LUKI
Pozdravljeni!
Šele danes sem naključno izvedela za naslov strani foruma, kjer si starši, ki so izgubili otroka, lahko izmenjajo besede tolažbe, vzpodbude ali pa zgolj razumevanja! Razume te lahko le tisti, ki je že preživel težko izkušnjo, verjetno najtežjo v življenju.
Tudi midva z Alešem sva ena od številnih parov, ki sva izgubila otroka (ne le enega, Luka je zdaj najin že četrti!
prva načrtovana nosečnost je bila na koncu mojega študija v letu 1998, končala se je v drugem mesecu nosečnosti. Bila je problematična nosečnost s krvavitvami in pogostimi hospitalizacijami. Pa mi je ginekolog rekel, da je splav , vsaj prvi, nekaj normalnega.
Za drugo nosečnost sva se odločila, ko sem dobila službo in sem za sabo že imela opravljeno pripravništvo – torej idealno obdobje, ko sva imela že skoraj vse poskrbljeno za vzgojo oziroma varstvo otroka. Tudi druga nosečnost se je končala – tokrat v petem mesecu nosečnosti, ko sem rodila v 17. tednu fantka, ki mu niti nisva mogla dati imena, tako hitro se je to zgodilo. Sicer sem v času nosečnosti (rizične) veliko preležala, tudi krvavela, vendar še moj ginekolog ni ničesar ukrepal. V bolnici so rekli, da je šlo znova za nepojasnjen splav. Bilo je leta 2000.
V istem letu sem znova zanosila po šestmesečnem premoru. Bila sem tretjič noseča in znova se je nosečnost končala s splavom v devetem tednu. Moj ginekolog mi ni imel kaj povedati in milo rečeno, ne vem, kako lahko sploh opravlja svoj poklic, ker je bil moj primer zanj še vedno ” sve normalno” – ihaja namreč iz južnih pokrajin, tudi fakulteto je napravil nekje na jugu.
Zdaj sem bila psihično že res čisto na dnu in ob pomoči, vztrajni in železni volji do življenja sem oziroma sva se znova pobrala. Poiskala sem pomoč v Ginekološki kliniki v Ljubljani, kjer so me pregledali in ugotovili anomalijo moje maternice. Prav, če bo operacija kaj spremenila, sem se pripravljena žrtvovati in sem se tako odločila, da v letu 2001 opravimo resekcijo reptuma. To je preprosto povedano anomalija maternice, ki izgleda tako, da je maternica namesto da bi bila lepo hruškasto oblikovana, na zgornjem koncu malce udrta in tvori t.i. sedlo. Ta anomalija se odpravi tako, da se maternica prereže na obeh konci in se to sedlo preprosto zašije. Zagotovili so mi, da bo naslednja nosečnost potekala brez težav, ker ni več fizičnega vzroka, ki bi preprečeval donositev.
V letu 2001 sem znova zanosila, tokrat že četrtič. Nosečnost, (rizična, bila sem sicer doma, ne v bolnišnici) je dejansko potekala brez posebnosti. Sicer sem skoraj vsak teden hodila na pregled h ginekologu , ki sem ga seveda zamenjala, sedaj imam odličnega zdravnika, najboljšega v celjski bolnišnici, ki je Človek in to z veliko začetnico, v pravem pomenu besede, ne samo v strokovnem smislu. Piše se Koren Jakob.
Torej moja nosečnost je bila strogo nadzorovana, s številnimi preiskavami, od vsega začetka je bila krasna, brez krvavitev, brez bruhanja, slabega počutja, skratka odlična. Tudi sama sem se tako počutila. Srečna sem bila v obdobju, ko sem še čutila, kako moj Luka (ime je dobil že kmalu po začetku nosečnosti) brca in ŽIVI. To so bili najlepši trenutki mojega življenja. Bližal se je že datum poroda. Bila sem v 39. tednu nosečnosti. Vse smo imeli pripravljeno, vsi smo se veselili, hodila sem že na CTG preglede…
Prišel je torek, 26. marec, ko sem imela zjutraj pregled. Zvečer on 23.00 je še Luka razgrajal in se premetaval kot ponavadi. Zjutraj ga nisem nič čutila, mislila sem, da še spi, kot običajno. Na CTG ni bilo zaznati utripa. Sestra je začela postajati nervozna. Morda je le napaka na aparatu. Gremo na drug aparat . isto. Postajala sem že panična, nekaj je narobe. Ne, to ne more biti res, to se meni ne dogaja. Moj otrok, ki se mora roditi čez par dni mora ostati živ. Zdravniki se motijo. Potem je prišel v bolnico Aleš, in nastopil je trenutek resnice, na ultrazvoku ni bilo nobenega odziva srca več. Ni bilo mojega ginekologa. Zahtevala sem pogovor z njim domov. Vendar se ni dalo več ničesar narediti, kot samo RODITI mojega mrtvega otroka Luka. Odločila sva se, da bom rodila naravno, ne s carskim rezom. Zakaj? Ker sva se v istem trenutku, ko sva izvedela strašno novico, odločila z Alešem, da se bova borila za najinega prihodnjega otroka. Zato mora ostati maternica pripravljena in kolikor toliko zdrava in nerazrezana.
Torej, začele so se peklenske ure. umetni popadki, dodatni popadki, odtekla je voda, pa se še vedno nisem dovolj odprla. Rojevala sem že 13 ur. Končno! Popadki so bili takšni, da sem si na trenutke želela samo odplavati k Luku, biti z njim, končati, se predati. Za trenutke me je kar odneslo, pa me je nazaj priklical moj Aleš. BORI SE!!!!
In sva se borila do konca. Ob 23. in 04. minute sem z zadnjimi močni iz sebe iztisnila mrtvega otročička. Verjeli ali ne, vprašala sem. če je morebiti zadihal, če se je zgodil čudež. Pa se ni! Po končanem tehtanju in merjenju otročka, ki se je rodil popolnoma zdrav in ni bil zadrgnjen s popkovino, naju je sestra oziroma babica pustila sama z Lukom. Bili smo skupaj kakšno uro. Da smo se spoznavali, se božali in se poslavljali. To je bilo nejak najhujšega v mojem življenju. Iskala sva odgovore na vprašanja, ZAKAJ SE TO DOGAJA NAMA?
Nihče ne ve, v bolnici so opravili obdukcijo in ugotovili en velik NIČ. Vse je bilo v redu z Lukom. Brez posebnosti, krasen fant, dolg 51 cm in težak 3.680 gramov. Skratka, lep, zdrav in nmormalen otrok je umrl brez pojasnil. Naslednji dan so prišli posamezniki, ki so urejali dokumentacijo za prijavo mrtvorojenega otroka, pa za pokop. Odločila sva se, da naj Luka upepelijo in da naj bo na Ljubljanskih Žalah v Parku zvončkov, kamor bova prihajala prižigati svečke.
Na Ginekološki kliniki sva opravila tudi genetske preiskave, ki pa so brez posebnosti in torej je tudi genetsko z nama obema vse OK.
Po obdobju žalovanja, ko sva si pomagala z bodrilnimi vzpodbudami in željo, da bova čez kakšno leto morebiti pa le znova šla skozi kalvarijo nosečnosti in nato poroda, sva nekako prebrodila prvo krizo. Zakopala sva se v delo in slediva najinim smernicam oziroma življenjskemu motu:
– nikoli ne obupaj, kajti slabše ali hujše ne more biti več, bori se naprej!
– vredno bo poskusiti znova in VERJETI v zdravega in normalnega ter predvsem ŽIVEGA otroka
– čas pa zaceli vse rane, vendar brazgotine ostanejo.
Dragi starši, malce na dolgo sem se izpovedala, res je, še vedno mi je hudo, vendar hujše ne more biti. Zato verjemite, jutri je nov dan in splača se nam živeti za današnji in jutrijšnji dan. Včerajšnjega smo, hvala bogu, preživeli!
Pišite mi, lahko še kakšno izkušnjo izmenjamo. Pa veliko hrabrosti in poguma vam želim vsem skupaj!
Lepo pozdravljeni
Darja in Aleš
RES SEM OSTALA BREZ BESED,…….. S SOLZAMI V OČEH. SAMA IMAM ZELO HUD PROBLEM, Z ŽIVIM OTROČKOM,……….. ZATO SOČUSTVUJEM Z VSEMI VAMI, POSIJALO BO SONCE, VEM DA BO, ZA VSE NAS……….NEKJE MORA BITI NEKAJ POZITIVNEGA…………PRIŠEL BO DAN, KI BO ODPIHNIL VSE SLABO……PRINESEL BO SVEŽ VETER, POLNEGA OPTIMIZMA……………
MOJE SOŽALJE VSEM, KI SE VAM JE ZGODILO, DA STE IZGUBILI OTROKA.
TO JE NAJHUJŠE, KAR SE ČLOVEKU LAHKO ZGODI
MALA
Ne najdem besed ob takih hudih preizkušnjah, ki so te doletele. Ironija, še jaz tako pravim, pa imam tudi za sabo izgubo sinka, ki mu je bilo tudi ime Luka. Zgodilo se je pred tremi leti, a rana se velikokrat še odpre in močno zakrvavi. Nikoli se popolnoma ne zapre, do konca življenja.
Ko se je meni zgodila nenadna tragedija, sem tavala po svetu brez razumevanja okolice, razen mojih staršev. Spomnim se, da sem takrat, ko je bilo še vse sveže, iskala nekako rešitev za zmanjšanje moje hude žalosti, ki je navzen nisem smela kazati…Prav tako kot ti, sem napisala neverjetno doživeto izpoved in to na forum Starši staršem pod naslovom Neusojeno starševstvo. Takrat ni bilo druge možnosti, kot je sedaj, ko so se pogumne sotrpinke odločile, da bodo vsaj malo olajšale bolečino našim naslednicam, ki na žalost bodo še… Spomnim se, da sem se počutila kot da bi se vsilila med srečne starše, saj sem vrinila mojo žalostno zgodbo neusojenih staršev v ta forum, ki pa ni bil čisto primeren. Vseeno sem dobila ogromno tolažbe, verjetno pa sem marsikoga presenetila, saj se takrat o tem ni pisalo in govorilo. Čisti tabu.
Rada bi opisala še nek dogodek, ki se mi je zgodil nekako dva meseca po smrti mojega sinka.
Jaz nisem imela te sreče, da bi s partnerjem držala skupaj, naju je ta nesreča razdružila. Nek večer sva šla na obisk k nekim partnerjevim daljnim znancem. Preden sva prišla k njim, mi je fant zabičal, da ne smem (spet) govorit, kaj se nama je naredilo pred kratkim.
Pri teh znancih pa so imeli dojenčka, starega 14 dni…Midva sva bila že enkrat pri niju, ko sem bila jaz že noseča, znanka pa takrat še ne…
Sedaj pa sem tam sedela na luksuznem kavču z strtim srcem, ter gledala znanca, kako sta pestovala ljubkega fantka…
Obljubila sem fantu , da ne bom govorila o bolečini, zato, da ne bi kvarila njune družinske sreče in idile..
Nakar je znanka pričela govoriti, kaj vse so ji baje v porodnišnici hudega naredili in sploh, kako ji je bilo hudo. To je nama razlagala z dojenčkom v naročju…Njej se je godilo najhuje in poslušali smo je nekako dve ure. Jaz pa nisem smela nič reči, niti me ni nihče vprašal, kako je pa meni, oz. nama.
Vam povem, takrat sem mislila, da bom umrla od hudega, ko sem poslušala kritike o porodnišnici in o vsem…Hudo, nepozabno.
Z fantom sva se po tistem kmalu razšla, saj nisva bila preveč dober team, ni bilo razumevanja med nama.
Meni so v porodnišnici rekli, da naj se potolažim, saj se taka huda stvar nikoli ne zgodi eni in isti ženski. Ob tvoji zgodbi pa se mi poraja dvom, da je možno vse, čisto vse. Ob branju tvoje doživete izpovedi me je dobesedno treslo po celem telesu. Zakaj se ti mora to dogajati, neka razlaga mora biti! Z vsem srcem mislim nate, da je konec te vajine more, da se začenjajo za vaju eni sami sončni dnevi, morajo se!! Če ne res ne vem, kje je pravica na tem svetu. Dejansko, vse starše, ki jih poznam, da so morali iti skozi pekel izgube otroka, so dobri in pošteni ljudje. Skoraj zmeraj umrejo zaželjeni otroci. Res hudo.
Za konec ti še ekrat zaželim in upam s tabo, da ti bo sreča v bodoče naklonjena, oz. vama obema.
To si zaslužita!!
Berem vaše zgodbe in solze mi pridrvijo v oči. Čeprav sama nisem nikoli začutila materinstva, v meni nikoli še ni bilo novega življenja in se mi zdi, da nikoli niti nebo, saj se precej let neuspešno ubadam z neplodnostjo. Zaradi tega zelo trpim, ker od nekdaj, ko sem še sama bila otrok sem imela neizmerno rada otroke in kot srednješolka sem si že neizmerno želela svojega otroka. Pa se mi zgodi kaj takega. Pa vendar se mi zdi, da je vaša bolečina milijonkrat hujša. Občudujem vas in želim vam, vse najboljše. Pošiljam vam en velik objem, saj ta velikokrat pomaga pa čeprav le za kratek čas. Verjemite le v to, da enkrat pa boste le imeli v naročju zdravega otročička, ki bo poplačal vse pretrpelo.
Hvala ti za bodrilne besede!
Žal mi je za vaju s partnerjem, ker nista zdrala skupaj. Veš moški včasih ne zdržijo težke naloge, ki jih naša družba pričakuje od njih! Da so vedno močni, da so glava družine, da nikoli ne jokajo… Žal je tvoj partner klonil tako težki nalogi. Kajti smrt otroka je prav gotovo prizadela oba. Ni bil sposoben tolažiti tebe in te podpirati, kajti ti si bila tista, ki je toliko časa nosila bitjece v sebi in čutila njegove premike! Res mi je žal zate, da si morala ostati sama. Kot sem že enkrat dejala, je ravno v slogi moč, partnerja sta dva močnejša kot eden sam!!! Zato pa ne izgubi zdaj upanja. Res je da čas celi rane. Ko boš spoznala pravega partnerja, boš tudi ti imela krasno darilce -to je otrčička!
Tudi meni se je sicer zgodila podobna prigoda kot vama pri prijateljih.
K meni je peti dan po smrti Lukija prišla znanka s štirimesečnim sinkom, ki je ravno tisti dan tulil kot navit. Ni in ni se mogel potolažiti. Pa vendar je z njim pri meni vztrajala kar nekaj časa (ur!!!) Nisem mogla verjeti, da je bila sposobna česa takšnega. Najprej sem imela čudne občutke, da jo je k meni pripeljala radovednost, kako izgleda ženska, ki je izgubila otroka!!! Potem sem mislila na vse najslabše.
Pa sem si rekla, ne moreš ji zameriti, saj je punca mlada komaj dvajsetletna je, nima življenjskih izkušenj, bodi pametnejša in si misli svoje. Nisem ji mogla odpustiti, vendar se zdaj, ko se oziram nazaj, nad tem dejanjem samo spomnim mojih občutkov in si čestitam sama sebi, da sem vzdržala. Takrat ko sem jo gledala, kako stiska svojega fantka, se mi je trgalo…. Govorila sem si, ne smem se zlomiti, ostati moram pokončna. Ko pa je končno odšla, sva jokala, dolgo, dolgo, celo noč!
Tako je to življenje kruto, danes se še srečava, občasno vidim tudi njenega fantka. S partnerjem sta se razšla, ona pa tako mlada, rada bi bila manekenka, zanemarja otrka, skratka, nezrela. Življenje je res kruto. Mali pa takšen sonček.
Želim ti, da boš tudi ti kdaj okušala sladkost materinstva! Upaj in verjemi vase in zase zahtevaj to SREČO! Pripada ti!
Vse dobro ti želiva
Darja in Aleš
P.s. Lahko se kaj še javiš na mail!
Darja in Baco, rada bi vama povedala le to, da čutim z vama. In žal mi je za vse kar prestajata.
Tudi jaz in moj partner sva poleti izgubila najinga sinka. Dva dni pred izračunanim rokom poroda, se mu je ustavil srček. Podovbno kot ti sem se v ponedeljek zbudila in ga nisem čutila. Mislila sem, da spi, saj je bil v nedeljo zvečer še zelo živahen. Vendar mi je bil mir v mojem trebuhu nekoliko čuden, in sem popoldan z mojim dragim odšla k ginekologinji. Dali so me na CTG, kot že trikrat pred tem, ampak sestra ni našla srčka, utripal je le moj. Sestra je vneto iskala, jaz pa prosila Boga, da naj ga že najde in naj me ne straši. Potem me je zdravnica odpeljla še na UZ, in nato nama je morala povedati neizbežno dejstvo, da njegov srček ne utripa več. Meni se je takrat sesu svet, nisem ji mogla verjet, tisoč misli sem imel av glavi, zakaj, a je to sploh možno, mogoče se je zmotila, ….
Pa se ni. Nato sem dva dni čakala, da sem lahko rodila mojega sinčka. Kako je bilo hudo ta dva dni. Trebuh, v katerem je bil Timi in sem ga devet mesecev božala in mu šepetala, se mi je gnusil. Ko sem s še dvema čakala pred porodnima sobama, sta oni dve govorili kako ju je strah, kako bo težko. Jaz pa sem si mislila, da njiju na koncu čaka sreča, ko bosta zaslišali jok svojega deteta. Kaj pa jaz? Jaz bom prikrajšana za njegov jok, za solze sreče mojega dragega, ko bo zagledal svojega sinka, ki sva ga tako ljubila.
Porod sem imela težek, predvsem je pa bolela praznina v meni. In na koncu se ni zgodilo nič, ni jokal, ni brcal, čeprav sem še vedno upala, da bo.
Zdaj je dobre tri mesece od takrat, pa je še vedno zelo težko. Moj Timi, je med zvezdicami, jaz in njegov očka pa ga tako zelo pogrešava. Vsak dan mislim naj, mu zaželim dobro jutro, lahko noč in mu povem, da ga imama rada. Težko pa mi je, ko vidim, da so miji kolegi kar pozabili nanj. Bilo bi mi lepo, če bi ga vsaj vsake toliko časa kdo omenil. Oni pa ne, mogoče mislijo, da je bolje, da me ne spomnijo nanj, vendar jaz že tako skoz mislim nanj, in bi mi bilo všeč, ko bi videla, da ga tudi drugi niso pozabili.
Imava pa sedaj nalogo, da mu dava bratca in/ali sestrico, na katera bo pazil od tam gor in bo ponosen na njiju.
Darja in Braco nista sama, in tudi ostali mislimo na vaju in vajinga Lukata. Pa upam, da so vsi naši otročki med zvezdicami prijatli in srečni,in vedo, da jih imamo njihovi stršai zelo, zelo radi.
Še moje solze za vajinega Luko. Ne morem dojeti, da je to mogoče… Tudi moj mali korenjak se je rodil s 51 cm in 3630 g… Pa si sploh nočem predstavljati, da takrat ne bi migal, ne bi jokal… Občudujem te, da si tako močna. In, da ti mož stoji ob strani. Izredno!!! In, ko bosta imela družino, boste srečni, veseli in povezani… Kako lepo je prebrati, da se partnerja ob takih hudih bolečinah podpirata, da ne odpovesta! Mislim, da bosta skupaj krasna starša. Le pogumno!
LP
Draga Darja in Aleš
Ko sem prebirala vajino zgodbo so me oblile solze. Približno poznam bolečino, ki jo doživljata, saj trenutno doživljam prvi del vajine zgodbe. Dvakrat zaporedoma mi je zarodek odmrl v drugem mesecu nosečnosti. Podobno kot vama tudi meni ginekolog trdi, da je to vse normalno in mi vedno znova ponavlja statistiko splavov in ničesar ne ukrene. Poslal me ni še na nobeno preiskavo. Da bi poskušal ugotoviti razloge za splav, se mu ne zdi potrebno – saj lahko še vse opravičuje s statistiko. Takšne obravnave sem imela dovolj in sem pred kratkim po priporočilih poiskala drugega ginekologa. Vem, da ginekologi ne morejo delat čudežev, lahko pa bolj zavzeto in strokovno obravnavajo svoje paciente.
Darja, vem da je hudo, da je z vsakim splavom, po mrtvem otroku pa še posebej, strah pred ponovnim razočaranjem vse večji, ampak glavo pokonc. Še ostaja upanje tako za vaju kot zame. Tudi jaz sem se odločila, da se bom borila še naprej in do konca. Naj te med tem razveseljujejo majhne stvari, sonce na nebu, glasba po radiu, pozornost prijateljev, pa seveda ljubezen tvojega Aleša.
Držim pesti za vaju.
Leja
Tudi jaz sočustvujem z vama. Jaz sem 07.10.03 rodila v 26. tednu mrtvo deklico. Ime ji je bilo Lea. Še danes vsak dan jočem in ne razumem zakaj? Tudi izvidi niso pokazali nič. Enako je bilo pri meni. Normalen pregled, vse je bilo OK, in potem naenkrat ginekolog ni vedel več utripa. Nisem mogla verjet, sedela sem na stolu ko mi je pisal napotnico za v porodnišnico in ga nemo gledala. Ne, sem mislila, zmotil se je. Ko sem prišla v porodnišnico so me dali v sobo k 3 nosečnicam ki so čakale na porod. Skoraj se mi je zmešalo. Mislila sem samo naj me bog vzame k sebi….. In potem so mi dali gel, celo noč sem čakala da bi se začelo, pa nič. Z mojo pupo, ki je umrla, v trebuhu. Celo noč sem se božala po trebuhu in jokala, upala, da me bo rahlo pobožala nazaj, tako kot je znala, nežno. Zjutraj so mi dali še enkrat gel in zopet čakanje. Ob 9h je potem prišla babica in so mi začeli dajat inekcije z umetnimi popadki. Dobila sem jih 7. Bolelo me je ampak bilo mi je čisto vseeno. Moj zlati fant je bil skoz ob meni, me božal in tolažil, jokal, ob vsak inekciji ki so mi jo dali me je stiskal za roko in mislim da mu je bilo huje kot meni. VSe te bolečine bi dala skozi vsak dan, samo da bi imela mojo pupo. Ob 13 so se začeli popadki na 1 minuto, niti dihat nisem več mogla….. ob 15h je prišla babica, še vedno nisem bila odprta. JAz sem jokala kot dež, hotela sem vstat pa me niso pustili, mislili so da me tako boli, saj me je, ampak jaz sem verjela da moja lubica noče ven, noče me zapustit. Ob 15.55 sem potem začutila pritisk navzdol, poklicali smo babico in niso me uspeli pripeljat niti v porodno sobo, sem že rodila.
Nobene bolečine več, samo praznina, glasovi so bili nekje daleč….. in slišala sem jok dojenčkov iz drugih sob, kjer so rojevale druge.
Babica me je vprašala če jo želim videt in jaz sem samo odkimala. Ker je tudi moja prijateljica rodila mrtvega fanka mi je svetovala naj je ne gledam, ker mi bo potem še huje in tako sem naredila. Zdaj mi je žal. Rada bi jo stisnila k sebi, jo pobožala…..
Vsi mi govorijo da čas celi rane, meni je pa čedalje huje, sploh zdaj ko se približuje rok, ko bi morala rodit, pa prazniki…..
Redno hodim na polje belih vrtnic in prižgem svečko, se zjočem. Ko vidim da nisem edina mi je lažje, ker vem da moja Lea ni sama in mogoče bo čuvala vse ostale, ki pridejo za njo.
Monka
Pozdravljena Monka!
Najprej ti izrekam sožalje in vedi, da sem ob branju tvojega posta zajokala. Vse te naše zgodbe, tako žalostne in tako resnične…. Vem kako ti je. Želela sem ti pisati na mail, pa ga nisi navedla. Naj ti povem svojo zgodbico.
5.10. sem rodila punčico v 34.tednu nosečnosti. Vsa nosečnost brez težav, porod zelo lepa izkušnja. Pa vendar….
10 ur življenja je imela naša lepa punčica. Poimenovali smo jo Anemarie, malo smo jo po cartali, potem pa inkubator in same težave. Kocke so se 10 ur podirale, ena za drugo, umrla je v KC V Ljubljani.
Takrat nisva bila zraven, midva na Jesenicah ona sama v Ljubljani. Niso me pustili domov in v KC. Edino kar imam je slikica, katero pri nas naredijo vsakemu novorojenčku, takoj po porodu, že v bolnici. Vem da je v premerjavi s teboj to veliko kar imam, ampak ko potegnem črto pod rezultat, smo vsi osamljeni in razočarani, vsi imamo samo angelčke in veliko praznino v sebi. Toliko je ljubezni, pa jo ne moremo dajati našim angelčkem.
Imeli smo individualni pokop, na domačem pokopališču in verjemi mi, bilo je grozno. Nikoli si nisem niti mislila, še manj pa predstavljala, da bom svojega prvega otročička pokopala.
Bi ti napisala še kaj več, pa ne vidim skozi solze. Če želiš, mi lahko odpišeš na moj e-mail, pa bova kako več rekle. Sem sicer iz Jesenic in zelo velikokrat na štajerskem, tako,da pridem lahko tudi na Polje belih vrtnic. Naša punčica je namreč pokopana na štajerskem, v Cerkvenjaku, če veš kje je to.
Želim ti lep dan, vsem sotrpinkam, pa da nam naši angelčki dajo toliko moči, kot jo imata Darja in Aleš, katerima pošiljam prav tako lep pozdrav
Mojca