Spoštovani,
Pri hčerkini starosti 12 let sem se po dolgih premislekih in po vedno bolj stopnjevanem psihičnem nasilju očeta hčerke (oče nazven super, skrben,izobražen, uvideven moš in oče doma druga zgodba, tako da sem tudi sama padla pod vpliv in v dobrih časih videla luč), odločila za razvezo. Na sodišču so potekali postopki,hči je želela živeti z menoj,zgodbe na sodišču so bile podobne zgodbam po resničnih dogodkih; skorajda ni bilo stvari za katere me ne bi bivši obtoževal, naenkrat sem bila tudi po njegovem slaba mama,…Po treh letih se je končno zadeva zaključila. Hči je bila zelo navezana name,imeli sva lep odnos,veliko časa sva preživeli skupaj, bila je bolj zaprta, trudila sem se ne drezati vanjo. Pri 15 letu se je vse začelo spreminjati,nesrečna ljubezen, menjava dobrih prijateljev za drugo družbo,začel je padati šolski uspeh, govorjenje o marihuani kot da to ni nič hudega. Vedno bolj se je začela oddaljevati od mene, najprej sem menila,da gre za puberteto, potem sem začela sumiti da uživa kakšno drogo, pred slabim letom pa sem zaradi vedno bolj poglobljenega začaranega kroga začela razmišljati, da gre tukaj za nekaj drugega. Marsikaj sem poskušala, tudi se obračala na strokovnjake, vendar odnos je postajal vse slabši.Nobenega spoštovanja do mene, doma ni poskrbela za osnovne stvari za katere bi morala, do mene se je začela vesti sovražno, napadalno, pred drugimi me velikokrat “potunkala” in se norčevala iz mene, me poniževala, me žalila,… Ko sem ji to povedala, ni pokazala nobenih čustev, kot da je otopela, pravzaprav je rekla, da ji je vseeno kaj čutim.Tudi kadar sem zbolela, ni imela ponavadi nobenega občutka za to, rekla je npr., mene je zadnjič tudi bolela glava ipd. Prehranjevala po mojem mnenju tudi pogosto ni vredu, zdelo se ji je da je predebela,čeravno jaz tega nisem videla tako; meni se je vedno zdelo da veliko premalo je. Hobije je vse opustila, nobene volje. Bili so dnevi, ko je bila popolnoma drugačna, polna idej in ciljev, vendar je znala že isti dan popolnoma spremeniti ploščo. Ni imela volje, da kljub plačanim uram, naredi izpit za avto,čeravno je prej hotela. Dogajalo se je tudi, da je sploh kadar je bila pod vplivom alkohola govorila o samomoru. Velikokrat je pila,še posebaj kadar je s svojimi “prijateljicami” šla ven brez fanta. S fantom, s katerim je drugo leto, se vedno v določenih stvareh podobno,on to tolerila in jo tolaži. Tudi sprla sta se že zelo pogosto, vendar kljub vsemu kar se dogaja med njima, konca ne naredi.
Danes je stara že skoraj 20 let in po uspešno končani gimnaziji zaenkrat uspešno študira.Njeno vedenje do mene je postalo tako uničevalno in ta začarani krog se je le poglabljal, da nisem zmogla več.Pred dobrim mesecem sem ji zaradi njenega žaljenja in nespoštovanja (npr. njena soba je bila zanemarjena in ne le razmetana, vendar ona ni npr..upoštevala mojih besed, naj pospravi, ko sem ji povedala, da bo morala delati na sebi, ker na tak način funkcioniranja vedno znova najbolj prizadene ljudi, ki so ji najbližje – njene besede so bile, da sem za to kriva jaz, da jo jaz delam takšno s svojim uničevanjem in pogovori, ki jih ne vzdrži), poniževanja,…rekla, da od tistega trenutka doma ne more več stanovati,šla je živeti k fantu, jaz ji dam določen znesek denarja.
Iz strani očeta nimam prav nobene podbore, prej “nož” v hrbet. Vem da hodita pogosto skupaj “na pijačo”, skupaj skadita in si z lahkoto predstavljam vsepovprek tolčeta po meni. Zanimivo mi tudi je, da ob moji odločitvi ni šla živeti k očetu, temveč je raje nekajkrat prespala v avtu prijateljice, čeravno je uro prej pila pivo z atejem.
Njeno vedenje je do drugih pogosto popolnoma drugačno; velja za super punco, sploh se mi dozdeva ,da proti moškim. Opazila pa sem, da je takoj sovražno nastrojena proti ženskim osebam, ki ji so ji/ji postavljajo neke meje ali so npr. bolj rade v srediču pozornosti (npr. učiteljice,sošolke,bivše prijateljice). Zelo me je tudi prizadelo, ko sem pred kratkim izvedela, da me je v času počitniškega dela blatila v službi, Predstavljam si, da me je pred svojimi prijatelji in marsikomu očrnila do konca in da si ljudje o meni mislijo marsikaj slabega. Vendar to se mi ne zdi najhuje, mnogo huje se mi zdi, kako je mogoče, da moj otrok za katerega sem skrbela in mu razdajala svojo ljubezen, bila zanj tukaj, sedaj ko je toliko star govori o meni takšne stvari. Ne razumem.
Od njenega poletnega incidenta sem začela čutiti pri njej nekaj drugega od pubertete, veliko sem začela prebirati tudi o depresiji – prebrala sem tudi različne oblike motenj, v katerih je veliko njenih vedenj kot ulitih in po svoje sem bila skorajda prepričana da ima eno teh motenj. Pogovore z mano v tej smeri je vedno zavnila že v štartu. Odkar ne stanuje več doma, kontaktirama samo preko sms in e-maila,odzovem se kadar se ona obrne name.Povedala/zapisala sem ji, da lahko domov pride vedno,samo svoje negativno vedenje nazaj ne sme.Povedala sem ji, da jo imam rada in da ji bom vedno stala ob strani kadar me bo potrebovala in mojo pomoč želela. Povedala mi je, da se je naročila pri psihiatru in to se mi zdi velikanski korak. Vem in čutim, da če bi še vedno sprejemala tisto njeno uničevalno vedenje doma, da do tega verjetno ne bi prišlo.
Pred kratkim sem se glede vsega tega kar se dogaja, obrnila tudi po nasvet in pomoč k psihiatru sama. Njegovo mnenje po takšnem opisu situacije kot sem jo opisala tukaj, je bilo, da pri hčerki najverjetneje ne gre za neko motnjo, temveč za podzavestno zamero do mene, ker sem se jaz odločila za konec “naši družini”. In sedaj se mi verjetno skozi svoje vedenje maščuje in je zato tako sovražna do mene.
In zdaj me zanima tudi vaše mnenje, saj jaz marsikatere atribute MOM jasno vidim v njenem vedenju. Boli me, saj na podlagi takše razlage psihiatra nekako čutim da sem že 2. krivec za vse, čeravno zakon ni bil dober in sem morala takrat narediti velik korak, da sem to prekinila.
Hvala vam!

Spoštovana razvezana mama!

Z zanimanjem sem prebrala vaše težave, ki so podobne mojim, če niso te še hujše. Tudi jaz sem z razvezo prekinila začarani krog. Toda žal le za nekaj časa. Ko sem se resno odločila za razvezo, je bilo sporočilo bivšega moža: “Živi se ne razidemo!” Po razvezi sva bila zato s sinom primorana, da sva bila več kot 8 let v programu dr. Ruglja.

Postala sva aktivna na vrsto področjih. Vse se je za nekaj časa rešilo z “najboljšo možno rešitvijo”. Žal, le za nekaj časa…

Sin je sedaj poročen, uspešen podjetnik, oče dveh otrok, izjemno prodoren v uveljavljanju svojega “prav”… Hude zamere do mene sedaj prihajajo na plano. Sedaj sem jaz “grešni kozel” in projektivno platno za vse zlo, ki ga je doživljal v preteklosti. Podobno kar pišete, doživljam tudi sama. S postavljanjem mej nisem ničesar dosegla. Kvečejmu le to, da je maščevanje sina toliko bolj silovito. Pod težo stalnih obtožb, ignoriranja in odtegovanja vnukinj, sem celo zbolela. Ves čas sem eden najbolj osovraženih ljudi na svetu in vse kar naredim v zvezi s sinom, je vedno vse narobe. Včasih se mi zdi, da tudi diham ne več prav. Bolezen mi je bila resen opomin, da nekaj delam močno narobe. Že 10 let iščem razne poti, kako bi našla rešitev zase. Že dolgo se zavedam, da sem edini človek na svetu, ki ga lahko spreminjam, edino jaz sama. Toda kako? Žal, vedno naletim na gluha ušesa, sama pa si ne znam pomagati.

Šele oddaja polnočni klub na temo MOM mi počasi odpira oči in daje upanje, da morda le obstaja rešitev. Komaj čakam, da dobim za branje knjigo “Ne stopajte več po prstih”. Zavedam se, da je zadeva prekompleksna in da hitrih rešitev ni.

Spoštovana! Predlagala bi, da se osebno povežemo in si med seboj pomagamo. V kolikor se s predlogom strinjate, vam bom sporočila svoj e.mail naslov. Hkrati pa se obračam s prošnjo na dr. Mojco Z. Dernovšek, da mi pomaga. Vse v meni že dolgo časa kliče: “Ne morem več, pomagajte mi!” Pa se ne vem kam obrniti.

Lep pozdrav in SREČNO!

Bi želela avtorici sporočiti da naj si ne očita, prosim ne očitajte si, kar ste ravnali s to razvezo je bilo edino pravilno. Prej pohvalno kot pa vredno zamere. Hči pa glede na to da je že dovolj stara naj se tem letom tudi vede primerno, mogoče čuti da ji niste dali dovolj pozornosti itd. Ni nujno tisto kar je rekel psihiater prav, da čuti zamero.

Ravnate popolnoma pravilno. Zelo boleče je spoznanje, da otroci od svojih staršev dobijo gene in vedenjske vzorce in da lahko otrok prevzame vedenje starša z MOM. Pri otrocih ravnamo na prvi pogled enako – to je da ga izključimo iz svojega življenja. Razlog za takšno ravnanje pa je pri otroku nekoliko drugačen kot pri partnerju. Namreč če bi otroka imeli doma in bi mu nenehno stali ob strani, otrok pa bi delal vse po starem, bi ga v vzorcih podpirali in mu dolgoročno škodili. Če ponovim – od partnerja, starša sodelavca, prijatelja z MOM se odide z namenov ščitenja sebe (in otrok). Od otroka z MOM se odide z namenom, da otroku ne škodimo, ker bi ga podpirali v nezrelih vzorcih vedenja.
LP
MZD

Ne se obešati na površne in hitre ocene. Strokovnjaki moramo še toooliko narediti sami s seboj, da se z nami ne splača ukvarjati, zlasti če vam vaša zdrava pamet govori nekaj drugega kot servirano.
LP
M

Spoštovana dr. Mojca Z. Dernovšek!

Iskrena vam hvala za oba vaša cenjena odgovora. Do podobne ugotovitve sem prišla že sama, in se je držim. Odločitev pa je žal še krhka, ker enostavno še preveč boli. Trenutno z zanimanjem berem knjigo “Ne stopajte več po prstih”. Že vrsto let prebiram ogromno podobne literature. V odnosih nisem človek hitrega reagiranja in odločanja. Zame je to zelo pomembna stvar, ki bi jo rada predvsem dokončno razrešila pri sebi. Razmišljam, da bi celo napisala knjigo. Nekaj zame zanimivih spoznanj in sestavkov imam že napisanih. Vendar zdi se mi pomembno, da bi to storila tudi pod nekim strokovnim vodstvom. Pri tem pa se zavedam, da moram v prvi vrsti stvari razčistiti in razumeti pri sebi. Tudi v bodoče bom sodelovala na forumu. Če bo prehudo, se utegnem na vas obrniti celo osebno. V kolikor bom prišla do novih spoznanj, se bom poskušala oglašati in tvorno sodelovati. Zame je že misel, da nekdo spremlja to problematiko zelo dobrodošla. Najlepša hvala. Lepo pozdravljeni

Zrakina