Odlocil sem se, da tudi jaz povprasam po mnenju, tako g. Rejca, kot ostale. Pred 5 meseci sem ostal brez dekleta. Iz danes na jutri sem ostal sam. Stejem 27 let, skupaj pa sva bila 8 let. Ona je leto dni mlajša od mene. Glede zveze bom rekel, da je bila polna lepih stvari, sva pa vcasih zasla tudi v kreg. Oba sva pred približno 5 leti (ona pred 4) doštudirala in se zaposlila. Imela sva kar nekaj skupnih aktivnosti, kot so delo v naravi, šport. Njena največja ljubezen je bila oblikovanje izdelkov iz umetnih mas, pri čemer ji nisem velikokrat pomagal. Razlog je bil predvsem utrujenost od službe. Omeniti moram da me je pred 2 leti pustila, vendar sva se zopet zbližala po mesecu dni. V zadnjem letu sva na veliko govorila o skupnem zivljenju. Zaradi njene naveze na mamo je zelela, da ziviva v zgornjem nadstropju njihove hise, s cimer se nisem strinjal. Veliko sva se pogovarjala kam zivet, toda pogovori so naju pripeljali do razveze. Zelel sem si ziveti z njo, ustvariti družino, toda sam. Nisem želel živeti ne pri njenih, ne pri mojih starših. Predlagal sem ji da kupiva oz. najameva stanovanje, toda nisva se strinjala. Breme je bilo preveliko. V najini zvezi sem igral pasivno vlogo, vedno sem napravil kot je zelela, pa ne zato, da bi se prilagajal. Imela sva podobno razmišljanje, rad sem delal enake stvari kot ona. Vesel sem bil, ko sem jo videl ob meni srečno in nasmejano…
5 mesecev je od tega kar me je pustila, vendar še vedno me vsako jutro gredo misli k njej. Velikokrat padem v jok, enostavno se ne morem pobrati. Vso mojo energijo sem usmeril v šport, jeseni pa nameravam nadalejevati s studijem. Glavni
problem pri vsem skupaj je to, da se počutim krivega. Čeprav vem, da je prav, da nisem šel živet k njenim staršem, sem si po mesecu dni to dejanje očital. Rad bi se pogovoril z njo. Razum mi pravi, da naj si pustim čas in jo prebolim, v srcu pa komaj čakam da jo komaj vidim. Pred tednom dni sem jo poklical v službo, po 10 sekundah pogovora me je zvilo… 3 dni po pogovoru sem bil čisto na tleh. Ali glede tega, da se želim z njo nekoč o vsem skupaj trezno pogovorit, razmišljam v pravi smeri ali ne? Zelo rad bi se pogovoril tudi z vami g. Rejec. Pred dvemi leti (ob prekinitvi zveze) sem bil pri vas, pa vas glede pogret juhe nisem poslušal. Za 8 letno zvezo, kot tudi 2 letno zvezo mi ne bo nikoli žal, pa čeprav me bo še tako dolgo bolelo.
Hvala za odgovor

Dragi Marko,
Sem “samo” ženska, ki je tudi navezana na starše. Res je najbolje začeti skupno življenje na svoje, prav je da se ne pustiš komadirat, kako boš živel, ampak a ti je res sedaj bolje, bi bilo tako slabo, če bi si pri njej doma uredila življe “po svoje”, bila bi skupaj in verjetno se vedno oba srečna. Morda pa je še kje kaksen problem, ne samo v bivanju, mar ne ??

Sploh pa 27 let se ni nobena starost, pojdi ven, veliko jih je še.

enkrat sta se že razšla…..sedaj ne smeš popustiti,pa če te še tako zvija….mlad si še,boš videl da jo boš prebolel in si našel drugo dekle….ne daj se….čez par let ti bo žal,če boš šel k njej……

Dragi Jože,

Hvala za vzpodbudne besede. Verjetno sem vse skupaj malo zmedeno napisal, vse je odraz tega kakršen sem. Ne gre zato, da bi šel nazaj k njej. Tudi ne obstaja možnost. Prve dneve sem se trudil, da bi prišla nazaj skupaj, nato pa sem si rekel, da naj bo srečna, odločil sem se, da je ne bom nadlegoval. Ko me je pustila je bila do mene taka, kot bi bil njen največji sovražnik. To tako boli. Počutim se popolnoma na tleh. Boli to, da sem ji tako zaupal, jo imel za del sebe.. V moji glavi je bilo že vse splanirano glede skupnega življenja, otroka…Vse se je podrlo. Vem potrebujem čas, toda vse gre tako počasi.
Občutek krivde, da nisem šel živeti k njej…, nekoč (ko bom prebolel in nobeden od naju ne bo prepojen s čustvi) bi se rad o vsem skupaj trezno pogovoril. Namreč to kar se je zgodilo med najino zvezo, še danes mislim, da so moreče sanje…
Kaj misliš o tem pogovoru, ali je sploh smiseln?

Draga Maja,

Zamislil sem se nad tvojim odgovorom. 27 let- vedno sem se počutil tako mlad, sedaj pa se kar naenkrat počutim starega. Po diskotekah in podobinih zadevah se mi ne ljubi več hoditi, sploh si ne predstavljam kako bi dohajal 20 letno ženskico. Ne vem zakaj praviš, da si ‘samo ženska’. Dekleta, punce oz. ženske so nekaj najlepšega na svetu. Mogoče si me narobe ocenila. Mojo bivšo punco sem imel res rad, veliko vode bo še preteklo, da jo bom prebolel. Ko človek enkrat razmišlja o skupnem življenju, in se mu to sesuje kot milni mehurček, je težko. Priznam sem prizadet, vanjo sem vložil vso svojo energijo, v srcu je bila moja izbranka. Glede življenja na samo- to je bila moja edina stvar, s katero se nisem strinjal z njo v celotni najini zvezi. Morda bi bila srečna tudi pri njenih starših, toda videnju izkušenj najinih skupnih kolegov, ki živijo pri starših, nisem imel ‘jajc’,

Seveda je popolnoma razumljivo,da sedaj tako gledaš na vse skupaj negativno in si apatičen in……..tudi jaz sem imel dekle pred mnogimi leti in ko sem šel k vojakom se je podrlo in sem si rekel podobno kot ti,ko bo prišel “tisti” čas se bom pogovoril z njo….pa se nisem in prav je tako,kaj češ drezati v čustva potem ko jih ni več….ko sem se slučajno srečal z njo po 2-3 letih,sem jo povabil na kavo,bil sem zelo vesel,da sem jo srečal,a ko sem se pogovarjal z njo,je tista sreča kar nekam izginila…..kaj pa vem,ni se mi zdela več takšna kot sem jo imel v spominu,ali pa nikoli nisem bil ravno na realnih trdnih tleh,glede na to da sem bil prej tako zelo zaljubljen v njo,sedaj pa ne……..
prepričan sem,da tudi ti,ko si boš enkrat našel drugo dekle,potem s to ne boš načenjal takšnih tem…..
Kar pa se tiče DISCO KLUBA sem malo presenečen,pri tvoji mladosti…..jaz imam 46 let in grem še vedno rad sem pa tja kdaj v disko,ti povem da se znorim da je kaj…..in tudi počutim se mladega….tako da ti svetujem,da kdaj vendarle greš,boš videl,da je super,tudi če nimaš 18 let…..
Sploh pa se ne bojim za tebe,da ne bi spoznal novega,prav tako dobrega dekleta,vsaj po tvojem pisanju lahko sklepam,da si zelo “v redu fant”,kakrkšnega bi si tudi sam želel za svojo hčerko…….

Dragi Jože,

Hvala za lepe besede, toda zaradi mojega ‘ne’ se počutim tak gnoj. Poleti, ko sva se vračala z Dalmacije, sem si ob poslušajnju Grašotove pesmi ‘Nisam više z njom’ zamislil o pesmi, in si v glavi rekel nama se to ne more zgoditi. Za prvomajske praznike sem jo v Parizu zaprosil za poroko, ji podaril zaročni prstan. Sedaj sem sam. Ravnokar poslušam pesem z lanskega poletja.
Razpoloženje se mi stalno menja. V službi sem nasmejan, kažem razposajenost, v sebi pa trpim… Najhuje je, ko sem sam…vedno se mi spomini vrnejo. Ne vem ali jih iščem..solze. Doma mi pravijo naj se poberem, vendar ne gre. Bila je res tista prava, pomenila mi je vse. Tu ni šlo več za tisto frišno ljubezen, ampak prijateljstvo, spoštovanje.. Danes vidim, da bi moral kdaj ravnati drugače.
Vsak dan vidim toliko deklet…, toda v 5 mesecih nisem sposoben pogledati nobene druge. Diskoteke, hm, prve tri tedne sem vsak teden vsaj dvakrat hodil ven, toda videl sem, da to ni zame. Prvic sem glede plesa trd, pa tudi brhki najstnici nebi bil dorasel. Ne ljubi se mi več…
Bo ze cas prispeval svoje…

Samo to bi dodala, da ni dovolj da je bilo to dekle v tvojem srcu zasidrano kot ljubezen do konca življenja, kaj pa ti v njenem? Če sta bila tako dolgo skupaj te je prav gotovo dolgo časa imela rada, a kdo ve, kaj si spregledal, da se je odločila odititi. Vidim da si čustven fant na mestu, nisi opazil, on ni rekla…. Prav gotovo je morala zbrati veliko moči da je odšla, razumi jo, čeprav ti je tako zelo hudo.Tisto stanovanje pri starših ni vzrok, to je le edino kar ti veš. Ne išči jo, če bo v miru premislila te bo že ona našla, tudi njej je hudo. Enkrat si jo že privabil nazaj, pa vidiš da je spet odšla. Ne sili v njo, pusti ji svojo pot. O pogovoru nekoč ne razmišljaj preveč, Jože ti je povedal zelo prav. Tak kot si, boš lahko našel dekle, s katero si bosta delila srečo.

Draga Nika,

Tudi jaz sem njej ogromno pomenil. To mi je kazala. Zal sem clovek, ki vedno rabi nekoga poleg sebe. Pocasi je imela moje neodlocenosti oz. pasivnosti dosti. Ona je bila pravo nasprotje… Odlocna, trdna in trmasta punca. No trmast sem po naravi tudi jaz. Preprican sem da bo dobra zena in mama. To tudi boli. Kako sem lahko zgubil tako punco. Vsak dan se spomnim na naju, na sprehode po hribih, naravi… Najina razveza je vse splet okoliscin. Ko sva se vrnila z morja, so se zaceli problemi pri njej doma. Mesec pred najino razvezo se je zjokala na mojem naročju in rekla, da ima vsega dosti in zeli nekaj narediti. Prosila me je, da greva stran od njihovega doma in zaživiva skupaj. Par dni kasneje pa je želela urediti stanovanje doma. Bila je živčna vojna. Tako daleč je prišlo, da je rekla, da naj ji dam teden dni miru, jaz nisem zdržal niti 2 dni. Ure so se tako vlekle.
Vsak dan prekolnem življenje, v času faksa sem gledal moje kolege kako so pohajali po diskotekah v družbi vedno drugih deklet in alkohola. Jaz sem pridno študiral in ob večerih preživel z njo pri nas ali pri njej doma. Tako prepričan sem bil da sem delal prav. Sedaj se spominjam najinih začetkov iz srednje šole, druženja na faksu, potovanj po Evropi, ko sva zaključila fakulteto. Kolegi so danes srečni, jaz pa se sekiram in živim z dneva v dan s službo in športom.
Ko sva nehala mi je rekla da ima drugega, v kar še danes ne verjamem, namreč jo poznam, želela me je le odriniti od sebe. Želim, da je srečna, zato jo pustim na miru. Bojim pa se jo srečati, ker me že ob misli na to stisne. Sčasoma ji bom napisal pismo, verjetno ob njenem, kmalu prihajajočem rojstnem dnevu. Vedno velja pravilo nekdo zmaga, drugi zgubi. Tu jaz nisem gledal na to. Vseeno mi je, če sem zgubil, tu sem pač gledal da na najini zvezi dobiva oba.

Marko

Naredil si samo to narobe ker si se zaljubil v njo tako kot se vsi enkrat ali večkrat v življenju in enkrat so te ljubezni zgolj površinske, tiste ki so globje pa bolijo zato vem da trpiš, kajti ona te je pustila iznenada. Torej je pri njej ljubezen ugasnila pri tebi pa ne in to da je grdo ravnala s tabo tisti dan ko je šla, je verjetno dokaz, da ti je tako hotela povedati da te zapušča in te prizadeti, da bi jo sovražil ne ljubil. Kajti vedela je, da boli vsak razhod, najbolj pa tistega, ki še ljubi. To je življenje, dragi moj in ranjeno srce in zaupanje se celi kar nekaj časa. Tako, da ne obupuj preveč, čez par mesecev bo bolje, boš videl da bo.Pozabil je ne boš nikdar, to je res, samo bolečina in grenak priokus bo počasi zbledel in vse kar si si želel z njo, boš ustvaril z drugo, ki ti bo za tvojo ljubezen hvaležna. Verjemi in ozdravi svoje srce, ker je samo eno inživljenje tudi. Lepo te pozdravljam in sočustvujem s teboj. Čau

Jaz pa verjamem, da ma druzga, če je tako rekla, samo od šoka in bolečine še nisi pripravljen sprejeti tega dejstva. Žaluješ za izgubo, kar je popolnoma razumljivo in vsakdanje pravzaprav. Velikokrat žalujemo za raznimi izgubami, enkrat so te velike, drugič so manjše. Žaluješ pa zaradi občutka krivde, ki ga ni in ga ne sme biti. Ščitil si svoj interes, da živita skupaj ločeno od staršev in tako je prav, če pa ona ni sprejela tega dejstva in če je bila ona pod vplivom in pritiskom staršev in izpolnjevala njihove zahteve in pričakovanja, pa je to njen problem na tvoj. Ne žaluj zato ker si rekel temu ne, boš videl, se bo obrestovalo.Ni tvoje, da samo kimaš, saj si dec, ali ne. Si pač pasiven karakter in to se ne bo nikoli spremenilo ali pa, kdo bi vedel. Pregovor pravi ( če bi človek bil vedež, bi nikoli ne bil revež) pa dostikrat je. Da bi skušal potlačiti svoj jaz, svojo notranjo bit je pa čisti nesmisel, ker bi ravnal v nasprotju z ravnovesjem, ki ti ga je dala mati narava. Zato te očitki samemu sebi ne peljejo prav daleč. Pozabi jo! Če te ne ljubi takšnega kot si, tudi te žalosti tvoje vredna ni. Prav je da izražaš svoja čustva, pa če se drugim zdi še tako čudno, kar gre ven, naj gre ven in konec. Kaži svojo bolečino, saj si človek, imaš čustva imaš dušo, tako kot vsak izmed nas. Vse preveč zatiramo svoja čustva, to je dejstvo, in neizražena čustva ravno toliko bolijo kot izražena, samo da izražena čustva našo dušo čistijo, neizražena pa nas pehajo v slabo počutje.

Lep pozdrav Marko!

Morem ti priznati, da sem prebiral tvoje probleme…in zraven so mi začele teči solze. Zakaj? Zato, ker sem pravkar(na petek trinajstega) končal s punco. Vedno sva se lepo imela…vedno, ko sem želel kam iti sem najprej pomislil kaj bo one rekla, bo lahko šla zraven… Zgodba je zelo, zelo podobna tvoji. Edina resna razlika so leta in to, da sta vidva načrtovala skupno življenje, midva pa daljše popotovanje po eksotičnih krajih. Vse se mi je podrlo. In jaz poslušam pesmi, ki sva jih poslušala skupaj, včasih jočem…Tudi jaz je več nočem nadlegovati.

Sem pa pred eno dilemo. Ko bom na kaki zabavi in bom imel možnost biti s kaksno – nevem – za eno noč še mogoče. Za dlje časa pa…upam, da se bo vrnila. Nevem…tudi sama je govorila marsikaj…od tega, da sva si usojena, da bova za večno skupaj itd… na koncu pa me je ona pustila. In to tako, da se mi niti sanjalo ni, da se bo kaj takega zgodilo. Kar naenkrat!

Kaj pravite o “pogretih župcah”? Jaz je ne mislim prositi. Kaj če bo prišla nazaj? Kaj naj ji rečem? Jaz sem namreč še vedno zaljubljen v njo in upam, da bova celo življenje skupaj.

Je sploh še kaj ostalo,
al’ vse odhaja s teboj?
Ljubezni zaobljube,
dosmrtni sončni zahod,
prstani in pisma,
vse slike s teboj,
poletni aranžma za dva
in košček neba.
Je sploh še kaj ostalo,
al’ vse odhaja s teboj?

(Vlado Kreslin)

Draga Nika, Ina, Tanja

Hvala za odgovor. Vse kar ste mi napisale naj bi bilo res. Tisočkrat sem že slišal pozabil jo boš, spoznal boš drugo… Sploh Tanjin stavek ‘pozabil je ne boš nikoli’ me je stisnil. Zavedam se, da je ne bo mogoče pozabiti, žal sem tak, da v življenju vedno planiram. Tako je bilo tudi z njo. V začetku sem velikokrat pomislil kaj če gre, po nekaj letih, mi to ni prišlo na kraj pameti…Kako me je strah teh vikendov in praznikov. Vedno se mi misli vrnejo nazaj, spominjam se kaj sva počela na današnji dan, leto dni nazaj. Vem, da je to vse skupaj noro… Ne gre mi z glave. Še vedno bi jo želel ob sebi, jo objel.
Kmalu bo imela rojstni dan. Kljub temu, da se ona name na mojega ni spomila, razmišljam ali naj ji pošljem le čestitko ali naj ji napišem pismo… pismo brez občutka žalosti oz. vsebine s čimer bi jo prizadel, le besede, s katerimi se ji bi opravičil za vse in da mi je žal, da nisem šel z njo. Namreč res mi je žal. Včasih me v prsih tako trga zaradi tega. Prosim za vaša mnenj glede tega, naj ji ga pošljem, ali je bolje, da ji pošljem le skromno čestitko z dobrimi željami in z mojo izpovedjo počakam, z upanjem da jo nekoč srečam in se z njo normalno pogovorim. Ne zaradi upanja, da jo dobim nazaj, hočem da vidi, da sem le normalen fant, ki je ljubil in obenem trezno razmišljal.
Hvala

Fant, čeprav ti vsi govorijo, da pozabi, pa ti jaz povem svoje mnenje. Pogovorita se in razčistita, da boš tudi ti mirno živel naprej. Druge rešitve ni, sicer te bo to non stop mučilo. Si pač tip, ki potrebuje resen pogovor in pojasnila, da boš znal kako ina kaj naprej. Z njo ali brez nje. Karkoli že bo rekla, najprej si razčistita, zakaj sta šla narazen. Če imaš jajca, stori to zdaj, če praviš, da si bil bolj pasiven kot aktiven. Če je ona aktivni tip, bo verjetno vesela, če boš tudi aktivno pristopil k rešitvi in pogovoru in ji pokazal, da znaš sprejeti odločitve in posledice. Mislim, da ti ne bo zamerila, če jo pokličeš na kavo in pogovor. To bo samo kava in nič drugega, razčisti si in naprej.

LP

Se strinjam, da se sestaneš z njo, in da ti pojasni svoj odhod. In da razčistita, kaj je pravzaprav bilo, če ravno mislim, da je našla izgovor takrat, ko si rekel, da ne greš k njej živet. Kliči jo, pa ti bo povedala ali pa ji piši. Odločitev je tvoja.

Tanja,

Hvala za odgovor. Danes me je zopet obsel obcutek obupa, pocakal sem jo pred službo. Videl sem jo prvič po 6 mesecih. Kako se je postarala. Totalno sem zopet na tleh. Cez mesec dni sva zmenjena na kavi, kjer bova o vsem skupaj pogovorila.

Marko, živjo.
Najprej hvala za zaupanje. Javil si se mi sicer v čisto drugi temi, vendar sem te prepoznala tudi tukaj in se mi zdi bolje, da ti tu napišem par besed za vzpodbudo. Moram priznati, da si v težki situaciji, vendar pa mislim, da si boš opomogel. Upam, da delno tudi z našimi nasveti. Napisala ti bom seveda svoje mnenje, vendar pa nisem psiholog ali psihiater, da bi ti strokovno svetovala, kaj moraš storiti. Pri svojih 22 letih imam tudi še premalo izkušenj, vendar pa se zgodi tudi, da imajo celo otroci včasih boljšo rešitev kot starši.
Po tvoji izpovedi sem dobila občutek, da s tole punco ni nekaj v redu. Če te po 8-ih letih kar takole pusti in to zaradi drugega, si te sploh ne zasluži. Poleg tega je potem opazila le tvojo postavo, o tvojem počutju je pa sploh ni zanimalo; naj se raje kar pospravi s svojim novim fantom. Vem, da si se nanjo zelo navezal, tudi 8 let je zelo dolga doba. Razumljivo je, da sta v teh letih doživela veliko lepega in da je bila tudi srečna ob tebi. Mislim pa, da sta naredila veliko napako, ker se nista po faksu začela pogovarjati o poroki in sta vse skupaj predolgo vlekla. Tako bi takoj ugotovil, kam pes taco moli. Imam pa občutek, da je bila punca proti, ker te ni imela dovolj rada in je bila neodločna glede vsega. Na srečo pa si to ugotovil(upam) po razvezi in boš dobil punco, ki si jo zaslužiš. Tvoja punca je z izgovorom, da noče živeti samo s teboj, odrivala poroko in se te hotela na tak način znebiti. Prav je, da nisi popustil, saj bi bil v zakonu prevelik šok, ko bi izvedel, kakšno mišljenje ima. Lepo je, da si punco peljal na razne kraje sveta in tudi zaroka je morala biti romantična. Možno je, da se je ob tebi preveč razvadila in kar je glavno, ni znala ceniti vajinega skupnega časa, tvojega truda, da bi imela dober odnos. Če človek nima čuta za ljubezen in prijateljstvo, ga partner lahko pelje na mars, pa mu ne bo to nič pomenilo. Kaj sedaj? Tvojih solz je zagotovo škoda. Če jo imaš še vedno rad, si naredi prostor zanjo v svojem srcu, da je ne boš sovražil, temveč sprejel njeno voljo, hkrati pa sebe in svojo pravico do nove, lepše ljubezni, za katero se boš od danes naprej boril. Ohrani jo v lepem spominu, od sedaj le še kot prijateljico, ki pa te ne more vreči iz tira. Veš, za ljubezen sta potrebna dva in oba morata vlagati v odnos. Pari bi se morali za dober odnos pogovoriti o svojih željah, ciljih, upih, ranah, težavah, otrocih in o bodočem skupnem živjenju. Ljudje imajo pa samo oči za dobre postave, za izkoriščanje drugega, ko je pa potrebno sprejeti svojo napako ali napako drugega, komu odpustiti in ga razumeti pa poberejo šila in kopita in se sploh ne pogledajo več. Juhuhu, dokler je lepo še gre, potem pa… Vsak bi bil rad gospodar drugega. Zato pa so v glavnem žene reve, ker jih mož sploh ne razume, rad bi jo za čistilko in varuško svojih otrok, pa še hišo naj pazi, ko gre on ponočevat s prijatelji. Ko bi šla pa sama rada kam, je pa ogenj v strehi. Seveda so izjeme in želela bi jih čim več. Toda “sto ljudi sto čudi”. Zelo je važno, kako partnerja preživita prva leta. Ali jih bosta na zabavah in žurih, ker se je pač treba znoret, ali se bosta vrgla v posteljne užitke, ali pa se bosta temeljito pripravila na zakon. Midva se sploh še nisva skregala v treh letih. Poznava se tako potanko, da se takoj vidi po obrazu, če je kaj narobe. Potem pa lepo za mizo in zadevo rešit! Moja mula lahko traja dlje, a me fant hitro spravi v smeh. Res imava srečo, da sva se našla. Sva tudi po karakterju taka, da paševa skupaj. Marko, najtežje je najti tako osebo. Jaz je na tvojem mestu ne bi iskala na najbolj pijanih zabavah. Je lahko še tako lepa, če ima poln trebuh pira in cigaret v ustih, že ni zate. Tvoja najboljša poteza je bila šport. Raje večkrat izberi naravo, ker punce z dušo hodijo občudovat gozd in ptice. Če pa to počnejo med tekom, še toliko bolje. Skupno veselje že imata. Tudi tiste, ki hodimo v cerkev nismo slabe; vsaj vera nas uči, da se trudimo za dobro. Ne bom pa ti vsiljevala vere, povem ti le to, da zelo pripomore k lepemu odnosu. Kako naj se skregava za vsako traparijo, če pa skupaj moliva drug za drugega. Odločena sva tudi, da pred poroko ne bova živela skupaj. Potem ni nobene razlike, če prideš po poroki spat v isto posteljo kot pred poroko. Baje se je treba prej sprobat. A smo avtomati al kaj, de bomo hodil od hiše do hiše in se sprobaval? Potem pa so krize, ker ni spoštovanja. Punco mam itak doma in jo mam poln kufr, grem še mal k sosedi. Zato pa so ločitve ali pa beda. Ni sodelovanja med zakonci!! Sedaj bo pa bolje, ker bodo ženske kar z epruveto poročene. Solit nej se grejo vsi skup.
Dej, Marko ti si fejst fant. Mlad si še in začni na sebi. Glavo pokonci in ne bo ti težko srečati prave. Nasmeh in dobra volja, sproščenost, veselje do življenja pa bo. Bog ima rad vse in tudi tebi bo pomagal. Vztrajaj! Jaz sem že v srednji šoli molila za fanta, pa ga sploh nisem poznala. Na koncu Bog odloči, kako pa kaj.
Danes sva imela s fantom božanski randi. Ob 5.30 me je prišel iskat in ogledala sva si najlepši skupni sončni vzhod. Vse hribe sva imela na dlani. Sonce naju je napolnilo z energijo, ki jo še vedno raztresava okrog. Zanimivo, take lepote, pa ni bilo nobenega človeka. Včasih je odklop nujen. Tudi v zakonu.
Hvala, ker si tole prebral. Upam, da ti bo koristilo. Adijo.

Draga Minka,

Hvala za tvoje dolgo pismo. Povedal ti bom še kako mojo slabo stvar. Pred 4 leti sem jo ob kregu klofnil, kar si ne bom nikoli odpustil. V veri, da jo bom ob kregu skuliral, sem naredi nekaj nedopustljivega. Zaradi tega me je pred dvema letoma tudi pustila. Ko sva po mesecu dni prišla nazaj skupaj, sva si rekla,da ne bo nobenih obrekovanj več, česa sva se določen čas držala. V začetku lanskega leta je pri njej nastopila kriza, ohladila se je do mene. Poskušal sem vse, uspelo mi je.Prišla je do mene in se mi opravičila zaradi njenega vedenja. Na zaročnem potovanju v Franciji, avgusta v Dalmaciji je bilo res lepo. Med nama je bilo zaupanje, prijateljstvo. Ko pa sva se vrnila domov so se pri njej začeli problemi doma (alkoholizem, nesporazumi med njenimi starši in starimi starši). Večkrat je jokala, tolažil sem jo. Ko sva že iskala stanovanje, je kar naenkrat rekla, da bi rada živela doma. Pogovorila sva se, vprašal sem jo zakaj želi tako. Rekla je, da se boji za mamo, da bo mama ostala sama, če gre ona od doma. Tako breme je bilo nad nama, nekega dne ko sva se peljala na izlet, mi je takoj pri domu rekla da do mene ne čuti nič več, vidi me le kot prijatelja. Rekla je, da želi starejšega fanta, in da želi biti ponovno zaljubljena. Ostal sem miren. Ob omembi, da želi nove ljubezni, me je stisnilo. Kam je šlo vse tisto zaupanje, prijateljstvo? Ob vožnji sva načela tudi temo glede življenja pri njih, začela je govoriti s povzdignjenim glasom, jaz sem ostal miren, tih. Kar trgalo se je v meni, naenkrat sem ji rekel, naj ne vpije, da ne morem več. Ni prenehala, nenadoma sem zasukal volan proti drugi strani ceste…Začela je jokati…
Pravi da zaradi mojih izpadov in klofute ne more biti z mano. Ne počuti se varno. Velikokrat se peljem po tisti cesti in se na mestu kjer sem naredil to dejanje zamislim nad sabo. Bila je dobra punca. Me pa od razveze nikoli ni poklicala. Tudi za rojstni dan se me ni spomnila. Jaz sem ji ob njenem rojstnem dnevu poslal dolgo pismo. Napisal sem ji, da sem jo ljubil, da bo prisla druga, vendar le zaradi tega, ker si zelim ustvariti druzino. V mislih pa mi bo vedno ostala ona. Praviš da naj hodim v naravo. Vse skozi sem v naravi, toda vedno je v mislih ob meni ona. Za njen rojstni dan sem bil zvečer na Brezju v cerkvi in molil. Molil zaradi grdih stvari, ki sem jih naredil, in da si bova oba ločeno našla srečo.
Minka, oprosti, ker sem te zamoril