Ločitev, zloraba otrok, skrbništvo
Pred dobrim mesecem dni sem sprejel odločitev, da prekinem izvenzakonsko razmerje , ki je trajalo okoli 18 let in v katerem sva dobila dva otroka, ki sta zdaj že najstnika, eden je srednješolec, drugi pa na skorajšnjem pragu. Razmerje je bilo precej vihravo, vendar sva nekako uspevala premagovati vse težave in ovire, tudi s pomočjo partnerskega svetovanja. Zadnje pol leta pa je odnos s strani partnerke postal nevzdržen, iskanje dlake v jajcu, poniževanja, nespoštovanje, nesramnost, konstantno iskanje prepirov, akcije s katerimi me je skušala narediti ljubosumnega. Pravzaprav se je spreminjala v drugo osebo, ki je nisem več poznal. Počasi a vztrajno sem se ohlajal in na koncu sprejel odločitev. Konec je. Ob tem je bila zelo presnečena in začudena, klub temu, da sem jo ves čas opozarjal naj spremeni odnos. Ni želela, da greva narazen, vendar sem jaz bil neomajen. Kakšen teden zatem po čistem naključju odkrijem na računalniku starejšega otroka njegovo komunikacijo z moškim 40+, otrok pa je mladoleten. Sprva čisto nedolžna komunikacija, potem pa vedno bolj intenzivna. Moški mojega otroka pretirano hvali, mu govori kako je poseben, mu pošilja srčke, ga podkupuje z materialnimi dobrinami, ki mu jih pošilja preko njegove mame, dogovorjena sta tudi že za darilo večje vrednosti. Iz pogovorov je razvidno, da mu otrokova mati sporoča ogromno stvari o njem in družini, pošilja mu tudi njegove slike. Moški mu čestita za ocene in druge uspehe. Iz pogovorov je razvidno, da je moški z njim komuniciral kar nekaj mesecev. To vpletanje otroka matere v svoja “prijateljstva” se mi zdi grozljivo, zato sem hotel izvedeti skozi kakšne situacije je moral moj otrok. Najprej sem vprašal njega, kako je neka dobrina prišla v našo hišo, pa se mi je zlagal, da to prinese mati. Kasneje mi prizna, da mu je tako naročila prav ona. Iz tekstov dopisovanja in dogodkov, ki so se zgodili povežem točke in potem izvlečem iz nje, da je nek večer bila s tem moškim in mojim otrokom na pijači, ker pa sem tisti večer bil doma pred njo mi je bilo čudno kako je domov prišel otrok. Ker je bila stisnjena v kot mi je morala priznati, da sta skupaj s “prijateljem” pripeljala sina domov, potem pa sta šla v noč na še eno “pijačo”. Ta prijatelj ima seveda zgledno družino. Ne morem si predstavljati kakšne travme prestaja moj otrok. Kasneje ugotovim, da je bil ta moški na medmrežni liniji tudi z mlajšim otrokom. Ženski se vse to zdi normalno, češ da ona lahko ima prijatelje in da jih ona pač ne skriva pred nikomer, skrit je bil baje samo pred mano. Te stvari je suvereno potrdila tudi pred strokovno delavko na CSD.
Postopek razdružitve teče, ženska pa se mu na vse pretege upira, spreminja odločitve in dogovore na dnevni bazi, tudi pri notarju. In tudi po podpisu pri notarju. Vmes so bila prisotna izsiljevanja po premoženju, ki ji ne pripada in potem podtikanja, da jaz njo izsiljujem. Dva dni po podpisu sporazuma pri notarju, kjer sva se dogovorila o skupnem skrbništvu otrok je privrela domov od “prijateljice” in na prvo rekla, da si pa zdaj želi ona skrbništva. Ko me ni zraven pa mlajšemu razlaga, da bo tako več denarja. Aja, pa še to, ko sva se dogovorila za dan ko bova obvestila otroka o najinem razhodu, ni mogla počakati da se vrnem iz službe in je to storila sama, potem pa je otroka, ki sta doživela šok odpeljala k starim staršem.
Zdaj imam občutek, da otroka uperja proti meni, sploh glede na to, da zopet solira v pogovorih z njima glede nadaljne ureditve življenja in skrbništva. Meni pa je zagrozila, da me bo tožila za skrbništvo, če ne bom spremenil odločitve glede skupnega skrbništva. Glede na to, da iz vsega pravzaprav ne vidim, da jo pretirano skrbi za najina otroka, saj ju je po besedah stokovnjaka z vzpostavljanjem stikov otrok s svojim “prijateljem” v času trajanja enovite družine čustveno zlorabljala, ne morem otroka prepustiti v samostojno skrb takšni osebi. Kadar ji klikne, da bi pred otrokoma razpravljala o najinem odnosu, jo lahko ustavim samo tako, da če še eno zine bo ta njen “prijatelj” zelo zaposlen z reševanjem svoje družine. Takrat pa jo bolj skrbi zakaj bi jaz to naredil, kot pa travmatiziranje najinih otrok.
Iskal sem že po spletu, kako naprej v takšnih primerih, pa žal kaj takega nisem našel. Ker je že več kot 10 let na antidepresivih, v zadnjem letu pa jih je zamenjala in takrat je odnos začel rapidno padati sem ji po nasvetu prijatelja predlagal, da skupaj obiščeva preizkušenega zdravnika. Dal mi je tudi povezave do stranskih učinkov teh zdravil in simptomov bipolarne motnje. Sam sem zaznal, da se v 90% pokrivajo z njenim vedenjem in tudi sama se je našla. Po srečanjih z nekaj “prijateljicami” pa je z njo vse v najlepšem redu, jaz pa sem nor. Zdi sem mi, da sem se po sadističnem filmu, znašel v špansko mehiški limonadi, zdaj pa sem v horror muviju.
Mi lahko kdo svetuje kako naprej? Želim si, da imata moja otroka mamo, obenem pa ji ne morem in ne želim zaupati samostojnega skrbništva.
Problem je trenutno predvsem praven in bi se bilo smiselno obrniti na odvetnika.. kjer pa svetujem previdnost: tisti, ki vam bo obljublja vse, kar si želite, ni pravi!
Slovenska zakonodaja sicer omogoča skupno skrbništvo, vendar pod pogojem, da se oba s tem strinjata.
Problem je, da v primeru, ko se mati otrok ne strinja za skupno skrbništvo, ji v veliki večini praktično 90% pravna prakso to tudi dosodi. V času ločitve, čustvene prizadetosti in tudi želje po maščevanju ter včasih celo pod vplivom odvetnikovega podpihovanja, se matere potem ne strinjajo za sostarševstva.
Samo 20% ločitev vodi v Sloveniji v deljeno starševstvo. Preostlih 80% se nato odvija preko sodišč, kjer skoraj večinsko v 90% primerih starševsto prejmejo matere.
Paradoks je, da mora moški dokazati, da ženska ni primerna za mati, če želi on prevzeti skrbništvo.
Obratno ženski ni potrebno dokazovati ničesar, dovolj je, da se ne strinja s sostarševstvom.. pravna praksa pa večinsko določi skrtništvo materi.
Stereotipno velja, da so matere boljši “starš”.. dejansko so do določene starosti otrok bolj primerne, ne pa v celotnem obdobju otroškega odraščanja, kjer je najboljši način vzgoje oba principa: materin in očetov.
Vloge so pač različne, četudi nista starša značilna predstavnika svojega spola.
Germanska zakonodaja je usmerjena obratno v to, da starši nadaljujejo s so-starševanjem tudi po ločitvi. Starševsto ne pripada avtomatično enemu spolu, temveč se oba spodbuje k temu, da nadaljujeta z začetim.
Posledično je tudi procent sostarševsta še enkrat večji: 40%.
Da razčistimo glede skrbništva, ker je stepni volk napisal povsem narobe. V Sloveniji je okrog 15 procentov skupnih skrbništev, 10 procentov skrbnikov je očetov, ostalih 75 procentov se dogovori brez tožbe, da bodo otroci pri mami. Sodnih obravnav zaradi stikov/skrbništva je okrog 600 do 700 na leto (primer običajno ni rešen z eno obravnavo), kar predstavlja cirka en odstotek otrok, ki imajo ločene starše. Torej cirka odstotek primerov se odvije na sodišču s tožbo, ne 80.
Otroka sta že dovolj stara, da lahko izrazita svoje mnenje. Ne pusti se ustrahovati, vztrajaj pri svojem, ne zapenjaj se glede denarja (če si to seveda lahko privoščiš); če boš obupal zaradi tega, ker ti “vsi” govorijo, da otroci itak večinoma pripadejo mamam in se ne splača boriti, potem bosta seveda otroka ostala pri mami a ne.
Poskusi odmisliti njene prijateljice, njeno diagnozo, bolezen, ne išči opravičil in pojasnil, temveč se trenutno osredotoči na to, kar ti je najpomembnejše. Njene prijateljice bodo seveda na njeni strani, tako je to pri ločitvah. Redki prijatelji in sorodniki so zmožni tega uvida, da skušajo na stvar gledati objektivno. Dogovor pri notarju glede premoženja je drugače zavezujoč. To ni samo prazen list papirja. Ne vem, kako si lahko naknadno premisli, če je bil dogovor overovljen? Če bo šla v tožbo za skrbništvo, se boš pač moral tožiti. Morda pa vama bodo ponudili mediacijo in bo še možnost za razpravo.
Drži se. Skušaj se čim bolj osredotočiti nase in na otroka. Pazi na to, da boš spal, da si tudi oddahneš s športom ali hobijem, da redno ješ čim bolj zdravo, ne hecaj se s kakim alkoholom in podobno. Opri se predvsem na tiste ljudi, ki te ne bodo še bolj podpihovali proti bivši, ampak bodo imeli kake bolj konstruktivne predloge.
Mogoče nisem dovolj natančno zapisal. Pri notarju sva podpisala razdružitveni sporazum, ki je v večjem delu glede premoženja, vsebuje pa tudi del glede skrbništva otrok, kjer je jasno zapisano, da sva sporazumna, da se otroka zaupata v vzgojo in skrb obema in da bova predlog vložila sama pri pristojnem sodišču. Dva dni zatem zanjo to ni bila več opcija. Na sostarševstvu sva bila vseskozi od razpada najine zveze, z vmesnimi vložki. Je bilo pa tudi več deset flip-flopov glede drugih stvari do samega podpisa.
Kar se tiče podpihovanja, ga sam nisem deležen niti ga ne potrebujem, do bivše ne morem razviti nikakršnih čustev. Osredotočen sem le na dobro otrok in zato bom tudi vztrajal na sostarševstvu. Na otroka sem zelo navezan, previl sem najmanj toliko plenic kot ona, tudi pri ostalih gospodinjskih opravilih sem bil najmanj na polovici, pri vseh njunih aktivnostih v otroštvu pa sem bil bolj kot ne sam. Želim, da dobita tudi v tem obdobju tisti del očetove vzgoje, ki jo otrok potrebuje. Izsiljevanju matere ne bom podlegel.
Ne razumem, kako si upa ob tem, da je spoznavala otroka s svojim “tajnim prijateljem”, ga v sodelovanju z njim podkupovala, obenem pa otroku naročala, da laže in prikriva očetu, sploh pomisliti, da bi me tožila za skrbništvo. Ne vem kaj ima to skupnega z zdravo vzgojo in skrbjo za otroka.
Če uporabim zdravo pamet, bi lahko zgolj jaz tožil njo za skrbništvo.
Veliko stvari je potrebno ločiti v teh navedbah. Koliko ljudi se za skupno skrbništvo odloči že v osnovi sporazumno ter koliko do nje pride preko tožbe?
Kakšne šanse imaš v naši pravni praksi?
Samo primer Stojana Ježa pove, da je to bolj jalova pot.
Prej navedeni podatki so iz predstavitve problematike v Državnem zboru, 5.februar 2018:
[attachment=0]DZ.JPG[/attachment]
Da ne gredo vsi starši takoj v pravni spor je nekako logično. Ko stopijo do odvetnika očetje, pa praviloma izvedo, da imajo za skrbništvo praktično nično možnosti, za skupno zelo malo (odvisno od matere).
Približno empatičen človek in starš, svojih otrok torej ne bo vlekel skozi sodne postopke, kjer je možnost doseči delitev skrbništva minimalna. Preveč stresa povzroča vsem v postopku.. zato se bodo očetje umaknili.
V javnosti pa bodo seveda to potem statistično predstavili, kot da se “očetje ne zanimajo”.
Res je, da tudi takšni očetje obstajajo in so bili. Vendar jih je čedalje več takšnih, ki stvari jemljejo iz enakopravnega stališča.. vendar jim te enakopravnosti potem pravna praksa ne omogoča.
Dodaten in tudi hud problem je dejstvo, da matere gredo pogosto preko otrok v maščevalni pohod napram bivšim partnerjem in jim prepovedujejo, omejujejo ali grenijo stike z otoki.. celo z lažnim ovadbami (na kar jih včasih nagovarjajo celo odvetniki sami – da lažje dosežejo svoje).
O tem je pisala tudi moderatorka tega foruma Melita Kuhar: https://www.delo.si/prosti-cas/ocetom-stiki-prepovedani.html
Tudi, ko se dokaže, da gre za neosnovano ovadbo, se teh lažnih prijav pravno ne preganja.. češ, mati je bila dolžna sum prijaviti.
Ostale statistike tako pravijo:
V Sloveniji je bilo v zadnjih desetih letih (2004-2013) glede na podatke statističnega urada v povprečju nekaj več kot 2400 razvez letno, od tega v povprečju nekaj več kot tisoč parov brez otrok. drugi so ob razvezi morali doreči tudi, komu bodo zaupani otroci.
Več kot tri četrtine otrok dodeljenih samo materam V veliki večini primerov je bilo zaupanje otrok v varstvo in vzgojo dodeljeno ženi:
– 77 odstotkov ženi,
– 13 odstotkov skupno,
– 8 odstotkov možu,
– 2 odstotka drugačna rešitev.
Varuh človekovih pravic podobno pravi :V primerih, kjer se za starševsto niso dogovorili vnaprej, je bilo otrok dodeljenih:
73% mati
17% oba,
11% oče.
VIR: http://www.varuh-rs.si/fileadmin/user_upload/pdf/2015_-_Otrok_v_druzinskem_sporu/Vosnjak.pdf
ZAKLJUČEK: PRAVNA PRAKSA bi tako morala biti že v osnovi naravnana tako, da se starša usmerja v skupno starševstvo. Najprej se to spodbuja, išče rešitev.
Zato ne čudi, da imajo germanski pravni sistemi, specifično Nemčija še enkrat več skupnih skrbništev: 40%.
Starševstvo se ne preneha, ker si se ločil.
Vpis dogovora o skrbništvu v notarski zapis na sodišču nima iste veljave kot del, ki govori o premoženju. Sodišče bo zahtevalo še mnenje CSD in se lahko na osnovi tega mnenja lahko glede skrbništva vse popolnoma spremeni. Glede na sodno prakso in siceršnje izkušnje s CSD priporočam, da se obrneš na odvetnika.
Žarnina statistika pa lahko drži, lahko pa ne, ker se večino očetov “ustrezno obdela” že na posvetu na CSD in marsikateri ob razlagi, ki jo tam dobi in odnosom matere otrok opusti potegovanje za skrbništvo.
Pozabila si napisat, zakaj se 75% staršev dogovori brez tožbe tako, da so otroci dodeljeni mami..
Ker v nasprotnem, s tožbo, očetje nimajo skoraj nobenih šans, da bi bilo sploh drugače (npr.skupno starševstvo 50:50).
Tako, da avtorja upravičeno skrbi.
Ker, če se je bivša premislila glede skupnega oz.deljenega skrbništva 50:50, praktično nima šans, da ga dobi.
Bi ji moral hude “prestopke” dokazat, da bi dobil (narkomanija, alkoholozem, prostitucija, neprištevnost, opravilna nesposobnost ipd.).
V tujini, pa bi ona morala dokazovat, na podlagi česa se je premislila in priložit tehtne dokaze, da on ni primeren oče oz. ni primeren za skupno skrbništvo 50:50.
Notar lahko overi samo ureditev premoženja, medtem ko je skrbništvo izključno stvar sodišča in tega sploh ne bi smel vključiti v sporazum. Malo te je zavedel s tem, ne vem, ali je to kršitev notarskega kodeksa ali ne, ampak notar s skrbništvom mld. otrok res nima nič.
Lepo, da imaš prijatelje, ki ne razpihujejo že tako razgretega vzdušja. Upam, da boš res vztrajal, ne obupaj prehitro ne glede na vse, kar ti bodo verjetno še napisali nekateri moški.
Veliko stvari je potrebno ločiti v teh navedbah. Koliko ljudi se za skupno skrbništvo odloči že v osnovi sporazumno ter koliko do nje pride preko tožbe?
Kakšne šanse imaš v naši pravni praksi?
Samo primer Stojana Ježa pove, da je to bolj jalova pot.
Prej navedeni podatki so iz predstavitve problematike v Državnem zboru, 5.februar 2018:
DZ.JPG
Da ne gredo vsi starši takoj v pravni spor je nekako logično. Ko stopijo do odvetnika očetje, pa praviloma izvedo, da imajo za skrbništvo praktično nično možnosti, za skupno zelo malo (odvisno od matere).
Približno empatičen človek in starš, svojih otrok torej ne bo vlekel skozi sodne postopke, kjer je možnost doseči delitev skrbništva minimalna. Preveč stresa povzroča vsem v postopku.. zato se bodo očetje umaknili.
V javnosti pa bodo seveda to potem statistično predstavili, kot da se “očetje ne zanimajo”.
Res je, da tudi takšni očetje obstajajo in so bili. Vendar jih je čedalje več takšnih, ki stvari jemljejo iz enakopravnega stališča.. vendar jim te enakopravnosti potem pravna praksa ne omogoča.
Dodaten in tudi hud problem je dejstvo, da matere gredo pogosto preko otrok v maščevalni pohod napram bivšim partnerjem in jim prepovedujejo, omejujejo ali grenijo stike z otoki.. celo z lažnim ovadbami (na kar jih včasih nagovarjajo celo odvetniki sami – da lažje dosežejo svoje).
O tem je pisala tudi moderatorka tega foruma Melita Kuhar: https://www.delo.si/prosti-cas/ocetom-stiki-prepovedani.html
Tudi, ko se dokaže, da gre za neosnovano ovadbo, se teh lažnih prijav pravno ne preganja.. češ, mati je bila dolžna sum prijaviti.
Ostale statistike tako pravijo:
V Sloveniji je bilo v zadnjih desetih letih (2004-2013) glede na podatke statističnega urada v povprečju nekaj več kot 2400 razvez letno, od tega v povprečju nekaj več kot tisoč parov brez otrok. drugi so ob razvezi morali doreči tudi, komu bodo zaupani otroci.
Več kot tri četrtine otrok dodeljenih samo materam V veliki večini primerov je bilo zaupanje otrok v varstvo in vzgojo dodeljeno ženi:
– 77 odstotkov ženi,
– 13 odstotkov skupno,
– 8 odstotkov možu,
– 2 odstotka drugačna rešitev.
Varuh človekovih pravic podobno pravi :V primerih, kjer se za starševsto niso dogovorili vnaprej, je bilo otrok dodeljenih:
73% mati
17% oba,
11% oče.
VIR: http://www.varuh-rs.si/fileadmin/user_upload/pdf/2015_-_Otrok_v_druzinskem_sporu/Vosnjak.pdf
ZAKLJUČEK: PRAVNA PRAKSA bi tako morala biti že v osnovi naravnana tako, da se starša usmerja v skupno starševstvo. Najprej se to spodbuja, išče rešitev.
Zato ne čudi, da imajo germanski pravni sistemi, specifično Nemčija še enkrat več skupnih skrbništev: 40%.
Starševstvo se ne preneha, ker si se ločil.
[/quote]
Ugovarjala sem podatku, da se 80 odstotkov dodelitev odvija s tožbo. Poznam moške, ki so vztrajali pri skupnem skrbništvu in ga tudi dosegli. Zakaj ne vztrajajo vsi, ki bi radi enakopravno sodelovali v skrbi za otroka, pa ne vem. Mogoče pa ta želja vseeno ni tako iskrena in skupno skrbništvo omenjajo “reda radi”.
Vsi trobite, da je sistem bolj naklonjen mamam, ampak jaz, ko grem na roditeljski, k zdravniku, na govorilne in na tekme otrok, vidim 80 do 90 odstotkov mam in samo redke izjeme od očetov. Dodelitve ustrezajo temu stanju na terenu.
In namesto da bi očete, ki bi želeli skupno skrbništvo, spodbujali, naj vztrajajo, jih že vnaprej zamorite in jim svetujete, naj obupajo, ker bo otrok itak dodeljen mami, ker je pač sistem naklonjen ženskam.
Jaz sem ena izmed mam, ki je padla na foro “dajva se it skupno skrbništvo”. Glede na to, da gre pri bivšem za inteligentnega človeka z zelo dobro službo in je kar precej razgledan, sem bila mnenja, da si kljub temu, da je porazni partner in čustveno precej tog, zasluži priložnost. Že leto in pol sedaj v njegovi “izmeni” najino deklico vse dneve pazijo njegovi starši in/ali sestra, on je z njo le takrat, ko nima službe, rekreacije, treninga z osebnim trenerjem, jadranja s prijatelji, službenih poti, sestankov in zabav…to je pa cca nekaj dni v mesecu, bi si upala trditi da niti en teden skupaj. In ne samo to, že nekajkrat je lagal, da gre z njo na morje ali izlet, pa je potem šla z njegovimi starši. Dobro me je okoli prinesel, najhuje pa je to, da že prej ni bil perla od očeta, sedaj pa, ko bi se moral najbolj izkazati in mi je celo vmes grozil in me silil v skupno skrbništvo, čisto popustil. In kaj naj naredim? Vložim zahtevo za polno skrbništvo? Verjetno me bodo na sodišču vprašali po zdravju… Z odločitvijo o skupnem skrbništvu sem prekleto brcnila mimo in jo bom verjetno obžalovala do konca življenja. Hči mi pomeni vse, on trdi enako, ampak očitno se najini pogledi na to še vedno močno razlikujejo (tudi jaz sem mu menda pomenila ves svet pa je raje živel na luni). Skratka, ja, smo tudi takšne, ki smo dale priložnost in s tem brcnile v temo. Najhuje pa je, ker to niso stvari, s katerimi bi kar malo eksperimentiral in me je na trenutke resnično sram, da sem se šla vse to. Pa bi moralo biti njega sram…kar pa močno dvomim. Tolaži me le to, da ji pri njegovi družini ni hudega in lepo skrbijo zanjo.
Dragi očetje, če se že borite, se dajte do konca. Vzemite stvar resno, predvsem pa preverite, KAJ pomeni skupno skrbništvo. Ni lahko in ni kar tako…otrok je živo bitje in ne nekaj za dviganje ega po ločitvi/razhodu, orodje za maščevanje ali pa nekaj, za kar imaš pol skrbništva, ker bi drugače lahko drugi morda mislili, kakšni bumbarji ste po propadlih zvezah.
Sem se resnično morala spihat, ko berem toliko o tem, kako bi si očetje zaslužili priložnost…Verjetno bolj subjektivno gledam na to. Sicer pa priznam, da sem sama kriva in sem sama to zakuhala…ampak če meni da kdo življenjsko priložnost, ki jo dejansko izsilim, bom pa seveda nekaj naredila za to, da je ne zapravim, sploh pa gre tukaj za živo bitje. Eh, saj nima veze…razočarana sem nad isto osebo že drugič v življenju in veliko bolj boli kot je prvič.
Ugovarjala sem podatku, da se 80 odstotkov dodelitev odvija s tožbo. Poznam moške, ki so vztrajali pri skupnem skrbništvu in ga tudi dosegli. Zakaj ne vztrajajo vsi, ki bi radi enakopravno sodelovali v skrbi za otroka, pa ne vem. Mogoče pa ta želja vseeno ni tako iskrena in skupno skrbništvo omenjajo “reda radi”.
Vsi trobite, da je sistem bolj naklonjen mamam, ampak jaz, ko grem na roditeljski, k zdravniku, na govorilne in na tekme otrok, vidim 80 do 90 odstotkov mam in samo redke izjeme od očetov. Dodelitve ustrezajo temu stanju na terenu.
In namesto da bi očete, ki bi želeli skupno skrbništvo, spodbujali, naj vztrajajo, jih že vnaprej zamorite in jim svetujete, naj obupajo, ker bo otrok itak dodeljen mami, ker je pač sistem naklonjen ženskam.
[/quote]
Osebno poznam več primerov, kjer so nastradale ženske.. saj so tipi uradno na “minimalcih” dejansko imajo svoja podjetja in višje prihodke od njih. Plačujejo torej minimalcu primerno.
Hkrati dosežejo vse sebi v prid. Se en izselijo iz skupne nepremičnine, ne pustijo otrokom na drugo šolo itd.
Kot drugo so primeri, ko so otroke zmanipulirali na svojo stran, da z mamo ne komunicirajo več.
Vendar osebne izkušnje niso enake dejanskemu stanju.. statističnemu.. niti povprečnemu.
In nenazadnje, slikanje realne situacije je čisto primerna spodbuda očetom, ki se za svoje otroke zanimajo. Odvetnik, ki bo slikal drugačno sliko, več kot očitno reklamira nekaj, kar ne bo zmogel doseči.
Spodbuda skupnega starševstva pa je v PRAVNI PRAKSI RS, ki bi to morala urejati.. tako z mediacijami, kot medsebojnim dokazovanjem “nesposobnosti”.
Dokler je zgolj nestrinjanje matere dovolj, bo pravna praksa hudo krivična, rezultati pa usklajeni s stereotipnim pogledom, da se očetje za otroke ne brigajo.
Zna biti, da se ta stereotip vleče še iz socializma, kjer bi znal statistično celo biti resničen, gledan na celotno Jugoslavijo, nikakor pa ne v naprednejših republikah.. in seveda ne v današnji Republiki Sloveniji.
Tisočletja je bil sistem krivičen do žensk, sploh niso mogle dobiti otrok.. pravzaprav je prvi takšen primer Percy B. Shelly prvi moški, ki so mu v anglosaksonskem pravu odvzeli pravico do otrok in jo dodelili materi.. uradno zaradi “razuzdanega življenja”, dejansko zato, ker je zagovarjal ateizem (pa tudi nemoralo mu lahko mirno očitamo, druženje z Byronom ne pomaga). Btw..Njegova druga žena je napisala Frankensteina… Marry Shelly.
Do prve svetovne vojne pa je to potem začelo postajati pravna praksa.. kjer je moški izgubil absolutno lastniško pravico nad otroci..
Pravna praksa v Sloveniji je gotovo tragedija za vse očete, ki se zanimajo za svoje otroke.. gledano zgodovinsko pa so ženske trpele veliko hujše krivice tisočletja (izjema tiste iz zelo premožnih in vplivnih družin).. vendar to ne pomeni, da je sedaj ta krivica opravičena.
Kot rečeno, v zgledu germanskih držav, bi lahko usmerjali starše tudi po ločitvi v skupno skrbništvo.
Dokler pa je ženski omogočeno, da to enostavno zavrne zgolj z nestinjanjem.. je pa hudo, hudo narobe.
Notar lahko overi samo ureditev premoženja, medtem ko je skrbništvo izključno stvar sodišča in tega sploh ne bi smel vključiti v sporazum. Malo te je zavedel s tem, ne vem, ali je to kršitev notarskega kodeksa ali ne, ampak notar s skrbništvom mld. otrok res nima nič.
Lepo, da imaš prijatelje, ki ne razpihujejo že tako razgretega vzdušja. Upam, da boš res vztrajal, ne obupaj prehitro ne glede na vse, kar ti bodo verjetno še napisali nekateri moški.
[/quote]
Ne drži. Dogovor o skrbništvu se lahko zapiše v notarski zapis in ga sodišče upošteva kot usmeritev, ne pa kot defacto sklenjen dogovor. Sodišče se o dodelitvi odloči na osnovi, dogovora staršev, želja otrok, če so vsaj delno opravilno sposobni (14+ let) in predvsem priporočil CSD.
Priporočila CSD pa so žal copy/paste dokument, razen v redkih primerih.
Ugovarjala sem podatku, da se 80 odstotkov dodelitev odvija s tožbo. Poznam moške, ki so vztrajali pri skupnem skrbništvu in ga tudi dosegli. Zakaj ne vztrajajo vsi, ki bi radi enakopravno sodelovali v skrbi za otroka, pa ne vem. Mogoče pa ta želja vseeno ni tako iskrena in skupno skrbništvo omenjajo “reda radi”.
Vsi trobite, da je sistem bolj naklonjen mamam, ampak jaz, ko grem na roditeljski, k zdravniku, na govorilne in na tekme otrok, vidim 80 do 90 odstotkov mam in samo redke izjeme od očetov. Dodelitve ustrezajo temu stanju na terenu.
In namesto da bi očete, ki bi želeli skupno skrbništvo, spodbujali, naj vztrajajo, jih že vnaprej zamorite in jim svetujete, naj obupajo, ker bo otrok itak dodeljen mami, ker je pač sistem naklonjen ženskam.
[/quote]
Si morda pomislila na to, da si zaradi efektivnosti in boljšega zagotavljanja preživetja par morda razdeli obveznosti?
Jaz sem npr. z delom redno zaključeval med 18:00 in 19:00 medtem, ko je bila žena doma že med 15:00 in 16:00. Roditeljski in razne druge aktivnosti otrok pa so bile ravno v času med 16:00 in 19:00.
Zagotovo je med temi mamami nekaj takih, ki imajo može, ki jim je vseeno za otroke, ni pa to ne večina, ne povprečje.
Večina in povprečje je približno tako: Mati se zaposli na kakem manj zahtevnem delovnem mestu, kjer lahko prej odide domov k družini, oče pa je tisti, ki več zasluži, je dlje na delovnem mestu in s tem preskrbi družino. Nenazadnje je bilo v še ne tako daljni preteklosti povsem pričakovano, da žena ne hodi na delo in ostane doma ter skrbi za otroke in dom.
Sposojeno od Stepnega volka: “Osebno poznam več primerov, kjer so nastradale ženske.. saj so tipi uradno na “minimalcih” dejansko imajo svoja podjetja in višje prihodke od njih. Plačujejo torej minimalcu primerno.
Hkrati dosežejo vse sebi v prid. Se en izselijo iz skupne nepremičnine, ne pustijo otrokom na drugo šolo itd.
Kot drugo so primeri, ko so otroke zmanipulirali na svojo stran, da z mamo ne komunicirajo več.”
Primerov ko se v ločitvenih postopkih s tožbami očetje psihično izživljajo nad materami svojih otrok po sodnih spisih sploh ni tako malo.
Ko se očetje spravijo na mame, so še hujši od obratnih primerov – ko ženske zmanipularijo otroke in očete prikazujejo kot umazane in zle.
Še posebej tisti z debelejšimi denarnicami, ki lahko plačajo svoje hudičeve odvetnike, dejansko dosežejo vse v svoj prid in mater svojih otrok psihično spravijo na kolena.
Takšne MOMsterje ženske opisujejo na sosednjem forumu Mejna osebnostna motnja – svojci.
Ko eden na sodišču goni vojno proti drugemu – praktično so to vsi ločitveni primeri s tožbami – je ta zagotovi v katerogiji NOM oziroma MOM.
In MOMsterje je v svojem uničevalnem pohodu praktično nemogoče ustaviti.
Človek se po ločitvi ne bo prav posebno spremenil. Pričakovati, da bo po ločitvi boljši oče, je Vplivati na odnos med očetom in hčerjo na način, ki razdira že usvojen dogovor, je precej manipulativna poteza. Tvoja naloga je, da ob tem ostaneš nevtralna in hčeri stojiš ob strani. Hči si bo odnos z očetom gradila sama.
Si morda pomislila na to, da si zaradi efektivnosti in boljšega zagotavljanja preživetja par morda razdeli obveznosti?
Jaz sem npr. z delom redno zaključeval med 18:00 in 19:00 medtem, ko je bila žena doma že med 15:00 in 16:00. Roditeljski in razne druge aktivnosti otrok pa so bile ravno v času med 16:00 in 19:00.
Zagotovo je med temi mamami nekaj takih, ki imajo može, ki jim je vseeno za otroke, ni pa to ne večina, ne povprečje.
Večina in povprečje je približno tako: Mati se zaposli na kakem manj zahtevnem delovnem mestu, kjer lahko prej odide domov k družini, oče pa je tisti, ki več zasluži, je dlje na delovnem mestu in s tem preskrbi družino. Nenazadnje je bilo v še ne tako daljni preteklosti povsem pričakovano, da žena ne hodi na delo in ostane doma ter skrbi za otroke in dom.
[/quote]
In kako bi ti potem kot oče, ki se z dela vrača ob 19. uri, poskrbel za otroke? Bolj težko. Torej skrbništva ne moreš imeti in ga ne bi bilo smiselno zahtevati.
Ne glede na razloge, zakaj očetje ne hodijo na roditeljske, govorilne in treninge, je skrbništvo kar dosti ustrezno porazdeljeno v skladu s tem, kdo se več ukvarja z otrokom.
Že nekaj časa nazaj sem prebrala verjetno na tem forumu, da je oče bivši in skupnemu otroku preprečil odhod na morje, ker v tem času ne bi bilo stikov, v dogovoru pa ni bilo zapisano, da ima ona pravico iti dva tedna na dopust (in v tem času je običajno težko izvajati stike). On je pa lahko šel z otrokom na dopust. Kako se potem lahko pametno pogovarjaš s takim?
Jasno mi je, da net vse prenese, ampak če ne verjamemo avtorju, potem nima smisla sploh odgovarjati. In konkretni oče je napisal, da je otroka previl vsaj tolikokrat kot mama.
In tudi če pri zgodbi o tem novem tipu upoštevam element ljubosumja, se meni osebno nikakor ne zdi okej, da se otroci tako kmalu po ločitvi oziroma ko uradno še izpeljana ni, seznanjajo z novimi partnerji oziroma celo vezanimi ljubimci. Poleg tega sostarševstvo v avtorjevem primeru že poteka.
Si morda pomislila na to, da si zaradi efektivnosti in boljšega zagotavljanja preživetja par morda razdeli obveznosti?
Jaz sem npr. z delom redno zaključeval med 18:00 in 19:00 medtem, ko je bila žena doma že med 15:00 in 16:00. Roditeljski in razne druge aktivnosti otrok pa so bile ravno v času med 16:00 in 19:00.
Zagotovo je med temi mamami nekaj takih, ki imajo može, ki jim je vseeno za otroke, ni pa to ne večina, ne povprečje.
Večina in povprečje je približno tako: Mati se zaposli na kakem manj zahtevnem delovnem mestu, kjer lahko prej odide domov k družini, oče pa je tisti, ki več zasluži, je dlje na delovnem mestu in s tem preskrbi družino. Nenazadnje je bilo v še ne tako daljni preteklosti povsem pričakovano, da žena ne hodi na delo in ostane doma ter skrbi za otroke in dom.
[/quote]
no in zakaj bi zaradi ločitve to razmerje porušili z nekimi kvazi skupnimi skrbništvi. Če je bil prej oče zadovoljen s svojo vlogo prinašalca denarja, kaj ga sedaj moti, če mati dobi skrbništvo (se pravi fizični kontakt), on pa plačuje preživnino (pa ponavadi še precej mizerno, prej se je pa strinjal, da financira večino).
Jasno mi je, da net vse prenese, ampak če ne verjamemo avtorju, potem nima smisla sploh odgovarjati. In konkretni oče je napisal, da je otroka previl vsaj tolikokrat kot mama.
In tudi če pri zgodbi o tem novem tipu upoštevam element ljubosumja, se meni osebno nikakor ne zdi okej, da se otroci tako kmalu po ločitvi oziroma ko uradno še izpeljana ni, seznanjajo z novimi partnerji oziroma celo vezanimi ljubimci. Poleg tega sostarševstvo v avtorjevem primeru že poteka.
[/quote]
Tudi za avtorja teme. V pravni praksi, šele Vrhovno sodišče ugotovi neupravičenost prvostopenjske razsodbe. Vmes minevajo leta:
http://www.sodisce.si/znanje/sodna_praksa/vrhovno_sodisce_rs/2015081111389609/