Locitev vs slab zakon
Kaj je po vasem mnenju bolje za otroka – obstojeca druzina in slab zakon ali loceni starsi?
Ob odhodu po zadnjem vecjem prepiru pred dobrima dvema mesecema me je najin 9letni otrok namrec rotil Ati ne zapusti nas.. danes ponovno izjava Kaj res nikoli vec ne gremo skupaj na sprehod na Roglo? Tezko mi je pri srcu, saj ko gledam kako odrascajo otroci v drugih locenih druzinah vidim, da jih to zelo zaznamuje… ima kdo podobno izkusnjo? Sprasujem se namrec ali naj za otroka ostanem dokler ne zakljuci srednje sole, da mu s tem vseeno ponudim druzino, po drugi strani pa z zeno nikakor ne najdeva skupnega jezika…
Kolikokrat pa je ta ubogi otrok moral poslušati kako bo zavržena sirota? >:(
Otroci so veliko bolj pohabljeni s slabimi starši. Ločitev sama po sebi ni problem, doživljanje nasilja prej, po in med ločitvijo je problem!
Najprej povej (vseeno ali sebi ali na mon) kaj je ta “po drugi strani pa z zeno nikakor ne najdeva skupnega jezika”.
Kaj? Je nekaj takšnega kar bi mu lahko na smrtni postelji rekel? Ker veliko ljudi (moških in žensk) je samo gnilih. Če je metanje umazane posode po bajti pred otrokom, zato ker se ti enkrat na mesec ne ljubi zložiti v pomivalca – je za otroka bolje, če te ne bi bilo v njegovem življenju. Enako/podobno velja za tvojo ženo.
Potem so tu še npr. Varanja, alkoholizem itd. Kjer je ponovno bolje z enim dobrim staršem.
Vsak otrok si zasluži varen dom. Če ga vidva z ženo ne moreta/ ne želita zagotavljati – ločitev je lahko zelo dobra stvar.
Ne podpiram vsiljevanja vere, ampak zaradi “omejenosti jezika”: kako bi Bog sodil tebi (očetu otroka). Bi ti rekel “otroku si ukradel varen dom, ker si se gonil naokoli”, ali bi ti rekel “trudil si se po svojih močeh”.
In ja, imam predsodke in izkušnje – ne bom vztrajala pri mnenju o tebi, vztrajam pa pri mnenju, da sam dobro veš kako bi ti “Bog sodil”, glede na truda zagotavljanja varnega doma, ljubeče družine in stabilnega življenja svojemu otroku.
Hvala za iskren odgovor. Stvar je v tem, da ima zena narcisticno osebnostno motnjo. Prislo je ze tako dalec, da je zelela simulirati prometno nesreco in je poklicala policijo, ces da sem jo hotel ubiti – k sreci so vse opazovali sosedje, napadla me je s kuhinjskim nozem, razbila okno v stanovanu, ko pride do “sprozilcev” krici in razmetava s predmeti, ki jih mece po tleh, nato se usede v avto in je tudi celo noc ni domov in podobno. Prihaja iz tujine in nenehno mi grozi, da bo otroka odpeljala v Brazilijo in mi onemogocila stike. Poskusal sem toliko vsega, da bi ji ustregel, prvih pet let je bila doma, otrok v vrtcu, dodatna varuska za pomoc v stanovanju itd.. prisezem, da sem se trudil po najboljsih moceh. In ne, ne gre za nobeno varanje ali kaj podobnega. Sem pa izgorel od teh izbruhov in nenehnega strahu in napetosti kaj in kdaj bo spet izbruhnilo.. pred otrokom jo zmeraj poskusam nekako opraviciti in je ne predstavljati v slabi luci, ampak sem na robu moci.. seveda bi v primeru locitve zelel, da je otrok z menoj, ampak na to zagotovo ne bo pristala..
Ne odloča ona ampak sodišče (in CSD). Za otroka je definitivno bolje, če ni z nasilnim staršem, ki ga zanemarja.
Raje se pojdi posvetovati h kakemu odvetniku kako bi zahtevanjem polnega ali vsaj večinskega skrbništva izgledalo – “malenkosti” kot so npr. Lažne prijave policiji bi se načeloma morale upoštevati na sodiščih, samo najprej preveri pri odvetniku kaj se ti najbolj splača oziroma kaj je bolj za ziher.
Upam, da si se naučil misliti s ta zgornjo glavo in da večina dolga ne bo na plečih otroka.
Veliko sreče pri omejevanju škode.
Bi se mi veliko bolj smilil, če ne bi vedela kaj otrok prestaja.
Lp
Za CSD in sodisce so pomembni samo dokazi. Tak odnos je hudo tezko drzat skupaj. In v kolikor bo slo na sodisce kot oce moras imeti vso zgodovino zapisano z dokazi podkrepljeno slike ali papirji. Nekateri sodniki so ze dojeli da zenske izkoriscajo sistem in so ratale ” ta grde “. Najboljse pa je tudi obvestiti CSD o dogodkih saj so oni tisti ki nudijo tudi psiholosko osebno pomoc in sicer individualno in kot partnerska terapija brezplacno. In ker kot moski javljas probleme to zelo pomaga za mnenje CSD na sodisce. Zapomnit si moras da oni vedno gledajo kaj je v dobro otroka!!!!! In pred locitvijo ce to bo nujno pojdi na psiholosko pomoc na CSD sam saj oni javijo na sodisce da si se udelezil in je to velik plus zate. Zadnja stvar pa je najpomembnejsa. Najdi zeeeeelo dobrega odvetnika oz odvetnico. V kolikor je odvetnik slab si zapecatis usodo.
In odvetnik mora vse tocno jasno in jedrnato napisat z vsemi dokazi in potekom zgodbe. Zato seenkrat dokazi. Smsji, maili karkoli. Vse ostalo pa je sreca. Good luck.
V sloveniji imamo dejansko zelo dobre psihoterapevte, ki se specializirajo na zakonske težave. Tam brez skrbi pride vse na dan. To je tisto zadnje, kar lahko storiš za zakon. Odkrit pogovor s profesionalcem, da vaja usmerja. Drugače pa ločitev. Ce ti ni želja da sin posluša nonstop kreg, dretje itd…
Pozdravljen. V zakonu sem bila 15 let, imava dva otroka. Ločena sva 10 let. Midva z bivšim nisva imela nobenih resnih težav, le tako različna sva si bila. Jaz polna življenja, energije, on brez življenja, premiren, tih. Pogovarjala se skoraj nisva, živela eden mimo drugega. Kar se tiče družinskega življenja sem bila za vse sama. Vzgoja, kuhanje, pospravljanje… Ljubezen je popolnoma “izpuhtela”. Takrat stara 37 let, sem dojela ta tako ne mislim živeti še nadaljnih 20,30..let. Ponudila sem ločitev, ki je zelo težko sprejel. En kup obsojanja… Uredila sva deljeno starševsto. Eden teden pri enem, drugi teden pri drugem staršu. Živimo blizu.
Takrat sta bila otroka stara 14 in 9 let. Starejši je kar dobro sprejel, mlajši pa težko. Še kakšno leto je imel napade panike (težko dihanje), potem so se tu napadi umirili. Sedaj po 10 letih ima mlaši se vedno težave z oteženim dihanjem. Bili smo tudi pri psihoterapevtu, ki je ugotovil, da so to travme od nazaj.
Me pa pomirja, da sedaj ko sta oba otroka že odrasla, vidita da nisva bla za skupaj. Z mano se odlično razumeta, z očetom precej slabo.
Ni lahko iti čez vse to, ampak če se mora, se da.
Srečno!
Moja starša sta ločena in zase lahko rečem, da mi je definitivno bilo lažje po ločitvi kot pa prej. Moja mami je bila alkoholičarka, prav tako je varala mojega očeta bolj kot ne ves čas. Nonstop sta se prepirala. Ponavadi je bilo to samo dretje, včasih pa tudi fizično nasilje.
Stara sem bila okoli 10 let ko sem prvič začela zares razmišljati o njunem odnosu in zakaj je tak kot je. Že takrat sem se zavedala, da je zelo očitno, da nikakor nista za skupaj. Ampak bila sem še otrok. V šoli sem bila deležna zbadanja na račun maminega alkoholizma in podobnih stvari. Zato sem vsako noč prosila boga naj ne pusti, da bi se mami in oči ločila, saj bi bila deležna še več zbadanja.
Mami je večkrat grozila, da nas bo zapustila. Najprej me je bilo tega zelo strah, ko pa je to rekla že stotič, ji nisem več verjela. Ko sem bila stara 14 let je pa nekega dne res ni bilo več domov. Na začetku sem v joku zaspala vsako noč in se spraševala zakaj je moja družina taka. Strah me je bilo, da bom deležna še več zbadanja. Ni pa trajalo prav dolgo, da sem ugotovila, kako bolj mirno in sproščeno smo živeli. Nobenga dretja, nobenga nasilja, nobenega stresa.
Odkar je mami odšla sem vedno živela z očetom. Imam pa dokaj dobre odnose tudi z mami. Edino kar sem ji kadarkoli očitla je način kako je vse storila. Veliko raje bi videla, da bi oba z očetom znala biti vsaj tako odrasla, da bi se normalno pogovorili, da pač tako ne gre naprej. Čeprav se morda sliši zlajnano in osladno je vse kar sem si želela, da bi mi iskreno dala vedeti, da nisem kriva jaz ampak da sta kriva onadva. Do dejanske ločitve je prišlo šele par let kasneje. Zmenili smo se tako rekoč vse sami. Čeprav se starša ne preneseta ni bilo nagajanja ne iz ene ne iz druge strani.
Tako. Hotela sem napisati svojo izkušnjo kot nekdo z ločenimi starši. Da si mogoče lažje predstavljate kaj ob tem preživlja otrok.
Moj nasvet pa je vsekakor ta, da vaša žena poišče potrebno pomoč, da se reši tega demona, ki jo nadzoruje. Če ne zato, da proba rešiti odnos z vami, pa zato da reši odons s sinom. Če seveda pomoči ne bo hotela poiskati pa predlagam ločitev in da si izborite skrbništvo nad sinom. Ker če se ločite in sin ostane pri vaši ženi, ga bo no koncu ženina motnja zaznamovala bolj kot ločitev. V vsakem primeru se pa s sinom pogovorite. Povejte mu, da četudi se ločite ne pomeni, da ga imate vi ali vaša žena manj radi. V mislih imejte vedno le to, da ste družina in da odnosi med vami in ženo vplivajo tudi na sina. Tudi on je del vašega odnosa, zato ga ne izključujete, ker mislite, da kakšnega pogovora nebi prenesl ker je prmlad.
Pozdravljen Niki28,
Rudi jaz imam iz otroštva izkušnjo, da je bolje za otroke skreganih staršev, da gredo narazen. Dokler sta moje dva bila skupaj, čeprav nista bila skupaj, je med njima stalno visela mučna napetost, jaz pa stara od 5 let dalje sem že jasno čutila prezir, sovraštvo, zamere, vse te boleče občutke, ki jim ne moreš dat druge razlage, kot to, da je to pomen družine. Bila sem vase zaprta, depresivna in stalno globoko žalostna. Zaradi tega imam velike muje v svoji sedanji družini. Bilo je bolje, da sta se ločila.
Pri vama traja tudi predolgo, veš da je Nom pri tvoji ženi diagnoza, veš da ni ozdravljiv, pa še vseeno otroke izpostavljaš nasilju? Sprijazni se da ta družina pušča travme in začni ščitit tvoje oteoke.
Nekaj časa beleži dokaze, snemaj izpade, zvočno, video, slikovno…snemaj ko zapusti dom in otroke za celo noč, nato se prijavi na CSD in ti preslagaj terapijo, naj oni povabijo tvojo ženo, že tako bodo videli, ali se bo hotla odzvat ali ne. Praviloma Nom izkorišča otroke za borbo s partnerjem. Zato ko boš imel dovolj dokazov, daj vedet partnerki, da je ona zmagovalka, da bo ona na boljšem kot ti ob razvezi, da si ti popolnoma sesut, ne dajej ji hrane, ne odzivaj se na provokacije, nasilje, obtožbe, ne dajaj ji nikakršnih čustev. Samo pripravljaj se z dokazi, nato zahtevaj skrbništvo.
Vsi srečo in pogun ter odločnost ti želim.
Samo beži stran. Otrok tega za zdaj še nebo razumel ampak glede na to kakšno je obnašanje tvoje žene je to najboljše za vse. Lahko sodišče na podlagi ženinega obnašanja določi tebe kot skrbnika. Ali pa vsaj deljeno. Da boš pa v zakonu samo zaradi otroka boš naredil še več škode. Tudi sama sem otrok ločenih staršev pa prvo tudi sama nisem razumela želela sem, da ostaneta skupaj. Zdaj ko sem odrasla vidim, da je bila to edina prava pot… Edino kaj morala bi se zgodit prej. Ker zdaj so ostali spomini vseh prepirov in tudi nasilja iz stani mame. Po ločitvi smo vsi začeli živeti normalno. Oče je dolgo rabil, da je našel žensko z katero je tudi ostal in je čisto nasprotje mame. Medtem, ko je mama menjavala partnerje mesečno… Zato povdarjam slab zakon lahko bolj škoduje otroku v prihodnosti, kot pa pravočasna ločitev.
Najbrz sem edina, ki tako misli, ampak za otroka je boljsi slab zakon kot pa locitev. Ce v tem ni nasilja ali zlorabe drog, je boljsi slab zakon. Vem da je sicer mogoce, vendar v praksi se nikoli nisem videla, da bi bila naslednji zakon pa res boljsi. Predvidevam, da je to zelo redko. Ce je zakon res slab je tako ali tako z enim ali obema starsema nekaj narobe. In ce otrok ostane z njim, se pekel sele zacne. Ves tisti gnev, ki je srl prej na partnerja, gre potem na otroka. Tako da boljse da malo manevrira med obema kot pa sa pokasira celo sranje sam. Tko, izkusnje.
Jaz pa sem zrasla v družini kjer sta se mama in oče zelo pogosto kregala, prekrivala, metala stvari okoli itd. Jaz sem ju v osnovni šoli prosila naj se ločita, pa se nista saj ni tako hudo in zaradi naju. Vpletala sta naju s sestro v prepire, naju ščuvala en proti drugemu. Skratka za moje pojme bi bilo bolje da bi se ločila. Sedaj sem odrasla s svojimi otroci, moja dva sta še vedno skupaj in se še vedno kregata kot včasih in naju skušata vpletati, ampak sedaj hvala bogu nisva primorani biti vmesni člen. Še vedno pa menim da bi bila oba veliko bolj srečna če bi šla narazen in si ustvarila novo življenje. Za vas pa mislim da je razhod edina rešitev preden se komu kaj zgodi. Vsekakor morate pred razhodom pridobiti dokaze o njenih psihičnih težavah in obvezno zahtevati skrbništvo. Sina je po moje najbolj strah da bi odšli in ga pustili samega z mamo, saj se verjetno boji kaj bi bilo z njim ko bi imela mati izbruh.
Južnoameričanke zelijo biti precej dominantne. Ampak zavedaj se, da imaš življenje samo eno in vsak dan, ki ga preživiš v kregariji je izgubljen.
Pojdi na CSD, povej kako je, potem pa kar vloži tožbo za ločitev in navedi razloge. Če imaš še priče, ki lahko potrdijo tvoji zgodbi tolioo bolje. Na sodišču ti bodo najprej predlagali mediacijo. Izkoristi jo, morda najdeš kaj pozitivnega. Nekaj bo stalo, ker pač odvetniki sedijo zraven in se ure naberejo.
V glavi pa mej, da prakticno nobenega ne zanima KAKO se bosta zmenila, ampak samo ČE se bosta zmenila. Zato postqvi svoje zahteve in drži svoja stališča. Pokaži, da nisi posesiven glede otroka in da boš dovolil stike. Zmenita se za delejno skrbništvo, v kolioor je to mogoče, če pa ne, pa zahtevaj polno skrbništvo. Če dobiš nekega normalnega sodnika, bi načeloma moralo biti razsojeno v tvojo korist.
Če pa ti bo še enkrat zagrozila, da ti odpelje otroka, pa takoj na CSD prijavo naredi. Otrok je od obeh, če sta to normalna starša, čeprav marsikatera mamica to težko razume.
Pa veliko sreče.
Sem otrok ločenih staršev. Stara sem 24 let. Ko sta se starša ločila sem bila stara 6 let in če me danes kdo vpraša, je bila to ena najboljših odločitev mojih staršev. Nobenemu otroku ne privoščim ločitve, vendar se še predobro spominjam toksičnega ozračja doma, ko sem čutila da se starša trudita, a je bilo vse samo še slabše. Otrok je čustveno mnogo bolj intiligenten in občutljiv, zato se mi zdi, da je bolje da gresta narazen, kot da ostajata skupaj zaradi otroka. Na srce pa ti polagam, zavoljo njega ostani z ženo v vsaj približno dobrih odnosih. Ni hujšega kot to, da moraš kot otrok izbirati stran med očetom in mamo, za koga se boš odločil, koga boš podprl.
Csd je nekaj najslabsega za otroka (govorim iz lastnih izkusenj) sploh ce je eden od starsev nasilen. Saj otrok tem socialnim delavkam use pove kot “zaupno” nakar one na “sestanku” s starsi njim vse povejo in se tako na nasilen stars psihicno izzivlja nad otrokom, ker je v tem starsu prepricanje da ni storil nic narobe (v mojem primeru je bila to mami). Oce ni zelel sporov in je zelel use urejati mirno jih na csd tudi opozoril kaksna je situacija, pomagalo ni nic dokler oce ni dobil popolnega skrbnistva in smo nehali hodit na csd. Tako da ce pride do tega poskrbi, da se otroci dogovorijo s to delavko za cim manj obiskov.
Najprej piše, da otroka pravita ati ne odhajaj, potem pa piše, da ga je za otroka strah, ker naj bi imela mama NOM. Ali odhajate in otroka puščate v tej situaciji s takšno mamo? Starši zaščitijo svoje otroke ponavadi. Je pa res, da opažam, da imajo nekateri moški malo manj te zavesti, in mislijo, da bo za vse poskrbela mama. Če si oče teh otrok pošiči ustrezno socialno pomoč, tudi psihoterapevtsko kajti otroka to, v primeru, da je zgodba resnična, potrebujeta že včeraj.