In kako bi ti potem kot oče, ki se z dela vrača ob 19. uri, poskrbel za otroke? Bolj težko. Torej skrbništva ne moreš imeti in ga ne bi bilo smiselno zahtevati.
Ne glede na razloge, zakaj očetje ne hodijo na roditeljske, govorilne in treninge, je skrbništvo kar dosti ustrezno porazdeljeno v skladu s tem, kdo se več ukvarja z otrokom.
[/quote]

Kakor kdaj in kakor za koga.
V posebnih situacijah, kot je npr. ločitev, se je pač potrebno prilagoditi. Poznam očeta, ki je v dobro svojih dveh sinov popolnoma spremenil svoje življenje. Kot je bilo zapisano zgoraj, se breme v partnerstvu porazdeli, če pa že potrebuješ pomoč, se pa najdejo tudi varuške, perice in snažilke, celo guvernante.
Eni gledate na te reči preveč ozko.

Kakor kdaj in kakor za koga.
V posebnih situacijah, kot je npr. ločitev, se je pač potrebno prilagoditi. Poznam očeta, ki je v dobro svojih dveh sinov popolnoma spremenil svoje življenje. Kot je bilo zapisano zgoraj, se breme v partnerstvu porazdeli, če pa že potrebuješ pomoč, se pa najdejo tudi varuške, perice in snažilke, celo guvernante.
Eni gledate na te reči preveč ozko.
[/quote]

Škoda, ker ta oče sloga življenja ni prilagodil že takrat, ko je bil še poročen.
In če mora biti otrok z “guvernanto”, mar ni potem bolje, če je pri tistem staršu, ki je časovno dostopnejši? Se pravi, zagovarjaš fifty fifty samo zavoljo principa, ne zaradi dobrobiti otrok. Raje vidiš, da je otrok z “guvernanto” kot svojo mamo.

no in zakaj bi zaradi ločitve to razmerje porušili z nekimi kvazi skupnimi skrbništvi. Če je bil prej oče zadovoljen s svojo vlogo prinašalca denarja, kaj ga sedaj moti, če mati dobi skrbništvo (se pravi fizični kontakt), on pa plačuje preživnino (pa ponavadi še precej mizerno, prej se je pa strinjal, da financira večino).
[/quote]

Problem nastane kasneje, v najstništvu, ko otrok ob sebi potrebuje očeta. Skupno skrbništvo prinese prav prisotnost očeta, ki ga pa ob zagrenjeni materi in dveh vikendih na mesec +1 kak dan v resnici ni in niti z zgledom ne more vzgajati svojega otroka.
V teh primerih večkrat pride do odtujitve otrok. Saj poznaš rek: Daleč od oči, daleč od srca.
Redukcija očeta na izključno prinašalca dobrin oz. tistega, ki omogoča preživetje otroka, je zelo podcenjujoča do očeta in otrok, je pa večinska mantra CSD in sodišč, vsaj tako je videti zadnjih 30, 40 let.

Škoda, ker ta oče sloga življenja ni prilagodil že takrat, ko je bil še poročen.
In če mora biti otrok z “guvernanto”, mar ni potem bolje, če je pri tistem staršu, ki je časovno dostopnejši? Se pravi, zagovarjaš fifty fifty samo zavoljo principa, ne zaradi dobrobiti otrok. Raje vidiš, da je otrok z “guvernanto” kot svojo mamo.
[/quote]

Razumem. Guvernanta za čas, ko je oče na delovnem mestu, je nekako nesprejemljiva. Mama je pa itak vseprisotna in vedno na voljo, kaj ne?

Nevem zakaj vsi omenjate sodišče. Otroka nista stara par let, da bi imelo tu sodišče glavno besedo. Poznam primer, ko je bila punčka stara okoli 10 let in je na CSD izrazila željo biti pri očetu in se ji je ugodilo. Da pa se otrok v srednji šoli ne bi mogel odločiti sam. Na CSD se pogovorijo z otrokoma na štiri oči kakšne so njune želje in se potem to upošteva. Konec koncev je na prvem mestu želja otroka, ne pa starša, ki se zmišljuje in spletkari. Amapk dokler to zakoni dopuščajo, bo tako. Res ne razumem, zakaj se je treba v veliko primerov raziti tako, da se potem izkorišča otroke in uporablja kot orožje proti drugemu partnerju, hkrati pa taki trdijo, da hočejo najboljše za otroka.

Razumem. Guvernanta za čas, ko je oče na delovnem mestu, je nekako nesprejemljiva. Mama je pa itak vseprisotna in vedno na voljo, kaj ne?
[/quote]

Kot rečeno, ti ne gledaš na dobrobit otroka sploh, ampak bi naredil vse, da bi dosegel svoje, in to ni, da bi bil otrok pol časa s tabo, ampak da otrok pol časa ne bi bil z mamo. Ti bi svojega otroka raje pustil pri varuški kot mami samo zaradi principa pol pol. Vseeno ti je, kako bi se pri tem počutil otrok. Resno, od kdaj je za otroka bolje, da ga čuva varuška, če bi bil lahko s svojo mamo?
Ja, takšno skupno skrbništvo, ko bi otrok moral biti z varuško, ker ima starš pač tak urnik, se mi zdi popolnoma nesmiselno. V takem primeru se je treba dogovoriti drugače. Samo s takimi, ki vidijo samo število ur, se seveda ne da dogovoriti.

Glede na napisano v prvem postu ni ravno tako, da se bori za samo zaradi tega, da polovico časa ne bi bila pri mami. Nevem zakaj eni komentirate, brez da sploh preberete vse kar je bilo napisano. Iz opisa se vidi, da ima očitno opravka z osebo, k hoče manipulirati vse okrog sebe. Ampak očitno se sedaj predpostavi, da je mama zmeraj dober starš, oče pa ne. Kar je pa lahko veliko krat daleč od resnice.

Odgovarjala sem Roboterju in ne avtorju. Zato sem tudi citirala njegov prispevek in ne avtorjevega. Avtorju sem odgovorila drugače in ne vem, zakaj komentiraš, ne da bi sploh prebrala vse, kar je bilo napisano.

no in zakaj bi zaradi ločitve to razmerje porušili z nekimi kvazi skupnimi skrbništvi. Če je bil prej oče zadovoljen s svojo vlogo prinašalca denarja, kaj ga sedaj moti, če mati dobi skrbništvo (se pravi fizični kontakt), on pa plačuje preživnino (pa ponavadi še precej mizerno, prej se je pa strinjal, da financira večino).
[/quote]

Zelo poenostavljena predstava o odnosu starš-otrok, zelo škodljiva predstava tako za otroka, kot za družbo v celoti.
Vloga provajderja je le ena izmed vlog očeta. Veliko pomembnejša je očetova vloga vzgojitelja, na primer… in ta je brez ustrezne količine kontaktov popolnoma onemogočena.

V slovenski zakonodaji ni specifično zapisano, koliko mora biti otrok star, temveč je zapisano v obliki pogojnika, nekako takole: “ko se je otrok sposoben odločati sam.”
Imamo tudi inštitut varuha otroških pravic, ki naj bi pri tem pomagal.

V pravni praksi pa to pomeni običajno starost od 9. do 12. let naprej.