lep dan,

najprej vam moram povedati da sem danes po naključju ugotovila vaš portal in seveda sem ga pregledala podolgem in počes in vas moram pohvaliti, da sem našla dosti zanimivih tem in odgovorov na moja vprašanja.

Razlog da sem zašla na vaš portal pa je čista zaskrbljenost za mojo hči, ki je bila aprila stara 3 leta. Imam napotnico za logopeda in psihologa vendar ne bi rada odpeljala otroka v nek zdravstveni dom, ker imam zelo slabe izkušnje z zdravniki v zdravstenih domovih, enostavno nimajo časa da se posvetijo določenemu otroku.

Zato sem na portalu iskala zasebnega logopeda in psihologinjo za hči. Problem imava seveda z govorom, ki pri treh letih ni podoben govorom ostalih otrok v tej starosti.Napisati moram da hči pri 2 letih in pol ni skoraj nič govorila zdaj pa govori vendar pa se zdi kakor da ji možgani prehitevajo jezični govor. Pove začetek in konec stavka ali pa ko premišljuje kako naj kakšno stvar pove pozabi ali pa se razjezi, če jo ne razumemo.
Zelo bi bila vesela, če bi mi lahko dali kakšne napotke na koga se lahko obrnem glede napotnic ali pa bi mi dali kakšen napotek kako naj to popravim sama, vendar mislim, da z pomočjo zdravniške pomoči ne bo šlo.

za vse nasvete in napotke se vam že v naprej zahvaljujem,

lep podrav
darja

Darja,

Za konkretne nasvete imam premalo podatkov (npr. težave ob porodu, motorični razvoj), zato vam lahko dam le osnovna navodila za razvoj in spodbujanje govora:
– Z otrokom se čim več pogovarjamo, razlagamo kaj delamo, berimo pravljice, pojemo pesmice.
– Spodbujajmo otrokov govor in izražanje (če tudi bo kdaj nerazumljivo). Ena izmed stopenj oz. faz v govornem razvoju je tudi ta, da se otrok nauči da z govorom (komunikacijo) lahko vpliva na ljudi okoli sebe (jim pove svoje želje, potrebe, vprašanja in podobno).
– Dajte otroku čas za »odgovor«. Starši (še posebej mame) imamo »vgrajen senzor«, da otroka instinktivno (brez besed) razumemo in včasih »skočimo« še predno nam otrok pove, kaj bi rad. Tako včasih otroka nekaj vprašamo, potem pa (namesto njega) odgovorimo sami in mu ne pustimo, da bi želeno pokazal ali povedal sam.
– V pogovoru z otrokom ne uporabljamo pomanjševalnic.

Konkretna navodila vama bo dala logopedinja.

Privatnih psihologov je kar nekaj, logopedinja pa je trenutno le ena. Vsi delajo s koncesijo (za pregled potrebujete napotnico), informacije o samoplačniških uslugah boste najlažje zvedeli prav pri njih. Nekateri privatni psihologi (pa tudi omenjena logopedinja) delajo v okviru (prostorih) zdravstvenih domov, nekateri pa imajo svoje ordinacije.

Mislim, da se delo privatnih psihologov in logopedov od »javnih« ne razlikuje. Pa tudi princip testiranja ali terapije je zelo podoben in na nek način drugačen od strogo zdravniškega.
Če logoped želi objektivno oceniti otrokov govorno – jezikovni nivo, mora otroka dobro spoznati, opazovati – kar je mogoče le, če se maksimalno angažira in otroka spodbuja, da govori.
Ker želi otroka objektivno oceniti, potrebuje njegovo sodelovanje (komunikacijo), zato logoped pregled (pa tudi samo terapijo) prilagaja otroku.

Mogoče vam bo logoped dal samo napotke, lahko pa se zgoditi, da bo deklica vključena v logopedsko terapijo (ki bo manj ali bolj intenzivna). V primeru, da bo logopedska terapija potekala intenzivno, je mogoče najboljše, da logopeda poiščete v najbližjem ZD.

Upam, da sem vam odgovorila na vaše vprašanje – če ne se oglasite.
Lep pozdrav, Petra