pa še ponoči, ko vse izgleda še bolj grozno…
To je bila samo ena “cvetka” iz mojega prebolevanja.
Slikica novorojenčka?? Tega nisem vedela, vsakega fotografirajo??
Jaz imam samo njegovo slikico iz UZ v 32-tednu, ki pa je že čisto preperela.
Je mogoče, da obstaja fotografija, pa da mi niso povedali??
Pozdravljena Ingrid
Ja konec koncev je res čisto vseeno, na koga je naslovljen post. Vse smo v bistvu na istem, brez naših malčkov in prihodnosti, katero smo gradili z njimi. Kar se tiče slikice je tako, da v jeseniški porodnišnici, sedaj ko je nov team, vsakega dojenčka slikajo takoj po rojstvu. Tako, da mamica dobi slikico, dve ure po porodu. Slikajo z digitalcem in jo sami skenirajo, pol ti jo pa prinesejo. To delajo sedaj v zadnjem času, ko so te kamere in fotoaparati popularni. Je pa res lepo. Ker je pri nas zelo malo takih primerov, kot sem jaz, ne vem, kako bi bilo, če bi se rodil otrok mrtev, zaradi ovite popkovinice. V tvojem primeru in v tem času, bi sigurno dobila slikico, v to sem 100 %.
Iskreno sožalje Ingrid za tvojo izgubo, čeprav je poteklo že kar nekaj časa in pogumno naprej
LP
Mojca
Zdravo!
V tvojem primeru ne bi nadaljevala z zanositvijo, dokler ne naredis se nekaj preiskav, da se odkrijejo pravi vzroki. V primeru, da pride veckrat do nepojasnjenih splavov je lahko kriv Natural killer v tvojem telesu, ki otrocicka ubije, ali se kak drug vzrok. Res ti svetujem, da se obrnes na Alen E. Beer, ki je strokovnjak na tem podrocju in mislim, da eden redkih, ki se ukvarja s tem. Pomagal je ze mnogim parom, ki so skoraj obupali.
On dela v ZDA in Londonu. Povezi se z njim. Prva preiskava bo preiskava tvoje in mozeve krvi iz katere je mozno marsikaj ugotoviti. Mislim, da se da tja kri tudi poslati. V Sloveniji teh preiskav ne delajo. Tudi jaz sem imela nepojasnjene splave. Toda Beer je odkril kje ticijo najini vzroki.
Maca
Naslov:
Doctor: Alan E. Beer
London
32 A Weymouth St.
London WIG 7BX
United Kingdom
P:(207) 486-1230
F: (207) 486-1232
E:[email protected]
Draga Maca!
Hvala ti za te informacije. Vendarle bi potrebovala kaj vec! Ali mi lahko poves, kaksne tezave si imela ti? Kaj vse ste z zdravniki poceli v SLO? Katere preiskave si opravila? Ali so na genetiki kaj nasli? Ali je bilo s plodom (otrockom) kaj biolosko narobe? Kako si izvedela za tega zdravnika? Kako si stopila z njim v kontakt? Ali s pismom, ali na kaksen drug nacin – po telefonu? Koliko stanejo storitve? Kaj sploh lahko naredi – kaj ugotavlja in kako ti lahko pomaga?
Midva sva zdaj ze drugic oddala kri (vzorec) za genetsko ambulanto v Ljubljani, kjer odkrivajo morebitne genetske anomalije kromosomov – do zdaj se nimava nobenih rezultatov. Midva sva drugace cisto zdrava. Jaz sem operirala tudi amternico – pregrada, tako, da ni zdaj nobenih vzrokov, ki bi lahko kakorkoli preprecevali donositev. Tudi z razvojem te zadnje nosecnosti je bilo vse OK. Vse je bilo normalno, posteljica normalna, ni bila kalcinirana, dobro prekrvavljena…., na obdukciji vse OK, tako, da res ne vema vec, kaj bi se lahko napravila. Ziviva zdravo….. No, kakorkoli bo ze, letos na jesen se bova naverjetneje znova odlocila za novo zanositev. Zdaj imam jaz zelo naporno obdobje – sem na sodiscu in se pripravljam na pravosodni izpit, tako, da sem ze zdaj vsa pod stresom in zivcna, pa potem se sprotne sluzbebe zadeve, pa doma me vse caka,pa se kaj se najde. Saj ves, ko ima hudic mlade, jih ima vec naenkrat…. No, nekako bom vse to premagala, gledava samo pozitivno naprej , v jutrijsnji dan in verujeva, da bova zmagala in da bova nekoc starsa! VERJAMEVA in upava v to!
Ce se mi bos lahko javila, bi bila zelo hvalezna za te informacije, verjetno bodo koristile tudi drugim obiskovalkam tega cudovitega in zelo koristnega foruma; ze vnaprej HVALA!
Lepo pozdravljene vse sotrpinke!
LP
Darja in Ales
Ne vem, če po vsem tem času še berete tale forum…
Moja sestrična je doživela podobno izkušnjo. Prvega otroka je z velikimi težavami (ležanje od drugega meseca naprej, stalni pregledi in krvavitve…) rodila pred 14 leti. Bila je punčka, rojena v osmem mesecu in je preživela kar nekaj časa v inkubatorju. Že ko so jo prinesli domov, je bila tako majhna, da se je sploh nisem upala dotakniti.
Potem pa je sledilo veliko spontanih splavov, niti najbližji ne vemo, koliko, jaz vem, da je imela vsaj štiri v naslednjih petih letih. Enkrat je skoraj donosila, vendar se ji je dva tedna pred rokom zgodilo isto, fantek je umrl. V porodnišnici so ji to povedali, vendar je morala čakati na porod do naslednjega dne in meni se je to zdelo krajno kruto od zdravnikov. Da ti povejo, da je v tebi mrtev otrok, potem pa ga moraš še nositi v sebi. Pa vidim, da ste morale nekatere prestati še hujše izkušnje…
No, kmalu potem je tudi moja sestrična zamenjala ginekologa in čez eno leto rodila (spet prezgodaj, ampak živega) fantka.
Jaz imam zelo rada otroke, vendar bom vedno imela v ozadju njeno izkušnjo in občutek, kaj vse gre lahko narobe. Zaenkrat še nimam otrok…
Hočem le povedati, da ne obupajte, mnogo žensk ima težave pa po več splavih uspejo donositi živega otroka. In s tem doživljajo še toliko večjo srečo, kot tiste mame, ki ga rodijo brez težav.
Pogumno! In sporočita nam, kdaj se bosta veselila joka v vajinem domu!
Nani
Draga Nani!
Hvala za vzpodbudne besede. Zdaj še ni eno leto, odkar se je rodil najin Luki. Verjetno bo potrebno še kar nekaj mesecev, da bova znava pripravljena zanositi – kajti strah je bil prisoten že pri prejšnjih nosečnostih, vendar bova pri naslednji trepetala vsak sleherni dan. Ko bo kaj novega – mogoče že letos, bova z veseljem sporočila – upam, da tokrat veselo in srečno novico.
Lep pozdrav vsem
Darja in Aleš